Tag Archives: prijatelji

Let’s talk about EVS – izobraževanje na Irskem

Končno spet dogodek, na katerem sem kljub pomanjkanju spanca skakljal naokrog, kot hiperaktiven otrok.

V tednu po mladinski izmenjavi v Turčiji, o kateri sem pisal v prejšnjem zapisu, sem se oglasil v mojem domačem mladinskem centru. Namen obiska je bila evalvacija projekta. Med temeljitim izpraševanjem o izkušnji v Turčiji, je koordinatorka omenila, kako težko je reševati zagato, ko udeleženci odpovejo udeležbo. Za primer je dala tečaj, na katerega so se udeleženci prijavili pred mesecem ali dvema, izvajal pa naj bi se prihodnji vikend. Le teden ali dva pred dogodkom je nekaj izmed udeležencev odpovedalo svojo udeležbo in tako so nakopali organizatorjem kup težav. Povedala je, da je eden izmed udeležencev, ki so odpovedali iz Irske, kjer se bo dogodek dogajal. V tem primeru je višina povračila stroškov za potovanje nizka in za organizatorje je še posebej težko najti dodatne udeležence, ki bi se projektu pridružili. Kasneje pa se je spomnila, da so odpovedali tudi udeleženci iz drugih držav in da bi se mogoče lahko pridružil tudi jaz. Ko mi je omenila to možnost je bila moja prva reakcija navdušenost, takoj za tem pa sem pomislil, če je prav, da spet pobegnem v svet. Čeprav je bil začetek projekta oddaljen le nekaj dni, sem si vzel dan za premislek in trezno odločitev. Med tem smo dobili potrditev s strani organizatorjev na Irskem, da je še vedno prosto mesto in da je moja udeležba zaželena. Argumenti za udeležbo so tudi zaradi tega pretehtali argumente proti, in tako sem v četrtek kupil letalske vozovnice za let v ponedeljek.

Na izobraževanje sem se tako odpravljal v družbi dveh deklin iz Zasavja, ki pa ju prej še nisem poznal. Ena izmed njih je aktivna v Mladinskem centru Trbovlje, druga pa v Litiji. Po nekaj lovljenja s pripravami na dogodek in na Slovenski zajtrk, katerega naj bi pripravili, smo se odložili, da se ne dobimo pred odhodom. V ponedeljek smo se zjutraj odpravili proti Brniku z avtom ene od slovenskih udeleženk. Pravijo, da je prvi vtis izredno pomemben, ko spoznavaš nove ljudi in tokratni prvi vtisi so bili spet zanimivi. Zmeda z avtom, vsi brez zajtrka ali hrane za po poti, strah, da bomo zamudili in debate o najboljši poti do Brnika. K sreči smo prispeli pravočasno, tako da smo si na gorenjskem sončku privoščili sicer letališko drago kavo in čaj.

Naš cilj za ta dan je bil Shannon – mesto na zahodni obali Irske. Po pristanku v Londonu smo imeli okrog 8 ur postanka pred naslednjim letom. Ker so bile avtobusne vozovnice do centra drage, ker nismo bili prepričani, da imamo dovolj časa ter ker smo imeli s seboj nerodno prtljago, smo se odločili, da počakamo kar na letališču. Po nekaj urah posedanja, pogovarjanja o bedarijah in vsesplošnega dolgočasenja, je naš smisel za humor postajal vse bolj “poseben”. Ko smo končno dočakali let proti Irski, se nam je že vsem rahlo bledlo. Na majhnem letališču, kjer smo pristali naj bi nas pričakal organizator. Ker ga takoj še ni bilo, smo šli na zrak, kadilci pa na svoj fiks. Pred izhodom letališča smo v vetrovnem vremenu spoznali prve dve od tujih udeležencev – Finko in Estonko. Kake pol ure kasneje smo se skupaj z enim od organizatorjev po temni prazni avtocesti vozili neznano-kam. Sredi ničesar, ob neki mali transformatorski postaji nas je predal drugemu vozniku mini-bus-a. Kljub čudnem okoliščinam, se, verjetno tudi zaradi utrujenosti, nismo pretirano obremenjevali. Dobro uro po pristanku smo končno dosegli svoj cilj. V vetru in dežju smo sredi naselja nizkih stavb srečali za logistiko odgovornega organizatorja. Ta nas je napotil v naše hišice. Utrujeni in rahlo premočeni se tej ideji nismo nič kaj dosti upirali.

