Tag Archives: služba

Zbogom Malta, novim dogodivščinam naproti!

Danes uživam v zadnjem večeru na otoku Malta. Jutri letim proti Španiji.

Tak večer je kot naročen za kanček refleksije. Ko sem se pred skoraj desetimi meseci odpravljal proti letališču v Italiji, nisem imel pojma na kaj se podajam. Čeprav se spominjam mojih dvomov, vprašanj in zmede se v retrospektivi vse skupaj zdi tako preprosto. Na Malti sem uspel dobiti dobro službo, spoznal sem kup dobrih in zanimivih ljudi in na sploh razširil svoja obzorja.

Zadnji teden je bil še posebej sproščen. V stanovanju smo z novimi cimri veliko kuhali in dobro jedli. Vse od štrukljev, bureka, falafel štručk, in odlične italijanske hrane … S službo sem zaključil v koncu prejšnjega tedna in v teh dneh sem imel dosti časa za uživanje v februarskem soncu. V petek smo po službi s kolegi šli v bližnji bar, kjer smo se poslovili še neuradno. Po tem je sledil klasični petkov sestanek ekipe iz Couch Surfing-a in, jasno, zaključek v Paceville-u. Pred odhodom iz otoka sem moral urediti še nekaj malenkosti, ravno dovolj, da tekom tedna ni bilo dolgčas. Kot zakleto, v zadnjih tednih sem spoznal nekaj noro odbitih ljudi, od katerih se nebi želel posloviti. Pomorski biologinji iz Nemčije in Malezije, nor Hrvat, Hrvatica in Nemka, ki so nove sostanovalke v našem stanovanju, restavratorke iz Španije, Latvije in Italije … Čeprav sem vesel, da grem naproti novim dogodivščinam, mi je žal, da nisem imel več časa z njimi.

Prav tako sem imel dobro priložnost obiskat še nekaj lokacij, kjer še nisem bil. Raziskovanje zagrajenega otoka Manoel, fotografiranje Mdine, jam session v Buggibi, … Včeraj sem obiskal celo pokrito plezalno steno, kjer sem spet plezal po polletnem premoru.

Zanimivo, da se vse te zanimive stvari dogodijo tik pred odhodom. Sigurno je povod za to veliko časa, ki ga med delovnim tednom nisem imel. Mogoče pa je res tudi, da sem zaradi odhoda bolj odprt do novih poznanstev.

Od standardne ekipe – Jin-tonik time klape – se poslavljam že skoraj cel teden. Vsaj občutek imam tak. Kolega iz Madžarske je odšel nazaj domov že v torek, Finec, Avstrijec in Srbkinja ostajajo tu. Čeprav je najin odhod tudi za njih precej velika sprememba, saj so se tudi med njimi odnosi precej spremenili od poletja.

Ko sem med novoletnimi prazniki govoril z eno izmed slovenskih kolegic, so mi v spominu ostale njene besede. Deklina je veliko potovala po svetu in bila na mnogih izmenjavah in praksah. Tako si je po svetu nabrala kopico kolegov in prijateljev, s katerimi se sedaj kdaj sliši ali govori preko spleta. Priznala je, da ji ni lahko, ko na koncu pogovora z prijateljem iz Indije pride vprašanje “kdaj se bomo spet srečali”, saj ve, da do tega verjetno ne bo prišlo nikoli. Ko imaš enkrat toliko kolegov po svetu, je nemogoče ohranjati stike z mnogimi izmed njih. Vseeno verjamem, da z veseljem gleda na te izkušnje v tujini.

Toliko na kratko. Življenje v moji prvi tuji državi je bilo lepo in vesel sem izkušenj in poznanstev, katere sem tu pridobil. Veselim se tudi novih dogodivščin, ki prihajajo naproti.

Obiski

Pretekli teden je bil nor.

Tako, kot vsak drug teden sem delal po cele dneve, v službi so se kopičili roki takoj po službi pa so bili vedno aktualni kaki plani. Na obisku sem imel namreč tri prijatelje iz Slovenije. In jasno sem želel z njimi preživeti kar največ časa. Žal mi ni uspelo dobiti prostega dneva, a smo se vseeno imeli super.

Večina popoldnevom se je tako kot ponavadi začelo na plaži. Po kakem pivcu ali dveh in morebitnem plavanju smo se nekako spontano odločili za potek dogodkov. Včasih se je druženje zavleklo pozno v noč, ob dobri družbi pa seveda paše dobro pivo. Tako je bilo ta teden vsajati še posebej težko. No vsaj nekajkrat.

