Tag Archives: Malta

Ležerne počitnice na Madžarskem

Včeraj sem se vrnil iz teden dni dolgega dopusta na Madžarskem. Običajno hodim na popotovanja in raziskovanja, a ta izlet si tega imena ni zaslužil.

V nedeljo, 12 sem po pakiranju sem za trenutek pomislil, da bom končno dobil, kar sem pričakoval in zamudil moj let. Deklina s katero naj bi se peljal na letališče je namreč odpovedala prevoz. K sreči sem uspel najti avtobus in ujel moj let. Vedno bolj opažam, kako mi je izkušnja letenja vedno bolj v breme. Še pred nekaj leti sem bil navdušen nad letališči, logistiko, letali in podobnim, sedaj pa opazim tudi dolge vrste, tečne varnostne preglede, živčne turiste, … Kljub vsemu je letenje najcenejši način potovanja na dolge razdalje in ne predstavljam si, da bi se v bližnji prihodnosti lahko omejil samo na ostala prevozna sredstva.

Po prihodu in prebiti noči na Budimpeškem letališču, sem poiskal hostel, kjer sem odložil prtljago, in se odpravil v mesto. Za zajtrk sem si kupil Langoš, katerega sem si zaželel že nekaj dni prej. Ker sem imel nekaj ur pred prihodom mojih kolegov, sem si ogledal mestno tržnico. Krasna zgradba iz konca 19. stoletja pod svojo streho skriva stotine stojnic. Nekatere so namenjene prodaji zelenjave, mnogo izmed njih pa prodaja okraske in spominke za turiste. Teh je tam res veliko. Pravzaprav, vsakič, ko se namenim v Budimpešto se zdi, da je na ulicah več in več turistov in celo moj Madžarski kolega je omenil, da med sprehodom skoraj ne slišiš več madžarskega jezika.

Po obisku tržnice sem se namenil proti narodnem muzeju, saj je bila The house of terror (menda odličen muzej na temo komunizma na Madžarskem) zaprta. Pred narodnem muzejem je bila potujoča razstava na prostem, tako da v muzej nisem vstopil. Po dopoldnevu, ki se je kasneje izkazal za kulturni vrhunec izleta sem se vrnil v hostel, kjer sem se dobil s kolegi iz Malte. Celoten izlet je bil namenjen druženju z prijatelji, s katerimi smo prebili prenekatero uro na plaži v Sliemi.

Naslednji dnevi so bili precej podobni eden drugemu. Pozno vstajanje, ležeren zajtrk (ponavadi v restavraciji), pivo, hrana, jin-tonic, hrana, žur do poznih (ali zgodnjih) ur, mogoče hrana in nazaj v hostel. En dan nam se nam je celo uspelo sprehoditi do zgradbe parlamenta, a voden ogled je bil prevelik zalogaj. Še bolj ležerno je bilo, ko smo se za nekaj dni prestavili na obalo Blatnega jezera. Postali smo pravi plažniki za katere je bil vrhunec napora sprehod do stojnice s pivom ali hrano. Kdaj pa kdaj je padla še kaka radikalna ideja, da bi zamenjali plažo a implementacija običajno ni uspela.

Debate so, pričakovano, tekle o ženskah, potovanju in o delu (oziroma izogibanju se le-tega). Kolega, ki dela v Dubaju je povedal zanimivosti iz tega mesta; klima na terasi pred gostilno je nekaj običajnega, prosti čas se (vsaj med poletjem) preživlja v megalomanskih nakupovalnih centrih, saj je zunaj prevroče. Za promocijo potapljaškega turizma so v morje zmetali kdove koliko zlatih zrn in da lahko zlato kupiš kar na avtomatih na ulici. Govorili smo tudi o Madžarski, kako so plače tam grozljivo nizke in kako na meji s Srbijo madžarska vlada gradi zid, pardon ograjo, da bi preprečili migracijo.