Zjutraj sem se zbudil v kot oblaku puhasti postelji. Čeprav se sliši pravljično, nisem spal pretirano dobro. Po zajtrku z mojima sostanovalcema, Italijanom in Turkom, smo se napotili proti glavni stavbi, kjer naj bi imeli delavnice. V svetlobi jutra smo prvič lahko dojeli, kje sploh smo. Naš dom za naslednjih nekaj dni so bile počitniške hišice v golf klubu. Kot smo spoznali v naslednjih urah in dneh, se je gostiteljska organizacija tukaj zares potrudila. V novih in lepo opremljenih stanovanjih smo bili po trije ali štirje sostanovalci, kvalitetna kosila in večerje so bila postrežena v bližnji restavraciji, okolica je bila urejena, kot se spodobi za razkošen golf klub. Poleg dejstva, da so organizatorji kvalitetno opravili delo pred začetkom projekta, so bili tudi med projektom zelo fleksibilni in ustrežljivi za različne želje udeležencev. Tudi delavnice, ki so jih vodile dve trenêrke, so bile na izredno visokem nivoju. Tekom celega dneva smo govorili o različnih delih konflikta znotraj projekta EVS. Pogovarjali smo se o strukturi projekta EVS, o dokumentaciji, ki jo je treba pripraviti, o potrebah prostovoljca, o razlogih in izvorih konfliktov, o načinih odkrivanja konflikta in možnostih reševanja. Izkušeni udeleženci so delili mnogo konkretnih primerov in videli smo, da je mnogokrat konflikt zelo zapletena uganka. Učenje v neformalni maniri je tako potekalo skoraj vsak dan od jutra do večera. Upoštevajoč veliko aktivnost udeležencev, kratke odmore, malo časa za sprostitev in druženja pozno v noč, je bil dogodek precej utrujajoč za prenekaterega udeleženca. Tudi sam sem imel kak dan, ko mi je telo dalo jasno vedeti, da toliko akcije preprosto ni navajeno. A glava se ni pustila. Spim lahko, ko pridem domov. Veliko motivacije mi je dal projekt sam in dejstvo, da je bil organiziran na takem nivoju, a še največ energije sem dobil od udeležencev in trenerjev. Oboji so bili res izkušeni in so vedeli o čem govorijo. Bili so visoko motivirani in poznali so načine dela v neformalen izobraževanju. Delavnice so tako potekale gladko in večina povedanega je bilo relavantno in aplikativno za mnoge izmed nas. Tudi v prostem času smo bili vsi zelo aktivni. Skozi pogovore so se pletla poznanstva in prijateljstva, kovala so se partnerstva organizacij v katerih smo prisotni in iskrile so se ideje za morebitne projekte. Celoten projekt se je kopal v bazenih pozitivne energije, sodelovanja in prijateljstva.

V večernih urah smo se običajno zadrževali v kateri od hišic. Že prvi večer smo si zorganizirali spoznavno zabavo in to je kljub utrujenosti ostal trend skozi cel teden. Dva večera smo začeli z zabavo nekaj milj stran od našega letovišča, kjer je bil organiziran Irski večer v tradicionalnem pub-u ali ogled podeželskega mesta in koncert skupine enega od organizatorjev. Tako smo si razširili obzorja tudi na področju kulture in običajev gostujoče države.

Po aktivnosti polnem tednu je sledila poslovilna zabava v enem izmed apartmajev. Zdelo se je, da je tema zabave zbiranje fotk z udeleženci iz vseh držav. Podelili smo si YouthPass certifikate o opravljenem tečaju in si izrekli nekaj lepih misli. Kljub temu, da smo imeli nekateri svoj prevoz proti letališču že ob 5h, se je zabava nadaljevala pozno v noč.

Sedaj sedim v domači jedilnici in srkam čaj. Po skoraj petnajstih urah spanja sem končno spet normalno funkcionalen. Dogodek je bil sicer res naporen, a dal mi je še veliko več, kot je od mene zahteval. Tekom tega tedna sem spoznal kopico res srčnih ljudi in si ustvaril prijateljstva iz lokalnega okolja in širnega sveta. V Slovenijo sem se vrnil poln novih idej in motivacije za nadaljnjo delo v mladinskem sektorju.

Konec in začetek

Danes zadnji dan spim v sobi, ki je bila moj dom preteklih sedem mescev. Jutri se odpravim proti Alikante-u in kasneje proti severu polotoka. Zaključni izlet mislim nadaljevati vse do konca septembra, ko se za dan ali dva vrnem v Cartageno. Po dobrem mesecu premora, se ob zaključku projekta (in začetku nove avanture), spodobi napisati en zapis.

