Monthly Archives: December 2014

Hamam

Tretji dan sem imel v planu obisk hamam-a. Za to Maroško savno sem izvedel ob gledanju popotniške oddaje Globe Tracker in čeprav je zadeva izgledala rahlo boleče, sem jo moral uvrstiti na moj seznam stvari za Maroko.

Po poznem bujenju in spet odličnem zajtrku smo se odpravili v našo stalno zbirno točko – študentsko sobico. Tam smo se zmenili, da smo vsi zainteresirani za hamam in da to ni le moja želja. Z mojim gostiteljem sva odšla nazaj do doma, kjer sva pripravila vse potrebščine – brisače, kopalke in mandarine. Ponovno smo se dobili v bljižnji kavarni, kjer so Evropejci imeli svoj zajtrk. Temu je sledilo veliko čakanja. Čakali smo na sestro od enega izmed gostiteljev, ki naj bi bila v družbo Poljakinji. Čakali smo zdaj na enega, zdaj na drugega gostitelja. Nato smo šli do trgovine, kjer smo kupili milo (posebno za hamam) kjer je sledilo še nekaj čakanja. Med čakanjem je eden od kolegov Maročanov razlagal, kako je v hamam-u vroče in naj kupimo nekaj mandarin, če nismo prepričani, če bomo zdržali. Ideja se mi je zdela smešna in pomislil sem, da nam le želi spet prodati. Potem pa sem se spomnil, da sva mandarine z mojim gostiteljem vzela doma in da očitno to res deluje (ali pa le verjamejo, da deluje in deluje le placebo).

Končno smo se zbrali vsi in se napotili čez cesto do poslopja. Od zunaj Hamam izgleda kot navadna stanovanjska stavba, le da ima ob eno od zunanjih sten streseno veliko kopico lesa za kurjavo. Ob vhodu je mala prodajalna vstopnic. Mi smo za vstop plačali približno 5 evrov. Zdi se, da so nam jih prodali dražje, saj sem kasneje slišal, da je vstopnina lahko tudi le en evro. Kakorkoli.

Savne za ženske in moške so seveda ločene, zato smo se poslovili od naše kolegice, ki je odšla v zgornje nadstropje, mi pa smo nadaljevali v sobo v pritličju. Prva soba v katero smo prišli je bila garderoba. Popolnoma preprosta a vse, kar potrebuješ: klop za počitek po savni, obešalnike za oblačila in garderoberja, ki je skrbel za oblačila vseh, ki so bili v savni. Na klopcah je sedelo in ležalo nekaj mož in dečkov, ki so ravno prišli iz vročega dela. Nekateri so se le sproščali, drugi so počasi grizljali mandarine, katere so prinesli s seboj. Ko smo se preoblekli smo vstopili v savno. Celotno pritličje je bilo razdeljeno v štiri sobane. Prva, ki je služila, kot vetrolov, predprostor, je bila mala, le nekaj kvadratnih metrov. Iz nje je bil vhod v toaleto in v prvo večjo sobano. Ta je imela visok strop, velika pa je bila kakih 5 krat 15 metrov. Luknja v steni (kjer bi lahko bila vrata) je vodila v drugo in nato v tretjo sobano istih dimenzij. Sobane so se stopnjevale po temperaturi, najhladnejša pri vhodu in najbolj vroča bolj v notranjosti. Vse večje sobice so imela le mala okna skozi katera je prihajala medla svetloba. Tla so bila nagnjena k sredini vsake sobe, kamor se je stekala voda.

V vsaki izmed sob sta iz stene štrleli dve cevi, iz ene si si lahko natočil vročo vodo (ki je bila praktično vrela) in mrzlo vodo. Če nisi s seboj prinesel svojega vedra, si ga lahko vzel pri vhodu. Najprej smo napolnili vsa vedra z precej vročo mešanico vrele in hladne vode in jih odnesli v sredinsko sobano. To delo je bilo precej pri taki temperaturi kar naporno. Po tem smo se zmočili in okopali. Sledilo je mazanje z posebnim milom, ki smo ga poprej kupili v trgovini. Milo je bilo čudnega vonja a vseeno je imelo nekakšen osvežujoč učinek. Drugi Maročani v savni so si prav tako milili telo, se spirali z vodo, si čistili celo telo, od pet pa do zob. Nekateri so le poležavali po tleh in se sproščali.

