Tag Archives: turizem

Fallas

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , ,

Kot sem že omenil v enem od zapisov, sem v sredi marca obiskal Valencijo. Glavni izgovor za popotovanje je bil zaključek festivala Las Fallas. Ta je največji festival v Valencii, dogaja pa se vsako leto nekaj tednov v polovici marca. Tradicija je stara vsaj nekaj sto let. V 18. stoletju so mizarji in tesarji iz Valencie na večer godu svetega Jožefa pred svojo delavnico sežgali lesene odpadke iz delavnice in stojala za sveče, ki jih med poletnimi meseci ne bodo potrebovali več. Tekom desetletji se je običaj izoblikoval v turistično atrakcijo, kot je danes. Večina soseščin v mestu se mnogo mesecev prej začne pripravljati na festival. Delo poteka mnogo mesecev, končno pa skulpture doživijo enako usodo, kot njuni predhodniki nekaj stoletji v preteklosti.

Skulpture, ki jih te samoorganizirane lokalne skupnosti postavijo so resnično občudovanja vredne. Več deset metrov visoki kipi iz lesa in papirja so kot junaki iz novodobnih risank, živih barv in popolnih oblik. Kipi imajo ponavadi politično konotacijo, norčujejo se iz kake absurdne izjave politika, situacije v svetu, v Španiji ali na lokalnem političnem parketu. Ogromne količine materiala, časa in kreativnosti, ki so vidne na površju skulptur, pa niso poceni. Izgradnja ponavadi stane od nekaj deset tisoč evrov naprej. Izgradnja skulpture, ki je letos stala pred mestno hišo naj bi stala 170 tisoč evrov. In teh skulptur je po celotni Valencii nekje med 300 in 500.

Poleg velikanskih Fall so ponavadi še manjše skulpture, ki merijo v višino le kake dva metra. Te se imenujejo ninotos, in so bolj v domeni otrok.

V večeru 19. marca vse te umetnine, tisoče ur dela in sto-tisoče evrov izgine v plamenih. Dogodek se imenuje la crema in je res vreden ogleda.

Še ena izmed zanimivosti, ki sem jih opazil med mojim obiskom, je Valencijska obsedenost nad petardami in ognjemeti. Petarde tekom festivala uporabljajo vsi. Starši spodbujajo svoje otroke (tudi tiste, ki so ravnokar shodili) in jim delijo petarde in drugo pirotehniko. Ognjemet je del protokola pri požigu vsake izmed fall.h

Zanimivi so tudi kostumi, ki jih nosijo Valencijčani. Počasi ugotavljam, da se Španci precej radi oblečejo v tradicionalne obleke. Podobno navdušenje sem kasneje opazil tudi v drugih mestih na drugih prireditvah.

EVS uvodni trening

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Prejšnji teden smo imeli uvodni trening za EVS. Za trening sem zvedel že, ko sem se prijavljal na projekt, a brez kakršnih koli podrobnosti. Rahlo sem bil razočaran, ko sem izvedel, da je naš tečaj le kakih 20 kilometrov stran od Cartagene. Da bi bila ironija še večja, smo na edini dan brez delavnic imeli organiziran ogled Cartagene. No ja …

Na trening smo se odpravili v ponedeljek zjutraj. Vlak nas je odpeljal v Murcija-o, kjer smo počakali na svoj avtobus, s katerim smo se odpeljali v Los Alcazares. To je malo turistično mesto, ki v poletnih mesecih verjetno poka po šivih. V februarju v mestu ni praktično nikogar, celotno mesto je kot prizor iz vesterna – mesto duhov.

Namestili so nas v lep mladinski kompleks, nekako v stilu slovenskih SŠOD-jev. V njem nismo bili edini, prostor smo si delili še z nekaj športniki različnih starosti in državljanstev.

