Ležerne počitnice na Madžarskem

Včeraj sem se vrnil iz teden dni dolgega dopusta na Madžarskem. Običajno hodim na popotovanja in raziskovanja, a ta izlet si tega imena ni zaslužil.

V nedeljo, 12 sem po pakiranju sem za trenutek pomislil, da bom končno dobil, kar sem pričakoval in zamudil moj let. Deklina s katero naj bi se peljal na letališče je namreč odpovedala prevoz. K sreči sem uspel najti avtobus in ujel moj let. Vedno bolj opažam, kako mi je izkušnja letenja vedno bolj v breme. Še pred nekaj leti sem bil navdušen nad letališči, logistiko, letali in podobnim, sedaj pa opazim tudi dolge vrste, tečne varnostne preglede, živčne turiste, … Kljub vsemu je letenje najcenejši način potovanja na dolge razdalje in ne predstavljam si, da bi se v bližnji prihodnosti lahko omejil samo na ostala prevozna sredstva.

Po prihodu in prebiti noči na Budimpeškem letališču, sem poiskal hostel, kjer sem odložil prtljago, in se odpravil v mesto. Za zajtrk sem si kupil Langoš, katerega sem si zaželel že nekaj dni prej. Ker sem imel nekaj ur pred prihodom mojih kolegov, sem si ogledal mestno tržnico. Krasna zgradba iz konca 19. stoletja pod svojo streho skriva stotine stojnic. Nekatere so namenjene prodaji zelenjave, mnogo izmed njih pa prodaja okraske in spominke za turiste. Teh je tam res veliko. Pravzaprav, vsakič, ko se namenim v Budimpešto se zdi, da je na ulicah več in več turistov in celo moj Madžarski kolega je omenil, da med sprehodom skoraj ne slišiš več madžarskega jezika.

Po obisku tržnice sem se namenil proti narodnem muzeju, saj je bila The house of terror (menda odličen muzej na temo komunizma na Madžarskem) zaprta. Pred narodnem muzejem je bila potujoča razstava na prostem, tako da v muzej nisem vstopil. Po dopoldnevu, ki se je kasneje izkazal za kulturni vrhunec izleta sem se vrnil v hostel, kjer sem se dobil s kolegi iz Malte. Celoten izlet je bil namenjen druženju z prijatelji, s katerimi smo prebili prenekatero uro na plaži v Sliemi.

Naslednji dnevi so bili precej podobni eden drugemu. Pozno vstajanje, ležeren zajtrk (ponavadi v restavraciji), pivo, hrana, jin-tonic, hrana, žur do poznih (ali zgodnjih) ur, mogoče hrana in nazaj v hostel. En dan nam se nam je celo uspelo sprehoditi do zgradbe parlamenta, a voden ogled je bil prevelik zalogaj. Še bolj ležerno je bilo, ko smo se za nekaj dni prestavili na obalo Blatnega jezera. Postali smo pravi plažniki za katere je bil vrhunec napora sprehod do stojnice s pivom ali hrano. Kdaj pa kdaj je padla še kaka radikalna ideja, da bi zamenjali plažo a implementacija običajno ni uspela.

Debate so, pričakovano, tekle o ženskah, potovanju in o delu (oziroma izogibanju se le-tega). Kolega, ki dela v Dubaju je povedal zanimivosti iz tega mesta; klima na terasi pred gostilno je nekaj običajnega, prosti čas se (vsaj med poletjem) preživlja v megalomanskih nakupovalnih centrih, saj je zunaj prevroče. Za promocijo potapljaškega turizma so v morje zmetali kdove koliko zlatih zrn in da lahko zlato kupiš kar na avtomatih na ulici. Govorili smo tudi o Madžarski, kako so plače tam grozljivo nizke in kako na meji s Srbijo madžarska vlada gradi zid, pardon ograjo, da bi preprečili migracijo.

Po vrnitvi v Budimpešto, brez velikih pretresov. Vzdušje je počasi dobilo pridih slovesa. Eden izmed družbe se je poslovil že na Blatnem jezeru, saj je želel čim prej prispeti na Dunaj. Ostali smo se poslovili dan kasneje. Preden smo odšli smo še enkrat poizkusili z ogledom parlamenta a žal so bili vsi ogledi v angleščini razprodani. Tako smo zaključili s pivom v Margaretinem parku.

Izlet mogoče ni bil najcenejši doslej, niti ne najbolj aktiven, a brez dvoma sem vesel, da sem ponovno videl dobre kolege in ponovno obiskal eno od meni ljubših mest v Evropi.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.