Monthly Archives: August 2016

Šlager

V prazničen ponedeljek sva se zbudila zgodaj. Bila sva v umazani sobi katoliškega študentskega doma v mestu Oświęcim. Mesto je bistveno bolje poznano pod svojim nemškim imenom, saj se je na njegovem obrobju dogajal eden izmed največjih genocidov prejšnjega stoletja. Na dan marijinega vnebovzetja sva imela v planu ogled muzeja Auschwitz.

Na muzejsko dvorišče sva prišla kakih deset minut pred odprtjem blagajne. Pred njo je že stala dobrih 40 metrov dolga vrsta turistov, ki so se tako kot midva namenili ogledati muzej. Kupila sva vstopnico in se premaknila v drugo vrsto ljudi. Kaj hitro sva začela vleči (verjetno zelo nepoštene) vzporednice z zaporniki, ki so v te stavbe vstopali pred pol stoletja. Ko so nama dali nalepke s številko skupine in po strogem varnostnem pregledu ob vstopu, so se te misli vseeno le še utrdile. Ogled se je pričel pri znanem napisu nad vhodom v taborišče: “delo osvobaja”. Vodička je z monotonim glasom razlagala o zgodovini taborišča, ki je bilo pred tem zapuščena poljska vojašnica, medtem ko so trume ljudi s fotoaparati stopali čez prehod v žičnati ograji. Nadaljevali smo od enega zaporniškega bloka do drugega, v vsakem pa so nam opisali del trpljenja, ki so ga zaporniki morali prestajati. Povedanega ni bilo prijetno poslušati, a vseeno sva pričakovala bolj osebne zgodbe iz tistega časa . Pomislila sva, da se precej bolj dotakne kak dober film na to tematiko. Prešinilo pa naju je tudi misel kako se počutijo turistični vodiči v taborišču in kaj tak poklic naredi človeku. 

Drugi del ogleda je potekal v nekaj kilometrov oddaljenem drugem delu taborišča. To je bilo zgrajeno izključno za namene genocida. Na širni ravnici so se trume turistov rahlo porazgubile. Podobe skupin ljudi na železniškem peronu za ograjami taborišča so vseeno spominjale na fotografije, ki smo jih gledali prej v muzeju. Zelena trava in topel sonček nista pomagala vodičem pri opisovanju grozot, ki so se tu dogajale. Vsakih nekaj minut je skupina glasno zaploskala vodiči ob končanem ogledu taborišča. Ko smo to naredili tudi mi, smo se skozi široko odprta vrata sprehodili nazaj na svobodo. Avtobus nas je odpeljal nazaj do glavnega muzeja, kjer so se turisti zapodili v trgovino s spominki.

Zadnja guma: problemi in rešitve

Od prejšnjega dne sta nama ostala še dva makova žepka. Pospravila sva šotor in nekaj pred deveto sedla v lokal pri bazenu. Naročila sva kavo in čaj, medtem ko je starejši možak pri sosednji mizi že sedel ob velikm kozarcu piva in malem kozarčku skrivnostne pijače. Lastnik lokala, ki je sicer zajtrkoval z družino pri sosednji mizi, mu je še večkrat dotočil in se mu tudi sam pridružil. V slabi uri sta zvrnila vsak tri. Midva sva spila kavo in čaj, prosila za tlačilko in se spet spravila nad prazno gumo. Zračnica ni ubogala in naprej sva se odpravila peš. Pomoč v obliki kompresorja sva dobila pri prvi hiši. Že tretjič sva menjala zračnico, nato pa sva se odpeljala proti Štramberku. Kmalu za tablo se je cesta strmo vzpela v breg. Ustavila sva se v trgovinici, kupila nekaj kruha in sira za zajtrk in nadaljevala proti centru mesta. Pot se je še bolj strmo vzpela, sestopila sva s koles in nadaljevala peš. Ozka tlakovana cesta in slikovite lesene hiške so naju pripeljale do prikupnega glavnega mestnega trga, ki se je prav tako raztezal v hrib. Na klopci sva pojedla zajtrk, nato pa še Štramberške uši, za katere nama je 20 kron primaknila mimoidoča gospa, saj je bilo 13 kron, ki sva jih še imela, premalo. Kolesa sva pustila v varstvu pri starejši prodajalki na eni od stojnic in se povzpela do gradu. Vstopnine sicer ni bilo, a plezanje čez zid je vseeno bolj zabavno kot glavni vhod. Prišla sva do stolpa, kjer naju je pred vhodom ustavila blagajna. 40 kron na osebo. “Lahko plačava z evri?” “Ne, samo češke krone.” “Ok, imava tri, a bo dovolj?” Vredno je bilo poizkusiti Prodjalca vstopnic sta se spogledala in dekle je naročilo fantu naj naju spusti na stolp brez vstopnine:). Prikupno mestece sva si tako ogledala še s stolpa, se vrnila na glavni trg in se odpravila naprej proti sosednjemu mestu. V Koprivnicah naj bi bil kolesarski servis, ki je odprt “non stop”. Vedno, kadar je serviser doma. Izkazalo se je, da servis ni v Koprivnicah, temveč v drugem, dobrih 20km oddaljenem mestu. Ker bi bilo to precej s poti, sva se odpravila naprej in okoli 19h prispela v Češky Tešin. Mesto deli državna meja s Poljsko. Še na češki strani sva našla picerijo, kjer sva se že precej lačna ustavila na večerji. Od mladine pri sosednji mizi sva neuspešno poizvedovala za primeren prostor za prenočišče, ko je mimo prišel Poljak, prepoznal zastavo na enem od koles in naju veselo pozdravil v slovenščini. Izmenjali smo nekaj besed in v nekoliko nacionalističnem tonu nama je povedal za kamp v poljskem delu mesta. Čehi ga pač nimajo. Peš sva se odpravila proti kampu, saj je bila … zračnica spet prazna.