Miljenju in spiranju je sledilo odstranjevanje odmrle kože. Nekako tako, kot to poznamo v centralni Evropi za trdo kožo na nogah so to Maročani počeli za celotno telo. S seboj so prinesli rokavice narejene iz grobega materiala. In pristop do čiščenja ni prav nič nežen. Drgnjenje hrbta je bilo rahlo boleče, a ko se je kolega spravil na dele telesa z bolj nežno kožo, sem moral kar malo stisniti zobe. Po kakih desetih minutah mučenja smo zaključili z vedrom vroče vode na glavo. Po tej terapiji je bila naslednje dni moja koža kot dojenčkova ritka. :)

Omembe vredna je še Maroška masaža, katere pa nisem izkusil na lastni koži. Prav tako, kot drgnjenje masaža ni videti prav nič prijetno. Glavni namen, kot sem opazil, je raztegniti vse zategle mišice in to počno zelo energično. S prijemi, ki bi jih pričakoval od kakih rokoborcev je celotna masaža videti prav brutalno.

Celotna situacija v savni, od vročih soban polnih prepoteni mož do čiščenja v parih do sado-mazohistične masaže bi v zahodni družbi lahko nosila precej močan gejevski prizvok. A tu se več kot očitno nihče ni obremenjeval z takimi banalnostmi.

Po savni smo odšli na čaj v bližnjo gostilno, nato pa v staro mesto na koncert afriške glasbe. Po koncertu smo še povečerjali in se sprehodili čez mesto ob obzidju do kraljeve palače. Večer smo ponovno zaključili v mali študentski sobici.

Sobota v Fezu

V soboto sem se zbudil v mali sobici s staro opremo in dvema posteljama. V drugi je še vedno spal moj gostitelj čigar imena se nikakor nisem spomnil. Po bujenju mi je v grozni mešanici angleščine in francoščine ponudil tuš. Ponudbe sem bil sicer vesel, a mala, skromno opremljena kopalnica ni delovala pretirano privlačno. Pod je bil dvignjen za kakih 30cm, tako, da si zlahka dosegel že tako nizek strop. V enem vogalu je bila na tleh vgrajena čučalica, v drugem je bil mali umivalnik, katerega pipa si lahko zaprl le, če si prej že pojedel zajtrk. Nad WC-jem se je ob zidu dvigala cev za tuš. Do skrajnosti preprosto, le cev, brez kompliciranja. Med tuširanjem sem vesel ugotovil, da je vroče vode na pretek. Začetek dneva je bil dober.

Sledil je zajtrk, katerega prav tako nisem pričakoval. Gostiteljeva mati je na mizo v dnevnem prostoru znosila različne dobrote. Obvezen je bil čaj, pa vroče mleko, palačinkami podobno pecivo in harša, ki spominja na šmorn narejen iz grobe koruzne moke ali koruznega zdroba. Poleg tega je bila na mizi še mala steklenička z olivnim oljem , skodelica z marmelado, olive ter velik krožnik obložen z rezinami različnih tort. Vesel sem se zapodil v hrano in kolega se mi je pridružil. Njegova mama je ostala nekje v kuhinji.

Po zajtrku sva odšla v študentsko stanovanje iz prejšnje noči, kjer so se prav počasi prebujali tudi ostali. Dogovorili smo se, kje se zvečer dobimo, nato pa sem odšel proti mestu. Bil sem sam, a tudi, če bi imel družbo mi to verjetno ne bi pomagalo pri orientaciji v starem mestu. Mdina, kot se imenujejo stari deli arabskih mest, je bila zgrajena z namenom zaustaviti in zmediti morebitne napadalce mesta. In množice turistov to spoznavajo vsak dan. Maroški trgovci in drugi prebivalci pa so zaradi tega na velikem plusu. Vsak načrtovalec trgovskega centra ve, da več časa, kot preživiš med policami, večja je verjetnost, da boš kaj kupil.

Po kakih dveh urah izgubljanja v starem mestu naletim na evropske prijatelje. Na okrog jih vodi deček, star verjetno okrog 15 let, mogoče manj. Očitno je, da so se ulovili v eno izmed klasičnih pasti. Instant vodiči se nahajajo na vsakem vogalu mesta. Ko opazijo turista, ki zagleda le rahlo zmedenega turista (kar so v medini praktično vsi), mu veselo ponudi pomoč. Prepriča ga še z zatrjevanjem, da je le prijazen in, da bo brezplačno. Seveda na koncu povpraša za denar in kovan denar (v vrednosti enega evra) ni zadosti. Z nekaj muke smo se ga uspeli znebiti.

