Kolesarjenje – dopolnilo

Še en vikend poln doživetji. Včeraj sem se prvič odkar sem na otoku namenil na športno kolesarjenje. Običajno sem kolo uporablal le kot prevozno sredstvo, bil sem prepričan, da na Malti ni mogoče uživati v športnem kolesarjenju. Še ena stvar glede katere z veseljem spremenim mnenje.
Na pot sva se podala z deklino iz Avstrije, ki je tu na praksi. Dela kot športna fizioterapevtka v bolnici. Tudi sama ima zelo rada šport in takoj, ko sem jo spoznal, sem vedel, da jo bom težko dohajal.
Po plačinkastem zajtrku z njo in njeno cimro sva odrinila okrog 11h. Septembersko vreme je bilo popolno za šport, bilo je rahlo oblačno in ne prevroče za dan na prostem. Iz Gzire sva se namenila proti zahodu, v hrib. Kaj kmalu sva našla malo cesto, ki za razliko od povprečne Malteške ceste, ni bila prenatrpana z avtomobili. Izgubljala sva se po hribčkih in dolinah severno-zahodne Malte, vsak vzpon je bil poplačan z novim razgledom. Včasih sva se med raziskovanjem vasic popolnoma izgubila ali pa sva izbrala cesto, ki se konča na njivah in vrtičkih. Tako sva se morala dostikrat obrniti a naju to ni dosti motilo. Po neštetih vzponih in spustih sva prišla do Melihe. Pod hribom se je razpostirala največja malteška peščena obala, ki se je sedaj počasi le reševala trum turistov. Po spusti sva zavila južno, do Popajeve vasice. Tam sva imela kratek počitek. Da se morava premakniti naprej nama je postalo jasno, ko so začeli z neverjetno nadležnim programom za otroke. Pot naju je ponovno peljala v hrib, proti severu. Pred spustom sva se povzpela še do rdečega stolpa, ki je bil pomemben del obrambne linije v času Malteških vitezov. Ogledala sva si stolp nato pa povprašala za pot naprej. Oba sva bila že precej lačna, tako da bi bila vesela kake trgovine. Nadaljevala sva proti klifom na jugu. Na tej točki so bile ruševine ameriškega radarja, uporabljenega v 2. vojni. V upanju, da lahko narediva krožno pot po tem delu otoka, sva se spustila proti Prety bay-u, nato pa severno proti hotelskim komleksom. Tam sva spoznala, da se cesta spet nenadoma konča in kot kazen sva dobila še en vspon. Namenjena sva bila do skrajne severne točke otoka Malta. Pred tem sva imela kratek počitek še na rtu nad zalivom Melihe. Jaz sem želel videti brezno, ki naj bi se nahajalo na severnem delu. Po nekaj izkanja sva ga našla, za presenečenje pa sva dobila še “morski gezir”. Ta del je očitno prepreden z jamami. Ena izmed njih ima očitno odprtino do morja pov vodo. Ko morje zavalovi se jama napolni z vodo in ko zmanjka prostora izbruhne kot gezir visoko v zrak. Rezultat je prav lep spektakel narave dodatno okrašen z mavrico, če ga opazuješ iz prave strani.
Po doseženem cilju sva se ohladila v morju. Voda je bila precej kalna in polna trave, kar je precej neobičajno za Malto. Tudi obala ni bila kaj prida. Table so oznanjale, da je plaža prijazna psom, žal pa psi (in njihovi lastniki) niso bili pretirano prijazni do ljudi. Vseeno je ohladitev prekleto prijala. Sedaj sva bila oba že precej utrujena in lačna. Razmišljala sva, da bi se ustavila na plaži in poizkala kaj za prigriznit. Namesto tega sva si po poti odtrgala nekaj plodov kaktusa in pojedla le te. Precej sladki sadovi, le koščic so polni. Po kratkem krepčilu sva se odločila, da večerjava doma. Do doma je bilo kar daleč. Zaradi utrujenosti, pa tudi zaradi pozne ure sva se odločila, da jo ubereva kar po glavni cesti. Vožnja po njej res ni bila najbolj prijetna, je pa vsaj hitreje minila. V zadnjem delu poti sva uživala še v sončnem zahodu, ki se po nekaj tedenskem premoru spet ni skrival za oblaki. Domov sva prišla okrog pol osmih.
Po tušu smo se dobili še za drugi epski obrok dneva. Za večerjo smo skuhali špagete in pikantno omako. Čeprav smo računali še na četrto sostanovalko, smo sami pojedli vse.
Dan sem zaključil na pivu s kolegom iz Estonije. Tokrat sem si pivo res zaslužil.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.