Tag Archives: pohodništvo

Pohod ob obranbmemu zidu

nekategorizirano, , , , , ,

Viktorijina linija (Viktoria lines) je serija utrdb in razvalin na severno-zahodnem delu otoka Malta.

Veliki malteški zid, kot ga ljubkovalno kličejo Maltežani so kot obrambno zgradbo zgradili Angleži ob koncu 19. stoletja. Utrdba, dolga 12 km, se nahaja na vrhu naravne prepreke, nekakšnega “kraškega roba” ki se razprostira preko širine otoka. Z gradnjo so Angleži začeli leta 1873. Z gradnjo so povezali in izboljšali manjše utrdbe, ki so jih pred njimi zgradili že malteški vitezi, ko so spoznali da bodo težko branili celoten otok. Graditelji so posamezne utrdbe povezali z zidom visokim okrog 1,5m. Zid je v večini primerih tekel po vrhu vzpetine, ki bi morebitnim napadalcem še dodatno otežila napad. Včasih pa se je zid spustil v male kanjone in suhe struge, kjer je bilo potrebno izgraditi mostove. Zid so konstantno dograjevali in izpopolnjevali. Leta 1897 je bil zid dovršen. V tem letu je kraljica Viktorija praznovala svoj diamantno obletnico vladanja. Leta 1900 se je po vojaški vaji izkazalo, da ima obrambni zid vprašljivo strateško vrednost. Do leta 1907 so uporabo zidu, razen priobalnih utrdb, popolnoma opustili.

Obrambno obzidje sem si ogledal to soboto. V prijetni družbi sem se odpravil na organiziran pohod od začetka do konca linije. Po dolgem petkovem večeru sva s kolegico seveda zamudila začetek pohoda (jaz bolj kot ona). K sreči je ona že bila na pohodu, tako da je vedela, kje lahko prestreževa ostale. Po vožnji z avtobusom sva se z rahlim brnenjem v glavi sva odpravila v hrib. Skupino sva ujela nekje med tretjem in petem kilometrom pohoda. Od tam pa vse do cilja smo hodili skupaj. Skupina je štela nekje med 50 in 80 pohodnikov. Večina  je bilo domačinov, ki so se očitno kar dobro poznali, vmes pa smo se pomešali tudi nekateri tujci. Čeprav so bili pohodniki zelo različno pripravljeni, je skupina vzdrževala kar pošten tempo. Res pa je, da smo se ustavljali vsakih 15 minut.

Organizatorji so trdili, da je celotna pot nekje 23 km. Vse skupaj smo hodili okrog 5h, a pogled na zemljevid je povedal, da smo tekom celega dneva prehodili le kakih 15 km. Vzrok za to je bilo veliko število postankov, pa tudi precej točk, kjer se je kolona ustavila, ko smo čakali, da manj spretni med nami splezajo čez kak kamen.

Kljub nekaterim smešnim trenutkom, je bila pot prijetna. Vreme je bilo sončno in naslednji dan sem opazil, da me je sonce pošteno ožgalo. Pot je ponudila tudi kar nekaj lepih razgledov in nasploh sem vesel, da sem se spravil iz stanovanja.

Pohajanje po Gozu

nekategorizirano, , , , , , ,

Gozo je drugi po velikosti med malteškimi otoki. Nahaja se severno-zahodno od Malte. Otok je bolj zelen, kot malta, čeprav je za slovenske razmere še vedno precej posušen. Življenje na njem je bolj umirjeno kot na Malti, vse je manjše. Manjša mesta in vasi, manj avtomobilov, manj turistov manj razvrata in prepotentne mularije. Maltežani se redko premaknejo iz svojega otoka, če gredo na Gozo, gredo običajno na oddih, redkeje zaradi športa.