Zjutraj sva se spet spravila nad kolo in na pomoč nama je priskočil eden od Poljakov, ki so se prejšnji večer zakampirali poleg naju. S Trabantom in še dvema old-timer-jema bodo obkrožili Poljsko. Lukas je v plašču hitro našel droben kovinski delček, ki sva ga midva kljub podrobnemu pregledu zgrešila. Zaflikala sva predrto zračnico in se odpravila. Med potjo sva trikrat vedrila in okoli 18h prišla do mesta Oświęcim. Zapeljala sva se do centra, kjer sva za pomoč pri iskanju turističnih informacij ali hostla povprašala tri prijazne Poljake. Ker nama niso znali svetovati sami, so sledili telefonski klici in brskanje po spletu. Našli so hostel, ki pa je bil polno zaseden. Sedli smo v bližnji lokal z wifi-jem, a nama je bilo iskanje prenočišča prihranjeno, saj sta se Mažena in Adam po kratkem sprehodu čez mesto vrnila z odrešitvijo na najino vprašanje glede prenočišča.

Jedu takhle tábořit s kolem na Oravu

 

Cesta do Vizovovic je bila prometna in vozniki niso bili vedno uvidevni. Naredila sva kratek postanek v mestu a Jožina ni bilo, Ivan ga prodal je v ZOO. Zadnja torba na Janinem kolesu se je spet strgala. Ivo je imel lep tovornjak, verjetno bi znal popraviti tudi torbo, a je njegova mama povedala, da je v Pragi in nama ne more pomagati. Torbo sva zasilno popravila sama in se odpeljala naprej. Prečakala sva Vsetin, kjer sva se ustavila na langošu, nato pa sva nadaljevala čez Valašske Meziriče, prikupno in živahno mestece, polno malih prehodov, s skritim glavnim trgom.

Dobrih šest kilometrov pred Štramberkom, ki je bil najina končna postaja tistega dne, je bila zračnica spet prazna. Na prvem križišču sva se ustavila, da bi prosila za pumpo. V nemščini naju je ogovorila gospa v zamazanih delovnih oblekah. “Ja, jo imam doma, peljita se z mano, hiša je nekaj sto metrov stran.” Tlačilka ni imela pravega nastavka za najine vetilčke. Počakali smo njenega brata, gospoda, ki je prej prav tako stal na križišču. Imel je kompresor, a ga nima več. Brez oklevanja sta šla naprej v akcijo. Gospa je skočila k enim sosedom, njen brat pa je po tlačilko tekel k drugim. Čez minuto in pol sta se vrila vsak s svojo. Face. Napumpali smo gumo in dobila sva napotke za pot do kopališča pri Štramberku, kjer je možno kampirati. Gospa je poleg nemščine in angleščine govorila tudi hrvaško, saj je bila poročena s Hrvatom. Njen brat nama je entuzastično pomagal kar v češčini. Kot vedno je sledilo obvezno fotografiranje z ljudmi, ki nama pomagajo na poti. Gospod je šel do sosedov, da bi vrnil pumpo in se tam zagovoril. Gospa ga je poklicala in razložila: “Tako se zagovorimo s sosedi, potem pa en prinese slivovico, stojimo ob ograji, pijemo in se smejemo.” Res face. Popravili smo si frzure, se fotografirali in odpravila sva se do Štramberka. Kopališče je bilo zaprto, lokal ob bazenu pa odprt. Naočila sva prostor na koncu travnika, kjer bova postavila šotor in šla na pivo. Po dveh sva se premaknila do opacanega prostora. Guma na kolesu je bila spet prazna.

Mesto legendarnih škornjev in funkcionalne arhitekture

Iz Holiča sva se odpravila naprej proti meji s Češko. Kratek postanek sva naredila v vasi Skalica, le nekaj kilometrov pred mejo, a sva se kmalu odpravila naprej. Restavracija, kjer sva se želela ustaviti na trdelniku, je bila še zaprta. Bila sva štirideset minut prezgodnja. Tradicionalni sladki kruh bova torej preskočila.

