Tag Archives: potovanje

Primeras palabras en Español, autoestop y Dori

Ena izmed nalog, ki so del mojega prostovoljnega dela tu v Cartageni, je tudi EVS dnevnik. Tega naj bi pisal približno enkrat mesečno. Prvih nekaj zapisov bo v angleščini, kasneje, ko se izboljšam v moji Španščini, pa upam, da bom lahko kaj napisal tudi v španskem jeziku.

Po mnenju moje mentorice je prišel čas za Španščino. Kvaliteto napisanega presodite sami :)


Vale, vamos!

Después de cuatro meses y poco puedo probar escribir mi primero blog en Español. Algunos de vosotros podría escuchar me hablar y tengo que agradecer por tu paciencia. :)

El mes pasado fue genial. En medio de mayo he ido a Irlanda para una semana. mi amigo y yo hemos viajado en mayoría del este de la isla. También he hecho muchos deportes. He aprendido a navegar en mar menor, he probado kayak en el mar, algunas veces he ido a escalar … En fin de mayo he ido a navegar por dos días. He ido con ANSE, asociación de naturalistas. Cuando hemos vuelto de Águilas en día segundo, hemos visto cuatro o cinco grupos del delfines.

Al principio de junio fuimos en Mollina, un pueblo cerca de Málaga. Teníamos un curso de evaluación para SVE. Allí he conocido mucho gente que trabaja en proyecto similar. He aprendido que mi proyecto es muy bueno o que soy un grande optimista. Trabajo cerca y en el mar es un trabajo muy chulo, de verdad.

Luego, en fin de semana he ido a  Andalucía un poco. Con una amiga hemos probado autoestop, pero la gente de Andalucia no están muy feliz de ayudar la gente en el borde de carretera. Si una vez ves un autoestopista, se mejor que Andaluces y por favor para el coche. Todo va estar bien, prometo. :)

En Cartagena he trabajado como antes. Trabajo en biblioteca de Santa Lucia, clases de Ingles para adultos y niños, trabajo en el puerto, … Antes fuimos a Málaga, hemos empezado reparar Joven Adoración – Dori, el barco de donde trabajamos durante de regata. Hemos lijando el pintura vieja y limpiar todo del barco. Luego hemos pintado todas del partes blancas. Partes rojos tenemos que reparar antes que vamos a pintar. En alunas semanas vamos a coger Dori y pintar también la parte de fuera.

Durante todas las regatas hay también por lo menos un voluntario que hace fotos. Estas fotos puedes ver en el perfil de asociación en Facebook.

Iz otoka na celino, prvi vtisi iz Španije

Zadnji dan Malte je bil precej dobro ogledalo celotni zgodbi, ki sem jo pisal tukaj.

Po dopoldanskem pakiranju je sledila pijača na sončku z romantičnim pogledom na Valletto. Kolegica, s katero se nisva dobila že kar dolgo, je pravila, da se je zadnjič, ko je sedela v tej kavarni, prav tako poslavljala od kolega, ki od tedaj ne uživa več v pogledih na obsijano Valletto. Po slovesu se napotim domov, kjer zaključim s pakiranjem. Sledi večerja s sostanovalci, v istem stilu kot mnogo večerji v tem tednu: pozno a veliko in zelo okusno.

Po večerji se dobim s kolegom, ki mi je natisnil letalsko vozovnico. Pivce se jasno zavleče. Domov pridem malo čez dve, še zadnja naloga pred spanjem so sendviči za na pot. :)

Zbudim se okrog 6:30. Oblečem se in obujem, zbašem posteljnino v pralni stroj, saj moja naslednica za sobo že kak teden kampira na kavču in bo verjetno vesela čiste posteljnine. Nežno zbudim sostanovalke in sostanovalca, enega po enega, le toliko, da se poslovimo. Hrvatica in Italijan me celo pospremita do avtobusne postaje.

Na letališče prispem ob okrog 7:30, let imam ob 9:40. Šokantno veliko časa, nič kaj podobno meni. Oddam prtljago in grem do bankomata, da dvignem denar. Bankomat javlja napako, noče in noče sodelovati z menoj. Mogoče zaradi sprememb, ki sem jih delal na banki (je**ne banke!). Odlično, v Španijo letim z 4 evri in 32 centi gotovine, za kartice, katere nosim s seboj, pa ni sigurno, da delujejo. No, držimo pesti, da mi ne bo nepričakovanih stroškov preden dobim svojo žepnino.

