All posts by trololo

Stolp svete Marije in modra laguna

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Ta vikend sem ponovno dobil obisk. Spet sem vodič po otoku, včasih pa tudi prevajalec, lekarnar, logistik, in podobno.

Današnji izlet je za cilj imel enega od manjših otočkov v Malteškem otočju. Komino je otok med Malto in Gozo-m in je najmanjši poseljeni otok. Na njemu je en hotel, utrdba iz časov malteških vitezov in največkrat fotografirana laguna v državi. Vozovnico za ladjo lahko kupiš v Sliemi, se cene gibljejo nekje med 8 in 40 evrov.

Z materjo sva odšla malo pred deseto. Očeta sva zaradi zdravstvenih težav pustila na Malti. Po uvodni zmedi in paniki, da bova zamudila, sva končno ujela ladjo. Prijazen kapitan naju je na mojo željo celo počakal. Vožnja do otočka je trajala dobro uro. Najprej smo se ustavili na Gozu, kjer je del turistov odšla na ogled tega otoka. Mi smo se odpeljali nazaj do malega otočka. Po izkrcanju sva bila v dilemi: najprej voda, in nato pohod in zgodovina ali obratno? Odločila sva se za prvo opcijo, kar je bilo verjetno kar pravilna odločitev. Podala sva se proti edini vojaški utrdbi na otoku – stražnemu stolpu. Stolp je bil zgrajen v letu 1618, okrog 200 let po tem, ko so uradniki na otoku spoznali, da je to pomembna strateška pozicija za tak objekt. Z 6 metrskimi zidovi in okrog 30 ljudmi (menda pa tudi do 60) postave je predstavljal težko točko za napad.

Vstop v stolp je prost, prostovoljci, ki tam delujejo se priporočajo prostovoljnih prispevkov. Danes sta bila v stolpu starejša gospa iz Anglije in starejši Maltežan. Hitro smo se zapletli v debato in spoznal sem, da čeprav se z zgodovino ukvarjata popolnoma neprofesionalno imata kar dobro poznavanje dejstev. Prav tako sta bila zelo prijazna in vesela razložiti vse kar o stolpu vesta.

Po ogledu stolpiča, ki je med drugim bil uporabljen tudi za sceno v filmu Grof Monte Krista, sva odšla nazaj proti pristanu. Ob njem je slavna modra laguna, ki je celo leto popolnoma preplavljena s turisti. Upam si predstavljati, da je bilo danes malo bolje, čeprav sonca željnih plažnikov ni manjkalo. Plavanje v res filmsko lepem zalivu, kratko raziskovanje otočka na drugi stani zaliva, nato pa nazaj. Sonce in branje o vitezih. Po tem pa pivo in počasi prti domu.

Pred odhodom sem se še zadnjič vrgel v vodo. Tokrat je bilo to v pristanu, meda ladjami, s seboj pa sem imel masko. Prvič sem videl res veliko jato rib, precej noro doživetje. Mnoge izmed njih bi kar lepo prekrile krožnik. :)

Na poti nazaj smo se ustavili še ob jamah v severnih pečinah Komina. Nič pretresljivo posebnega, a lepi razgledi. Pot nazaj sem si krajšal z debato z turistkami iz Barcelone. Nazaj v pristanišče Slieme smo se vrnili okrog 5 in 30-e ure.

40m pod zemljo

nekategorizirano, , , , , ,

Dane sem si dan obarval z zgodovino. Po dolgi noči in poznem bujenju sem se nekako v času kosila odpravil proti Valeti. Namenjen sem bil v enega od muzejev: Laskaris-ove vojne sobane.

Muzej se nahaja v južnem obzidju glavnega mesta. Sobane so bile izkopane v skalo, 40 metrov pod površjem. V njih je med drugo vojno delovalo poveljstvo angleških in ameriških sil. V odločilnih trenutkih vojne so bilil v teh sobah tudi najvišji poveljniki zavezniških sil: general Eisenhower, admiral Cunningham, field maršal Montomery, in drugi. V juliju leta 1943 so iz teh prostorov vodili operacijo Husky, napad na Sicilijo. Ta operacija je bila generalka za izkrcavanje v Normandiji.

