All posts by trololo

Sobota v Fezu

nekategorizirano, , , , , , , ,

V soboto sem se zbudil v mali sobici s staro opremo in dvema posteljama. V drugi je še vedno spal moj gostitelj čigar imena se nikakor nisem spomnil. Po bujenju mi je v grozni mešanici angleščine in francoščine ponudil tuš. Ponudbe sem bil sicer vesel, a mala, skromno opremljena kopalnica ni delovala pretirano privlačno. Pod je bil dvignjen za kakih 30cm, tako, da si zlahka dosegel že tako nizek strop. V enem vogalu je bila na tleh vgrajena čučalica, v drugem je bil mali umivalnik, katerega pipa si lahko zaprl le, če si prej že pojedel zajtrk. Nad WC-jem se je ob zidu dvigala cev za tuš. Do skrajnosti preprosto, le cev, brez kompliciranja. Med tuširanjem sem vesel ugotovil, da je vroče vode na pretek. Začetek dneva je bil dober.

Sledil je zajtrk, katerega prav tako nisem pričakoval. Gostiteljeva mati je na mizo v dnevnem prostoru znosila različne dobrote. Obvezen je bil čaj, pa vroče mleko, palačinkami podobno pecivo in harša, ki spominja na šmorn narejen iz grobe koruzne moke ali koruznega zdroba. Poleg tega je bila na mizi še mala steklenička z olivnim oljem , skodelica z marmelado, olive ter velik krožnik obložen z rezinami različnih tort. Vesel sem se zapodil v hrano in kolega se mi je pridružil. Njegova mama je ostala nekje v kuhinji.

Po zajtrku sva odšla v študentsko stanovanje iz prejšnje noči, kjer so se prav počasi prebujali tudi ostali. Dogovorili smo se, kje se zvečer dobimo, nato pa sem odšel proti mestu. Bil sem sam, a tudi, če bi imel družbo mi to verjetno ne bi pomagalo pri orientaciji v starem mestu. Mdina, kot se imenujejo stari deli arabskih mest, je bila zgrajena z namenom zaustaviti in zmediti morebitne napadalce mesta. In množice turistov to spoznavajo vsak dan. Maroški trgovci in drugi prebivalci pa so zaradi tega na velikem plusu. Vsak načrtovalec trgovskega centra ve, da več časa, kot preživiš med policami, večja je verjetnost, da boš kaj kupil.

Po kakih dveh urah izgubljanja v starem mestu naletim na evropske prijatelje. Na okrog jih vodi deček, star verjetno okrog 15 let, mogoče manj. Očitno je, da so se ulovili v eno izmed klasičnih pasti. Instant vodiči se nahajajo na vsakem vogalu mesta. Ko opazijo turista, ki zagleda le rahlo zmedenega turista (kar so v medini praktično vsi), mu veselo ponudi pomoč. Prepriča ga še z zatrjevanjem, da je le prijazen in, da bo brezplačno. Seveda na koncu povpraša za denar in kovan denar (v vrednosti enega evra) ni zadosti. Z nekaj muke smo se ga uspeli znebiti.

Do večera smo ostali v starem mestu. Večerjo smo si privoščili v očitno turističnem delu mdine. Vedeli smo, da bi lahko večerjo dobili kje ceneje, a smo bili pripravljeni odšteti 5 evrov za pošten obrok. Po tem smo odšli na mesto, kjer smo se dogovorili za srečanje z gostitelji.

