Tag Archives: kultni šok

Življenje z Nemci

Zadnja dva tedna živim v luštnem hostlu v centru Napier-ja. Ideja ob prihodu je bila, da ostanem tu kak mesec med tem pa delam v kmetijstvu in varčujem za naslednje podvige. Izkazalo se je, da sem prispel v slabem času za iskanje dela, saj je ravno september precej mrtev mesec kar se tiče dela v vinogradih in sadovnjakih. Vseeno pa življenje v hostlu ni tako družabno, kot bi si človek lahko predstavljal.

Hostel sestavljajo tri stanovanjske hiše združene z letnim vrtom oz. teraso. Največja izmed hiš, v kateri živim tudi jaz, je praktično popolnoma okupirana z Nemci in “uradni jezik” v jedilnici ni ravno vse vključujoč. To me na začetku niti ni tako motilo, a po dveh tednih poslušanja nemščine imam tega počasi dovolj.

Zanimiva situacija se mi je zgodila včeraj. Po jutranjem ritualu sem se odpravil v kuhinjo. Ker sem bil posebno dobre volje, sem se zaklepetal z enim od so-stanujočih, Nemcem moje starosti. Verjetno tudi zaradi podobne starosti je bilo z njim lažje navezati stik. Med pogovorom je njegov rojak zaspano začel pripravljati palačinke. Povprašal sem ga, če se mu lahko pridružim pri zajtrku, s čimer sem rahlo presenetil še samega sebe. Ponudil sem mu nekaj mojih sestavin in pomoč pri peki katero je prijazno zavrnil. Po nekaj minutah je starejši kolega odšel, kuhar pa je nadaljeval s pripravo zajtrka. On je bil precej manj zgovoren in tako sem se umaknil za mizo, za svoj računalnik. Kaj kmalu se mu je pridružilo še nekaj sostanovalk in začeli so pogovor v svojem krogu. Kmalu sem spoznal, da bomo zajtrkovali skupaj in ko so bile palačinke pripravljene smo se res posedli za eno izmed miz. Krožnik s palačinkami smo dali na sredino, vsak pa je iz svoje omare prinesel svojo marmelado ali nutelo. Zanimivo mi je bilo, da so pogovor brezsramno nadaljevali v Nemščini, klub temu, da so vedeli, da jezika ne obvladam. V naslednjih minutah sem poskušal odpreti nove teme v angleščini ali se vključiti v debato, ko sem zasledil kako besedo, katero sem prepoznal. Razen enostavčnega odgovora v angleščini ni bilo pretirano veliko interesa za pogovor.

Med zajtrkom je v jedilnico prišel nov gost. Lastnik hostla ga je predstavil in povedal, da je tudi on Nemec. Ostali so se predstavili, ga povprašali od kod je in povedali od kod prihajajo oni. Ko sem prišel na vrsto sem v polomljeni Nemščini povedal “Ich bin aus Slowenien und kann nicht Deutsch schprechen”. Ob izjavi sem dobil kak čuden pogled takoj za tem pa so nadaljevali svojo debato. Ko sem pozajtrkoval, sem se tiho zahvalil za zajtrk in pomil svoj krožnik.

Ob te prigodi je potrebno dodati še par pomislekov. Najprej, posploševanje na podlagi nacionalnosti, spola, vere, ali praktično česarkoli je običajno kontraprodtuktivno za razumevanje sveta. Spoznal sem Nemce, ki se res potrudijo z angleščino (in z biti družaben), prav tako pa sem spoznal ljudi drugih narodnosti, ki počnejo prav to (včasih tudi Slovenci). Sam se trudim, da tega ne bi počel, res pa je, da v NZ niti nisem imel veliko priložnosti. En argument bi bil lahko tudi, da je to odlična priložnost, da obnovim in osvežim svoje poznavanje Nemščine in da se naučim vsaj par besed. Na to sem pomislil tudi sam, a je za to potrebno nekoliko več energije nenazadnje pa tudi občutek sprejetosti med družbo, ki ga pa v tem trenutku žal nimam. Mogoče pa se lahko do tega pripravim v naslednjih tednih.

Iz otoka na celino, prvi vtisi iz Španije

Zadnji dan Malte je bil precej dobro ogledalo celotni zgodbi, ki sem jo pisal tukaj.

Po dopoldanskem pakiranju je sledila pijača na sončku z romantičnim pogledom na Valletto. Kolegica, s katero se nisva dobila že kar dolgo, je pravila, da se je zadnjič, ko je sedela v tej kavarni, prav tako poslavljala od kolega, ki od tedaj ne uživa več v pogledih na obsijano Valletto. Po slovesu se napotim domov, kjer zaključim s pakiranjem. Sledi večerja s sostanovalci, v istem stilu kot mnogo večerji v tem tednu: pozno a veliko in zelo okusno.

Po večerji se dobim s kolegom, ki mi je natisnil letalsko vozovnico. Pivce se jasno zavleče. Domov pridem malo čez dve, še zadnja naloga pred spanjem so sendviči za na pot. :)

Zbudim se okrog 6:30. Oblečem se in obujem, zbašem posteljnino v pralni stroj, saj moja naslednica za sobo že kak teden kampira na kavču in bo verjetno vesela čiste posteljnine. Nežno zbudim sostanovalke in sostanovalca, enega po enega, le toliko, da se poslovimo. Hrvatica in Italijan me celo pospremita do avtobusne postaje.

