Tag Archives: piknik

Vreme, drugič

O vremenu sem že pisal in čeprav se v Sloveniji običajno o vremenu pogovarjaš, ko nimaš boljše teme (torej, ko si res dolgočasen), si za boljši opis stanja na Malti ta tema zasluži ponovno obravnavo.

Poletja je konec. To je počasi jasno tudi tukaj. Čeprav sem se še pred dobrim tednom sončil na plaži in se hodil ohlajati v vseeno prijetno toplo morje, je vedno bolj očitno, da so to bili res zadnji dnevi.

Pretekli meseci so bili čudoviti. Bilo je prekleto vroče in običajno tudi zelo vlažno a vedno, ko se je kdo pritoževal nad vročino, sem se mu nasmehnil v smislu “uživaj, ko imaš priliko”. Vreme je verjetno eden od bolj bedastih povodov za pritoževanje, po drugi strani pa je lahko odličen razlog za dobro voljo. Tak popoln dan je bila tudi včerajšnja nedelja. Nebo je bilo popolnoma brez oblačka in sonce je bilo prijetno toplo. S kolegom sva se dobila na kavi ob obali. Ob pomanjkanju boljših idej sva se odpeljala na drugi del otoka. Z avtomobila sva snela platneno streho, in uživala v kristalno lepem dnevu. Po dolgem času sem se za nekaj trenutkov spet počutil kot turist. Ozračje je bilo popolnoma sproščeno, brez nadležnih turistov. Tudi barve hiš in palm so se zdele drugačne, bolj žive in radostne. Čeprav sem v izletu zares užival sva se hitro vrnila domov. Sprehodila sva se po promenadi proti Pacevilu, ki se je včeraj deloval presenetljivo spokojno. Ko se nama je pridružil še tretji kolega smo si v bližnji restavraciji privoščili prigrizek. Dan se je počasi nagibal k večeru, zato sem odhitel nazaj, kjer smo bili s slovensko druščino dogovorjeni za jesenski piknik. Ko se je spustil mrak se je prav hitro shladilo in zaradi moje poletne oprave sem se namenil domov.

V več kot pol leta odkar sem tu, sem danes prvič uporabil dežnik. Ob dežju se spusti tudi temperatura ozračja in čeprav sem še včeraj hodil po otoku v kratkih hlačah,je bil pulover danes precej zaželen. Verjetno so to res poslednji dnevi dolgega in krasnega malteškega poletja.

Otok v temi

Tako, kot že tolikokrat prej je bil včeraj po službi spet čas za plažo. Dobil sem se z Joakimom, enem od članov stalne zasedbe. Malo morja, veliko sonca in čas hitro mine. Popoldne so še dodatno polepšale dve deklini, ki sta po obali delili brezplačne objeme.

Kar hitro se je dan nagnil na večer. Sprehodila sva se po promenadi, nato pa po pivce in spet proti plaži. Debata je tekla o zimi na Malti o potovanju po svetu o življenju v drugih državah, o delu med potovanjem in tako naprej. Zanimivo debato je prekinil oglušujoči hrup. Zvok bi izredno težko opisal, mogoče bi bil najboljši opis zvok ponorelega Geigerjevega števca. Že pred tem, na prvi plaži sva bila prisiljena poslušati zvok alarma, ki kar ni in ni utihnil. Potrudila sva se ignorirati ves hrup in nadaljevati pogovor.

Kmalu nama sva se brnenja naveličala zato sva se odločila, da se premakneva. Ko sva prišla nazaj do promenade sva po nekaj minutah končno opazila, da nekaj ni kot ponavadi. Do tega trenutka se je že pošteno znočilo, a promenada ni bila, kot ponavadi osvetljena z javno razsvetljavo. Prav tako ni bilo videti luči v stanovanjih in hotelih ob obali. Očitno je v mestu zmanjkalo elektrike.

Verjetno se je tudi zaradi tega zdel večer toliko lepši. Ulice so bile polne ljudi, na promenadi se je kar gnetlo sprehajalcev. Tudi plaža je bila nabito polna, saj je teden pred Marijinim vnebovzetjem najverjetnejši čas za dopust Maltežanov. Tako je bila plaža posuta z žari, malimi zložljivimi mizicami in stoli. Dišalo je po morju in po hrani, celotno sceno pa je osvetljevala le luna in nekaj plinskih lučk. Kaka družba je pela ob kitari, večina se je le pogovarjala v soju svečk. Od časa do časa je ena izmed skupinic v zrak spustila toplozračni balon, tisti s svečo na dnu. Z Joakimom sva ugibala le kje bo balon pristal (in kateri travnik bo jutri pogorišče), a je veter vse odnesel severno, proti morju.

