Tag Archives: transport

Iz otoka na celino, prvi vtisi iz Španije

Zadnji dan Malte je bil precej dobro ogledalo celotni zgodbi, ki sem jo pisal tukaj.

Po dopoldanskem pakiranju je sledila pijača na sončku z romantičnim pogledom na Valletto. Kolegica, s katero se nisva dobila že kar dolgo, je pravila, da se je zadnjič, ko je sedela v tej kavarni, prav tako poslavljala od kolega, ki od tedaj ne uživa več v pogledih na obsijano Valletto. Po slovesu se napotim domov, kjer zaključim s pakiranjem. Sledi večerja s sostanovalci, v istem stilu kot mnogo večerji v tem tednu: pozno a veliko in zelo okusno.

Po večerji se dobim s kolegom, ki mi je natisnil letalsko vozovnico. Pivce se jasno zavleče. Domov pridem malo čez dve, še zadnja naloga pred spanjem so sendviči za na pot. :)

Zbudim se okrog 6:30. Oblečem se in obujem, zbašem posteljnino v pralni stroj, saj moja naslednica za sobo že kak teden kampira na kavču in bo verjetno vesela čiste posteljnine. Nežno zbudim sostanovalke in sostanovalca, enega po enega, le toliko, da se poslovimo. Hrvatica in Italijan me celo pospremita do avtobusne postaje.

Na letališče prispem ob okrog 7:30, let imam ob 9:40. Šokantno veliko časa, nič kaj podobno meni. Oddam prtljago in grem do bankomata, da dvignem denar. Bankomat javlja napako, noče in noče sodelovati z menoj. Mogoče zaradi sprememb, ki sem jih delal na banki (je**ne banke!). Odlično, v Španijo letim z 4 evri in 32 centi gotovine, za kartice, katere nosim s seboj, pa ni sigurno, da delujejo. No, držimo pesti, da mi ne bo nepričakovanih stroškov preden dobim svojo žepnino.

Let iz Malte do Madrida je trajal slabe tri ure. Pot sem prespal, bral ali čez okno opazoval Španske poljane, ki so bile, kakor bi jih narisal s pastelnimi barvami. Po pristanku sem poiskal drug terminal, kjer sem se dobil z vodjo mojega EVS-a. Gladko! Kasneje spoznam še njenega moža in malo hčer.

Do Cartagene nas je ločilo še dobrih 450 kilometrov. Jah, razdalje tukaj so malo drugačne, kot na Malti. Vožnja, ki naj bi trajala okrog 4h se je zaradi postankov in rahlega izgubljanja zavlekla na okrog 6. Med potjo sem užival v prizorih neskončnih poljanah Castilla-La Mancha-e in sončnem zahodu v hriboviti pokrajini.

Do stanovanja v Cartageni smo prišli okrog 8h zvečer. Marina mi je pokazala vhod starejše hiše. Povedala mi je, da v zgornjem nadstropju stanujejo starši njenega moža, nadstropje višje pa njegov brat z družino. Ko običajno iščem stanovanje tako ponudbo takoj zavrnem, saj poznamo probleme, ki jih to lahko prinese. Ko vstopimo v stanovanje je prva stvar, katero opazim, so talne ploščice, ki so bile vgrajene verjetno nekje v šestdesetih. Tudi razporeditev sob in ostala oprema rahlo spominja na stanovanje v katerem so še pred kratkim živeli stari starši (kasneje izvem, da je dejansko bilo tako). Poleg vsega so prve dve sobi v kateri mi uide pogled polni razne krame in ne v najlepšem redu. Zdi se, da bom živel v kanček nižjem standardu, katerega sem vajen. Po tem presenečenju spoznam dečkota z rasta frizuro, njegovo prijateljico in prvo EVS sodelavko. Povejo mi, da ravno zaključujejo obnovo ene od razmetanih sob in da bo od jutri lahko moja, če bom tako želel. Sobe so dodeljene po sistemu “kdor prvi pride, prvi melje”. Tako se torej vselim v edino trenutno funkcionalno sobo (po dnevu premisleka, mislim, da bom ostal tu, čeprav razmetana soba od včeraj danes zgleda precej mikavno).

Po mojem predlogu se vsi štirje odpravimo na sprehod. Do centra mesta ni daleč. Mraz in veter sta rahlo neprijetna, a to bo menda kmalu minilo. V mestu spijemo prvo pivo in prigriznemo prve tapase. EVS kolegica se zdi OK deklina, pa tudi rasta dečko (ki se izkaže za lastnika stanovanja,) je super. Celo stanovanje se zdi danes, po dnevu pospravljanja in premikanja pohištva zelo v redu, celo prikupno.

Danes zjutraj spoznam mojo mentorico. Ta nama prestavi program in naloge za ta teden. Prvi občutki so super, zdi se, da je bila tole kar dobra odločitev.

Kolesarjenje na Malti

Sredi junija sem si kupil kolo. Iskal sem ga kar nekaj časa, saj je ponudba rabljenih koles tukaj slaba, cene pa so prekleto visoke. Kolega iz službe, ki je edini kolesar, ki ga poznam, je svoje kolo šel iskat na Sicilijo. Tam je, verjetno zaradi italianskega koelsarskega duha, ponudba bistveno večja. Za popolnoma preprosto kolo neznanega proizvajalca sem odštel 150 evrov, vrednost podobnega kolesa v Sloveniji bi bila verjetno nekje okrog 30-50 evr.
Malta se zdi, kot popolna država za uporabo kolesa. Mala državica brez visokih hribov, otoška mentaliteta pa preprečuje številčne kraje koles. Realnost je žal drugačna. Res je, da je skrb pred krajo popolnoma odveč, verjetno predvsem ker nihče noče kolesarit. Razlogi tičijo v slabi  cestni infrastrukturi (kolesarska proga je izredno redek prizor, tudi v sodobnejših predelih), veliki gneči, “sredozemskem” načinu vožnje ter dejstvu, da mala otoška država vseeno ni tako ravna, kot bi si mislil na prvi pogled. K temu pridoda še navajenost Maltežanov, da se vsakin nekaj 100 metrov peljejo z avtom ter nizki stroški lastništva avtomobila.
Po dobrih treh mesecih kolesarjenja (predvsem v službo in nazaj) sem kljub vsemu zadovoljen z naložbo. Težko se zadržim nasmeha, ko na poti v službo prehitim praktično vse na tej isti poti. Avtobusi so prenatrpani in tako kot osebna vozila zataknjeni v prometni zamašek. Kljub temu, da sem od službe odaljen več, kot marsikateri sodelavec, potrebujem za pot okrog 8 minut. Zjutraj je potrebno biti precej previden, ko švigaš mimo stoječih avtomobilov. Nevarnosti, ki sem jih opazil do sedaj so odpiranje vrat parkiranih vozil in splošna ignoranca avtomobilistov do kolesarjev. Preprosto jih niso vajeni. Ampak, če si vsaj priblišno tako divji na kolesu, kot so ostali v avtomobilih ti ne bo hudo. Druga možnost je, da si popolnoma previden (a to je rahlo dolgočasno, kajneda).
Na spletu obstaja skupina ljudi, ki se bori za širjenje kolesarskega duha na otoku. Zdi se, da je njeno jedro sestavljeno iz rahlo ekscentričnih maltežanov, ki se religiozno borijo za pravice kolesarjev. Njihovi zapisi so velikokrat pretirani in skoraj sovražni do avtomobilistov. Smešno. V tednu mobilnosti letos so organizirali kolesarski izlet z namenom osveščanja kako kul je kolesarjenje. Žal se je nisem udeležil.