Tag Archives: zgodovina

Fallas

Kot sem že omenil v enem od zapisov, sem v sredi marca obiskal Valencijo. Glavni izgovor za popotovanje je bil zaključek festivala Las Fallas. Ta je največji festival v Valencii, dogaja pa se vsako leto nekaj tednov v polovici marca. Tradicija je stara vsaj nekaj sto let. V 18. stoletju so mizarji in tesarji iz Valencie na večer godu svetega Jožefa pred svojo delavnico sežgali lesene odpadke iz delavnice in stojala za sveče, ki jih med poletnimi meseci ne bodo potrebovali več. Tekom desetletji se je običaj izoblikoval v turistično atrakcijo, kot je danes. Večina soseščin v mestu se mnogo mesecev prej začne pripravljati na festival. Delo poteka mnogo mesecev, končno pa skulpture doživijo enako usodo, kot njuni predhodniki nekaj stoletji v preteklosti.

Skulpture, ki jih te samoorganizirane lokalne skupnosti postavijo so resnično občudovanja vredne. Več deset metrov visoki kipi iz lesa in papirja so kot junaki iz novodobnih risank, živih barv in popolnih oblik. Kipi imajo ponavadi politično konotacijo, norčujejo se iz kake absurdne izjave politika, situacije v svetu, v Španiji ali na lokalnem političnem parketu. Ogromne količine materiala, časa in kreativnosti, ki so vidne na površju skulptur, pa niso poceni. Izgradnja ponavadi stane od nekaj deset tisoč evrov naprej. Izgradnja skulpture, ki je letos stala pred mestno hišo naj bi stala 170 tisoč evrov. In teh skulptur je po celotni Valencii nekje med 300 in 500.

Poleg velikanskih Fall so ponavadi še manjše skulpture, ki merijo v višino le kake dva metra. Te se imenujejo ninotos, in so bolj v domeni otrok.

V večeru 19. marca vse te umetnine, tisoče ur dela in sto-tisoče evrov izgine v plamenih. Dogodek se imenuje la crema in je res vreden ogleda.

Še ena izmed zanimivosti, ki sem jih opazil med mojim obiskom, je Valencijska obsedenost nad petardami in ognjemeti. Petarde tekom festivala uporabljajo vsi. Starši spodbujajo svoje otroke (tudi tiste, ki so ravnokar shodili) in jim delijo petarde in drugo pirotehniko. Ognjemet je del protokola pri požigu vsake izmed fall.h

Zanimivi so tudi kostumi, ki jih nosijo Valencijčani. Počasi ugotavljam, da se Španci precej radi oblečejo v tradicionalne obleke. Podobno navdušenje sem kasneje opazil tudi v drugih mestih na drugih prireditvah.

Pohod ob obranbmemu zidu

Viktorijina linija (Viktoria lines) je serija utrdb in razvalin na severno-zahodnem delu otoka Malta.

Veliki malteški zid, kot ga ljubkovalno kličejo Maltežani so kot obrambno zgradbo zgradili Angleži ob koncu 19. stoletja. Utrdba, dolga 12 km, se nahaja na vrhu naravne prepreke, nekakšnega “kraškega roba” ki se razprostira preko širine otoka. Z gradnjo so Angleži začeli leta 1873. Z gradnjo so povezali in izboljšali manjše utrdbe, ki so jih pred njimi zgradili že malteški vitezi, ko so spoznali da bodo težko branili celoten otok. Graditelji so posamezne utrdbe povezali z zidom visokim okrog 1,5m. Zid je v večini primerih tekel po vrhu vzpetine, ki bi morebitnim napadalcem še dodatno otežila napad. Včasih pa se je zid spustil v male kanjone in suhe struge, kjer je bilo potrebno izgraditi mostove. Zid so konstantno dograjevali in izpopolnjevali. Leta 1897 je bil zid dovršen. V tem letu je kraljica Viktorija praznovala svoj diamantno obletnico vladanja. Leta 1900 se je po vojaški vaji izkazalo, da ima obrambni zid vprašljivo strateško vrednost. Do leta 1907 so uporabo zidu, razen priobalnih utrdb, popolnoma opustili.