Med potjo smo se vstavili še v eni trgovinici. Ker sem se imel plan v naslednjih dneh iti v gore, v smeri Marakeša-a, sem si želel kupiti kapo. Vedel sem, da bo pogajanje precejšen izziv, a sem verjel, da sem mu dorasel. Prodajalec nas je peljal v njegovo trgovinico, ki je bila v podstrešni sobi, rahlo stran od glavne ulice. Vanjo smo odšli skupaj, vsi 4je Evropejci. Med ogledovanjem trgovine, sem pokazal zanimanje za eno izmed kap. Prodajalec je več pozornosti izkazal mojim kolegom, ki so si ogledovali druge dele trgovinice. Razkazal jim je vse izdelke, zavil našo Poljakinjo v saharski šal in predlagam, naj jo poslikamo, … Ko je ugotovil, da jim verjetno ne bo prodal nič se je obrnil name. Povprašal sem ga za ceno kape in ocenil jo je na 15 evrov. Jasno je bilo, da je cena popolnoma napihnjena. To sem mu dal jasno vedeti. Rekel sem, da mu ponudim en evro. Prva strategija, katero je uporabil, je bila vzbujanje slabe vesti. Nekako v smislu “predlagaj mi pošteno ceno” in “ne se norčevati”. Njegova taktika je uspela, dal sem mu enkrat višjo ponudbo. Njegova druga taktika je bila osamitev. Peljal me je v stransko sobico, le par korakov stran, kjer bi se lahko v miru pogovorila. Tako nisem imel več navidezne podpore kolegov in sem bil lažji plen. Spretno me je ogovarjal in barantal za mojo višjo ponudbo. Jasno je da, ko enkrat ponudbo zvišaš, jo ne moreš več spustiti. Bil je zelo vztrajen in gosto beseden. Ker se je zazdelo, da z ceno ne bova prišla skupaj sem začel svoj umik. Med tem so se moji kolegi že počasi umaknili nazaj v pritličje in ven proti ulici. Sledilo je finalno dejanje. Prodajalec je poklical svojega kolega. Tako smo v podstrešni sobici bili le mi trije, prodajalec, njegov kolega in jaz. V tem trenutku sem postajal rahlo prestrašen. Nakar me prodajalec prime za roko v smislu “stisk dlani za končno kupčijo”. Ponudi ceno, ki je bila sicer nižja od njegovih prejšnjih ponudb, a še vedno precej višja od moje ciljne cene. Nisem se strinjal in takoj sem popustil stisk dlani. A on me ni in ni izpustil. Čutil sem njegov pogled in pogled njegovega kolega na meni. Bila sta, kot volkova, ki opazujeta lahek plen. Bil sem prestrašen. Že dolgo ne tako. To je bila spet ena izmed prodajnih strategij: ustrahovanje. Vsak normalen turist bi v tem trenutku popustil, kupil artikel nad ceno in bil vesel, da se je izvlekel živ. Moja reakcija je bila drugačna. Želel sem le oditi iz trgovine, na kapo nisem niti pomislil več. V tistem trenutku me ni niti prešinili, da se lahko izvlečem iz te zagate z denarjem. Obrnil sem se in s hitrim korakom stopil po stopnicah. Prodajalec je pritekel za menoj. Končno se je strinjal s ceno, ki sem mu jo ponudil (3 evre in pol), a zame je bilo zdavnaj prepozno. Želel sem si le uiti. Zabrusil sem mu le “prepozno” in nadaljeval proti varnosti.

Kasneje sem spoznal, da sem pravzaprav kar dobro barantal ceno. Žal mi je bilo, da sem bil preveč prestrašen, da bi sprejel ponudbo. Par dni po tem, sem na trgu v Marakešu ponovno sprejel izziv in naposled le kupil podobno kapo za ceno treh evrov in pol.

Po tej epizodi smo odšli na zborno mesto in po nekaj čakanja in parih zmedenih klicih je bilo očitno, da bo treba najti taksi do novega dela mesta. Nekako smo se spet zapletli z enim izmed domačinov, ki nam je pomagal najti taksi, ga napotil na cilj in nato za to pomoč zahteval (papirnat) denar.

Preden smo se napotili domov smo se ustavili še v enem izmed redkih lokalov, kjer stržejo alkohol in spili pivo ali dva. Nekaj piv smo kupili tudi v nakupovalnem centru. Oddelek z alkoholom je imel svoj vhod v posebno zakotnem delu nakupovalnega centra. Bil je majhen, dobro nadzorovan in ne pretirano prijazen del centra. Ko smo pivo kupili, nam je gostitelj predlagal, da je dobro, če ga skrijemo v naše neprosojne torbe.