V tem trenutku so moji občutki o preteklih nekaj mesecih precej mešani. Izkušnje sem seveda vesel, doživel sem veliko lepega, naučil sem se veliko novega, živel sem bolj polno, kot sem živel pred leti. Res je tudi, da sem se med tem časom soočil tudi z marsikatero preizkušnjo. Življenje v deljenjem stanovanju je običajno zelo pestro, včasih je ta izkušnja nepozabna, spet drugič pa naletiš na sostanovalce s katerimi nisi najbolj kompatibilen. Delovni ritem v moji organizaciji je bil zelo umirjen, značilno za organizacijo, ki je izključno prostovoljska. Avgust je bil tako, na primer, izredno dolgočasen mesec. Večina ljudi iz Cartagene je odšlo na počitnice, dela v organizaciji praktično ni bilo in tako smo bili prostovoljci prepuščeni sami sebi. Pred tem je bilo bolj pestro. Julija sem dobil obiske iz Slovenije. Prijateljev sem bil res vesel, skupaj smo odšli na nekaj kratkih izletov, kasneje pa še na nekajdnevno popotovanje vse do Atlantika.

Sedem mesecev je res težko strniti v nekaj besed. Verjetno bom lahko bolj konsistenten opis projekta sestavil po tem, ko ga dodobra premeljem in. Tudi temu je namenjen prhajoč izlet.

V naslednjih tednih imam tako plan raziskati še nekaj ostalih delov Španije, obiskati nekaj kolegov in kolegic, ki (še vedno) živi tukaj in, upam, ustvariti nekaj novih poznanstev. Stil popotovanja bo klasično moj: avto štop, Couch-Surfing, prijatelji in poznanstva na poti. Tokrat bom prvič preizkusil tudi platformo Workaway, čeprav mi moj način potovanja in časovne omejitve ne bodo dovoljevale več tedenskih postankov, ki so običajni za Workaway. Za to bo priložnost kdaj drugič in verjetno bo temu posvečen tudi kak zapis  tu. Kolikor poznam Španijo, pričakujem precej čakanja na pravi prevoz, verjamem da bom kdaj pa kdaj pogoljufal z javnim prevozom ali deljenem prevoza. Ta je namreč precej popularen tudi tu v Španiji.

Zaenkrat toliko. Držite pesti za dober štop, pa se beremo kmalu ;)

Ležerne počitnice na Madžarskem

Včeraj sem se vrnil iz teden dni dolgega dopusta na Madžarskem. Običajno hodim na popotovanja in raziskovanja, a ta izlet si tega imena ni zaslužil.

V nedeljo, 12 sem po pakiranju sem za trenutek pomislil, da bom končno dobil, kar sem pričakoval in zamudil moj let. Deklina s katero naj bi se peljal na letališče je namreč odpovedala prevoz. K sreči sem uspel najti avtobus in ujel moj let. Vedno bolj opažam, kako mi je izkušnja letenja vedno bolj v breme. Še pred nekaj leti sem bil navdušen nad letališči, logistiko, letali in podobnim, sedaj pa opazim tudi dolge vrste, tečne varnostne preglede, živčne turiste, … Kljub vsemu je letenje najcenejši način potovanja na dolge razdalje in ne predstavljam si, da bi se v bližnji prihodnosti lahko omejil samo na ostala prevozna sredstva.

Po prihodu in prebiti noči na Budimpeškem letališču, sem poiskal hostel, kjer sem odložil prtljago, in se odpravil v mesto. Za zajtrk sem si kupil Langoš, katerega sem si zaželel že nekaj dni prej. Ker sem imel nekaj ur pred prihodom mojih kolegov, sem si ogledal mestno tržnico. Krasna zgradba iz konca 19. stoletja pod svojo streho skriva stotine stojnic. Nekatere so namenjene prodaji zelenjave, mnogo izmed njih pa prodaja okraske in spominke za turiste. Teh je tam res veliko. Pravzaprav, vsakič, ko se namenim v Budimpešto se zdi, da je na ulicah več in več turistov in celo moj Madžarski kolega je omenil, da med sprehodom skoraj ne slišiš več madžarskega jezika.

Po obisku tržnice sem se namenil proti narodnem muzeju, saj je bila The house of terror (menda odličen muzej na temo komunizma na Madžarskem) zaprta. Pred narodnem muzejem je bila potujoča razstava na prostem, tako da v muzej nisem vstopil. Po dopoldnevu, ki se je kasneje izkazal za kulturni vrhunec izleta sem se vrnil v hostel, kjer sem se dobil s kolegi iz Malte. Celoten izlet je bil namenjen druženju z prijatelji, s katerimi smo prebili prenekatero uro na plaži v Sliemi.

Naslednji dnevi so bili precej podobni eden drugemu. Pozno vstajanje, ležeren zajtrk (ponavadi v restavraciji), pivo, hrana, jin-tonic, hrana, žur do poznih (ali zgodnjih) ur, mogoče hrana in nazaj v hostel. En dan nam se nam je celo uspelo sprehoditi do zgradbe parlamenta, a voden ogled je bil prevelik zalogaj. Še bolj ležerno je bilo, ko smo se za nekaj dni prestavili na obalo Blatnega jezera. Postali smo pravi plažniki za katere je bil vrhunec napora sprehod do stojnice s pivom ali hrano. Kdaj pa kdaj je padla še kaka radikalna ideja, da bi zamenjali plažo a implementacija običajno ni uspela.