Let iz Malte do Madrida je trajal slabe tri ure. Pot sem prespal, bral ali čez okno opazoval Španske poljane, ki so bile, kakor bi jih narisal s pastelnimi barvami. Po pristanku sem poiskal drug terminal, kjer sem se dobil z vodjo mojega EVS-a. Gladko! Kasneje spoznam še njenega moža in malo hčer.

Do Cartagene nas je ločilo še dobrih 450 kilometrov. Jah, razdalje tukaj so malo drugačne, kot na Malti. Vožnja, ki naj bi trajala okrog 4h se je zaradi postankov in rahlega izgubljanja zavlekla na okrog 6. Med potjo sem užival v prizorih neskončnih poljanah Castilla-La Mancha-e in sončnem zahodu v hriboviti pokrajini.

Do stanovanja v Cartageni smo prišli okrog 8h zvečer. Marina mi je pokazala vhod starejše hiše. Povedala mi je, da v zgornjem nadstropju stanujejo starši njenega moža, nadstropje višje pa njegov brat z družino. Ko običajno iščem stanovanje tako ponudbo takoj zavrnem, saj poznamo probleme, ki jih to lahko prinese. Ko vstopimo v stanovanje je prva stvar, katero opazim, so talne ploščice, ki so bile vgrajene verjetno nekje v šestdesetih. Tudi razporeditev sob in ostala oprema rahlo spominja na stanovanje v katerem so še pred kratkim živeli stari starši (kasneje izvem, da je dejansko bilo tako). Poleg vsega so prve dve sobi v kateri mi uide pogled polni razne krame in ne v najlepšem redu. Zdi se, da bom živel v kanček nižjem standardu, katerega sem vajen. Po tem presenečenju spoznam dečkota z rasta frizuro, njegovo prijateljico in prvo EVS sodelavko. Povejo mi, da ravno zaključujejo obnovo ene od razmetanih sob in da bo od jutri lahko moja, če bom tako želel. Sobe so dodeljene po sistemu “kdor prvi pride, prvi melje”. Tako se torej vselim v edino trenutno funkcionalno sobo (po dnevu premisleka, mislim, da bom ostal tu, čeprav razmetana soba od včeraj danes zgleda precej mikavno).

Po mojem predlogu se vsi štirje odpravimo na sprehod. Do centra mesta ni daleč. Mraz in veter sta rahlo neprijetna, a to bo menda kmalu minilo. V mestu spijemo prvo pivo in prigriznemo prve tapase. EVS kolegica se zdi OK deklina, pa tudi rasta dečko (ki se izkaže za lastnika stanovanja,) je super. Celo stanovanje se zdi danes, po dnevu pospravljanja in premikanja pohištva zelo v redu, celo prikupno.

Danes zjutraj spoznam mojo mentorico. Ta nama prestavi program in naloge za ta teden. Prvi občutki so super, zdi se, da je bila tole kar dobra odločitev.

Hamam

Tretji dan sem imel v planu obisk hamam-a. Za to Maroško savno sem izvedel ob gledanju popotniške oddaje Globe Tracker in čeprav je zadeva izgledala rahlo boleče, sem jo moral uvrstiti na moj seznam stvari za Maroko.

Po poznem bujenju in spet odličnem zajtrku smo se odpravili v našo stalno zbirno točko – študentsko sobico. Tam smo se zmenili, da smo vsi zainteresirani za hamam in da to ni le moja želja. Z mojim gostiteljem sva odšla nazaj do doma, kjer sva pripravila vse potrebščine – brisače, kopalke in mandarine. Ponovno smo se dobili v bljižnji kavarni, kjer so Evropejci imeli svoj zajtrk. Temu je sledilo veliko čakanja. Čakali smo na sestro od enega izmed gostiteljev, ki naj bi bila v družbo Poljakinji. Čakali smo zdaj na enega, zdaj na drugega gostitelja. Nato smo šli do trgovine, kjer smo kupili milo (posebno za hamam) kjer je sledilo še nekaj čakanja. Med čakanjem je eden od kolegov Maročanov razlagal, kako je v hamam-u vroče in naj kupimo nekaj mandarin, če nismo prepričani, če bomo zdržali. Ideja se mi je zdela smešna in pomislil sem, da nam le želi spet prodati. Potem pa sem se spomnil, da sva mandarine z mojim gostiteljem vzela doma in da očitno to res deluje (ali pa le verjamejo, da deluje in deluje le placebo).

