Tag Archives: vreme

Petra

nekategorizirano, ,

Čeprav so pričakovali dolgo in mrzlo noč se je prenočišče v Wadi Musa-i izkazalo za odlično. Najcenejše do sedaj (17 jod), relativno udobno in s čudovitimi razgledi. Teh sva se naužila že zvečer, ob sončnem zahodu. In dobro da sva se jih, ker zjutraj naju je pričakalo drugačno vreme.

Kot napovedano je že zjutraj deževalo. Dremanje in obračanje v postelji ni pomagalo, dež z vetrom se je dejansko samo okrepil, na koncu pa prelevil še v sodro in sneg.

Za ta dan sva planirala pohod od kakih 12km od male Petre do Petre. Sedaj pa sva se zavijala v odeje in razmišljanja če se nama sploh da ven.

Končno sva zbrala energijo, saj sva vedela da nama bo sigurno žal, če to izpustiva. Plan sva spremenila le v toliko, da nisva šla na pohod temveč sva se odločila za standardni ogled starega mesta. Sprehodila sva se do vhoda, ker sva srečala tri Romune najine starosti. Kupili smo karte in se odpravili v arheološki park.

Že na začetku so nama začeli razlagati o vseh nategih katerih so bili deležni. Taksisti, hotelirji, gostinci in naključni mimoidoči, vsi so se zarotili proti njim. In tako se je tudi nadaljevalo.

Na informacijah ob blagajni so nam razložili pot v parku. Med drugim so dejali tudi ta je prvi del – ježa konj – vključena v ceno. Ko smo prišli do konj smo jasno izbrali to opcijo, a že po kakih 10ih metrih so vodiči začenjali omenjati napitnino. Sam sem takoj rekel da ne bom plačal in naj ne pričakujejo nič od nas. Drugi niso bili tako odločni in ker so nas ob koncu odložili nekaj metrov narazen – da se ne bi posvetovali – so od njih vseeno dobili nekaj denarja. Z Evo sva bila odločna in nisva popustila kar pa vodnikom ni bilo prav nič všeč. Na koncu se je vse dobro izšlo, postal je le slab priokus.

Romuni sicer niso valili krivde na naju in pot dni nadaljevali skupaj.

Sprehodili smo se skozi čudovit kanjon, dober kilometer rahlega spusta. Med tem smo opazovali čudesa narave in lahko je voda sklesala zaobljene linije. Po poti so se pokazale tudi nekatere skulpture, ki so jih pred več stoletji v steno vklesali takratni prebivalci doline.

Po kake pol ure lahkotne hoje pa se je ozka dolina nenadoma široko odprla. Pred nami je zasijala neverjetna podoba zgradbe vklesane v steno mogočnega klifa. Res veličastna podoba ki bi te lahko prevzela za več ur, a ni bilo tako. Presenečenje in občudovanje do hitro prekinili lokalci, ki so zahtevali našo pozornost. Nekateri so prodajali spominke, drugi so nas hoteli voditi na razgledišče, spet tretji bi od nas zaslužili s sendvičem, čajem ali kamelo.

Nismo se kaj dosti zmenili zanje, poslikali smo in nadaljevali pot. Izbrali so dolgo pot z razgledi tako da smo se dejansko pošteno nahodili. Ogkedali smo si večino centralnega dela, pot do svetišča pa je bila menda zaprta.

Ob vrnitvi v mesto nam je telefon povedal da smo prehodili dobrih 15km torej več kot sva v začetku planirala za pohod. Povečerjali smo se v lokalni gostilni in se z veseljem odpravili na zaslužen počitek – in priprave za naslednji dan.