Malta ima sredi Sredozemskega morja izredno pomembno strateško pozicijo. Tega so se med vojno zavedale obe strani, zato so se na tem otoku odvijali zelo krvavi napadi. V teku celotne vojne pa so zavezniki uspeli ohraniti otok, kljub izrednim izgubam. Otok je živel izključno od dobrin, ki so jih pripeljali Angleži s konvoji. Konvoji so večkrat utrpeli hude izgube, običajno se je na otok prebilo le okrog 40% tovora. Prav tako pa so podmornice nastanjene otoku Manoel v zalivu ob Valeti prizadejale veliko škodo nemškim konvojem, ki so iz Italije prevažali surovine na bojišča v severni Afriki. Sodeč po dokumentarni seriji “World at war” se jim je izmuznila le ena od štirih ladji poslanih proti severni Afriki.

Muzej je sicer majhen, a izredno lepo govori zgodbo iz tistih časov. Če pa imaš srečo, da naletiš na brezzobega gospoda, ki je v muzeju zaposlen, pa običajno dobiš še odlično razlago zgodb, ki jih je pisala zgodovina. Vsekakor vredno ogleda.

 

Tradicionalna večerja v Štokholmu

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Nedelja, 17. avgusta je bil moj zadnji dan na Švedskem. Že nekaj tednov pred izletom, sem bil za ta dan povabljen na tradicionalno Švedsko večerjo.

Ko sva se z Natasho vrnila iz izleta po otočkih, so bile priprave že v polnem teku. Gustav in njegov kolega sta pripravljala hrano, katero smo nato nesli na zabavo. Pita z zelenjavo in jajci, jajčna solata z sardinami, ter seveda velike količine alkohola. Med pripravljanjem na odhod sem ugotovil, da imam odhod letala ob šestih zjutraj in ne ob štirih zvečer, kot sem pričakoval. Poleg tega sem imel v planu še natisniti vozovnico za avtobus. Za le to se je na koncu izkazalo, da bo ne bo potrebno, saj je bila fotografija QR kode dovolj. Ker je bilo očitno, da bom iz mesta moral odriniti direktno iz zabave, sem tudi sam spakiral moje stvari. Nato smo odrinili.

Do Hakana smo imeli namen iti z vlakom, a smo se premislili, saj je bila proga menda zaprta zaradi samomora. Tako smo se na obrobje mesta peljali z kombinacijo avtobusov in podzemne železnice. Pot je trajala kake 45 minut. Ko smo prišli do naše postaje me je presenetilo, da smo za zadnji kilometer poti potrebovali pomoč GPS-a, saj se nobeden od gostiteljevih kolegov ni spomnil prave poti do njegovega stanovanja.

Po uvodnih pripravah in pozdravnih aperitivih smo počasi začeli nositi potrebščine na mizo pred blokom. Mala miza v parku blokovskega naselja se je kmalu šibila pod težo hrane in pijače. Okrog nje se nas je posedlo okrog 10 ljudi. Večinoma so bili to prijatelji in družina našega gostitelja, midva z Natasho sva bila edina tujca. Vseeno so bili do naju zelo prijazni, večino časa so se trudili govoriti angleško. Za glasbo so prinesli tablico ter mali kitarski ojačevalec iz katerega so prihajali težko metalne melodije. Izbor glasbe mi je bil za skoraj družinsko vzdušje precej presenetljiv.

Noč se je nadaljevala z hrano in pijačo. Novinca sva bila podučena kako se jedo sladkovodni raki, po katerih je zabava poimenovana. Veliko dela in protokola za le malo mesa. Rake se je hladne. Običajno se kupi že kuhane, tako da z njimi ni veliko priprav. Ko sva se novinca učila od ene od povabljenih, so prisluhnili tudi nekateri drugi Švedi, kot da ne bi točno vedeli kako se zadeve lotiti. Nenazadnje se take zabave dogodijo le enkrat ali dvakrat na leto, ponavadi ravno v Avgustu.

Ob hrani se je jasno tudi precej pilo. Ob vsaki rundi so zapeli kako od pesmi, ki se običajno pojejo ob takih priložnostih. Le prva pesem je “predpisana” in tradicionalno se na začetku vedno poje to. Vse druge so po želji.