Končno smo se zbrali vsi in se napotili čez cesto do poslopja. Od zunaj Hamam izgleda kot navadna stanovanjska stavba, le da ima ob eno od zunanjih sten streseno veliko kopico lesa za kurjavo. Ob vhodu je mala prodajalna vstopnic. Mi smo za vstop plačali približno 5 evrov. Zdi se, da so nam jih prodali dražje, saj sem kasneje slišal, da je vstopnina lahko tudi le en evro. Kakorkoli.

Savne za ženske in moške so seveda ločene, zato smo se poslovili od naše kolegice, ki je odšla v zgornje nadstropje, mi pa smo nadaljevali v sobo v pritličju. Prva soba v katero smo prišli je bila garderoba. Popolnoma preprosta a vse, kar potrebuješ: klop za počitek po savni, obešalnike za oblačila in garderoberja, ki je skrbel za oblačila vseh, ki so bili v savni. Na klopcah je sedelo in ležalo nekaj mož in dečkov, ki so ravno prišli iz vročega dela. Nekateri so se le sproščali, drugi so počasi grizljali mandarine, katere so prinesli s seboj. Ko smo se preoblekli smo vstopili v savno. Celotno pritličje je bilo razdeljeno v štiri sobane. Prva, ki je služila, kot vetrolov, predprostor, je bila mala, le nekaj kvadratnih metrov. Iz nje je bil vhod v toaleto in v prvo večjo sobano. Ta je imela visok strop, velika pa je bila kakih 5 krat 15 metrov. Luknja v steni (kjer bi lahko bila vrata) je vodila v drugo in nato v tretjo sobano istih dimenzij. Sobane so se stopnjevale po temperaturi, najhladnejša pri vhodu in najbolj vroča bolj v notranjosti. Vse večje sobice so imela le mala okna skozi katera je prihajala medla svetloba. Tla so bila nagnjena k sredini vsake sobe, kamor se je stekala voda.

V vsaki izmed sob sta iz stene štrleli dve cevi, iz ene si si lahko natočil vročo vodo (ki je bila praktično vrela) in mrzlo vodo. Če nisi s seboj prinesel svojega vedra, si ga lahko vzel pri vhodu. Najprej smo napolnili vsa vedra z precej vročo mešanico vrele in hladne vode in jih odnesli v sredinsko sobano. To delo je bilo precej pri taki temperaturi kar naporno. Po tem smo se zmočili in okopali. Sledilo je mazanje z posebnim milom, ki smo ga poprej kupili v trgovini. Milo je bilo čudnega vonja a vseeno je imelo nekakšen osvežujoč učinek. Drugi Maročani v savni so si prav tako milili telo, se spirali z vodo, si čistili celo telo, od pet pa do zob. Nekateri so le poležavali po tleh in se sproščali.

Miljenju in spiranju je sledilo odstranjevanje odmrle kože. Nekako tako, kot to poznamo v centralni Evropi za trdo kožo na nogah so to Maročani počeli za celotno telo. S seboj so prinesli rokavice narejene iz grobega materiala. In pristop do čiščenja ni prav nič nežen. Drgnjenje hrbta je bilo rahlo boleče, a ko se je kolega spravil na dele telesa z bolj nežno kožo, sem moral kar malo stisniti zobe. Po kakih desetih minutah mučenja smo zaključili z vedrom vroče vode na glavo. Po tej terapiji je bila naslednje dni moja koža kot dojenčkova ritka. :)

Omembe vredna je še Maroška masaža, katere pa nisem izkusil na lastni koži. Prav tako, kot drgnjenje masaža ni videti prav nič prijetno. Glavni namen, kot sem opazil, je raztegniti vse zategle mišice in to počno zelo energično. S prijemi, ki bi jih pričakoval od kakih rokoborcev je celotna masaža videti prav brutalno.

Celotna situacija v savni, od vročih soban polnih prepoteni mož do čiščenja v parih do sado-mazohistične masaže bi v zahodni družbi lahko nosila precej močan gejevski prizvok. A tu se več kot očitno nihče ni obremenjeval z takimi banalnostmi.