Počasi je nastopi čas za odhod domov. Med potjo sem opazil, da v temi ni le Sliema, temveč večino mest v okolici. Nekatera poslopja so bila osvetljena, verjetno z energijo iz lastnih generatorjev.

Ko sem prišel domov sem našel prazno stanovanje. Sostanovalci so bili zmenjeni za pijačo z enim izmed kolegov, zato sem se tudi jaz namenil ven, da jih poiščem. Med odhodom sem srečal soseda, ki sta mi povedala, da je v temi celoten otok, saj je napaka na eni izmed elektrarn povzročila preobremenitev in eksplozijo v drugi in tako sta nedelujoča oba vira električne energije na otoku. Deklina je bila malo prestrašena, situacija ji ni bila prav nič všeč.

Ob sprehodu sem srečal še dva kolega, par iz Španije. Na večerjo sta povabila dva prijatelja, a brez elektrike steklo-keramična plošča ne kuha. Nobeden izmed štirih ni izžareval posebne sreče in veselja.

Nesreča in vir slabe volje za mnoge, zame je bil ta večer eden izmed lepših. Zdelo se je, kot da se je čas za trenutek ustavil, ljudje so spet prišli na ulice, bili smo prepuščeni milosti narave. In ta večer je bila narava popolnoma milostna.

Prvi obisk in izlet v Popajevo deželo

Včeraj sem dobil prvi obisk iz Slovenije. Kolegica je po čudnem naključju dobila prakso na otoku in čeprav ji vročina ne prija najbolj se je odločila, da je to bolje, kot ostati doma. S tem se lahko le strinjam. V svojo sobo se bo lahko vselila z naslednjim tednom in jasno sem jo pogostil teh nekaj dni.

Po dolgem sobotnem spancu in po poštenem zajtrku (za keterega med tednom ni časa!!!, groza, h?) sva se odpravila na izlet. Prva predstavitev otoka je vključevala vožnjo do Slieme nato pa sprehod po promenadi vse do Pacevill-a, bežen ogled kapitalističnih obrednih mest, nato pa pobeg proti severo-vzhodu države. Najin cilj je bila mala vasica v zakotnem zalivu, kjer so 80-desetega leta snemali film o Popaju.

Po (klasično) dolgotrajni vožnji z avtobusom in nekaj pešačenja sva končno prispela na cilj. Bilo je že pozno popoldne in oba sva bila že precej lačna, zato sva poiskala mesto z razgledom in si pripravila piknik. Ob jedi sva uživala ob pogledu na vasico in na morje kot iz razglednice.

Popajovo vas so za namene filma postavili v letu 1979. Vas je postavljalo 165 ljudi za celotno izgradnjo pa so potrebovali 7 mesecev. Gradbeni material (predvsem les) je bil na otok pripeljan iz Norveške, pa tudi iz daljne Kanade. Nastala je prikupna vasica, ki je bila uporabljena le za namene filma, sedaj pa služi kot turistična atrakcija. Vstopnina za ogled vasice je 10,5 evra, če pa imaš smolo, pa se v vasici ravno odvija ohcet in je tako vstop za nepovabljene onemogočen. Nama se je dogodilo prav to, a se v resnici nisva pretirano sekirala.

Nazaj proti civilizaciji sva se hotela odpraviti z avtobusom, a ker je iz te vasice vozil le enkrat na uro (vozi pa 6 minut), je bilo jasno, da bo hitreje peš. Po poti sva štopala, ne zato, ker bi bilo do cilja predaleč ampak bolj zato, ker lahko. Avtoštop je namreč odlična priložnost za spoznavanje zanimivih ljudi. Ker na Malti ta način potovanja ni pretirano priljubljen in razširjen nisva gojila velikega upanja, da nama kdo vstavi. Vseeno se nama je nasmehnila sreča, ko sta nama z žepnim avtomobilom vstavila dva župnika. Do konca poti nismo imeli dosti časa zato se debata ni kaj prida razvnela.

Nazaj do doma z avtobusom, kjer pa se spomnim, da sem se zjutraj ključ pustil v žepu drugih hlač. Tako je bil pred spanjem potreben še lov za sostanovalcem. Po takem dnevu spanec še bolj prija.