Večerja se je končala s sladico. Jabolčna pita in pita iz borovnic prelite s tekočo smetano sta bile odlične, zato sta prav hitro izginile. Nekje v zgodnjih urah naslednjega dne smo se prestavili nazaj v stanovanje. Moji spomini so rahlo megleni, verjetno malo zaradi alkohola, malo pa tudi zaradi utrujenosti. Taka aktivnost namreč ne pripomore pri zdravljenju prehlada.

Od mojih gostiteljev sem se poslovil sam, nekje sredi noči. Moral sem priti do glavne avtobusne postaje od kjer sem imel prevoz do letališča. Čeprav nisem imel pojma kje točno sem, sem nekako uspel najti pravi avtobus, s katerim sem se peljal do centra mesta.  Na avtobusu sem srečal Natasho in enega od povabljencev, ko sta odhajala domov. Pot nazaj do letališča in na otok je bila dolgotrajna in ne-pretresljiva.

V kreativnem vrtincu

nekategorizirano, , , , ,

Včeraj sem se napotil proti Mgarr-ju. V bljižini te vasice se nahaja kraj, kjer se lahko odklopiš od vsakdanje norije.

“Cerativity vortex” je mali prostor za katerega skrbijo prostovoljci iz društva Why not? To je drušvo, ki organizira različne projekte in delavnice, večinoma v sonaravnem in hipijevskem duhu. V kreativnem vrtincu, kot pravijo prostoru imajo stalni tabor. Prostor je namenjen ustvarjanju, druženju, učenju in sprostitvi. V sklopu kampa imajo tudi nekaj vrtičkov, kjer gojijo povrtnine ter poizkušajo različne sonaravne pristope. Organizirali so se tudi pri gradnji nekaterih manjših objektov, ki jih uporabljajo za svoje delavnice. Med njimi so tudi veliki tipi, ki služi kot savna, kupola zgrajena iz bambusovih palic je eden večjih pokritih prostorov, mali nadstrešek nad mizo, kjer imajo tudi malo knjižnico ter neverjetno prijetna hišica na drevesu.

Vortex sem planiral obiskati za cel vikend, soboto in nedeljo. Žal mi to ni uspelo, izgovor je bil, da še nisem 100% na področju zdravja. Prišel sem v nedeljo v zgodnjem popoldnevu, v knjižnici našel knjigo (med vsemi sem izbral eno, ki ni bila pretirano “tripy”), nato pa sem se zavlekel v eno od visečih mrež, kjer sem do večera knjigo tudi prebral. Ko se je najmočnejše sonce umaknilo, sem si še skuhal večerjo na alkoholnem gorilniku, ki sem ga pred tedni naredil sam (odlična pogruntavščina). Kmalu po večerji, ko sem se počasi odpravljal domov, je v kam prišel eden od prostovoljcev. Ostali (nekaj jih v kampu celo živi) nedelje običajno izkoristijo za uživanje na plaži. Edvard je prišel po boben za delavnico, ki se bo odvijala zvečer. Povprašal sem ga, če me lahko zapelje do avtobusne postaje in z veseljem mi je ustregel.

Več kot očitno bom moral obisk ponoviti, mogoče za kak dan več, da spoznam še druge prostovoljce.

Izlet po otočju

nekategorizirano, , , , , , ,

V soboto sem se zbudil okrog 7h, bolj zgodaj, kot običajno na Malti. V planu je bil namreč izlet proti vzhodu, po otočju oz. arhipelagu Stockholma.Po jutrani rutini sem odrinil. Moj gostitelj je še vedno spal, saj je bil prejšenj večer zanj kar dolg, pa tudi sicer mu je menda primanjkovalo spanca. Zaklenem vrata in vržem ključe nazaj skozi nabiralnik.