Po vrnitvi v Budimpešto, brez velikih pretresov. Vzdušje je počasi dobilo pridih slovesa. Eden izmed družbe se je poslovil že na Blatnem jezeru, saj je želel čim prej prispeti na Dunaj. Ostali smo se poslovili dan kasneje. Preden smo odšli smo še enkrat poizkusili z ogledom parlamenta a žal so bili vsi ogledi v angleščini razprodani. Tako smo zaključili s pivom v Margaretinem parku.

Izlet mogoče ni bil najcenejši doslej, niti ne najbolj aktiven, a brez dvoma sem vesel, da sem ponovno videl dobre kolege in ponovno obiskal eno od meni ljubših mest v Evropi.

Iz otoka na celino, prvi vtisi iz Španije

Zadnji dan Malte je bil precej dobro ogledalo celotni zgodbi, ki sem jo pisal tukaj.

Po dopoldanskem pakiranju je sledila pijača na sončku z romantičnim pogledom na Valletto. Kolegica, s katero se nisva dobila že kar dolgo, je pravila, da se je zadnjič, ko je sedela v tej kavarni, prav tako poslavljala od kolega, ki od tedaj ne uživa več v pogledih na obsijano Valletto. Po slovesu se napotim domov, kjer zaključim s pakiranjem. Sledi večerja s sostanovalci, v istem stilu kot mnogo večerji v tem tednu: pozno a veliko in zelo okusno.

Po večerji se dobim s kolegom, ki mi je natisnil letalsko vozovnico. Pivce se jasno zavleče. Domov pridem malo čez dve, še zadnja naloga pred spanjem so sendviči za na pot. :)

Zbudim se okrog 6:30. Oblečem se in obujem, zbašem posteljnino v pralni stroj, saj moja naslednica za sobo že kak teden kampira na kavču in bo verjetno vesela čiste posteljnine. Nežno zbudim sostanovalke in sostanovalca, enega po enega, le toliko, da se poslovimo. Hrvatica in Italijan me celo pospremita do avtobusne postaje.

Na letališče prispem ob okrog 7:30, let imam ob 9:40. Šokantno veliko časa, nič kaj podobno meni. Oddam prtljago in grem do bankomata, da dvignem denar. Bankomat javlja napako, noče in noče sodelovati z menoj. Mogoče zaradi sprememb, ki sem jih delal na banki (je**ne banke!). Odlično, v Španijo letim z 4 evri in 32 centi gotovine, za kartice, katere nosim s seboj, pa ni sigurno, da delujejo. No, držimo pesti, da mi ne bo nepričakovanih stroškov preden dobim svojo žepnino.

Let iz Malte do Madrida je trajal slabe tri ure. Pot sem prespal, bral ali čez okno opazoval Španske poljane, ki so bile, kakor bi jih narisal s pastelnimi barvami. Po pristanku sem poiskal drug terminal, kjer sem se dobil z vodjo mojega EVS-a. Gladko! Kasneje spoznam še njenega moža in malo hčer.

Do Cartagene nas je ločilo še dobrih 450 kilometrov. Jah, razdalje tukaj so malo drugačne, kot na Malti. Vožnja, ki naj bi trajala okrog 4h se je zaradi postankov in rahlega izgubljanja zavlekla na okrog 6. Med potjo sem užival v prizorih neskončnih poljanah Castilla-La Mancha-e in sončnem zahodu v hriboviti pokrajini.

Do stanovanja v Cartageni smo prišli okrog 8h zvečer. Marina mi je pokazala vhod starejše hiše. Povedala mi je, da v zgornjem nadstropju stanujejo starši njenega moža, nadstropje višje pa njegov brat z družino. Ko običajno iščem stanovanje tako ponudbo takoj zavrnem, saj poznamo probleme, ki jih to lahko prinese. Ko vstopimo v stanovanje je prva stvar, katero opazim, so talne ploščice, ki so bile vgrajene verjetno nekje v šestdesetih. Tudi razporeditev sob in ostala oprema rahlo spominja na stanovanje v katerem so še pred kratkim živeli stari starši (kasneje izvem, da je dejansko bilo tako). Poleg vsega so prve dve sobi v kateri mi uide pogled polni razne krame in ne v najlepšem redu. Zdi se, da bom živel v kanček nižjem standardu, katerega sem vajen. Po tem presenečenju spoznam dečkota z rasta frizuro, njegovo prijateljico in prvo EVS sodelavko. Povejo mi, da ravno zaključujejo obnovo ene od razmetanih sob in da bo od jutri lahko moja, če bom tako želel. Sobe so dodeljene po sistemu “kdor prvi pride, prvi melje”. Tako se torej vselim v edino trenutno funkcionalno sobo (po dnevu premisleka, mislim, da bom ostal tu, čeprav razmetana soba od včeraj danes zgleda precej mikavno).

