Tag Archives: delo

Vsakdanjik v Aucklandu

Skoraj dva meseca je že, odkar živim v malem hostlu v Aucklandu. Po decemberski evforiji je tudi moj januar precej bolj miren in ustaljen. Moj dan ima po dolgem času spet precej predvidljiv ritem in tedni so si precej podobni en drugemu. Ker se mi dogaja manj zanimivih in presenetljivih stvari pa tudi blog rahlo stagnira. Danes naj vam torej na kratko opišem moj nov vsakdan.

Po žurerskem decembru sem se za januar zavezal, da se malo umirim in vsaj za odtenek zresnim. Kmalu po novem letu sem začel opravljati vlogo nočnega skrbnika v hostlu kjer živim. V zameno dobim enoposteljno sobo, luksuz katere me po kakih dveh tednih še vedno razveseljuje. Delo je láhko; v popoldnevih tu in tam v hostel registriram nove goste, jim podaljšam najemnino ali jim pomagam s kakim nasvetom. Zvečer pospravim kuhinjo, pomijem in pobrišem nepospravljeno posodo, počistim štedilnik, odnesem smeti, založim wc-je s papirjem, zaklenem izhode in pogasim luči. Večerno delo mi običajno vzame kake pol ure, saj so sostanovalci v hostlu precej skrbni in dobro počistijo za seboj. Mogoče tudi za to, ker so mnogi izmed njih tu dolgoročno, saj so zaposleni v katerem izmed bližnjih podjetji. To mi prav tako omogoča ustvarjati in ohranjati bolj globoka prijateljstva, ki sem jih med potovanjem po otoku dotikat pogrešal. Z zbrano družbo še vedno skupaj kuhamo, se družimo ob pivu, tu in tam pa se podamo tudi na kak izlet.

Čez dan imam dovolj časa, da brez težav opravljam še dodatno delo. Zadnje tri tedne delam v 10 min oddaljeni mediteranski restavraciji (v lasti parih kosovskih Albancev od katerih sem se naučil, da je nošenje majice ki sem jo dobil na dogodku v Đerdab-u, slaba ideja). Delam kot pomivalec posode, tu in tam pa jim pomagam tudi pri pripravi hrane. Delo je za polovični delavni čas, okrog 25h tedensko. Atmosfera v kuhinji je običajno prijetna kljub dejstvu, da se včasih dela na visokih obratih. Za malico običajno dobim par qebap-ov (ćevapčićev) ali burger in pomfri, včasih pa prigriznem tudi kaj mimo grede. Vsake nekaj dni domov odnesem še vrečko peciva, ki ni več za prodajo a je vseeno odlišen. Sostanovalci v hostlu med katere običajno razdelim kolačke so sladice vedno veseli.

V jutrih mi tako ostane še nekaj ur, ki jih običajno poizkušam izkoristiti za iskanje boljše službe ali za delo na svojih mini projektih. Do sedaj še nisem imel kaj dosti sreče s službo, mogoče tudi zaradi dejstva, da ne posvečam 110% energije v to. Dobiti resno službo z pošteno plačo v NZ bi seveda bilo super, a iskreno povedano si ne želim ostati tako daleč od Evrope več kot še kako leto (ali dve?). In tudi če tu ne najdem resne službe ne bo konec sveta, dejansko imam za prve tedne po vrnitvi v Slovenijo že par planov katerih se prav tako veselim. Vseeno se mi zdi, da mi bo žal, če se ne potrudim in vsaj poizkusim poiskati delo v mojem fohu.

V popoldnevih po delu v restavraciji se s kolegom običajno odpravim še v fitnes, kjer vsak dan znova spoznavam kako švoh sem. Plezanje ali kolesarjenje bi bilo neprimerno bolj zabavno, a ta telovadnica je bolj priročna in zaradi kolegovega zlatega članstva (zaradi katerega lahko s seboj pripelje prijatelja) celo brezplačna. In kljub skoraj absurdni mačo atmosferi s katero se ne morem (in niti nočem) poistovetiti, se lahko tam kar dobro razmigam.

Tako v zadnjih tednih tečejo moji dnevi – odnašanje smeti mi plača posteljo, v restavraciji dobim kosilo in ob koncu tedna kljub nakupu kake škatle piva še ostane par dolarjev na računu. Mogoče mi v naslednjih nekaj mesecih uspe privarčevati za obisk zobozdravnika :-P

Dela na NZ

Na Novi Zelandiji sem sedaj kakih 10 mesecev . V tem času sem malo pohajal, večino časa pa sem namenil delu. Ker sem želel živeti in delati po celi državi, sem službe menjal precej pogosto. Nekatera izmed spodaj naštetih del so bile različne naloge, katere sem opravljal za istega delodajalca.