Slednje sva s kolegico naredila v prvem vikendu septembra. Ponedeljek je bil praznik in zdelo se je, da je podaljšan vikend treba dobro izkoristiti. Od doma sva odrinila v nedeljo zjutraj, bolj zgodaj, kot se običajno vstaja ob nedeljah. Z avtobusom do Cirkewe, nato pa z trajektom do druge strani preliva. V Mgarr-u sva se zapodila v hrib. Plan je bil pohod okrog otoka, ali vsaj del obale. Usmerila sva se proti severu. Luknjasta in razpokana cesta se je vila v hrib. Vreme je bilo lepo, vlažno in prekleto vroče, kot ponavadi.

Po dobri uri hoje sva našla idiličen zaliv z odlično plažo. Na njej je bila le ena malteška družina, pa še oni so se kmalu umaknili. V zalivu so bile zasidrane bele jadrnice in jahte. Strinjala sva se, da je to dober trenutek za ohladitev in se vrgla v morje. Plavala sva okrog majhnega otočka, ki je sameval v zalivu.

Po kopanju sva pot nadaljevala proti zahodu. Najin cilj je bil zaliv Rambla. pot se je vila po od sonca razbeljeni pokrajini. Edino rastlinstvo okrog naju so bili mali bodeči grmički in posušena trava. Zaobšla sva peskokop in okrog dveh prišla do plaže. Čeprav se je turistična sezona nagibala h koncu, je bila peščena plaža vseeno precej polna. Zaliv in njegova plaža sta opevana v vseh turističnih zloženkah, kot edena najlepših na Malti. Sam nad videnim nisem bil pretirano navdušen. Mivka pomešana s peskom in kamni, turist pri turistu in plitvo, motno morje. Za trenutek sva se ustavila malo nad zalivom, kjer so imeli postavljen kamp člani društva “Why not?” Ob plaži se je namreč odvijal festival elektronske glasbe in tudi oni so prispevali nekaj delavnic. Delavnica, ki se je obetala čez nekaj minut je bila precej “tripi” in zato sva se odločila, da nadaljujeva z najino potjo.

Ideja, da spiva v zalivu Rambla je zvodenela po kaki uri hoje. Namenjena sva bila naprej, zahodno, nato pa proti jugu do vasice Xaghra. Po hitrem ogledu vasice sva se odločila, da bi bil sedaj primeren trenutek za veerjo. V planu je bila pašta, a sva zaradi problemov z gorilnikom jedla le tunino omako s fižolom ter sadje za sladico. Zvečer so v vasi ravno praznovali njihovo fiesto. Do takrat sem bil že na nekaj fiestah, a ta je bila ena bolj divjih. Del praznovanja je bil seveda tudi velik ognjemet, ki je bil za razliko od vseh drugih, dejansko kvaliteten. Po ognjemetu se je nadaljevalo slavje v vasi. Ker sva bila oba precej utrujena, sva se namenila ven iz vasi in si našla kotiček tranvnika. Tam sva si pogrnila spalko in zadovoljeno zaspala.

Izlet po otočju

nekategorizirano, , , , , , ,

V soboto sem se zbudil okrog 7h, bolj zgodaj, kot običajno na Malti. V planu je bil namreč izlet proti vzhodu, po otočju oz. arhipelagu Stockholma.Po jutrani rutini sem odrinil. Moj gostitelj je še vedno spal, saj je bil prejšenj večer zanj kar dolg, pa tudi sicer mu je menda primanjkovalo spanca. Zaklenem vrata in vržem ključe nazaj skozi nabiralnik.

Ob 9h smo bili dogovorjeni na postaji Slussen, od koder naj bi se z avtobusom peljali proti vzhodu. Med potjo do tja sem užival v lepem razgledu nad celotno mesto. Ker sem bil zgoden, sem dodaten čas izkoristil za zbiranje informacij. Pozanimal sem se o odhodih avtobusa in se nato vrnil na ‘zborno mesto’. Tam me je že čakala Natascha, Nemka iz prejšnjega dneva. Pričakoval sem še kopico drugih ljudi, saj sem že pred tednom prek spletne strani coucsurfing ustvaril dogodek in povabil naključne popotnike, da se pridružijo. Od 20 prijavljenih na zborno mestno ni bilo nikogar. Kasneje smo ugotovili, da zborno mestno mogoče ni bilo najbolje označeno in da se nismo dovolj točno dogovorili.