Do večera smo ostali v starem mestu. Večerjo smo si privoščili v očitno turističnem delu mdine. Vedeli smo, da bi lahko večerjo dobili kje ceneje, a smo bili pripravljeni odšteti 5 evrov za pošten obrok. Po tem smo odšli na mesto, kjer smo se dogovorili za srečanje z gostitelji.

Med potjo smo se vstavili še v eni trgovinici. Ker sem se imel plan v naslednjih dneh iti v gore, v smeri Marakeša-a, sem si želel kupiti kapo. Vedel sem, da bo pogajanje precejšen izziv, a sem verjel, da sem mu dorasel. Prodajalec nas je peljal v njegovo trgovinico, ki je bila v podstrešni sobi, rahlo stran od glavne ulice. Vanjo smo odšli skupaj, vsi 4je Evropejci. Med ogledovanjem trgovine, sem pokazal zanimanje za eno izmed kap. Prodajalec je več pozornosti izkazal mojim kolegom, ki so si ogledovali druge dele trgovinice. Razkazal jim je vse izdelke, zavil našo Poljakinjo v saharski šal in predlagam, naj jo poslikamo, … Ko je ugotovil, da jim verjetno ne bo prodal nič se je obrnil name. Povprašal sem ga za ceno kape in ocenil jo je na 15 evrov. Jasno je bilo, da je cena popolnoma napihnjena. To sem mu dal jasno vedeti. Rekel sem, da mu ponudim en evro. Prva strategija, katero je uporabil, je bila vzbujanje slabe vesti. Nekako v smislu “predlagaj mi pošteno ceno” in “ne se norčevati”. Njegova taktika je uspela, dal sem mu enkrat višjo ponudbo. Njegova druga taktika je bila osamitev. Peljal me je v stransko sobico, le par korakov stran, kjer bi se lahko v miru pogovorila. Tako nisem imel več navidezne podpore kolegov in sem bil lažji plen. Spretno me je ogovarjal in barantal za mojo višjo ponudbo. Jasno je da, ko enkrat ponudbo zvišaš, jo ne moreš več spustiti. Bil je zelo vztrajen in gosto beseden. Ker se je zazdelo, da z ceno ne bova prišla skupaj sem začel svoj umik. Med tem so se moji kolegi že počasi umaknili nazaj v pritličje in ven proti ulici. Sledilo je finalno dejanje. Prodajalec je poklical svojega kolega. Tako smo v podstrešni sobici bili le mi trije, prodajalec, njegov kolega in jaz. V tem trenutku sem postajal rahlo prestrašen. Nakar me prodajalec prime za roko v smislu “stisk dlani za končno kupčijo”. Ponudi ceno, ki je bila sicer nižja od njegovih prejšnjih ponudb, a še vedno precej višja od moje ciljne cene. Nisem se strinjal in takoj sem popustil stisk dlani. A on me ni in ni izpustil. Čutil sem njegov pogled in pogled njegovega kolega na meni. Bila sta, kot volkova, ki opazujeta lahek plen. Bil sem prestrašen. Že dolgo ne tako. To je bila spet ena izmed prodajnih strategij: ustrahovanje. Vsak normalen turist bi v tem trenutku popustil, kupil artikel nad ceno in bil vesel, da se je izvlekel živ. Moja reakcija je bila drugačna. Želel sem le oditi iz trgovine, na kapo nisem niti pomislil več. V tistem trenutku me ni niti prešinili, da se lahko izvlečem iz te zagate z denarjem. Obrnil sem se in s hitrim korakom stopil po stopnicah. Prodajalec je pritekel za menoj. Končno se je strinjal s ceno, ki sem mu jo ponudil (3 evre in pol), a zame je bilo zdavnaj prepozno. Želel sem si le uiti. Zabrusil sem mu le “prepozno” in nadaljeval proti varnosti.

Kasneje sem spoznal, da sem pravzaprav kar dobro barantal ceno. Žal mi je bilo, da sem bil preveč prestrašen, da bi sprejel ponudbo. Par dni po tem, sem na trgu v Marakešu ponovno sprejel izziv in naposled le kupil podobno kapo za ceno treh evrov in pol.

Po tej epizodi smo odšli na zborno mesto in po nekaj čakanja in parih zmedenih klicih je bilo očitno, da bo treba najti taksi do novega dela mesta. Nekako smo se spet zapletli z enim izmed domačinov, ki nam je pomagal najti taksi, ga napotil na cilj in nato za to pomoč zahteval (papirnat) denar.

