Zbogom Malta, novim dogodivščinam naproti!

Danes uživam v zadnjem večeru na otoku Malta. Jutri letim proti Španiji.

Tak večer je kot naročen za kanček refleksije. Ko sem se pred skoraj desetimi meseci odpravljal proti letališču v Italiji, nisem imel pojma na kaj se podajam. Čeprav se spominjam mojih dvomov, vprašanj in zmede se v retrospektivi vse skupaj zdi tako preprosto. Na Malti sem uspel dobiti dobro službo, spoznal sem kup dobrih in zanimivih ljudi in na sploh razširil svoja obzorja.

Zadnji teden je bil še posebej sproščen. V stanovanju smo z novimi cimri veliko kuhali in dobro jedli. Vse od štrukljev, bureka, falafel štručk, in odlične italijanske hrane … S službo sem zaključil v koncu prejšnjega tedna in v teh dneh sem imel dosti časa za uživanje v februarskem soncu. V petek smo po službi s kolegi šli v bližnji bar, kjer smo se poslovili še neuradno. Po tem je sledil klasični petkov sestanek ekipe iz Couch Surfing-a in, jasno, zaključek v Paceville-u. Pred odhodom iz otoka sem moral urediti še nekaj malenkosti, ravno dovolj, da tekom tedna ni bilo dolgčas. Kot zakleto, v zadnjih tednih sem spoznal nekaj noro odbitih ljudi, od katerih se nebi želel posloviti. Pomorski biologinji iz Nemčije in Malezije, nor Hrvat, Hrvatica in Nemka, ki so nove sostanovalke v našem stanovanju, restavratorke iz Španije, Latvije in Italije … Čeprav sem vesel, da grem naproti novim dogodivščinam, mi je žal, da nisem imel več časa z njimi.

Prav tako sem imel dobro priložnost obiskat še nekaj lokacij, kjer še nisem bil. Raziskovanje zagrajenega otoka Manoel, fotografiranje Mdine, jam session v Buggibi, … Včeraj sem obiskal celo pokrito plezalno steno, kjer sem spet plezal po polletnem premoru.

Zanimivo, da se vse te zanimive stvari dogodijo tik pred odhodom. Sigurno je povod za to veliko časa, ki ga med delovnim tednom nisem imel. Mogoče pa je res tudi, da sem zaradi odhoda bolj odprt do novih poznanstev.

Od standardne ekipe – Jin-tonik time klape – se poslavljam že skoraj cel teden. Vsaj občutek imam tak. Kolega iz Madžarske je odšel nazaj domov že v torek, Finec, Avstrijec in Srbkinja ostajajo tu. Čeprav je najin odhod tudi za njih precej velika sprememba, saj so se tudi med njimi odnosi precej spremenili od poletja.

Ko sem med novoletnimi prazniki govoril z eno izmed slovenskih kolegic, so mi v spominu ostale njene besede. Deklina je veliko potovala po svetu in bila na mnogih izmenjavah in praksah. Tako si je po svetu nabrala kopico kolegov in prijateljev, s katerimi se sedaj kdaj sliši ali govori preko spleta. Priznala je, da ji ni lahko, ko na koncu pogovora z prijateljem iz Indije pride vprašanje “kdaj se bomo spet srečali”, saj ve, da do tega verjetno ne bo prišlo nikoli. Ko imaš enkrat toliko kolegov po svetu, je nemogoče ohranjati stike z mnogimi izmed njih. Vseeno verjamem, da z veseljem gleda na te izkušnje v tujini.

Toliko na kratko. Življenje v moji prvi tuji državi je bilo lepo in vesel sem izkušenj in poznanstev, katere sem tu pridobil. Veselim se tudi novih dogodivščin, ki prihajajo naproti.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.