Ob 9h smo bili dogovorjeni na postaji Slussen, od koder naj bi se z avtobusom peljali proti vzhodu. Med potjo do tja sem užival v lepem razgledu nad celotno mesto. Ker sem bil zgoden, sem dodaten čas izkoristil za zbiranje informacij. Pozanimal sem se o odhodih avtobusa in se nato vrnil na ‘zborno mesto’. Tam me je že čakala Natascha, Nemka iz prejšnjega dneva. Pričakoval sem še kopico drugih ljudi, saj sem že pred tednom prek spletne strani coucsurfing ustvaril dogodek in povabil naključne popotnike, da se pridružijo. Od 20 prijavljenih na zborno mestno ni bilo nikogar. Kasneje smo ugotovili, da zborno mestno mogoče ni bilo najbolje označeno in da se nismo dovolj točno dogovorili.

Tako sva se sama z Natašo odpeljala proti vzhodu. Vožnja z velikim mestnim avtobusom se je začela po avtocesti, po nekaj desetih kilometrih se je cesta zožila na regionalko, nato pa na malo lokalno cesto. Po kaki uri vožnje sva prispela v malo pristanišče. Le nekaj hišic, in privezov za čolne. Pogledala sva na spored in si privoščila vročo čokolado. Moje zdravje ni bilo prav nič boljše, a bi bil greh ostati doma. Čez kakih 20 minut čakanja je pripeljal čoln. Prikupna mala ladjica naju je odpeljala med majhnimi otočki, kot iz pravljice. Najin cilj je bil otok Sandhamn, kakih 40 minut stran. Za enosmerno vozovnico sva plačala 80 SEK.

Stockholmski arhipelag je največji arhipelag na Švedskem in drugi največji v Baltskem morju. Pokrajino izoblikujejo, sile po-ledenodobnega dviga (ja, vem grozen prevod tujke: “post-glacial rebound”). V zadnji ledeni dobi so tukaj pokrajino prekrivale debeli ledeniki, ki so s svojo enormno maso stisnili zemljo. Po otoplitvi so se ledeniki umaknili, zemlja pa sedaj prav počasi leze nazaj proti nebu. Tako te mali otočki na leto pridobijo približno 3mm višine.

Ko sva prispela na otoček sva se strinjala, da je najbolje, da se sprehodiva okrog. Najprej sva zavila severno, se sprehodila čez vas in kaj kmalu sva pristala v gozdu. Gozdovi v teh krajih so res lepi in čeprav je otok precej turističen in ne pretirano velik vlada v teh gozdovih nepopisen mir. Po slabi uri hoje sva se odpočila na obali. Zanimivo si je bilo predstavljati, da bodo le nekaj mesecev od danes po tej obali tekali smučarji tekači. Zakaj pa ne? Pot sva nadaljevala proti jugu. Na skrajnem koncu otoka sva naletela na malo počitniško vasico polno idiličnih hišic. V okolišu je bilo polno peščenih plaž na katerih so posedali le posamezne skupinice ljudi. O gneči kakršno poznamo na Malti ni bilo sledu. Ko sva se naveličala peska in pogleda na odprto morje sva se vrnila proti pristaniškem mestu, kjer sva začela.

Ko sva prišla nazaj me je spreletela misel, da je celotno mesto precej podobno mestecu iz serije The Prisoner. Malo sva se sprehodila po vasici nato pa pristala v marini, kjer sva si privoščila počitek na klopci. Za nekaj minut sem celo zadremal, na soncu je bila temperatura namreč ravno prava, Po dremežu sva se z so-popotnico poigravala z mislijo, da bi poizkusila uštopati eno izmed jaht nazaj do celine. Eno izmed posadk, ki se je odpravljala, sva celo povprašala, a niso bili pretirano navdušeni.

Vrnila sva se do pristana, kjer sva pogledala čase odhoda najine ladjice. Ker sva imela še precej časa, sva skočila še v trgovino po hitro malico. Mesni namaz, katerega sem kupil je bil zanimivo sladkega okusa. Nazaj do celine sva odplula z drugo ladjo, ki je bila precej večja. Cena je bila sicer za odtenek nižja, smo se pa vstavili še na enem otočku po poti. Na avtobus na drugi strani ni bilo potrebno čakati več kot 15 minut, saj imajo različni prevozniki termine prevozov sinhronizirane.

Po prihodu nazaj v mesto sva se skupaj vrnila do mojega gostitelja.