Mt. Taranaki – vulkan iz razglednice

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Noč. Ovinkasta cesta navkreber in gost gozd, ki jo objema. Še par minut in bi mogla biti na cilju. Od dolge vožnje sem že pošteno utrujen in komaj čakam, da parkirava in se premakneva na zadnje sedeže, v spalnico.
Zbudiva se zgodaj in skozi mrzel veter se sprehodiva do koče, kjer opraviva jutranji ritual v (zdaj že klasično) novem okolju. Pogled nazaj proti hribu kaže na zadovoljivo vreme a ob vrnitvi v avto so se pod vrh že pripeljali oblaki. Pozajtrkujeva na postelji v avtu, saj je zunaj preveč hladno in vetrovno. Vremenska napoved pravi, da bo vreme zdržalo, pa tudi da bo na vrhu občutena temperatura zaradi vetra okrog -13°C. Mar ni pozna pomlad in smo le kakih 30km od morja? Po premisleku spakiram še bundo, kapo, debele nogavice in oblečem dvoje hlače. Te opreme nisem oblekel že par mesecev.
Pred odhodom greva še enkrat v kočo, da pogledava turistični center in se pozanimava o razmerah. V centru imajo par metrov veliko maketo gore, taki profili so mi vedno zanimivi. Ker sva že pozna, se z (zanimivimi) turističnimi informacijami ne bavim preveč. Povprašam enega od zaposlenih v centru, starejšega možaka z brado, po razmerah na vrhu. Brez oklevanja odgovori, da naj vrh danes raje spustiva in nama nakaže skupino gorskih reševalcev v prvem nadstropju s komentarjem “pustita jim prosti dan”.
V prvi korakih iz koče je med nama nerodna tišina, končno rečem Urši nekaj kot opravičilo za slabo vreme ali za vprašanje o njem. Odgovori mi, da sem vendarle vedel, kak bo uslužbenčev odziv. Verjetno bi res lahko predvidel, da nama bo vzpon odsvetoval, a v resnici nisem pomislil na to. Vem, da ne morem ničesar spremeniti in zato raje utihnem.
Že po kake pol ure hoje občutiva neugodne razmere na lastni koži. Pobočje je precej izpostavljeno, prekrito le z nizkim rastjem in tako je le malo zaščite pred vetrom. Kljub ostremu vetru pa so razgledi krasni. Na poti srečava ali prehitiva le nekaj parov planincev in si z njimi izmenjava pomenljive nasmeške. Le kaj nam je, da danes rinemo v hribe?
Po kaki uri hoje narediva prvo resno postojanko. Koča je zasebna in trenutno zaprta, vseeno pa se lahko skrijeva pred vetrom v vetrolovu. Dva Američana, ki delata večdnevni pohod okrog gore nama zaupata, da si tudi ona želita osvojiti vrh, ampak da danes verjetno ne bosta niti poizkušala, saj so razmere daleč od idealnih. Mogoče jutri. A kaj ko za naju “jutri” ne obstaja, Urši se čas na NZ namreč hitro izteka. Američana zapustita zavetrje po parih minuta pavze pa tudi Urša reče, da gre naprej, da se noče preveč shladiti. Vem, da je mišljeno kot povabilo, a vseeno me zbode ednina v njenem stavku. Pospraviva vodo in se odpraviva naprej.
Pred kočo na vetru postojiva še par minut, poslušava pogovore male družbe planincev, ki se je zbrala ob postojanki, gledava vreme proti vrhu in razgled v dolino … V še enem nerodnem prizoru ugotoviva, da že pet minut čakava en drugega in se da sedaj res lahko premakneva.
Kake 5 min vzpona nad kočo prideva do razpotja. Pot desno je krožna in se čez nekaj kilometrov vrača do avta, naravnost pa pot vodi do vrha. Urša predlaga, da vseeno poizkusiva vzpon in se obrneva, če se situacija izkaže za nevarerno. Vseeno pa mi da jasno vedeti, da lahko že sedaj izbereva lažjo pot, če mislim, da je tako bolje. Hitro se odločim, da poizkusiva vzpon na vrh. Tudi če nama ne uspe je verjetno, da bo poizkus zadovoljil njene potrebe po gorah in me po tem ne bo vlekla na še kako dolgo turo okrog vulkana.