Dogodek je imel podoben delovnik, kot vsi drugi dogodki tega formata. Delo od zajtrka pa nekako do 7h zvečer, vmes čas za kosilo in dve kratke pavze. Po večerji je sledil bolj sproščujoč program, ki se je kdaj pa kdaj zavlekel tudi do polnoči. Po tem pa jasno še pivce ali dva v lokalnem baru. Včasih smo ob vrnitvi domov nadaljevali debato še na balkonu bloka, marsikateri večer pa smo popestrili tudi s kako neumnostjo. Plavanje v ledenem morju, plezanje po balkonu, nočno raziskovanje kompleksa in podobne vragolije. Vse, kar lahko pričakuješ od skupine 30-ih mladincev in mladenk. Zaradi teh neumnosti smo se zjutraj kdaj znašli v težavah, a kaj se če. Dovolj smo stari, da smo lahko  razumeli, da si pridigo zaslužimo (no, vsaj nekateri).

Na koncu se je, kot vedno, vse dobro izšlo. Dogodek smo zaključili v dobri atmosferi, in se naučili smo se precej o formalnostih EVS-a in si ustvarili smo mnoga prijateljstva. Z nekaterimi se bomo tekom našega prostovoljstva prav gotovo še srečali, saj si mnogi izmed nas želimo potovati naokrog po Španiji.

 

Pohajanje po Gozu

nekategorizirano, , , , , , ,

Gozo je drugi po velikosti med malteškimi otoki. Nahaja se severno-zahodno od Malte. Otok je bolj zelen, kot malta, čeprav je za slovenske razmere še vedno precej posušen. Življenje na njem je bolj umirjeno kot na Malti, vse je manjše. Manjša mesta in vasi, manj avtomobilov, manj turistov manj razvrata in prepotentne mularije. Maltežani se redko premaknejo iz svojega otoka, če gredo na Gozo, gredo običajno na oddih, redkeje zaradi športa.

Slednje sva s kolegico naredila v prvem vikendu septembra. Ponedeljek je bil praznik in zdelo se je, da je podaljšan vikend treba dobro izkoristiti. Od doma sva odrinila v nedeljo zjutraj, bolj zgodaj, kot se običajno vstaja ob nedeljah. Z avtobusom do Cirkewe, nato pa z trajektom do druge strani preliva. V Mgarr-u sva se zapodila v hrib. Plan je bil pohod okrog otoka, ali vsaj del obale. Usmerila sva se proti severu. Luknjasta in razpokana cesta se je vila v hrib. Vreme je bilo lepo, vlažno in prekleto vroče, kot ponavadi.

Po dobri uri hoje sva našla idiličen zaliv z odlično plažo. Na njej je bila le ena malteška družina, pa še oni so se kmalu umaknili. V zalivu so bile zasidrane bele jadrnice in jahte. Strinjala sva se, da je to dober trenutek za ohladitev in se vrgla v morje. Plavala sva okrog majhnega otočka, ki je sameval v zalivu.

Po kopanju sva pot nadaljevala proti zahodu. Najin cilj je bil zaliv Rambla. pot se je vila po od sonca razbeljeni pokrajini. Edino rastlinstvo okrog naju so bili mali bodeči grmički in posušena trava. Zaobšla sva peskokop in okrog dveh prišla do plaže. Čeprav se je turistična sezona nagibala h koncu, je bila peščena plaža vseeno precej polna. Zaliv in njegova plaža sta opevana v vseh turističnih zloženkah, kot edena najlepših na Malti. Sam nad videnim nisem bil pretirano navdušen. Mivka pomešana s peskom in kamni, turist pri turistu in plitvo, motno morje. Za trenutek sva se ustavila malo nad zalivom, kjer so imeli postavljen kamp člani društva “Why not?” Ob plaži se je namreč odvijal festival elektronske glasbe in tudi oni so prispevali nekaj delavnic. Delavnica, ki se je obetala čez nekaj minut je bila precej “tripi” in zato sva se odločila, da nadaljujeva z najino potjo.