Po savni smo odšli na čaj v bližnjo gostilno, nato pa v staro mesto na koncert afriške glasbe. Po koncertu smo še povečerjali in se sprehodili čez mesto ob obzidju do kraljeve palače. Večer smo ponovno zaključili v mali študentski sobici.

Sobota v Fezu

V soboto sem se zbudil v mali sobici s staro opremo in dvema posteljama. V drugi je še vedno spal moj gostitelj čigar imena se nikakor nisem spomnil. Po bujenju mi je v grozni mešanici angleščine in francoščine ponudil tuš. Ponudbe sem bil sicer vesel, a mala, skromno opremljena kopalnica ni delovala pretirano privlačno. Pod je bil dvignjen za kakih 30cm, tako, da si zlahka dosegel že tako nizek strop. V enem vogalu je bila na tleh vgrajena čučalica, v drugem je bil mali umivalnik, katerega pipa si lahko zaprl le, če si prej že pojedel zajtrk. Nad WC-jem se je ob zidu dvigala cev za tuš. Do skrajnosti preprosto, le cev, brez kompliciranja. Med tuširanjem sem vesel ugotovil, da je vroče vode na pretek. Začetek dneva je bil dober.

Sledil je zajtrk, katerega prav tako nisem pričakoval. Gostiteljeva mati je na mizo v dnevnem prostoru znosila različne dobrote. Obvezen je bil čaj, pa vroče mleko, palačinkami podobno pecivo in harša, ki spominja na šmorn narejen iz grobe koruzne moke ali koruznega zdroba. Poleg tega je bila na mizi še mala steklenička z olivnim oljem , skodelica z marmelado, olive ter velik krožnik obložen z rezinami različnih tort. Vesel sem se zapodil v hrano in kolega se mi je pridružil. Njegova mama je ostala nekje v kuhinji.

Po zajtrku sva odšla v študentsko stanovanje iz prejšnje noči, kjer so se prav počasi prebujali tudi ostali. Dogovorili smo se, kje se zvečer dobimo, nato pa sem odšel proti mestu. Bil sem sam, a tudi, če bi imel družbo mi to verjetno ne bi pomagalo pri orientaciji v starem mestu. Mdina, kot se imenujejo stari deli arabskih mest, je bila zgrajena z namenom zaustaviti in zmediti morebitne napadalce mesta. In množice turistov to spoznavajo vsak dan. Maroški trgovci in drugi prebivalci pa so zaradi tega na velikem plusu. Vsak načrtovalec trgovskega centra ve, da več časa, kot preživiš med policami, večja je verjetnost, da boš kaj kupil.

Po kakih dveh urah izgubljanja v starem mestu naletim na evropske prijatelje. Na okrog jih vodi deček, star verjetno okrog 15 let, mogoče manj. Očitno je, da so se ulovili v eno izmed klasičnih pasti. Instant vodiči se nahajajo na vsakem vogalu mesta. Ko opazijo turista, ki zagleda le rahlo zmedenega turista (kar so v medini praktično vsi), mu veselo ponudi pomoč. Prepriča ga še z zatrjevanjem, da je le prijazen in, da bo brezplačno. Seveda na koncu povpraša za denar in kovan denar (v vrednosti enega evra) ni zadosti. Z nekaj muke smo se ga uspeli znebiti.

Do večera smo ostali v starem mestu. Večerjo smo si privoščili v očitno turističnem delu mdine. Vedeli smo, da bi lahko večerjo dobili kje ceneje, a smo bili pripravljeni odšteti 5 evrov za pošten obrok. Po tem smo odšli na mesto, kjer smo se dogovorili za srečanje z gostitelji.