Preden smo se napotili domov smo se ustavili še v enem izmed redkih lokalov, kjer stržejo alkohol in spili pivo ali dva. Nekaj piv smo kupili tudi v nakupovalnem centru. Oddelek z alkoholom je imel svoj vhod v posebno zakotnem delu nakupovalnega centra. Bil je majhen, dobro nadzorovan in ne pretirano prijazen del centra. Ko smo pivo kupili, nam je gostitelj predlagal, da je dobro, če ga skrijemo v naše neprosojne torbe.

Večer smo prebili spet v študentski sobici. Okrog 2h so gostitelji prišli na idejo, da bi skuhali tažin (lokalno jed) in spravili so se na delo. Sam polnočnega obroka nisem dočakal, saj sva s kolegom prej odšla proti njegovemu domu.

Marseille in prvi dnevi v Fez-u

Četrtek je bil zanimiv dan, v službi je bilo precej delovno in čeprav sem se čez nekaj ur odpravljal na potovanje v Afriko, si nisem vzel časa niti za rezerviranje hostla.
Zvečer, po vroči debati s sostanovalko postajam precej nervozen. Bolj, kot odnos v stanovanju me skrbi, kje bom spal v naslednjih dneh. Naenkrat skrbi moja pomanjkljiva pripravljenost.  Po mnogih spontanih izletih in popotovanjih po Evropi bi se tega občutka lahko počasi že navadil. Prvič afrika, pa niti za prvo noč ne vem kje bom spal. Sicer mi je tak nacin potovanja všeč in pisan na kožo,a nestrpnosti se je vseeno težko znebiti.
Parkiram in pripravljam se nekako do pol enih, potem se spravim spat, saj vem, da bo noč kratka. Zbudim se ob 6h in se kar hitro odpravim na avtobusno. Tam spoznam, da sem avtobus ravnokar zamudil in da naslednji pelje 20 min preden se zaključi vkrcavanje na letalo. Relativno mirno najdem drugi avtobus, ki pelje do Valete, kjer pa ulovim bus do letališča. Med vožnjo se zadržim, da bi gledal na uro. Vem, da sem pozen in vem, da ne bo nič boljše, če bom nervozen. Pohitim čez pregled prtljage nato pa iščem seznam z številko mojih vrat. Na ekranu poleg mojega leta piše “closed”, napis ki povzroči rahel poskok adrenalina v mojem krvnem obtoku. Stečem do vrat. Čakalnica je popolnoma prazna, v njej so le dve letališke uslužbenki. Ena mi priteče naproti in me povpraša, če sem za Marseille. Ob mojem pritrdilnem odgovor mi pripomni, naj pohitim. Ni bilo druge, kot, da se nasmhnem in pritrdim: “jasno, saj hitim”. Na letalo sem prišel zadnji, ene izmed stopnic so že odpeljali. Vseeno nisem bil pretirano vznemirjen,kot ponavadi se je tudi tokrat izšlo.

Ko smo prispeli v Marseille, mi je v oko padel starejši možak z oguljenim nahrbtnikom iz osemdesetih. Izgledal je kot pravi popotnik. Pred izhodom iz letališča. Razmišljam, če se mi splača oditi v mesto. Imam okrog 7 ur časa. Mogoče malo manj, če za spremembo lovim naslednje letalo z nekaj rezervnega časa. Med preračunavanjem in razmišljanjem o mestu, katerega sem že spoznal, se mi pred očmi prikaže ostareli popotnik. V svoji polomljeni francoščini ga povprašam če govori angleško in kako do centra. Po kratkem premisleku mi ponudi prevoz. Med vožnjo mi v lepi angleščini pripoveduje, kje vse je potoval. V svojih 66 letih je bil na vseh kontinentih razen Avstralije (in verjetno Antarktike). Bil je tudi v Novi Zelandiji, torej precej blizu celine tam spodaj (pod katero celino spada NZ?).
Čez kake pol ure prispeva do marine, kjer me odloži. Zahvalim se in se poslovnim. Nahajam se na jugo-zahodnem delu marine, blizu starega dela mesta, pa tudi blizu muzejev, ki so bili lani zgrajeni za evropsko prestolnico kulture (Marseille  je ta naziv prevzela od Maribora). Brez plana se najprej odločim poiskali informacije kako nazaj do letališča. Po obisku v turističnem informacijskem centru se odločim za sprehod. Naporom se proti skvotu, kjer sva pred kakim letom spala s kolegico. Ob pomoči zemljevida hišo najdem,a žalostno ugotovim, da so skvot zaprli, vrata in okna pa zazidali.
Ob sprehajanju naletim se na par, ki z žongliranjem na sredi ceste zabavata na semaforju čakajoče voznike.
Preden se vrnem na letališče kupim se nekaj Maroškega denarja. Vkrcavanje na drugi let v dnevu je bilo manj hektično. Med pregledom prtljage se francoski carinik odloči, da bi mi rad pregledal nahrbtnik in mi tako razmeče prav vso prtljago. Na vprašanje, kaj je problem mi odgovori, da ni nikakršnega problema. Hvala za brezpredmetne komplikacije torej. Med čakanjem spoznam štiri Američanke, ki se odpravljajo na izlet. Prav tako se pogovarjam z Maročanko, ki se vrača domov. Upam, da mi bo lahko pomagala pri iskanju prenočišča za danes.