Ideja, da spiva v zalivu Rambla je zvodenela po kaki uri hoje. Namenjena sva bila naprej, zahodno, nato pa proti jugu do vasice Xaghra. Po hitrem ogledu vasice sva se odločila, da bi bil sedaj primeren trenutek za veerjo. V planu je bila pašta, a sva zaradi problemov z gorilnikom jedla le tunino omako s fižolom ter sadje za sladico. Zvečer so v vasi ravno praznovali njihovo fiesto. Do takrat sem bil že na nekaj fiestah, a ta je bila ena bolj divjih. Del praznovanja je bil seveda tudi velik ognjemet, ki je bil za razliko od vseh drugih, dejansko kvaliteten. Po ognjemetu se je nadaljevalo slavje v vasi. Ker sva bila oba precej utrujena, sva se namenila ven iz vasi in si našla kotiček tranvnika. Tam sva si pogrnila spalko in zadovoljeno zaspala.

Stolp svete Marije in modra laguna

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Ta vikend sem ponovno dobil obisk. Spet sem vodič po otoku, včasih pa tudi prevajalec, lekarnar, logistik, in podobno.

Današnji izlet je za cilj imel enega od manjših otočkov v Malteškem otočju. Komino je otok med Malto in Gozo-m in je najmanjši poseljeni otok. Na njemu je en hotel, utrdba iz časov malteških vitezov in največkrat fotografirana laguna v državi. Vozovnico za ladjo lahko kupiš v Sliemi, se cene gibljejo nekje med 8 in 40 evrov.

Z materjo sva odšla malo pred deseto. Očeta sva zaradi zdravstvenih težav pustila na Malti. Po uvodni zmedi in paniki, da bova zamudila, sva končno ujela ladjo. Prijazen kapitan naju je na mojo željo celo počakal. Vožnja do otočka je trajala dobro uro. Najprej smo se ustavili na Gozu, kjer je del turistov odšla na ogled tega otoka. Mi smo se odpeljali nazaj do malega otočka. Po izkrcanju sva bila v dilemi: najprej voda, in nato pohod in zgodovina ali obratno? Odločila sva se za prvo opcijo, kar je bilo verjetno kar pravilna odločitev. Podala sva se proti edini vojaški utrdbi na otoku – stražnemu stolpu. Stolp je bil zgrajen v letu 1618, okrog 200 let po tem, ko so uradniki na otoku spoznali, da je to pomembna strateška pozicija za tak objekt. Z 6 metrskimi zidovi in okrog 30 ljudmi (menda pa tudi do 60) postave je predstavljal težko točko za napad.

Vstop v stolp je prost, prostovoljci, ki tam delujejo se priporočajo prostovoljnih prispevkov. Danes sta bila v stolpu starejša gospa iz Anglije in starejši Maltežan. Hitro smo se zapletli v debato in spoznal sem, da čeprav se z zgodovino ukvarjata popolnoma neprofesionalno imata kar dobro poznavanje dejstev. Prav tako sta bila zelo prijazna in vesela razložiti vse kar o stolpu vesta.

Po ogledu stolpiča, ki je med drugim bil uporabljen tudi za sceno v filmu Grof Monte Krista, sva odšla nazaj proti pristanu. Ob njem je slavna modra laguna, ki je celo leto popolnoma preplavljena s turisti. Upam si predstavljati, da je bilo danes malo bolje, čeprav sonca željnih plažnikov ni manjkalo. Plavanje v res filmsko lepem zalivu, kratko raziskovanje otočka na drugi stani zaliva, nato pa nazaj. Sonce in branje o vitezih. Po tem pa pivo in počasi prti domu.

Pred odhodom sem se še zadnjič vrgel v vodo. Tokrat je bilo to v pristanu, meda ladjami, s seboj pa sem imel masko. Prvič sem videl res veliko jato rib, precej noro doživetje. Mnoge izmed njih bi kar lepo prekrile krožnik. :)

Na poti nazaj smo se ustavili še ob jamah v severnih pečinah Komina. Nič pretresljivo posebnega, a lepi razgledi. Pot nazaj sem si krajšal z debato z turistkami iz Barcelone. Nazaj v pristanišče Slieme smo se vrnili okrog 5 in 30-e ure.