Prečkala sva mejo in kolesarska pot naju je peljala skozi urejena naselja z barvnimi hiškami ter zeleno pokrajino. Peljala sva mimo hiše z zanimivim voznim parkom – pred hišo sta bila parkirana avto in lahko letalo. Pot sva nadaljevala naprej proti Zlinu, a so se kmalu začele težave z zadnjo zračnico enega izmed biciklov. Ustavila sva se pri avtomehanikih kjer sva drugič menjala zračnico.

Pred Zlinom naju je pričakal dobre tri kilometre dolg vzpon, nato pa hiter spust v mesto, ki je znano po svoji “zanimivi, funkcionalni arhitekturi”. Na prvi pogleda zgradbe v resnici izgledajo socialistično, a vse enake, zgolj štirioglate, opečnate, z vmesnimi belimi robovi, oštevilčene, v resnici sploh niso grde. Glavna stavba, št 21. pa je prav impresivna. Bila sva v tovarišekm delu mesta. Glavni blok danes zasedajo uradi, včasih pa je bila to upravna stavba tovarne čevljev Bata. Povzpela sva se na teraso z razgledom in se zabavala z vožnjo z dvigalom ‘paternoster’.  Kmalu sva se odpravila naprej do vasi Želechovice nad Dřevnicí. Tisto noč naju je gostil Vlastimil, ki sva ga našla na kolesarskem družbenem omrežju Warmshowers. Pisal nama je že dan ali dva prej, rekel, da naju lahko gosti, a se mora najprej dogovoriti s taščo. Tašča je dala blagoslov in tako sva imela topel tuš in posteljo ravno v noči, ko so bile napovedane nizke temperature, le 3°C.

Pot po slovaškem podeželju

Iz Bratislave sva se odpravila precej pozno.  Malo zaradi ogledov, malo pa zaradi počasnih priprav. Peljala sva se severozahodno, saj je vzhodna pot vodila preveč čez hribe. Pot se je sicer začela zmerno počasi, čez gričkasta predmestja Bratislave, kasneje pa nama je res steklo. Po regionalni cesti sva ga gonila 35 na uro in hitra vožnja nama je bila res v užitek.V večernih urah sva prispela v vas Lozorno. Na zemljevidu sva našla bližnje jezero, zato sva se napotila proti njemu. Ob prihodu sva bila navdušena nad piknik prostorom, a ko sva bila posvarjena,  da tam lahko kradejo, sva nadaljevala najino iskanje. Pot okrog jezera je peljala skozi gozd in ker se je že stemnilo je bilo iskanje tabornega prostora precej neprijetno. Čez kake tričetrt ure sva končno našla peščeno obalo, kjer sva ujela še zadnje trenutke sončnega zahoda. Utaborili sva se poleg ribiča, si skuhala večerjo in se odpravila spat.

Jutro je bilo počasno in užitkov polno. Ob pogledu na jezero naju je celo prešinilo, da bi si privoščila še en dan počitka. Na koncu sva se odločila, da vseeno sparkirava in odrineva. Pot proti severni Slovaški meji je bila ravna in večinoma nenaporna. Vmes sva se ustavila na pijači v eni izmed vasi. Za oro, sadni sok in mineralni vodo sva plačala 2.15€. Za del poti sva zamenjala kolesi in ugotovila, da eno izmed koles teče precej slabše in da se eden izmed naju že celo pot šverca. Naslednjo pavzo sva naredila za kosilo, kot že tolikokrat poprej sva si spet razdelila pico. Med obrokom se je vreme precej poslabšalo. Kjub kislemu vremenu sva se odpravila naprej, čakalo naju je še okrog 40km. Dež naju je ujel kako uro kasneje. Ker sva bila sredi ničesar, sva si le oblekla pelerine, pokrila torbe in nadaljevala v dežju. Vedrila sva v Pertovi ves-i, a ker tam nisva našla toplega prenočišča, sva se odločila za nadaljevanje proti mestecu po imenu Holič. V zadnjih kilometrih sva opazila, da je obroč zadnjega kolesa enega od biciklov precej zvit in bo potrebno resno popravilo. Višjo prioriteto je imel topel tuš in kaloričen obrok, zato sva se, po nekaj pogajanju za ceno, namestila v penzionu Barburka. 

Naslednji dan je deževalo cel dan. Odločila sva se, da ne bova mazohistična in da bova ostala na toplem.  Tekom dneva sva nakupila nove zaloge hrane, se najedla sladoleda in peljala kolo na servis. Ta se je nahajal na drugem delu mesta, v trgovini,kjer si lahko kupil od koles, sesalcev, luči, brivnikov,  sokovnikov, vse do pralnega stroja in (verjetno) stare mame. Serviser nama je zamenjal špice na kolesu in ga scenrtiral.

Naslednji dan sva v hladnem jutru nadaljevala pot proti češki meji. V prihajajočih dneh bova imela več sreče z vremenom, ostajale pa bodo težave z opremo. Vse le del avanture :)