Let mine brez pretresljivosti. Ko pristanemo hitro ugotovim, da je tokratni izlet vseeno malo bolj resen, kot ostali. Carinski uradnik mi pomoli vprašalnik o prihodu v državo, ki naj ga rešim. Osnovni podatki o potovanju, ki pa mi skupaj z poglobljenim pregledom potnega lista dajo jasno vedeti, da sem zunaj Evrope in tudi rahlo zunaj svoje cone udobja. Odhitim proti izhodu, kjer naj bi se dobila z Maročanko in si nato delila taksi do mesta. Deklina se ne prikaže, očitno je odšla brez mene. Po nekaj minutah čakanja in stopicanja po letališču opazim skupino Evropejcev, ki izgledajo prav tako izgubljeni, kot jaz. Povprašam jih o njihovi situaciji in odgovorijo mi, da so dogovorjeni z gostiteljem, ki so ga spoznali prek Couchsurfing-a. V skupinici treh sta dva Poljaka, deklina in dečko, in en Mehikanec. Vsi trije trenutno študirajo v Franciji. Odločim se, da se jim pridružim do mesta in da povprašam njihovega gostitelja za nasvet glede prenočišča. Ko se čez čas srečamo v centru mesta me po krajšem pogovoru, ko ugotovi, kaj hočem, povabi z njimi v svoje stanovanje. Tako sem spoznal gostitelje za moje prve tri noči v Maroku.

Prvi večer preživimo v mali sobi v študentskem stanovanju. Pijemo Maroški čaj in kadimo šišo. Pridružijo se nam mnogi kolegi gostitelja. Zrak v sobi in vsi štirje Evropejci se skrivamo pod debelimi odejami. Naši gostitelji, zanimivo, hodijo naokrog v natikačih. Kljub hladnemu zraku je atmosfera med novimi prijatelji precej topla in prijetna. Spet imam občutek, da doživljam enega izmed tistih “lonely planet” trenutkov. Obdan s prijatelji, ki jih še pred parimi urami nisem poznal, v tuji deželi izkušam nora doživetja.

Večer zaključimo okrog treh zjutraj, ko se z enim od Maročanov odpravim do stanovanja njegove družine. Ostali ostanejo v sobici. Naslednji dan se izkaže, da sem dobil še boljše prenočišče, kot kolegi, ki so se zanj dogovorili. Poleg postelje mi ponudijo še zajtrk, vroč tuš je tudi luksuz, ki ga Polaki nimajo. Na koncu se stvari vedno dobro izidejo.

Pozdrav po premoru

Po kakem mesecu premora (in slabe vesti), se vračam s pisanjem. Kljub pomanjkanju novih zapisov, pretekli mesec ni bil dolgočasen. Nasprotno, precej sem potoval in tudi doma na Malti so bili tedni pestri. Dnevi so krajši, več je deževja. Služba še vedno pobere večino dneva, čeprav sem se začel zbujati prej, saj ugotavljam, da rekreacija pred službo polepša cel dan. Vikende sem, kot poprej izkoristil za izlete po otoku, kdaj pa tudi iz otoka. Danes zjutraj sem priletel iz Madrida, že drugič v roku enega meseca. Prvič sem bil na obisku pri kolegici, ki sem jo spoznal pred leti v Kišinjevu. Tokrat je bil Madrid le postojanka na poti iz Maroka, kjer sem si privoščil letošnji dopust. Oba popotovanja bom opisal v naslednjih nekaj zapisih.