All posts by trololo

Pohod ob obranbmemu zidu

nekategorizirano, , , , , ,

Viktorijina linija (Viktoria lines) je serija utrdb in razvalin na severno-zahodnem delu otoka Malta.

Veliki malteški zid, kot ga ljubkovalno kličejo Maltežani so kot obrambno zgradbo zgradili Angleži ob koncu 19. stoletja. Utrdba, dolga 12 km, se nahaja na vrhu naravne prepreke, nekakšnega “kraškega roba” ki se razprostira preko širine otoka. Z gradnjo so Angleži začeli leta 1873. Z gradnjo so povezali in izboljšali manjše utrdbe, ki so jih pred njimi zgradili že malteški vitezi, ko so spoznali da bodo težko branili celoten otok. Graditelji so posamezne utrdbe povezali z zidom visokim okrog 1,5m. Zid je v večini primerih tekel po vrhu vzpetine, ki bi morebitnim napadalcem še dodatno otežila napad. Včasih pa se je zid spustil v male kanjone in suhe struge, kjer je bilo potrebno izgraditi mostove. Zid so konstantno dograjevali in izpopolnjevali. Leta 1897 je bil zid dovršen. V tem letu je kraljica Viktorija praznovala svoj diamantno obletnico vladanja. Leta 1900 se je po vojaški vaji izkazalo, da ima obrambni zid vprašljivo strateško vrednost. Do leta 1907 so uporabo zidu, razen priobalnih utrdb, popolnoma opustili.

Obrambno obzidje sem si ogledal to soboto. V prijetni družbi sem se odpravil na organiziran pohod od začetka do konca linije. Po dolgem petkovem večeru sva s kolegico seveda zamudila začetek pohoda (jaz bolj kot ona). K sreči je ona že bila na pohodu, tako da je vedela, kje lahko prestreževa ostale. Po vožnji z avtobusom sva se z rahlim brnenjem v glavi sva odpravila v hrib. Skupino sva ujela nekje med tretjem in petem kilometrom pohoda. Od tam pa vse do cilja smo hodili skupaj. Skupina je štela nekje med 50 in 80 pohodnikov. Večina  je bilo domačinov, ki so se očitno kar dobro poznali, vmes pa smo se pomešali tudi nekateri tujci. Čeprav so bili pohodniki zelo različno pripravljeni, je skupina vzdrževala kar pošten tempo. Res pa je, da smo se ustavljali vsakih 15 minut.

Organizatorji so trdili, da je celotna pot nekje 23 km. Vse skupaj smo hodili okrog 5h, a pogled na zemljevid je povedal, da smo tekom celega dneva prehodili le kakih 15 km. Vzrok za to je bilo veliko število postankov, pa tudi precej točk, kjer se je kolona ustavila, ko smo čakali, da manj spretni med nami splezajo čez kak kamen.

Kljub nekaterim smešnim trenutkom, je bila pot prijetna. Vreme je bilo sončno in naslednji dan sem opazil, da me je sonce pošteno ožgalo. Pot je ponudila tudi kar nekaj lepih razgledov in nasploh sem vesel, da sem se spravil iz stanovanja.

Letalski miting

nekategorizirano, , , , , ,

Tokrat bolj na kratko, pa malo več slik.
Zadnji vikend v septembru se je na malteškem letališču odvijal letalski miting. Že nekaj tednov pred tem sem se prijavil za prostovoljca na dogodku a od organizatorjev nisem dobil nikakršnega poziva. Bil je lep dan in z kolegom iz Estonije sva se odločila, da si zadevo ogledava. Proti letališču sva se napotila z avtobusom, organiziranim prav posebej za ta dogodek. Zaradi zmede pri vhodu sva dobila vstopnice brez plačila. Mogoče odločitev organizatorjev, da na blagajno postavijo nesposobne prostovoljce ni bila najbolj modra.
Dogodek je bil kar impresiven. Na ogled so bila letala iz cele Evrope, Čehi, Nemci, Italijani, Španci, … Za šov so se predstavili tudi Red arrows, skupina iz Združenega kraljestva ter španska ekipa. Impresiven je bil tudi nastope reaktivca F16, ki se je bahal pred publiko z akrobacijami in nizkim preletom s hitrostjo 0,8 Mach-a.
Domov sva se odpravila kmalu po nastopu rdečih puščic. Zadeva je bila vsekakor vredna ugodne vstopnine (čeprav so imeli prekleto drago pivo).