Obrambno obzidje sem si ogledal to soboto. V prijetni družbi sem se odpravil na organiziran pohod od začetka do konca linije. Po dolgem petkovem večeru sva s kolegico seveda zamudila začetek pohoda (jaz bolj kot ona). K sreči je ona že bila na pohodu, tako da je vedela, kje lahko prestreževa ostale. Po vožnji z avtobusom sva se z rahlim brnenjem v glavi sva odpravila v hrib. Skupino sva ujela nekje med tretjem in petem kilometrom pohoda. Od tam pa vse do cilja smo hodili skupaj. Skupina je štela nekje med 50 in 80 pohodnikov. Večina  je bilo domačinov, ki so se očitno kar dobro poznali, vmes pa smo se pomešali tudi nekateri tujci. Čeprav so bili pohodniki zelo različno pripravljeni, je skupina vzdrževala kar pošten tempo. Res pa je, da smo se ustavljali vsakih 15 minut.

Organizatorji so trdili, da je celotna pot nekje 23 km. Vse skupaj smo hodili okrog 5h, a pogled na zemljevid je povedal, da smo tekom celega dneva prehodili le kakih 15 km. Vzrok za to je bilo veliko število postankov, pa tudi precej točk, kjer se je kolona ustavila, ko smo čakali, da manj spretni med nami splezajo čez kak kamen.

Kljub nekaterim smešnim trenutkom, je bila pot prijetna. Vreme je bilo sončno in naslednji dan sem opazil, da me je sonce pošteno ožgalo. Pot je ponudila tudi kar nekaj lepih razgledov in nasploh sem vesel, da sem se spravil iz stanovanja.