Po mojem predlogu se vsi štirje odpravimo na sprehod. Do centra mesta ni daleč. Mraz in veter sta rahlo neprijetna, a to bo menda kmalu minilo. V mestu spijemo prvo pivo in prigriznemo prve tapase. EVS kolegica se zdi OK deklina, pa tudi rasta dečko (ki se izkaže za lastnika stanovanja,) je super. Celo stanovanje se zdi danes, po dnevu pospravljanja in premikanja pohištva zelo v redu, celo prikupno.

Danes zjutraj spoznam mojo mentorico. Ta nama prestavi program in naloge za ta teden. Prvi občutki so super, zdi se, da je bila tole kar dobra odločitev.

Zbogom Malta, novim dogodivščinam naproti!

Danes uživam v zadnjem večeru na otoku Malta. Jutri letim proti Španiji.

Tak večer je kot naročen za kanček refleksije. Ko sem se pred skoraj desetimi meseci odpravljal proti letališču v Italiji, nisem imel pojma na kaj se podajam. Čeprav se spominjam mojih dvomov, vprašanj in zmede se v retrospektivi vse skupaj zdi tako preprosto. Na Malti sem uspel dobiti dobro službo, spoznal sem kup dobrih in zanimivih ljudi in na sploh razširil svoja obzorja.

Zadnji teden je bil še posebej sproščen. V stanovanju smo z novimi cimri veliko kuhali in dobro jedli. Vse od štrukljev, bureka, falafel štručk, in odlične italijanske hrane … S službo sem zaključil v koncu prejšnjega tedna in v teh dneh sem imel dosti časa za uživanje v februarskem soncu. V petek smo po službi s kolegi šli v bližnji bar, kjer smo se poslovili še neuradno. Po tem je sledil klasični petkov sestanek ekipe iz Couch Surfing-a in, jasno, zaključek v Paceville-u. Pred odhodom iz otoka sem moral urediti še nekaj malenkosti, ravno dovolj, da tekom tedna ni bilo dolgčas. Kot zakleto, v zadnjih tednih sem spoznal nekaj noro odbitih ljudi, od katerih se nebi želel posloviti. Pomorski biologinji iz Nemčije in Malezije, nor Hrvat, Hrvatica in Nemka, ki so nove sostanovalke v našem stanovanju, restavratorke iz Španije, Latvije in Italije … Čeprav sem vesel, da grem naproti novim dogodivščinam, mi je žal, da nisem imel več časa z njimi.

Prav tako sem imel dobro priložnost obiskat še nekaj lokacij, kjer še nisem bil. Raziskovanje zagrajenega otoka Manoel, fotografiranje Mdine, jam session v Buggibi, … Včeraj sem obiskal celo pokrito plezalno steno, kjer sem spet plezal po polletnem premoru.

Zanimivo, da se vse te zanimive stvari dogodijo tik pred odhodom. Sigurno je povod za to veliko časa, ki ga med delovnim tednom nisem imel. Mogoče pa je res tudi, da sem zaradi odhoda bolj odprt do novih poznanstev.

Od standardne ekipe – Jin-tonik time klape – se poslavljam že skoraj cel teden. Vsaj občutek imam tak. Kolega iz Madžarske je odšel nazaj domov že v torek, Finec, Avstrijec in Srbkinja ostajajo tu. Čeprav je najin odhod tudi za njih precej velika sprememba, saj so se tudi med njimi odnosi precej spremenili od poletja.