Debate so, pričakovano, tekle o ženskah, potovanju in o delu (oziroma izogibanju se le-tega). Kolega, ki dela v Dubaju je povedal zanimivosti iz tega mesta; klima na terasi pred gostilno je nekaj običajnega, prosti čas se (vsaj med poletjem) preživlja v megalomanskih nakupovalnih centrih, saj je zunaj prevroče. Za promocijo potapljaškega turizma so v morje zmetali kdove koliko zlatih zrn in da lahko zlato kupiš kar na avtomatih na ulici. Govorili smo tudi o Madžarski, kako so plače tam grozljivo nizke in kako na meji s Srbijo madžarska vlada gradi zid, pardon ograjo, da bi preprečili migracijo.

Po vrnitvi v Budimpešto, brez velikih pretresov. Vzdušje je počasi dobilo pridih slovesa. Eden izmed družbe se je poslovil že na Blatnem jezeru, saj je želel čim prej prispeti na Dunaj. Ostali smo se poslovili dan kasneje. Preden smo odšli smo še enkrat poizkusili z ogledom parlamenta a žal so bili vsi ogledi v angleščini razprodani. Tako smo zaključili s pivom v Margaretinem parku.

Izlet mogoče ni bil najcenejši doslej, niti ne najbolj aktiven, a brez dvoma sem vesel, da sem ponovno videl dobre kolege in ponovno obiskal eno od meni ljubših mest v Evropi.

Štopanje po Irski

Spet “doma” po dobrih petih dneh popotovanja.

Tokrat me je pot vodila na Irsko. Kolega je zaključil semester študija v Glasgowu, na Škotskem in za zaključek me je povabil na obisk. Po pregledu letalskih kart se je izkazalo, da bo potreben postanek v Dublinu in tako sva se skupaj odločila, da bo lažje, če se dobiva tam. Škotska bo tako morala počakati na kako drugo priložnost.

Zaradi tega ali onega razloga sva se na pot pripravila zelo površno. Zadnji dan pred letom sva se dogovorila za prenočišče v Dublinu, pri skupnemu kolegu iz domačega mesta. Poleg tega sva imela dogovorjeno še prenočišče za zadnji večer, tega na severnem Irskem, v Belfastu. Ostale noči sva bila pripravljena improvizirati po načelu nič nas ne sme presenetiti.

V kratkem času, ki sva ga imela, sva prepotovala okrog 700 kilometrov, veliko večino od tega z avtoštopom. Držala sva se predvsem malih vasi in mest, saj sva si želela izkusiti pravo, podeželsko Irsko. Spet sem spoznal, kako je svet poln malih dobrotnikov, ki so nesebično pripravljeni priskočiti na pomoč. Štopanje po Irski je bilo precej lahkotno, edina malenkost, ki bi lahko komu šla v nos, je muhasto vreme. Na Škotskem menda pravijo, da ima dan lahko štiri letne čase in podobno vreme sva imela tudi med potjo po Irski. V enem trenutku lahko sije sonce in je prijetno toplo, nakar se pripeljejo oblaki in mrzel veter. Včasih dežuje celo iz jasnega neba.

Vesel lahko povem, da sva dosegla cilje, ki sva si jih zadala. Preživela sva nepozabnih nekaj dni in po poti spoznala mnogo čudnih karakterjev. Pobrali so naju študenti in delavci, gospodje in žene, zagreti nacionalisti in taki ki se jih politika prav nič ne tiče. Pogovori v avtih so tekli o vsemu. O težavah na severnem Irskem, o prekomerni porabi  neobdavčenega piva v Irski vojski, o gostilnah, kjer niso zamenjali miz že nekaj sto let, o ženah, ki ne bi bile vesele, če bi mož sredi noči domov pripeljal dva popotnika … Srečala sva ljudi, katerim se je najina odprava zdela naravnost neumna in take, ki jim je bil všeč najin stil. Nekaterim ni bilo nič mar, da sva se zmenila z njihovim kolegom, da lahko prenočiva v čakalnici, spet drugi so imeli slabo vest, da nama ne morejo ponuditi postelje in so nama zato v žepe rinili denar. Tako kot hrane sva se tega vedno branila, saj nisva želela bili ljudem v breme. Vseeno pa se je kdaj zazdelo, da dajanje pomoči njim prija prav toliko, kot nama prija prejemanje le-te.

Vesel sem, da sem se spet odpravil na še eno slabo planirano popotovanje. Vesel sem, da sem lahko preživel slab teden dni z dobrim prijateljem. Vesel sem, da sem spet stopil izven svoje cone udobja, tam uspel in pridobil odlično izkušnjo.