Med potjo smo se vstavili še v eni trgovinici. Ker sem se imel plan v naslednjih dneh iti v gore, v smeri Marakeša-a, sem si želel kupiti kapo. Vedel sem, da bo pogajanje precejšen izziv, a sem verjel, da sem mu dorasel. Prodajalec nas je peljal v njegovo trgovinico, ki je bila v podstrešni sobi, rahlo stran od glavne ulice. Vanjo smo odšli skupaj, vsi 4je Evropejci. Med ogledovanjem trgovine, sem pokazal zanimanje za eno izmed kap. Prodajalec je več pozornosti izkazal mojim kolegom, ki so si ogledovali druge dele trgovinice. Razkazal jim je vse izdelke, zavil našo Poljakinjo v saharski šal in predlagam, naj jo poslikamo, … Ko je ugotovil, da jim verjetno ne bo prodal nič se je obrnil name. Povprašal sem ga za ceno kape in ocenil jo je na 15 evrov. Jasno je bilo, da je cena popolnoma napihnjena. To sem mu dal jasno vedeti. Rekel sem, da mu ponudim en evro. Prva strategija, katero je uporabil, je bila vzbujanje slabe vesti. Nekako v smislu “predlagaj mi pošteno ceno” in “ne se norčevati”. Njegova taktika je uspela, dal sem mu enkrat višjo ponudbo. Njegova druga taktika je bila osamitev. Peljal me je v stransko sobico, le par korakov stran, kjer bi se lahko v miru pogovorila. Tako nisem imel več navidezne podpore kolegov in sem bil lažji plen. Spretno me je ogovarjal in barantal za mojo višjo ponudbo. Jasno je da, ko enkrat ponudbo zvišaš, jo ne moreš več spustiti. Bil je zelo vztrajen in gosto beseden. Ker se je zazdelo, da z ceno ne bova prišla skupaj sem začel svoj umik. Med tem so se moji kolegi že počasi umaknili nazaj v pritličje in ven proti ulici. Sledilo je finalno dejanje. Prodajalec je poklical svojega kolega. Tako smo v podstrešni sobici bili le mi trije, prodajalec, njegov kolega in jaz. V tem trenutku sem postajal rahlo prestrašen. Nakar me prodajalec prime za roko v smislu “stisk dlani za končno kupčijo”. Ponudi ceno, ki je bila sicer nižja od njegovih prejšnjih ponudb, a še vedno precej višja od moje ciljne cene. Nisem se strinjal in takoj sem popustil stisk dlani. A on me ni in ni izpustil. Čutil sem njegov pogled in pogled njegovega kolega na meni. Bila sta, kot volkova, ki opazujeta lahek plen. Bil sem prestrašen. Že dolgo ne tako. To je bila spet ena izmed prodajnih strategij: ustrahovanje. Vsak normalen turist bi v tem trenutku popustil, kupil artikel nad ceno in bil vesel, da se je izvlekel živ. Moja reakcija je bila drugačna. Želel sem le oditi iz trgovine, na kapo nisem niti pomislil več. V tistem trenutku me ni niti prešinili, da se lahko izvlečem iz te zagate z denarjem. Obrnil sem se in s hitrim korakom stopil po stopnicah. Prodajalec je pritekel za menoj. Končno se je strinjal s ceno, ki sem mu jo ponudil (3 evre in pol), a zame je bilo zdavnaj prepozno. Želel sem si le uiti. Zabrusil sem mu le “prepozno” in nadaljeval proti varnosti.

Kasneje sem spoznal, da sem pravzaprav kar dobro barantal ceno. Žal mi je bilo, da sem bil preveč prestrašen, da bi sprejel ponudbo. Par dni po tem, sem na trgu v Marakešu ponovno sprejel izziv in naposled le kupil podobno kapo za ceno treh evrov in pol.

Po tej epizodi smo odšli na zborno mesto in po nekaj čakanja in parih zmedenih klicih je bilo očitno, da bo treba najti taksi do novega dela mesta. Nekako smo se spet zapletli z enim izmed domačinov, ki nam je pomagal najti taksi, ga napotil na cilj in nato za to pomoč zahteval (papirnat) denar.

Preden smo se napotili domov smo se ustavili še v enem izmed redkih lokalov, kjer stržejo alkohol in spili pivo ali dva. Nekaj piv smo kupili tudi v nakupovalnem centru. Oddelek z alkoholom je imel svoj vhod v posebno zakotnem delu nakupovalnega centra. Bil je majhen, dobro nadzorovan in ne pretirano prijazen del centra. Ko smo pivo kupili, nam je gostitelj predlagal, da je dobro, če ga skrijemo v naše neprosojne torbe.

Večer smo prebili spet v študentski sobici. Okrog 2h so gostitelji prišli na idejo, da bi skuhali tažin (lokalno jed) in spravili so se na delo. Sam polnočnega obroka nisem dočakal, saj sva s kolegom prej odšla proti njegovemu domu.