Ko sem med novoletnimi prazniki govoril z eno izmed slovenskih kolegic, so mi v spominu ostale njene besede. Deklina je veliko potovala po svetu in bila na mnogih izmenjavah in praksah. Tako si je po svetu nabrala kopico kolegov in prijateljev, s katerimi se sedaj kdaj sliši ali govori preko spleta. Priznala je, da ji ni lahko, ko na koncu pogovora z prijateljem iz Indije pride vprašanje “kdaj se bomo spet srečali”, saj ve, da do tega verjetno ne bo prišlo nikoli. Ko imaš enkrat toliko kolegov po svetu, je nemogoče ohranjati stike z mnogimi izmed njih. Vseeno verjamem, da z veseljem gleda na te izkušnje v tujini.

Toliko na kratko. Življenje v moji prvi tuji državi je bilo lepo in vesel sem izkušenj in poznanstev, katere sem tu pridobil. Veselim se tudi novih dogodivščin, ki prihajajo naproti.

Vreme, drugič

O vremenu sem že pisal in čeprav se v Sloveniji običajno o vremenu pogovarjaš, ko nimaš boljše teme (torej, ko si res dolgočasen), si za boljši opis stanja na Malti ta tema zasluži ponovno obravnavo.

Poletja je konec. To je počasi jasno tudi tukaj. Čeprav sem se še pred dobrim tednom sončil na plaži in se hodil ohlajati v vseeno prijetno toplo morje, je vedno bolj očitno, da so to bili res zadnji dnevi.

Pretekli meseci so bili čudoviti. Bilo je prekleto vroče in običajno tudi zelo vlažno a vedno, ko se je kdo pritoževal nad vročino, sem se mu nasmehnil v smislu “uživaj, ko imaš priliko”. Vreme je verjetno eden od bolj bedastih povodov za pritoževanje, po drugi strani pa je lahko odličen razlog za dobro voljo. Tak popoln dan je bila tudi včerajšnja nedelja. Nebo je bilo popolnoma brez oblačka in sonce je bilo prijetno toplo. S kolegom sva se dobila na kavi ob obali. Ob pomanjkanju boljših idej sva se odpeljala na drugi del otoka. Z avtomobila sva snela platneno streho, in uživala v kristalno lepem dnevu. Po dolgem času sem se za nekaj trenutkov spet počutil kot turist. Ozračje je bilo popolnoma sproščeno, brez nadležnih turistov. Tudi barve hiš in palm so se zdele drugačne, bolj žive in radostne. Čeprav sem v izletu zares užival sva se hitro vrnila domov. Sprehodila sva se po promenadi proti Pacevilu, ki se je včeraj deloval presenetljivo spokojno. Ko se nama je pridružil še tretji kolega smo si v bližnji restavraciji privoščili prigrizek. Dan se je počasi nagibal k večeru, zato sem odhitel nazaj, kjer smo bili s slovensko druščino dogovorjeni za jesenski piknik. Ko se je spustil mrak se je prav hitro shladilo in zaradi moje poletne oprave sem se namenil domov.

V več kot pol leta odkar sem tu, sem danes prvič uporabil dežnik. Ob dežju se spusti tudi temperatura ozračja in čeprav sem še včeraj hodil po otoku v kratkih hlačah,je bil pulover danes precej zaželen. Verjetno so to res poslednji dnevi dolgega in krasnega malteškega poletja.