Pohajanje po Gozu

nekategorizirano, , , , , , ,

Gozo je drugi po velikosti med malteškimi otoki. Nahaja se severno-zahodno od Malte. Otok je bolj zelen, kot malta, čeprav je za slovenske razmere še vedno precej posušen. Življenje na njem je bolj umirjeno kot na Malti, vse je manjše. Manjša mesta in vasi, manj avtomobilov, manj turistov manj razvrata in prepotentne mularije. Maltežani se redko premaknejo iz svojega otoka, če gredo na Gozo, gredo običajno na oddih, redkeje zaradi športa.

Slednje sva s kolegico naredila v prvem vikendu septembra. Ponedeljek je bil praznik in zdelo se je, da je podaljšan vikend treba dobro izkoristiti. Od doma sva odrinila v nedeljo zjutraj, bolj zgodaj, kot se običajno vstaja ob nedeljah. Z avtobusom do Cirkewe, nato pa z trajektom do druge strani preliva. V Mgarr-u sva se zapodila v hrib. Plan je bil pohod okrog otoka, ali vsaj del obale. Usmerila sva se proti severu. Luknjasta in razpokana cesta se je vila v hrib. Vreme je bilo lepo, vlažno in prekleto vroče, kot ponavadi.

Po dobri uri hoje sva našla idiličen zaliv z odlično plažo. Na njej je bila le ena malteška družina, pa še oni so se kmalu umaknili. V zalivu so bile zasidrane bele jadrnice in jahte. Strinjala sva se, da je to dober trenutek za ohladitev in se vrgla v morje. Plavala sva okrog majhnega otočka, ki je sameval v zalivu.

Po kopanju sva pot nadaljevala proti zahodu. Najin cilj je bil zaliv Rambla. pot se je vila po od sonca razbeljeni pokrajini. Edino rastlinstvo okrog naju so bili mali bodeči grmički in posušena trava. Zaobšla sva peskokop in okrog dveh prišla do plaže. Čeprav se je turistična sezona nagibala h koncu, je bila peščena plaža vseeno precej polna. Zaliv in njegova plaža sta opevana v vseh turističnih zloženkah, kot edena najlepših na Malti. Sam nad videnim nisem bil pretirano navdušen. Mivka pomešana s peskom in kamni, turist pri turistu in plitvo, motno morje. Za trenutek sva se ustavila malo nad zalivom, kjer so imeli postavljen kamp člani društva “Why not?” Ob plaži se je namreč odvijal festival elektronske glasbe in tudi oni so prispevali nekaj delavnic. Delavnica, ki se je obetala čez nekaj minut je bila precej “tripi” in zato sva se odločila, da nadaljujeva z najino potjo.

Ideja, da spiva v zalivu Rambla je zvodenela po kaki uri hoje. Namenjena sva bila naprej, zahodno, nato pa proti jugu do vasice Xaghra. Po hitrem ogledu vasice sva se odločila, da bi bil sedaj primeren trenutek za veerjo. V planu je bila pašta, a sva zaradi problemov z gorilnikom jedla le tunino omako s fižolom ter sadje za sladico. Zvečer so v vasi ravno praznovali njihovo fiesto. Do takrat sem bil že na nekaj fiestah, a ta je bila ena bolj divjih. Del praznovanja je bil seveda tudi velik ognjemet, ki je bil za razliko od vseh drugih, dejansko kvaliteten. Po ognjemetu se je nadaljevalo slavje v vasi. Ker sva bila oba precej utrujena, sva se namenila ven iz vasi in si našla kotiček tranvnika. Tam sva si pogrnila spalko in zadovoljeno zaspala.

