Vsakdanjik v Aucklandu

Skoraj dva meseca je že, odkar živim v malem hostlu v Aucklandu. Po decemberski evforiji je tudi moj januar precej bolj miren in ustaljen. Moj dan ima po dolgem času spet precej predvidljiv ritem in tedni so si precej podobni en drugemu. Ker se mi dogaja manj zanimivih in presenetljivih stvari pa tudi blog rahlo stagnira. Danes naj vam torej na kratko opišem moj nov vsakdan.

Po žurerskem decembru sem se za januar zavezal, da se malo umirim in vsaj za odtenek zresnim. Kmalu po novem letu sem začel opravljati vlogo nočnega skrbnika v hostlu kjer živim. V zameno dobim enoposteljno sobo, luksuz katere me po kakih dveh tednih še vedno razveseljuje. Delo je láhko; v popoldnevih tu in tam v hostel registriram nove goste, jim podaljšam najemnino ali jim pomagam s kakim nasvetom. Zvečer pospravim kuhinjo, pomijem in pobrišem nepospravljeno posodo, počistim štedilnik, odnesem smeti, založim wc-je s papirjem, zaklenem izhode in pogasim luči. Večerno delo mi običajno vzame kake pol ure, saj so sostanovalci v hostlu precej skrbni in dobro počistijo za seboj. Mogoče tudi za to, ker so mnogi izmed njih tu dolgoročno, saj so zaposleni v katerem izmed bližnjih podjetji. To mi prav tako omogoča ustvarjati in ohranjati bolj globoka prijateljstva, ki sem jih med potovanjem po otoku dotikat pogrešal. Z zbrano družbo še vedno skupaj kuhamo, se družimo ob pivu, tu in tam pa se podamo tudi na kak izlet.

Čez dan imam dovolj časa, da brez težav opravljam še dodatno delo. Zadnje tri tedne delam v 10 min oddaljeni mediteranski restavraciji (v lasti parih kosovskih Albancev od katerih sem se naučil, da je nošenje majice ki sem jo dobil na dogodku v Đerdab-u, slaba ideja). Delam kot pomivalec posode, tu in tam pa jim pomagam tudi pri pripravi hrane. Delo je za polovični delavni čas, okrog 25h tedensko. Atmosfera v kuhinji je običajno prijetna kljub dejstvu, da se včasih dela na visokih obratih. Za malico običajno dobim par qebap-ov (ćevapčićev) ali burger in pomfri, včasih pa prigriznem tudi kaj mimo grede. Vsake nekaj dni domov odnesem še vrečko peciva, ki ni več za prodajo a je vseeno odlišen. Sostanovalci v hostlu med katere običajno razdelim kolačke so sladice vedno veseli.

V jutrih mi tako ostane še nekaj ur, ki jih običajno poizkušam izkoristiti za iskanje boljše službe ali za delo na svojih mini projektih. Do sedaj še nisem imel kaj dosti sreče s službo, mogoče tudi zaradi dejstva, da ne posvečam 110% energije v to. Dobiti resno službo z pošteno plačo v NZ bi seveda bilo super, a iskreno povedano si ne želim ostati tako daleč od Evrope več kot še kako leto (ali dve?). In tudi če tu ne najdem resne službe ne bo konec sveta, dejansko imam za prve tedne po vrnitvi v Slovenijo že par planov katerih se prav tako veselim. Vseeno se mi zdi, da mi bo žal, če se ne potrudim in vsaj poizkusim poiskati delo v mojem fohu.

V popoldnevih po delu v restavraciji se s kolegom običajno odpravim še v fitnes, kjer vsak dan znova spoznavam kako švoh sem. Plezanje ali kolesarjenje bi bilo neprimerno bolj zabavno, a ta telovadnica je bolj priročna in zaradi kolegovega zlatega članstva (zaradi katerega lahko s seboj pripelje prijatelja) celo brezplačna. In kljub skoraj absurdni mačo atmosferi s katero se ne morem (in niti nočem) poistovetiti, se lahko tam kar dobro razmigam.

Tako v zadnjih tednih tečejo moji dnevi – odnašanje smeti mi plača posteljo, v restavraciji dobim kosilo in ob koncu tedna kljub nakupu kake škatle piva še ostane par dolarjev na računu. Mogoče mi v naslednjih nekaj mesecih uspe privarčevati za obisk zobozdravnika :-P

3 thoughts on “Vsakdanjik v Aucklandu

  1. Lepo te je bilo spet brat. :) Simpatičen opis vsakdanjih dni … upam, da ti kmalu uspe našparat za zobarja. Je hudo?

      1. Uff, se skor bol splaca, da kupis letalsko in prides domov porihtat zob. :) In sevede poletis nazaj izkoristt vizo do konca.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.