Pot, skrita v zavetju dolinice kmalu postane za odtenek bolj zahtevna. Prečkava podor velikih ognjeniških skal, naletiva tudi že na prvi taleči se sneg. Nato se povzpneva po neskončnih lesenih stopnicah, ki so jih vzdrževalci poti namestili, da pohodniki ne bi prožili kamenja na melišču čez katerega vodi trasa. Na vrhu stopnišča ponovno prideva na izpostavljeno pobočje hriba in še bolj kot prej občutiva polno moč vetra. Zaradi njega je normalna hoja skorajda nemogoča zato se vzpon počasi in previdno nadaljujeva v čudnem, pol čepečem položaju. Ob hudih sunkih se skrijeva v počep in tal oprimeva z rokami. Pobočje je sicer relativno strmo, a ker ne hodiva po kakem robu ob prepadu, vzpon niti ni tako zelo nevaren. Kljub temu je jasno, da v takem vetru in brez derez ne bi bilo pametno nadaljevati po snegu, ki se začne le nekaj sto metrov nad nama.
Še nekaj časa se počasi vzpenjava proti vrhu, ki je sedaj zares jasen. Z vetrom se bojujeva na vsakem koraku. Na proti nama pride skupina treh starejših planincev, dva odlično opremljena možaka in gospa, ki je vidno izčrpana. Izmenjamo si par besed, planinka potoži nad hudim vetrom, možak na čelu pa pove, da so se obrnili tik pred vrhom, saj je bila še pred kako uro vidljivost tam minimalna. V njegovih besedah občutim rahlo razočaranje.
Boj s pobočjem počasi nadaljujeva. Veter ne odneha, zdi se celo, da se z vsakim metrom nadmorske višine še krepi. Po posvetovanju z GPS-om se odločiva, da se povzpneva še nekaj sto metrov, da doseževa 2000 metrov nadmorske višine. Ob vsakem koraku loviva ravnotežje in vsak pridobljen meter nad morjem je nova zmaga. Ponovni pogled na GPS nama pove, da sva zelo blizu najinega cilja, 2000 nad morjem. Zaradi hudega vetra se ponovno posvetujeva in odločiva, da nadaljen vzpon ni vreden dodatnega tveganja. Skrijeva se v zavetrje za osamelo skalo, se odžejava in pojeva frutabelo. Pod zobni hrusta od polno majhnih peskov, ki jih nosi veter.
Po kratki pavzi začneva previden spust. Veter je še vedno orkanski a z vsakim korakom proti dolini njegova moč jenja, več in več moči ima prijetno sonce.
Ob razpotju nad kočo srečava par planincev, ki razmišljajo o nadaljevanju njihove poti. Na hitro jim ošvigneva, da je veter višje po pobočju še neprimerno bolj močan kot tu, nato pa nadaljujeva pot levo, prečno po pobočju. Navkljub Uršinem prepričanju, da pot vodi v velik krog po pobočju ji sledim, saj sem skoraj prepričan, da že čez kak kilometer sledi še en odcep, kjer se še vedno lahko odločiva za vrnitev do avtomobila. Vseeno spoznavam, da vzpon in ekstremne razmere na pobočju niso potešile njene sle in da je tako moja logika šla po zlu.
In res, čez dobrih 20 minut prispeva na novo razpotje. Kot pričakovano Urša prigovarja za daljšo pot, še kakih 5 ali 6 ur hoje. Trenutno sva na poti dobre tri ure, do avta pa imava po najkrajši poti vsaj še kako uro in pol. Poizkušam predstaviti argumente za krajšo pot čeprav vem, da so moje besede jalove. Če se odločim za vrnitev do avta mi bo sicer sledila, a ta pohod ji bo ostal v spominu kot nedokončan. In huje kot to, tudi jaz se bom počutil slabo, kot lena môna, ki je raje kot v gorah na hrbtu, v pasivnost pa ne spravljam le sebe a tudi ljudi okrog mene. In tako godrnjavo pristanem na njen predlog.
Pot po kateri nadaljujeva je sicer precej lažja. Preči poraščeno pobočje in se rahlo spušča proti sedlu na zahodnem delu gore. Rastje nama nudi dobro zavetje in kmalu si slečeva bunde, kape in zimsko opremo in nadaljujeva v kratki opravi. Eden izmed najinih ciljev je malo gorsko jezerce, ki nudi priložnost za čudovito fotografijo. To je edina točka na najini poti, za katero vem in podzavestno sem prepričan, da se nahaja nekje v kotanji med vrhovoma. Jezero menda vendarle ni na vrhu pobočja.
Po spustu v močvirnato sedlo se za nama ponovno začnejo odpirati čudoviti razgledi na vrh gore Taranaki. Pot, sicer utrjena z lesenimi lojtrcmi, je na nekaterih mestih zelo zdelana in tu in tam zabredeva v blato ali stopava po poplavljenih deščicah. Vseeno je treba pohvaliti velik trud pa tudi finančni vložek, ki ga Novozelandci namenjajo vzdrževanju gorskih poti.