Na letališče prispem ob okrog 7:30, let imam ob 9:40. Šokantno veliko časa, nič kaj podobno meni. Oddam prtljago in grem do bankomata, da dvignem denar. Bankomat javlja napako, noče in noče sodelovati z menoj. Mogoče zaradi sprememb, ki sem jih delal na banki (je**ne banke!). Odlično, v Španijo letim z 4 evri in 32 centi gotovine, za kartice, katere nosim s seboj, pa ni sigurno, da delujejo. No, držimo pesti, da mi ne bo nepričakovanih stroškov preden dobim svojo žepnino.

Let iz Malte do Madrida je trajal slabe tri ure. Pot sem prespal, bral ali čez okno opazoval Španske poljane, ki so bile, kakor bi jih narisal s pastelnimi barvami. Po pristanku sem poiskal drug terminal, kjer sem se dobil z vodjo mojega EVS-a. Gladko! Kasneje spoznam še njenega moža in malo hčer.

Do Cartagene nas je ločilo še dobrih 450 kilometrov. Jah, razdalje tukaj so malo drugačne, kot na Malti. Vožnja, ki naj bi trajala okrog 4h se je zaradi postankov in rahlega izgubljanja zavlekla na okrog 6. Med potjo sem užival v prizorih neskončnih poljanah Castilla-La Mancha-e in sončnem zahodu v hriboviti pokrajini.

Do stanovanja v Cartageni smo prišli okrog 8h zvečer. Marina mi je pokazala vhod starejše hiše. Povedala mi je, da v zgornjem nadstropju stanujejo starši njenega moža, nadstropje višje pa njegov brat z družino. Ko običajno iščem stanovanje tako ponudbo takoj zavrnem, saj poznamo probleme, ki jih to lahko prinese. Ko vstopimo v stanovanje je prva stvar, katero opazim, so talne ploščice, ki so bile vgrajene verjetno nekje v šestdesetih. Tudi razporeditev sob in ostala oprema rahlo spominja na stanovanje v katerem so še pred kratkim živeli stari starši (kasneje izvem, da je dejansko bilo tako). Poleg vsega so prve dve sobi v kateri mi uide pogled polni razne krame in ne v najlepšem redu. Zdi se, da bom živel v kanček nižjem standardu, katerega sem vajen. Po tem presenečenju spoznam dečkota z rasta frizuro, njegovo prijateljico in prvo EVS sodelavko. Povejo mi, da ravno zaključujejo obnovo ene od razmetanih sob in da bo od jutri lahko moja, če bom tako želel. Sobe so dodeljene po sistemu “kdor prvi pride, prvi melje”. Tako se torej vselim v edino trenutno funkcionalno sobo (po dnevu premisleka, mislim, da bom ostal tu, čeprav razmetana soba od včeraj danes zgleda precej mikavno).

Po mojem predlogu se vsi štirje odpravimo na sprehod. Do centra mesta ni daleč. Mraz in veter sta rahlo neprijetna, a to bo menda kmalu minilo. V mestu spijemo prvo pivo in prigriznemo prve tapase. EVS kolegica se zdi OK deklina, pa tudi rasta dečko (ki se izkaže za lastnika stanovanja,) je super. Celo stanovanje se zdi danes, po dnevu pospravljanja in premikanja pohištva zelo v redu, celo prikupno.

Danes zjutraj spoznam mojo mentorico. Ta nama prestavi program in naloge za ta teden. Prvi občutki so super, zdi se, da je bila tole kar dobra odločitev.

Včerajšnja judovska velika noč

Včeraj me je moja gostiteljica povabila na večerjo. Preden sva šla, je omenila, da bodo tam tudi njeni poslovni partnerji in kup ljudi, ki jih ne pozna, pa tudi nekaj prijateljev. Med vožnjo tja mi je povedala, da gre pravzaprav za praznovanje judovskega praznika, ang.: Passover Seder.  Kot je praznovanje dobro opisala moja gostiteljica, je to krati najboljši in najslabši judovski praznik. Najboljši zato, ker se za ta praznik zbere celotna družina, ki večer preživi po svoji tradiciji. Vsaka izmed družin ima namreč običaje malo drugačne. Najslabši praznik pa zato, ker je pred jedjo potrebno čakati celo večnost. Pred večerjo se namreč prebere zgodba o osvoboditvi biblijskih Izraelcev iz suženjstva v Egiptu.

Celoten “program” je potekal v hebrejskem jeziku, torej nisem razumel niti besede. Poleg tega, da smo bili lačni že samo zaradi dejstva, da se je vse skupaj res vleklo, smo imeli nekaj hrane že na krožniku, in je bilo zato še težje zdržati. Ko smo hrano končno dobili smo jo z veseljem pojedli, čeprav si za kako jed želim, da je niti ne bi poizkusil.

Danes sem ugotovil, da sem po pomoti s seboj domov odnesel tisto belo kapico, ki so mi jo posadili na glavo. Sodeč po Wikipediji se imenuje Kippah (ang.). na naši večerji s(m)o nosili večinoma bele, kar (spet sodeč po Wikipediji) menda kaže na to, da je bilo večino prisotnih del gibanja “konzervativnih” ali “reformiranih” Judov. Nekaj kapic je bilo tudi črnih. Mogoče pa je to razmerje samo posledica dejstva, da so bele delili vsem, ki jih nis(m)o prinesli seboj.