Kolesarjenje – dopolnilo

Še en vikend poln doživetji. Včeraj sem se prvič odkar sem na otoku namenil na športno kolesarjenje. Običajno sem kolo uporablal le kot prevozno sredstvo, bil sem prepričan, da na Malti ni mogoče uživati v športnem kolesarjenju. Še ena stvar glede katere z veseljem spremenim mnenje.
Na pot sva se podala z deklino iz Avstrije, ki je tu na praksi. Dela kot športna fizioterapevtka v bolnici. Tudi sama ima zelo rada šport in takoj, ko sem jo spoznal, sem vedel, da jo bom težko dohajal.
Po plačinkastem zajtrku z njo in njeno cimro sva odrinila okrog 11h. Septembersko vreme je bilo popolno za šport, bilo je rahlo oblačno in ne prevroče za dan na prostem. Iz Gzire sva se namenila proti zahodu, v hrib. Kaj kmalu sva našla malo cesto, ki za razliko od povprečne Malteške ceste, ni bila prenatrpana z avtomobili. Izgubljala sva se po hribčkih in dolinah severno-zahodne Malte, vsak vzpon je bil poplačan z novim razgledom. Včasih sva se med raziskovanjem vasic popolnoma izgubila ali pa sva izbrala cesto, ki se konča na njivah in vrtičkih. Tako sva se morala dostikrat obrniti a naju to ni dosti motilo. Po neštetih vzponih in spustih sva prišla do Melihe. Pod hribom se je razpostirala največja malteška peščena obala, ki se je sedaj počasi le reševala trum turistov. Po spusti sva zavila južno, do Popajeve vasice. Tam sva imela kratek počitek. Da se morava premakniti naprej nama je postalo jasno, ko so začeli z neverjetno nadležnim programom za otroke. Pot naju je ponovno peljala v hrib, proti severu. Pred spustom sva se povzpela še do rdečega stolpa, ki je bil pomemben del obrambne linije v času Malteških vitezov. Ogledala sva si stolp nato pa povprašala za pot naprej. Oba sva bila že precej lačna, tako da bi bila vesela kake trgovine. Nadaljevala sva proti klifom na jugu. Na tej točki so bile ruševine ameriškega radarja, uporabljenega v 2. vojni. V upanju, da lahko narediva krožno pot po tem delu otoka, sva se spustila proti Prety bay-u, nato pa severno proti hotelskim komleksom. Tam sva spoznala, da se cesta spet nenadoma konča in kot kazen sva dobila še en vspon. Namenjena sva bila do skrajne severne točke otoka Malta. Pred tem sva imela kratek počitek še na rtu nad zalivom Melihe. Jaz sem želel videti brezno, ki naj bi se nahajalo na severnem delu. Po nekaj izkanja sva ga našla, za presenečenje pa sva dobila še “morski gezir”. Ta del je očitno prepreden z jamami. Ena izmed njih ima očitno odprtino do morja pov vodo. Ko morje zavalovi se jama napolni z vodo in ko zmanjka prostora izbruhne kot gezir visoko v zrak. Rezultat je prav lep spektakel narave dodatno okrašen z mavrico, če ga opazuješ iz prave strani.
Po doseženem cilju sva se ohladila v morju. Voda je bila precej kalna in polna trave, kar je precej neobičajno za Malto. Tudi obala ni bila kaj prida. Table so oznanjale, da je plaža prijazna psom, žal pa psi (in njihovi lastniki) niso bili pretirano prijazni do ljudi. Vseeno je ohladitev prekleto prijala. Sedaj sva bila oba že precej utrujena in lačna. Razmišljala sva, da bi se ustavila na plaži in poizkala kaj za prigriznit. Namesto tega sva si po poti odtrgala nekaj plodov kaktusa in pojedla le te. Precej sladki sadovi, le koščic so polni. Po kratkem krepčilu sva se odločila, da večerjava doma. Do doma je bilo kar daleč. Zaradi utrujenosti, pa tudi zaradi pozne ure sva se odločila, da jo ubereva kar po glavni cesti. Vožnja po njej res ni bila najbolj prijetna, je pa vsaj hitreje minila. V zadnjem delu poti sva uživala še v sončnem zahodu, ki se po nekaj tedenskem premoru spet ni skrival za oblaki. Domov sva prišla okrog pol osmih.
Po tušu smo se dobili še za drugi epski obrok dneva. Za večerjo smo skuhali špagete in pikantno omako. Čeprav smo računali še na četrto sostanovalko, smo sami pojedli vse.
Dan sem zaključil na pivu s kolegom iz Estonije. Tokrat sem si pivo res zaslužil.

Stolp svete Marije in modra laguna

Ta vikend sem ponovno dobil obisk. Spet sem vodič po otoku, včasih pa tudi prevajalec, lekarnar, logistik, in podobno.

Današnji izlet je za cilj imel enega od manjših otočkov v Malteškem otočju. Komino je otok med Malto in Gozo-m in je najmanjši poseljeni otok. Na njemu je en hotel, utrdba iz časov malteških vitezov in največkrat fotografirana laguna v državi. Vozovnico za ladjo lahko kupiš v Sliemi, se cene gibljejo nekje med 8 in 40 evrov.

Z materjo sva odšla malo pred deseto. Očeta sva zaradi zdravstvenih težav pustila na Malti. Po uvodni zmedi in paniki, da bova zamudila, sva končno ujela ladjo. Prijazen kapitan naju je na mojo željo celo počakal. Vožnja do otočka je trajala dobro uro. Najprej smo se ustavili na Gozu, kjer je del turistov odšla na ogled tega otoka. Mi smo se odpeljali nazaj do malega otočka. Po izkrcanju sva bila v dilemi: najprej voda, in nato pohod in zgodovina ali obratno? Odločila sva se za prvo opcijo, kar je bilo verjetno kar pravilna odločitev. Podala sva se proti edini vojaški utrdbi na otoku – stražnemu stolpu. Stolp je bil zgrajen v letu 1618, okrog 200 let po tem, ko so uradniki na otoku spoznali, da je to pomembna strateška pozicija za tak objekt. Z 6 metrskimi zidovi in okrog 30 ljudmi (menda pa tudi do 60) postave je predstavljal težko točko za napad.