Po prečkanju močvirja in rečice ob robu doline se začneva povspenjati nazaj v hrib. Nekaj časa si še predstavljam, da se bo pot obrnila nazaj proti sedlu, a končno spoznam, da sem se ponovno uštel s predvidevanjem lokacije jezera. Pot je strma, na delih opremljena z lesenimi stopnicami, spet na drugih od dežja sprana zemlja. Sonce je sedaj že zelo močno in od vlažnega rastja puhti sopara. Trmasto sopiham za Uršo, ki ima neizprosen tempo, jaz pa sem preponosen da bi priznal utrujenost. Sprašujem se “le zakaj mi je bilo tega treba,” in “kako se naj te muke čim prej rešim”. Jezen sem na cel svet, na Uršo in nase ter na samo dejstvo, da sem jezen. Kaj drugega pa si pričakoval, ko si se dal prepričati za nadaljevanje poti. Gledam predse proti kolegici, ki ima sedaj nekaj deset metrov naskoka pred menoj. Prav nič ne kaže, da bi bila utrujena. Nič se ne obotavlja, nič ne omahuje. Brez prestanka stopa naprej po poti navzgor. Všeč mi je kako odločna in zavzeta je. Po mesecih garanja v službi je prišla na dopust na drug konec sveta, sedaj pa se niti tu ne ustavi in odpočije. Brez njenega obiska bi verjetno zgrešil mnoge zanimive točke, ki sva jih skupaj obiskala. Sigurno sam ne bi rinil v ta hrib, če pa že, bi se dosti prej obrnil nazaj. Vesel sem njenih pobude in občudujem njeno samostojnost. Vseeno pa se ne morem znebiti občutka, da samostojna do te mere, da bi ta izlet brez problema izpeljala čisto sama. Da me na tem izletu ne potrebuje in izkušnji dodam bore malo. Mogoče sem ji kdaj celo v breme in bi lažje potovala brez mene. Do sedaj tega še ni izrazila, a kdo ve …
Končno prilezeva do vrha temu pa sledi rahel spust po gričih poraslih s porjavelo travo. Še nekaj ovinkov in streljaj naprej ugledava malo mlakužo mimo katere vodi pot. Sprehodiva se do nje in zmagoslavno odvrževa nahrbtnike. Razgledi so res čudoviti in kot prava turista posnameva cel album fotografij. Kljub vrhunski idili pa naju oster veter spodi naprej. Skleneva, da se v prvem zavetju ustaviva in pojeva svojo malico.
Do tja je bilo seveda še nekaj vzponov in stopicanja skozi visoko rastje. Pot pa je bila tokrat vseeno lažja, ne toliko zaradi spremenjenega terena, kot zaradi kratke pavze in uživanja v idili. Tudi sendvič in piškoti na vrhu naslednje vzpetine odlično prijajo. Na vrhu se razgled razlije po bližnji obali, pa tudi po celotni gori in poti katero sva danes prehodila. Od tu se vidi tudi izhodišče, kjer imava parkiran avto in ni ravno pogled ki vzbuja radost. parkirišče se namreč zdi prekleto daleč, pot to tja pa bo daljša še zaradi mnogih hudourniških kanjonov izdolbenih po pobočju gore. Ni kaj – nadaljujeva brez obupovanja. Ura je približno pet in pol in na poti sva slabih 8 ur. Pot se hitro spusti v visoko rastje, nato pa v temen deževni gozd. Hodiva čez sprane korenine dreves, tu in tam prečkava kak potok ali hudourniško reko, kdaj se zaveva, da stojiva na robu globokega prepada. Kljub utrujenosti rineva naprej. Dosti drugega nama tako ali tako ne preostane. Za trenutek se ustaviva ob reki in opazujeva raco, kako plava proti močnemu toku vode. Prešine naju, da bi se v vodi za hip ohladila tudi midva, a raje nadaljujeva pot. Sprehodiva se čez ozek viseči most, ki se razprostira nad globeljo. Maximalno 1 oseba piše na sidrišču mostu. V ozadju brvi se bohoti gora Taranaki. Še malo pa bomo na cilju. Čez čas prideva do razpotja, krajša pot do izhodišča vodi najprej do ceste, daljša pa nekje čez gozd. Prav nič nisem jezen, da je gozdna pot zaprta in sva primorana izbrati pot po cesti.
Končno nazaj v civilizaciji. Le še nekaj kilometrov vzpona po cesti in smo tam. Telo je utrujeno, a glava je v dobrem stanju. In gozd ob cesti je dosti manj zlovešč, kot je bil včeraj zvečer. Kakih 11 ur po tem ko sva zapustila izhodišče, se ponovno vrneva do avtomobila. Kasneje spoznam, da je krožna pot katero sva prehodila po poizkusu vzpona na vrh rangirana kot “advanced” in predvidena za dvo- ali tro-dneven pohod. Še kratka vožnja do bližnjega mesta, izogibanje samomorilski raci, nato pa dobro zaslužena topla večerja, osvežujoč tuš v vetru in pivo v kampu ob oceanu.