Večer smo prebili spet v študentski sobici. Okrog 2h so gostitelji prišli na idejo, da bi skuhali tažin (lokalno jed) in spravili so se na delo. Sam polnočnega obroka nisem dočakal, saj sva s kolegom prej odšla proti njegovemu domu.

Marseille in prvi dnevi v Fez-u

nekategorizirano, , , , , , , , , , ,

Četrtek je bil zanimiv dan, v službi je bilo precej delovno in čeprav sem se čez nekaj ur odpravljal na potovanje v Afriko, si nisem vzel časa niti za rezerviranje hostla.
Zvečer, po vroči debati s sostanovalko postajam precej nervozen. Bolj, kot odnos v stanovanju me skrbi, kje bom spal v naslednjih dneh. Naenkrat skrbi moja pomanjkljiva pripravljenost.  Po mnogih spontanih izletih in popotovanjih po Evropi bi se tega občutka lahko počasi že navadil. Prvič afrika, pa niti za prvo noč ne vem kje bom spal. Sicer mi je tak nacin potovanja všeč in pisan na kožo,a nestrpnosti se je vseeno težko znebiti.
Parkiram in pripravljam se nekako do pol enih, potem se spravim spat, saj vem, da bo noč kratka. Zbudim se ob 6h in se kar hitro odpravim na avtobusno. Tam spoznam, da sem avtobus ravnokar zamudil in da naslednji pelje 20 min preden se zaključi vkrcavanje na letalo. Relativno mirno najdem drugi avtobus, ki pelje do Valete, kjer pa ulovim bus do letališča. Med vožnjo se zadržim, da bi gledal na uro. Vem, da sem pozen in vem, da ne bo nič boljše, če bom nervozen. Pohitim čez pregled prtljage nato pa iščem seznam z številko mojih vrat. Na ekranu poleg mojega leta piše “closed”, napis ki povzroči rahel poskok adrenalina v mojem krvnem obtoku. Stečem do vrat. Čakalnica je popolnoma prazna, v njej so le dve letališke uslužbenki. Ena mi priteče naproti in me povpraša, če sem za Marseille. Ob mojem pritrdilnem odgovor mi pripomni, naj pohitim. Ni bilo druge, kot, da se nasmhnem in pritrdim: “jasno, saj hitim”. Na letalo sem prišel zadnji, ene izmed stopnic so že odpeljali. Vseeno nisem bil pretirano vznemirjen,kot ponavadi se je tudi tokrat izšlo.

Ko smo prispeli v Marseille, mi je v oko padel starejši možak z oguljenim nahrbtnikom iz osemdesetih. Izgledal je kot pravi popotnik. Pred izhodom iz letališča. Razmišljam, če se mi splača oditi v mesto. Imam okrog 7 ur časa. Mogoče malo manj, če za spremembo lovim naslednje letalo z nekaj rezervnega časa. Med preračunavanjem in razmišljanjem o mestu, katerega sem že spoznal, se mi pred očmi prikaže ostareli popotnik. V svoji polomljeni francoščini ga povprašam če govori angleško in kako do centra. Po kratkem premisleku mi ponudi prevoz. Med vožnjo mi v lepi angleščini pripoveduje, kje vse je potoval. V svojih 66 letih je bil na vseh kontinentih razen Avstralije (in verjetno Antarktike). Bil je tudi v Novi Zelandiji, torej precej blizu celine tam spodaj (pod katero celino spada NZ?).
Čez kake pol ure prispeva do marine, kjer me odloži. Zahvalim se in se poslovnim. Nahajam se na jugo-zahodnem delu marine, blizu starega dela mesta, pa tudi blizu muzejev, ki so bili lani zgrajeni za evropsko prestolnico kulture (Marseille  je ta naziv prevzela od Maribora). Brez plana se najprej odločim poiskali informacije kako nazaj do letališča. Po obisku v turističnem informacijskem centru se odločim za sprehod. Naporom se proti skvotu, kjer sva pred kakim letom spala s kolegico. Ob pomoči zemljevida hišo najdem,a žalostno ugotovim, da so skvot zaprli, vrata in okna pa zazidali.
Ob sprehajanju naletim se na par, ki z žongliranjem na sredi ceste zabavata na semaforju čakajoče voznike.
Preden se vrnem na letališče kupim se nekaj Maroškega denarja. Vkrcavanje na drugi let v dnevu je bilo manj hektično. Med pregledom prtljage se francoski carinik odloči, da bi mi rad pregledal nahrbtnik in mi tako razmeče prav vso prtljago. Na vprašanje, kaj je problem mi odgovori, da ni nikakršnega problema. Hvala za brezpredmetne komplikacije torej. Med čakanjem spoznam štiri Američanke, ki se odpravljajo na izlet. Prav tako se pogovarjam z Maročanko, ki se vrača domov. Upam, da mi bo lahko pomagala pri iskanju prenočišča za danes.