Tako sva se sama z Natašo odpeljala proti vzhodu. Vožnja z velikim mestnim avtobusom se je začela po avtocesti, po nekaj desetih kilometrih se je cesta zožila na regionalko, nato pa na malo lokalno cesto. Po kaki uri vožnje sva prispela v malo pristanišče. Le nekaj hišic, in privezov za čolne. Pogledala sva na spored in si privoščila vročo čokolado. Moje zdravje ni bilo prav nič boljše, a bi bil greh ostati doma. Čez kakih 20 minut čakanja je pripeljal čoln. Prikupna mala ladjica naju je odpeljala med majhnimi otočki, kot iz pravljice. Najin cilj je bil otok Sandhamn, kakih 40 minut stran. Za enosmerno vozovnico sva plačala 80 SEK.

Stockholmski arhipelag je največji arhipelag na Švedskem in drugi največji v Baltskem morju. Pokrajino izoblikujejo, sile po-ledenodobnega dviga (ja, vem grozen prevod tujke: “post-glacial rebound”). V zadnji ledeni dobi so tukaj pokrajino prekrivale debeli ledeniki, ki so s svojo enormno maso stisnili zemljo. Po otoplitvi so se ledeniki umaknili, zemlja pa sedaj prav počasi leze nazaj proti nebu. Tako te mali otočki na leto pridobijo približno 3mm višine.

Ko sva prispela na otoček sva se strinjala, da je najbolje, da se sprehodiva okrog. Najprej sva zavila severno, se sprehodila čez vas in kaj kmalu sva pristala v gozdu. Gozdovi v teh krajih so res lepi in čeprav je otok precej turističen in ne pretirano velik vlada v teh gozdovih nepopisen mir. Po slabi uri hoje sva se odpočila na obali. Zanimivo si je bilo predstavljati, da bodo le nekaj mesecev od danes po tej obali tekali smučarji tekači. Zakaj pa ne? Pot sva nadaljevala proti jugu. Na skrajnem koncu otoka sva naletela na malo počitniško vasico polno idiličnih hišic. V okolišu je bilo polno peščenih plaž na katerih so posedali le posamezne skupinice ljudi. O gneči kakršno poznamo na Malti ni bilo sledu. Ko sva se naveličala peska in pogleda na odprto morje sva se vrnila proti pristaniškem mestu, kjer sva začela.

Ko sva prišla nazaj me je spreletela misel, da je celotno mesto precej podobno mestecu iz serije The Prisoner. Malo sva se sprehodila po vasici nato pa pristala v marini, kjer sva si privoščila počitek na klopci. Za nekaj minut sem celo zadremal, na soncu je bila temperatura namreč ravno prava, Po dremežu sva se z so-popotnico poigravala z mislijo, da bi poizkusila uštopati eno izmed jaht nazaj do celine. Eno izmed posadk, ki se je odpravljala, sva celo povprašala, a niso bili pretirano navdušeni.

Vrnila sva se do pristana, kjer sva pogledala čase odhoda najine ladjice. Ker sva imela še precej časa, sva skočila še v trgovino po hitro malico. Mesni namaz, katerega sem kupil je bil zanimivo sladkega okusa. Nazaj do celine sva odplula z drugo ladjo, ki je bila precej večja. Cena je bila sicer za odtenek nižja, smo se pa vstavili še na enem otočku po poti. Na avtobus na drugi strani ni bilo potrebno čakati več kot 15 minut, saj imajo različni prevozniki termine prevozov sinhronizirane.

Po prihodu nazaj v mesto sva se skupaj vrnila do mojega gostitelja.