Podnebje v paradižu

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Zadnja dva tedna preživljam v majhnem mestecu na severu države – Kerikeri. Mestece je ob popularnem Bay of Islands, ki je menda eden izmed lepših delov severnega otoka. In res, narava tu je krasna, poleg tega pa smo zadnje čase imeli tudi precej sreče z vremenom. V deželo prihaja pomlad in dnevi postajajo vse lepši. Continue reading Podnebje v paradižu →

Postanek v prestolnici

nekategorizirano, , , , ,

Po sončnem Nelsonu sem pred kratkim prečkal Cookovo ožino in se v zadnjih dneh ustavil v prestolnici Nove Zelandije.

Wellington ni pretirano veliko mesto, z okrog 400 tisoč prebivalci je kot drugo največje mesto še vedno težko primerljiv s prenatrpanim Aucklandom v katerem živi okrog milijon in pol ljudi. Welington center političnega življenja Nove Zelandije, rad pa se pohvali tudi kot mesto polno umetnosti in mladostniške energije. Ulice so (za razliko od Christchurcha) polne in polne so mladih ljudi. Na prenekaterem koraku lahko najdeš zanimiv grafit, skulpturo ali pa lepo staro stavbo. Verjetno je že iz zgoraj napisanega razvidno da mi je to mesto zares všeč.

Ko sem se v petek pripeljal iz pristanišča proti centru so me pričakale visoke zgradbe, nekaj česar v Christchurchu ni bilo dosti. Mesto je vkleščeno med morje in hribe in zaradi pomanjkanja prostora so gradili v nebo ali posejali stanovanjske hiše po strmih pobočjih. Zaradi potresne ogroženosti pa mogoče to ni najbolj pametno. Mesto namreč leži direktno na tektonski prelomnici. Na zemljevidu to očitno nakazuje ravna zahodna obala zaliva. Pod morjem je ena tektonska plošča, zahodno od obale, pa druga. Plošči drsata ena ob drugo in v mestu je vsako leto ogromno (manjših) potresov, celo upoštevajoč, da smo na Novi Zelandiji. Seveda pa vsi nekako podzavestno podzavestno pričakujejo tudi “ta velikega”.

Po prihodu v mesto sem se kaj kmalu dobil s kolegico, ki sem jo spoznal v hostlu v Blenheim-u. Pokazala mi je ulico s brezplačnim parkirnim prostorom (katerih tu ni veliko), nato pa sva se sprehodila nazaj proti centru. Zaradi noči, verjetno pa tudi zaradi ulic, katere sva si izbrala, se mi je najprej zdelo, da mesto ni najlepše urejeno. Zdelo se je precej kaotično in umazano. Večerjala sva v mali mehiški restavraciji, nato pa sva se premaknila na pivo najprej v Irski pub, nato pa v bar za katerega se je kasneje izkazalo, da je gay bar. Tud ok. Okrog polnoči sva se vrnila proti domu, ona v svoj AirBnB, jaz pa v svoj avto. Spal sem (kot je zame običajno) kot ubit.

V soboto sem se zbudil okrog 7h in bil res vesel, ko sem v bližnjem parku našel javni WC. Po jutranjem sproščanju sem se usmeril proti muzeju Nove Zelandije. Te Papa (kot se imenuje) po maorsko menda pomeni “naš prostor”. Muzej je najbolj znan muzej na NZ in svoj sloves si resnično zasluži. Najprej sem obiskal razstavo z naslovom The Great War, ki govori o novozelandski udeležbi v Prvi vojni. O vojakih ANZAC sem pisal že v enem od preteklih zapisov. Razstava, katero je soustvarjal slavni režiser Peter Jackson, je prikazovala zgodbo izkrcanja in bojevanja na polotoku Galipoli skozi oči šestih udeležencev tega velikega klanja. Med njimi sta bili prikazani tudi zgodbe vojaka maori krvi in zgodba sestre, ki je delala na eni od bolnišniških ladji Nove Zelandije. Na začetku vsakega od šestih “poglavji” razstave je bila okrogla soba v sredini katere je stal ogromen a izredno realističen kip osebe o kateri bo pripovedovana zgodba. Ustvarjalci teh kipov so se zares potrudili, vse do najmanjših detajlov, majhnih odrgnin na rokah, zdelanih uniform, z muhami prekrite hrane, prstnih odtisov in posameznih neurejenih las na frizuri objokane bolničarke. Vse te podrobnosti pa so prišle še bolj do živega prav zaradi velikosti kipov. Ti so bili namreč res veliki, verjetno nekje 3 ali 4-krat večji od realne velikosti človeka. Bili so tudi zelo blizu, tako-rekoč so skočili vate takoj, ko si vstopil v sobo.