Kolesarjenje – dopolnilo

nekategorizirano, , , , , , ,

Še en vikend poln doživetji. Včeraj sem se prvič odkar sem na otoku namenil na športno kolesarjenje. Običajno sem kolo uporablal le kot prevozno sredstvo, bil sem prepričan, da na Malti ni mogoče uživati v športnem kolesarjenju. Še ena stvar glede katere z veseljem spremenim mnenje.
Na pot sva se podala z deklino iz Avstrije, ki je tu na praksi. Dela kot športna fizioterapevtka v bolnici. Tudi sama ima zelo rada šport in takoj, ko sem jo spoznal, sem vedel, da jo bom težko dohajal.
Po plačinkastem zajtrku z njo in njeno cimro sva odrinila okrog 11h. Septembersko vreme je bilo popolno za šport, bilo je rahlo oblačno in ne prevroče za dan na prostem. Iz Gzire sva se namenila proti zahodu, v hrib. Kaj kmalu sva našla malo cesto, ki za razliko od povprečne Malteške ceste, ni bila prenatrpana z avtomobili. Izgubljala sva se po hribčkih in dolinah severno-zahodne Malte, vsak vzpon je bil poplačan z novim razgledom. Včasih sva se med raziskovanjem vasic popolnoma izgubila ali pa sva izbrala cesto, ki se konča na njivah in vrtičkih. Tako sva se morala dostikrat obrniti a naju to ni dosti motilo. Po neštetih vzponih in spustih sva prišla do Melihe. Pod hribom se je razpostirala največja malteška peščena obala, ki se je sedaj počasi le reševala trum turistov. Po spusti sva zavila južno, do Popajeve vasice. Tam sva imela kratek počitek. Da se morava premakniti naprej nama je postalo jasno, ko so začeli z neverjetno nadležnim programom za otroke. Pot naju je ponovno peljala v hrib, proti severu. Pred spustom sva se povzpela še do rdečega stolpa, ki je bil pomemben del obrambne linije v času Malteških vitezov. Ogledala sva si stolp nato pa povprašala za pot naprej. Oba sva bila že precej lačna, tako da bi bila vesela kake trgovine. Nadaljevala sva proti klifom na jugu. Na tej točki so bile ruševine ameriškega radarja, uporabljenega v 2. vojni. V upanju, da lahko narediva krožno pot po tem delu otoka, sva se spustila proti Prety bay-u, nato pa severno proti hotelskim komleksom. Tam sva spoznala, da se cesta spet nenadoma konča in kot kazen sva dobila še en vspon. Namenjena sva bila do skrajne severne točke otoka Malta. Pred tem sva imela kratek počitek še na rtu nad zalivom Melihe. Jaz sem želel videti brezno, ki naj bi se nahajalo na severnem delu. Po nekaj izkanja sva ga našla, za presenečenje pa sva dobila še “morski gezir”. Ta del je očitno prepreden z jamami. Ena izmed njih ima očitno odprtino do morja pov vodo. Ko morje zavalovi se jama napolni z vodo in ko zmanjka prostora izbruhne kot gezir visoko v zrak. Rezultat je prav lep spektakel narave dodatno okrašen z mavrico, če ga opazuješ iz prave strani.
Po doseženem cilju sva se ohladila v morju. Voda je bila precej kalna in polna trave, kar je precej neobičajno za Malto. Tudi obala ni bila kaj prida. Table so oznanjale, da je plaža prijazna psom, žal pa psi (in njihovi lastniki) niso bili pretirano prijazni do ljudi. Vseeno je ohladitev prekleto prijala. Sedaj sva bila oba že precej utrujena in lačna. Razmišljala sva, da bi se ustavila na plaži in poizkala kaj za prigriznit. Namesto tega sva si po poti odtrgala nekaj plodov kaktusa in pojedla le te. Precej sladki sadovi, le koščic so polni. Po kratkem krepčilu sva se odločila, da večerjava doma. Do doma je bilo kar daleč. Zaradi utrujenosti, pa tudi zaradi pozne ure sva se odločila, da jo ubereva kar po glavni cesti. Vožnja po njej res ni bila najbolj prijetna, je pa vsaj hitreje minila. V zadnjem delu poti sva uživala še v sončnem zahodu, ki se po nekaj tedenskem premoru spet ni skrival za oblaki. Domov sva prišla okrog pol osmih.
Po tušu smo se dobili še za drugi epski obrok dneva. Za večerjo smo skuhali špagete in pikantno omako. Čeprav smo računali še na četrto sostanovalko, smo sami pojedli vse.
Dan sem zaključil na pivu s kolegom iz Estonije. Tokrat sem si pivo res zaslužil.