Vstop v stolp je prost, prostovoljci, ki tam delujejo se priporočajo prostovoljnih prispevkov. Danes sta bila v stolpu starejša gospa iz Anglije in starejši Maltežan. Hitro smo se zapletli v debato in spoznal sem, da čeprav se z zgodovino ukvarjata popolnoma neprofesionalno imata kar dobro poznavanje dejstev. Prav tako sta bila zelo prijazna in vesela razložiti vse kar o stolpu vesta.

Po ogledu stolpiča, ki je med drugim bil uporabljen tudi za sceno v filmu Grof Monte Krista, sva odšla nazaj proti pristanu. Ob njem je slavna modra laguna, ki je celo leto popolnoma preplavljena s turisti. Upam si predstavljati, da je bilo danes malo bolje, čeprav sonca željnih plažnikov ni manjkalo. Plavanje v res filmsko lepem zalivu, kratko raziskovanje otočka na drugi stani zaliva, nato pa nazaj. Sonce in branje o vitezih. Po tem pa pivo in počasi prti domu.

Pred odhodom sem se še zadnjič vrgel v vodo. Tokrat je bilo to v pristanu, meda ladjami, s seboj pa sem imel masko. Prvič sem videl res veliko jato rib, precej noro doživetje. Mnoge izmed njih bi kar lepo prekrile krožnik. :)

Na poti nazaj smo se ustavili še ob jamah v severnih pečinah Komina. Nič pretresljivo posebnega, a lepi razgledi. Pot nazaj sem si krajšal z debato z turistkami iz Barcelone. Nazaj v pristanišče Slieme smo se vrnili okrog 5 in 30-e ure.

40m pod zemljo

Dane sem si dan obarval z zgodovino. Po dolgi noči in poznem bujenju sem se nekako v času kosila odpravil proti Valeti. Namenjen sem bil v enega od muzejev: Laskaris-ove vojne sobane.

Muzej se nahaja v južnem obzidju glavnega mesta. Sobane so bile izkopane v skalo, 40 metrov pod površjem. V njih je med drugo vojno delovalo poveljstvo angleških in ameriških sil. V odločilnih trenutkih vojne so bilil v teh sobah tudi najvišji poveljniki zavezniških sil: general Eisenhower, admiral Cunningham, field maršal Montomery, in drugi. V juliju leta 1943 so iz teh prostorov vodili operacijo Husky, napad na Sicilijo. Ta operacija je bila generalka za izkrcavanje v Normandiji.

Malta ima sredi Sredozemskega morja izredno pomembno strateško pozicijo. Tega so se med vojno zavedale obe strani, zato so se na tem otoku odvijali zelo krvavi napadi. V teku celotne vojne pa so zavezniki uspeli ohraniti otok, kljub izrednim izgubam. Otok je živel izključno od dobrin, ki so jih pripeljali Angleži s konvoji. Konvoji so večkrat utrpeli hude izgube, običajno se je na otok prebilo le okrog 40% tovora. Prav tako pa so podmornice nastanjene otoku Manoel v zalivu ob Valeti prizadejale veliko škodo nemškim konvojem, ki so iz Italije prevažali surovine na bojišča v severni Afriki. Sodeč po dokumentarni seriji “World at war” se jim je izmuznila le ena od štirih ladji poslanih proti severni Afriki.

Muzej je sicer majhen, a izredno lepo govori zgodbo iz tistih časov. Če pa imaš srečo, da naletiš na brezzobega gospoda, ki je v muzeju zaposlen, pa običajno dobiš še odlično razlago zgodb, ki jih je pisala zgodovina. Vsekakor vredno ogleda.