Zelo so mi bili všeč tudi prikazi bojev na terenu bojišča. Na vsaj dveh točkah razstave je bil na mizi bela 3-dimenzionalna maketa terena na kateri so se odvijali boji na Galipoliju. Na to podlago so iz stropa projecirali animiran potek bojev ob njem pa komentirali po usmerjenih zvočnikih nad glavami. Zadeva je bila (spet) res odlično izvedena, že sama simulacija prehoda sonca čez teren in sence na pobočjih so bile čudovite.

Na tej razstavi sem se zadržal verjetno vsaj kake 3 ure, nato pa sem si na hitro ogledal še mnoge druge. Od mogočnih sil tektonike in simulatorja potresa, do zgodovine kulture Maorov (edina soba, kjer je bilo fotografiranje prepovedano), do morskega in živalskega dela (kjer sem lahko videl velikanskega lignja (cca 4m) in maketo srca Sinjega kita (v katerega so se manjši obiskovalci muzeja lahko splazili). Na ogled so postavili tudi top, katerega so odvrgli čez palubo, ko je Cookova ladja Endeavour nasedla na koralah 11 Junija 1770. In še kup drugih zanimivih stvari.

Po 8ih urah ogledov in pešačenja po muzeju sem bil že rahlo utrujen, tako ali tako pa so muzej zapirali. Očitno se bom moral še kdaj vrniti.

Po vrnitvi iz muzeja sem se ponovno dobil s kolegico. V 160 let stari hiši, kjer stanuje, je povabila še drugo deklino, s katero smo se spoznali v Blenheimu. Plan je bil da doma spijemo par piv, nato pa se odpravimo v njen hostel, od tam pa s širšo družbo na tehno žur v mesto. Do tega nisem prišel, saj sem se prej utrujen vrnil v moj avto(dom-ek).

Drugo jutro sem veselo uporabil kopalnico v hiši in si lahko celo privoščil tuš. Ker je ona ob 10h še vedno spala, sem se sam napotil v mesto. Za naslednje par dni sem se odločil, da si privoščim hostel. Po check-in-u sem pokosil, nato pa sem se odpravil na sprehod meetup v park. Po parih letih mogoče sem ponovno užival v slackline-u in (to prvič) družbi Kiwijev. Na poti do tja sem opazil tudi plezalsko telovadnico in našel celo ugodnejšo možnost za izposojo pasu. Ko sem se popoldne vračal domov sem imel občutek da se me nekaj loteva in res lahko rečem, da sta mi veter in premalo spanca prišla do živega.

Naslednji dan sem po dolgem spancu vseeno šel na sprehod na bližnji botanični park, celo peljal sem se z vzpenjačo. Bilo je lepo, a vreme ni najbolj sodelovalo. Vseeno sem vesel, da sem tudi ta dan izkoristil vsaj približno produktivno.

Za torek sem imel planiran odhod naprej a sem ostal v mestu. En razlog je bil predvideno srečanje s kolegom, katerega sem spoznal v Christchurchu, drug pa še vedno precej slabo počutje. Kolega se tekom dneva ni javil tako da sem praktično cel dan ostal v postelji. Zvečer, ko sem mu pisal, je odgovoril, da še vedno zgublja živce z esejem o Sino-Vietnamski vojni leta 1979. Klinc, pa drugič. V Wellington se bom najverjetneje še vrnil.

Danes planiram premik do Napier-a, kjer bom iskal delo za podaljšanje vize.

Foto zgodba: Zadnji dnevi južnega otoka

nekategorizirano, , , , , , ,

Po dolgem prejšnjem zapisu pa tokrat malo manj besedičenja in malo več fotk.

Fotografije so bile posnete v zadnjih nekaj dneh v Christchurch-u, Nelson-u (kjer sem z družbo iz hostla obiskal tamkajšnji muzej na prostem), Marlborough sounds (kjer sem prenočil v avtu na plaži) in Picton-u (od koder sem odplul na severni otok). Kot je očitno iz fotografij sem v zadnjih dneh imel res lepo vreme in vesel sem, da zapuščam južni otok s pozitivnimi občutki.