Kolesarjenje na Malti

nekategorizirano, , , , ,

Sredi junija sem si kupil kolo. Iskal sem ga kar nekaj časa, saj je ponudba rabljenih koles tukaj slaba, cene pa so prekleto visoke. Kolega iz službe, ki je edini kolesar, ki ga poznam, je svoje kolo šel iskat na Sicilijo. Tam je, verjetno zaradi italianskega koelsarskega duha, ponudba bistveno večja. Za popolnoma preprosto kolo neznanega proizvajalca sem odštel 150 evrov, vrednost podobnega kolesa v Sloveniji bi bila verjetno nekje okrog 30-50 evr.
Malta se zdi, kot popolna država za uporabo kolesa. Mala državica brez visokih hribov, otoška mentaliteta pa preprečuje številčne kraje koles. Realnost je žal drugačna. Res je, da je skrb pred krajo popolnoma odveč, verjetno predvsem ker nihče noče kolesarit. Razlogi tičijo v slabi  cestni infrastrukturi (kolesarska proga je izredno redek prizor, tudi v sodobnejših predelih), veliki gneči, “sredozemskem” načinu vožnje ter dejstvu, da mala otoška država vseeno ni tako ravna, kot bi si mislil na prvi pogled. K temu pridoda še navajenost Maltežanov, da se vsakin nekaj 100 metrov peljejo z avtom ter nizki stroški lastništva avtomobila.
Po dobrih treh mesecih kolesarjenja (predvsem v službo in nazaj) sem kljub vsemu zadovoljen z naložbo. Težko se zadržim nasmeha, ko na poti v službo prehitim praktično vse na tej isti poti. Avtobusi so prenatrpani in tako kot osebna vozila zataknjeni v prometni zamašek. Kljub temu, da sem od službe odaljen več, kot marsikateri sodelavec, potrebujem za pot okrog 8 minut. Zjutraj je potrebno biti precej previden, ko švigaš mimo stoječih avtomobilov. Nevarnosti, ki sem jih opazil do sedaj so odpiranje vrat parkiranih vozil in splošna ignoranca avtomobilistov do kolesarjev. Preprosto jih niso vajeni. Ampak, če si vsaj priblišno tako divji na kolesu, kot so ostali v avtomobilih ti ne bo hudo. Druga možnost je, da si popolnoma previden (a to je rahlo dolgočasno, kajneda).
Na spletu obstaja skupina ljudi, ki se bori za širjenje kolesarskega duha na otoku. Zdi se, da je njeno jedro sestavljeno iz rahlo ekscentričnih maltežanov, ki se religiozno borijo za pravice kolesarjev. Njihovi zapisi so velikokrat pretirani in skoraj sovražni do avtomobilistov. Smešno. V tednu mobilnosti letos so organizirali kolesarski izlet z namenom osveščanja kako kul je kolesarjenje. Žal se je nisem udeležil.