  • Asfaltiranje dovoza
  • Dekonstrukcija hiše
  • Pripravljanje za temelje
  • Urejanje vrta
  • Izdelovanje cistern za vodo
  • Vožnja dvigala
  • Čiščenje stavbe med izgradnjo
  • Razkladanje transportnega kontejnerja (parket)

 

  • Nakladanje transportnega kontejnerja (vino)
  • Čiščenje hiše z laboratorijem za proizvodnjo Metamfetaminov
  • Obrezovanje trte
  • Delo na žagi

 

  • Pospravljanje sob v hostlu
  • Čiščenje prostorov v hostlu
  • Čiščenje posode v kuhinji

 

  • Pospravljanje sob v hotelu
  • Pobiranje umazanih in dostava čistih rjuh in brisač
  • Zalaganje vozičkov čistilk
  • Kopanje jam za vodovod
  • Dostava polen za kurjavo

 

  • Pospravljanje in čiščenje delavnice
  • Popravljanje električne napeljave
  • Čiščenje strehe
  • Urejanje vrta
  • Sanacija fug med ploščicami
  • Urejanje drenaže

 

  • Delo v polnilnici vode
  • Razkladanje transportnega kontainerja (gradbeni oder)
  • Obrezovanje oljk

 

  • Delo v polnilnici limončela
  • Obrezovanje oljk
  • Pletje okrog sadnih dreves
  • Čiščenje in urejanje namakalnega sistema

Po vsem tem delu mislim, da je čas za pošten izlet :)

Podnebje v paradižu

Zadnja dva tedna preživljam v majhnem mestecu na severu države – Kerikeri. Mestece je ob popularnem Bay of Islands, ki je menda eden izmed lepših delov severnega otoka. In res, narava tu je krasna, poleg tega pa smo zadnje čase imeli tudi precej sreče z vremenom. V deželo prihaja pomlad in dnevi postajajo vse lepši. Continue reading Podnebje v paradižu

Izgubljen zapis – oljke in Te Mata

Po neobičajno dolgih parih tednih miru na blogu ste mi nekateri poslali sporočilo, če sem še živ in če sem popolnoma obupal nad blogom. Vaših sporočil sem bil (kot ponavadi) izredno vesel. Lepo je dobiti občutek, da berete o mojih popotovanjih, še lepše je, ko moj zapis vzbudi dodatno zanimanje in poraja vprašanja (ta so vedno dobrodošla spodaj, v komentarjih, preko emaila, družbenih omrežji ali preko poljubnih drugih kanalov).

Dolga tišina je bila posledica rahlih tehničnih tehničnih težav na blogu, udežbe na tečaju ter pomanjkanja časa pred tečajem. Nekje v koncu septembra sem sicer napisal en zapis, a se je zaradi tehničnih težav izgubil na smetišču interneta.

Hiter povzetek tega zapisa in nekaj pripadajočih slik objavljam spodaj; Continue reading Izgubljen zapis – oljke in Te Mata

Napier

Danes se izteka prvi teden odkar sem živim v Napier-ju, malem sončnem mestecu na zahodni obali severnega otoka. Po prekratkem času v Nelson-u, ki mi je bil izredno všeč, sem sedaj vesel, da sem se vseeno premaknil na severni otok, saj mi je to mesto prav tako izredno všeč.

Mesto je bilo ustanovljeno okrog leta 1851, o pokrajini tu pa je pisal že Kapitan Cook, ko je leta 1769 plul ob južni obali otoka. Leta 1931 je mesto porušil velik potres in v letih po tem so v mestnem jedru zgradili veliko stavb v Art Deco stilu. Tekom naslednjih desetletji so nekaj izmed teh stavb prenovili in predrugačili a veliko izmed njih je ostalo nespremenjenih. Dovolj, da so v 90-ih letin prejšnjega stoletja ta unikaten stil mesta prepoznali in stavbe zgodovinsko zaščitili in obnovili.

Mesto danes nosi prijeten občutek. Stavbe z zgodovino na ulicah pa umirjen promet ter široki pločniki. Zdi se, da je v primerjavi z drugimi mesti (na južnem otoku) Napier precej bolj narejen za pešce in kolesarje. Svoj čar mu daje tudi neskončna plaža črnega proda in visoke palme po ulicah in parkih.

Sam sem zadnje dni v veliki meri preživel v hostlu in na sprehodih po mestu. V zadnjem tednu sem dobil delo le dvakrat ali trikrat, saj je žal sezone obrezovanja grozdja konec. Verjamem, da v naslednjih dneh  vseeno najdem kako bolj redno delo. Vseeno mi je življenje v trem mestecu precej všeč. Verjetno k tem precej prispeva lepo sončno vreme in vonj po pomladi, po pravici povedano pa je tudi hostel in atmosfera v njem precej super. Poleg tega najemnina ni pretirana in celo internet je pohvalno dober in celo brezplačen (in neomejen). V tem mestu ostanem predvidoma še kake tri tedne, saj imam v začetku oktobra plan za premik v severni del države.