Let mine brez pretresljivosti. Ko pristanemo hitro ugotovim, da je tokratni izlet vseeno malo bolj resen, kot ostali. Carinski uradnik mi pomoli vprašalnik o prihodu v državo, ki naj ga rešim. Osnovni podatki o potovanju, ki pa mi skupaj z poglobljenim pregledom potnega lista dajo jasno vedeti, da sem zunaj Evrope in tudi rahlo zunaj svoje cone udobja. Odhitim proti izhodu, kjer naj bi se dobila z Maročanko in si nato delila taksi do mesta. Deklina se ne prikaže, očitno je odšla brez mene. Po nekaj minutah čakanja in stopicanja po letališču opazim skupino Evropejcev, ki izgledajo prav tako izgubljeni, kot jaz. Povprašam jih o njihovi situaciji in odgovorijo mi, da so dogovorjeni z gostiteljem, ki so ga spoznali prek Couchsurfing-a. V skupinici treh sta dva Poljaka, deklina in dečko, in en Mehikanec. Vsi trije trenutno študirajo v Franciji. Odločim se, da se jim pridružim do mesta in da povprašam njihovega gostitelja za nasvet glede prenočišča. Ko se čez čas srečamo v centru mesta me po krajšem pogovoru, ko ugotovi, kaj hočem, povabi z njimi v svoje stanovanje. Tako sem spoznal gostitelje za moje prve tri noči v Maroku.

Prvi večer preživimo v mali sobi v študentskem stanovanju. Pijemo Maroški čaj in kadimo šišo. Pridružijo se nam mnogi kolegi gostitelja. Zrak v sobi in vsi štirje Evropejci se skrivamo pod debelimi odejami. Naši gostitelji, zanimivo, hodijo naokrog v natikačih. Kljub hladnemu zraku je atmosfera med novimi prijatelji precej topla in prijetna. Spet imam občutek, da doživljam enega izmed tistih “lonely planet” trenutkov. Obdan s prijatelji, ki jih še pred parimi urami nisem poznal, v tuji deželi izkušam nora doživetja.

Večer zaključimo okrog treh zjutraj, ko se z enim od Maročanov odpravim do stanovanja njegove družine. Ostali ostanejo v sobici. Naslednji dan se izkaže, da sem dobil še boljše prenočišče, kot kolegi, ki so se zanj dogovorili. Poleg postelje mi ponudijo še zajtrk, vroč tuš je tudi luksuz, ki ga Polaki nimajo. Na koncu se stvari vedno dobro izidejo.