Hrana

Zapis o hrani se spravljam pisat že nekaj mesecev. Nekako se nisem še počutil dovolj kredibilnega za to temo ali pa nisem imel dovolj materiala ali pa je je bil na pladnju kak drug izgovor. OK, poizkusimo …

V prvih tednih, ko sem prišel na Malto, je bila moja dieta precej vegetarijansko obarvana. Mesa nisem potreboval, nisem si ga pretirano želel, po drugi strani pa me je odbijalo zamrznjeno meso. Nekako mi ni bilo videti preveč dobro, kvalitetno ali zdravo. Mesnic, kot jih poznamo v Sloveniji ni veliko. Najdeš jih v večjih supermarketih, a vseeno se zdi, da se večino mesa proda v zmrznjeni obliki. Verjetno je to daleč najbolj praktično zaradi stalno visokih temperatur. Zanimivo je tudi, da skoraj podobno težko, kot dobro mesnico v mestu najdeš dobro ribarnico. Pričakoval bi namreč, da je pomemben del hrane otočanov, morska hrana. Dejansko je le nekaj vasic na otoku značilno ribiških. Masarxlok je sigurno ena izmed njih, nedeljski ribji trg je verjetno največji na otoku in prav zanimiva za ogled.

Malteška hrana ima veliko značilnosti uvoženih iz Italije in Anglije. Tradicionalno značilen je malteški zajec, ki je bil pred stoletji kmetom prepovedana hrana in prav zaradi tega velika poslastica. Kot sem omenil v enem od prejšnjih zapisov, so Maltežani nori lovci na ptice in zaradi tega hobija so nekatere vrste resno ogrožene. Seveda se ulovljene ptice znajdejo na krožnikih. To se mi je dogodilo le enkrat, ko sem si privoščil večerjo v eni od malteških restavracij in naročil tradicionalno jed, katere imena nisem razumel. Poleg zajca, konja in ptic, sem prvič na Malti poizkusil tudi polže, ki so tudi ena od lokalnih specialitet. Tokrat so bili pripravljeni v odlični omaki v eni izmed boljših restavracij z malteško hrano. Tudi hobotnice še nisem poizkusil, dokler nisem prišel na otok. To sem jedel v italijanski restavraciji v Valeti.

Ko pišem o prehrani nikakor ne smem pozabiti na malteške pasticerije. To so male prodajalne slanih prigrizkov, katere najdeš povsod po otoku. Pastici so majhni žepki iz listnatega testa, polnjeni z Rikoto (mladi sir) ali z polnilom iz špinače in graha. Poleg tega v vitrinah teh prodajaln najdeš še druge slane prigrizke, prevladujejo pa tisti iz listnatega in krhkega testa. Torej so vsi te jedi precej mastne. To velja precej splošno za malteško kuhinjo. Veliko je ocvrte in nasploh težke hrane. To se jasno vidi tudi na oblinah Maltežanov.

Moja dieta se je po uvodnem mesnem premoru vrnila v ustaljene tirnice. Tekom tedna imam ponavadi tri obroke; zajtrk pred službo, kosilo med pavzo in večerjo, ko se vrnem domov. Zajtrk je ponavadi kruh, jogurt, marmelada, jajca ali kaj podobnega. Dostikrat se zgodi, da si pred odhodov v službo skuham kosilo. Že od malih nog imam rad testenine in se mnogokrat znajdejo na mojem krožniku. Zdi se mi, da sem precej zmanjšal porabo krompirja, ki sem ga v Sloveniji pojedel veliko. Po drugi strani pojem precej več kuskusa. Z hladnejšimi mesece si bom verjetno večkrat skuhal tudi kako enolončnico ali kako podobno jed.

Kadar kosila nimam s seboj v službi (kar je dvakrat ali trikrat na teden) jem zunaj. Včasih je to pogrej in pojej varianta iz bližnje trgovine, včasih grem na zavitek v bližnjo prodajalno, včasih v drugo restavracijo, kjer za le dva evra nudijo testenine različnih variantah in druge (lokalne) jedi. Redkeje si s sodelavci privoščim resno kosilo v pravi restavraciji.

Med poletjem smo si s prijatelji tudi med tednom velikokrat privoščili večerjo v kaki od restavracij, ko smo se zvečer odpravljali iz plaže. Sedaj smo se začeli obnašati bolj varčno, verjetno predvsem zato, ker se redkeje srečujemo na plaži. Vseeno si med vikendom večkrat privoščimo skupni obrok.

V zadnjih tednih smo začeli s skupnimi večerjami pripravljenimi doma, kar je odlična ideja. Zdrava, družabna in poceni.