Pohajanje po Gozu

Gozo je drugi po velikosti med malteškimi otoki. Nahaja se severno-zahodno od Malte. Otok je bolj zelen, kot malta, čeprav je za slovenske razmere še vedno precej posušen. Življenje na njem je bolj umirjeno kot na Malti, vse je manjše. Manjša mesta in vasi, manj avtomobilov, manj turistov manj razvrata in prepotentne mularije. Maltežani se redko premaknejo iz svojega otoka, če gredo na Gozo, gredo običajno na oddih, redkeje zaradi športa.

Slednje sva s kolegico naredila v prvem vikendu septembra. Ponedeljek je bil praznik in zdelo se je, da je podaljšan vikend treba dobro izkoristiti. Od doma sva odrinila v nedeljo zjutraj, bolj zgodaj, kot se običajno vstaja ob nedeljah. Z avtobusom do Cirkewe, nato pa z trajektom do druge strani preliva. V Mgarr-u sva se zapodila v hrib. Plan je bil pohod okrog otoka, ali vsaj del obale. Usmerila sva se proti severu. Luknjasta in razpokana cesta se je vila v hrib. Vreme je bilo lepo, vlažno in prekleto vroče, kot ponavadi.

Po dobri uri hoje sva našla idiličen zaliv z odlično plažo. Na njej je bila le ena malteška družina, pa še oni so se kmalu umaknili. V zalivu so bile zasidrane bele jadrnice in jahte. Strinjala sva se, da je to dober trenutek za ohladitev in se vrgla v morje. Plavala sva okrog majhnega otočka, ki je sameval v zalivu.

Po kopanju sva pot nadaljevala proti zahodu. Najin cilj je bil zaliv Rambla. pot se je vila po od sonca razbeljeni pokrajini. Edino rastlinstvo okrog naju so bili mali bodeči grmički in posušena trava. Zaobšla sva peskokop in okrog dveh prišla do plaže. Čeprav se je turistična sezona nagibala h koncu, je bila peščena plaža vseeno precej polna. Zaliv in njegova plaža sta opevana v vseh turističnih zloženkah, kot edena najlepših na Malti. Sam nad videnim nisem bil pretirano navdušen. Mivka pomešana s peskom in kamni, turist pri turistu in plitvo, motno morje. Za trenutek sva se ustavila malo nad zalivom, kjer so imeli postavljen kamp člani društva “Why not?” Ob plaži se je namreč odvijal festival elektronske glasbe in tudi oni so prispevali nekaj delavnic. Delavnica, ki se je obetala čez nekaj minut je bila precej “tripi” in zato sva se odločila, da nadaljujeva z najino potjo.

Ideja, da spiva v zalivu Rambla je zvodenela po kaki uri hoje. Namenjena sva bila naprej, zahodno, nato pa proti jugu do vasice Xaghra. Po hitrem ogledu vasice sva se odločila, da bi bil sedaj primeren trenutek za veerjo. V planu je bila pašta, a sva zaradi problemov z gorilnikom jedla le tunino omako s fižolom ter sadje za sladico. Zvečer so v vasi ravno praznovali njihovo fiesto. Do takrat sem bil že na nekaj fiestah, a ta je bila ena bolj divjih. Del praznovanja je bil seveda tudi velik ognjemet, ki je bil za razliko od vseh drugih, dejansko kvaliteten. Po ognjemetu se je nadaljevalo slavje v vasi. Ker sva bila oba precej utrujena, sva se namenila ven iz vasi in si našla kotiček tranvnika. Tam sva si pogrnila spalko in zadovoljeno zaspala.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.