Pozdrav po premoru

nekategorizirano, , , , ,

Po kakem mesecu premora (in slabe vesti), se vračam s pisanjem. Kljub pomanjkanju novih zapisov, pretekli mesec ni bil dolgočasen. Nasprotno, precej sem potoval in tudi doma na Malti so bili tedni pestri. Dnevi so krajši, več je deževja. Služba še vedno pobere večino dneva, čeprav sem se začel zbujati prej, saj ugotavljam, da rekreacija pred službo polepša cel dan. Vikende sem, kot poprej izkoristil za izlete po otoku, kdaj pa tudi iz otoka. Danes zjutraj sem priletel iz Madrida, že drugič v roku enega meseca. Prvič sem bil na obisku pri kolegici, ki sem jo spoznal pred leti v Kišinjevu. Tokrat je bil Madrid le postojanka na poti iz Maroka, kjer sem si privoščil letošnji dopust. Oba popotovanja bom opisal v naslednjih nekaj zapisih.

Vreme, drugič

nekategorizirano, , , , , , , ,

O vremenu sem že pisal in čeprav se v Sloveniji običajno o vremenu pogovarjaš, ko nimaš boljše teme (torej, ko si res dolgočasen), si za boljši opis stanja na Malti ta tema zasluži ponovno obravnavo.

Poletja je konec. To je počasi jasno tudi tukaj. Čeprav sem se še pred dobrim tednom sončil na plaži in se hodil ohlajati v vseeno prijetno toplo morje, je vedno bolj očitno, da so to bili res zadnji dnevi.

Pretekli meseci so bili čudoviti. Bilo je prekleto vroče in običajno tudi zelo vlažno a vedno, ko se je kdo pritoževal nad vročino, sem se mu nasmehnil v smislu “uživaj, ko imaš priliko”. Vreme je verjetno eden od bolj bedastih povodov za pritoževanje, po drugi strani pa je lahko odličen razlog za dobro voljo. Tak popoln dan je bila tudi včerajšnja nedelja. Nebo je bilo popolnoma brez oblačka in sonce je bilo prijetno toplo. S kolegom sva se dobila na kavi ob obali. Ob pomanjkanju boljših idej sva se odpeljala na drugi del otoka. Z avtomobila sva snela platneno streho, in uživala v kristalno lepem dnevu. Po dolgem času sem se za nekaj trenutkov spet počutil kot turist. Ozračje je bilo popolnoma sproščeno, brez nadležnih turistov. Tudi barve hiš in palm so se zdele drugačne, bolj žive in radostne. Čeprav sem v izletu zares užival sva se hitro vrnila domov. Sprehodila sva se po promenadi proti Pacevilu, ki se je včeraj deloval presenetljivo spokojno. Ko se nama je pridružil še tretji kolega smo si v bližnji restavraciji privoščili prigrizek. Dan se je počasi nagibal k večeru, zato sem odhitel nazaj, kjer smo bili s slovensko druščino dogovorjeni za jesenski piknik. Ko se je spustil mrak se je prav hitro shladilo in zaradi moje poletne oprave sem se namenil domov.

V več kot pol leta odkar sem tu, sem danes prvič uporabil dežnik. Ob dežju se spusti tudi temperatura ozračja in čeprav sem še včeraj hodil po otoku v kratkih hlačah,je bil pulover danes precej zaželen. Verjetno so to res poslednji dnevi dolgega in krasnega malteškega poletja.

Hrana

nekategorizirano, ,

Zapis o hrani se spravljam pisat že nekaj mesecev. Nekako se nisem še počutil dovolj kredibilnega za to temo ali pa nisem imel dovolj materiala ali pa je je bil na pladnju kak drug izgovor. OK, poizkusimo …

V prvih tednih, ko sem prišel na Malto, je bila moja dieta precej vegetarijansko obarvana. Mesa nisem potreboval, nisem si ga pretirano želel, po drugi strani pa me je odbijalo zamrznjeno meso. Nekako mi ni bilo videti preveč dobro, kvalitetno ali zdravo. Mesnic, kot jih poznamo v Sloveniji ni veliko. Najdeš jih v večjih supermarketih, a vseeno se zdi, da se večino mesa proda v zmrznjeni obliki. Verjetno je to daleč najbolj praktično zaradi stalno visokih temperatur. Zanimivo je tudi, da skoraj podobno težko, kot dobro mesnico v mestu najdeš dobro ribarnico. Pričakoval bi namreč, da je pomemben del hrane otočanov, morska hrana. Dejansko je le nekaj vasic na otoku značilno ribiških. Masarxlok je sigurno ena izmed njih, nedeljski ribji trg je verjetno največji na otoku in prav zanimiva za ogled.

Malteška hrana ima veliko značilnosti uvoženih iz Italije in Anglije. Tradicionalno značilen je malteški zajec, ki je bil pred stoletji kmetom prepovedana hrana in prav zaradi tega velika poslastica. Kot sem omenil v enem od prejšnjih zapisov, so Maltežani nori lovci na ptice in zaradi tega hobija so nekatere vrste resno ogrožene. Seveda se ulovljene ptice znajdejo na krožnikih. To se mi je dogodilo le enkrat, ko sem si privoščil večerjo v eni od malteških restavracij in naročil tradicionalno jed, katere imena nisem razumel. Poleg zajca, konja in ptic, sem prvič na Malti poizkusil tudi polže, ki so tudi ena od lokalnih specialitet. Tokrat so bili pripravljeni v odlični omaki v eni izmed boljših restavracij z malteško hrano. Tudi hobotnice še nisem poizkusil, dokler nisem prišel na otok. To sem jedel v italijanski restavraciji v Valeti.

Ko pišem o prehrani nikakor ne smem pozabiti na malteške pasticerije. To so male prodajalne slanih prigrizkov, katere najdeš povsod po otoku. Pastici so majhni žepki iz listnatega testa, polnjeni z Rikoto (mladi sir) ali z polnilom iz špinače in graha. Poleg tega v vitrinah teh prodajaln najdeš še druge slane prigrizke, prevladujejo pa tisti iz listnatega in krhkega testa. Torej so vsi te jedi precej mastne. To velja precej splošno za malteško kuhinjo. Veliko je ocvrte in nasploh težke hrane. To se jasno vidi tudi na oblinah Maltežanov.

Moja dieta se je po uvodnem mesnem premoru vrnila v ustaljene tirnice. Tekom tedna imam ponavadi tri obroke; zajtrk pred službo, kosilo med pavzo in večerjo, ko se vrnem domov. Zajtrk je ponavadi kruh, jogurt, marmelada, jajca ali kaj podobnega. Dostikrat se zgodi, da si pred odhodov v službo skuham kosilo. Že od malih nog imam rad testenine in se mnogokrat znajdejo na mojem krožniku. Zdi se mi, da sem precej zmanjšal porabo krompirja, ki sem ga v Sloveniji pojedel veliko. Po drugi strani pojem precej več kuskusa. Z hladnejšimi mesece si bom verjetno večkrat skuhal tudi kako enolončnico ali kako podobno jed.

Kadar kosila nimam s seboj v službi (kar je dvakrat ali trikrat na teden) jem zunaj. Včasih je to pogrej in pojej varianta iz bližnje trgovine, včasih grem na zavitek v bližnjo prodajalno, včasih v drugo restavracijo, kjer za le dva evra nudijo testenine različnih variantah in druge (lokalne) jedi. Redkeje si s sodelavci privoščim resno kosilo v pravi restavraciji.

Med poletjem smo si s prijatelji tudi med tednom velikokrat privoščili večerjo v kaki od restavracij, ko smo se zvečer odpravljali iz plaže. Sedaj smo se začeli obnašati bolj varčno, verjetno predvsem zato, ker se redkeje srečujemo na plaži. Vseeno si med vikendom večkrat privoščimo skupni obrok.

V zadnjih tednih smo začeli s skupnimi večerjami pripravljenimi doma, kar je odlična ideja. Zdrava, družabna in poceni.