Ko je nastopil vikend dogajanju, jasno, ni bilo konca, vse skupaj se je le še stopnjevalo. V petek po službi smo se dobili v Msidi in se namenili direktno proti letališču. Eden od gostov je po tednu dni namreč že odhajal. Vstavili smo se še v Valeti, kjer nam je zaradi kupovanja piva skoraj uspelo zamuditi naslednji avtobus do letališča. Ko smo prišli na letališče še zadnjih par besed in poslovilna fotografija. Za pomoč smo povprašali eno od dveh turistk, ki sta tako kot mi čakali na letalo pred letališčem. Ko smo ju po kratkem pogovoru povprašali iz kje sta sta povedala, da sta Slovenki. Pojasnili smo, da vemo, kje se ta država nahaja, nato pa nadaljevali pogovor v Slovenščini.

Ena izmed deklin živi v stanovanju, katerega so njeni starši kupili tu na Malti, druga jo je prišla obiskat. Vračala se je le prijateljica, tako da smo se z Urško zmenili, da se dobimo kasneje nekje v Pacevillu.

Ker smo imeli različne plane in obveznosti smo se razšli. Kolega sta se peljala še na vzhodni del otoka, deklina in jaz pa sva (vsak po svoje) odšla domov. V roku kake ure sem namreč imel zabavo, ki so jo organizirali s strani službe. Ker takih zabav nisem vajen sem se že ob prihodu rahlo osmešil s svojo opravo: kratka majica in kratke hlače. Ostali so bili jasno oblečeni v fino večerno toaleto. Moj izgovor je bil klasičen: delam v IT-ju. Večer se je nadaljeval zanimivo, nekaj dodatnim osmešitvam se pač nisem mogel izogniti.

Okrog polnoči se je službena zabava končevala. Po neumornem čakanju taksija smo se proti Pacevillu odpeljali z enim od sodelavcev. Tam smo se našli s slovenskimi kolegi in nadaljevali večer. Spoznali smo dve Poljakinji, ki so ravno zaključevale jezikovno šolo na otoku, še zadnja zabava pred odhodom.

Kasneje smo družbo Poljakinj zamenjali za družbo Slovenk. Po nekaj druženja na obali smo se odločili, da je verjetno pametno, da večer zaključimo. Po nekakšnem naključju (ali pač ne) smo se znašli na avtobusu, ki gre na drugo stran otoka, stran od našega stanovanja, proti stanovanju naših kolegic. Tam smo ob zadnjem pivu in hladni rižoti počakali, da sonce konkretno vzide. Spat smo se spravili okrog 7h.

Spanec ni trajal neomejeno, saj naj bi ob 11h po ključe prišel lastnik stanovanja. Dekline so se namreč izselile iz stanovanja, saj so odhajale domov. Tako smo se zbudili malo pred 11-o in odšli proti plaži. Vročina po prekrokani noči ni bila najbolj prijetna, zato je ledena kava prijala še toliko bolj. Čeprav kopalk nismo imeli s seboj se vodi nismo mogli upreti. Bila je neopisljivo odlična.

Po kopanju je sledilo še eno pivce, po tem pa še eno. Nazaj proti Sliemi smo se odpravili okrog 2h, saj smo imeli ob 3 rezervacijo za kosilo. Med vožnjo z avtobusom smo se zaradi izrednih okoliščin razšli, kar je dnevu dodalo še eno lepo izkušnjo. Ker sem jih želel ujeti sem med čakanjem na naslednji avtobus štopal. Prevoz sem naprosil pri avtu, ki je stal na semaforju. Maltežani niso vajeni avtoštoparjev, zato je bilo sicer prijetno vzdušje med vožnjo prekinjeno s kakim trenutkom nerodnosti.

Ponovno smo se srečali v restavraciji v Sliemi. Tam smo pojedli res odlično in ne predrago malteško kosilo. Po kosilu smo se odpravili proti domu, kjer smo se poslovili, saj se je vsem že mudilo na letališče. Večer se je nadaljeval z mojo standardno mednarodno družbo, na plaži in ob pivu. Zaključil se je ponovno v jutranjih urah.

Današnja nedelja je bila k sreči bolj umirjena. Plani, da gremo na izlet so padli v vodo, tako da je bila to odlična priložnost za počitek in detoksikacijo.

Čeprav je bil teden in vikend naporen, sem v njemu res užival. Družba iz Slovenije me je spomnila, da živim na idiličnem otoku, kamor večina ljudi prihaja na oddih. Da tukaj uživam tudi jaz in da bi se tega lahko večkrat zavedel. Hvala za odlično družbo, moj kavč vam je še naprej na razpolago.

 

 

 

Župan na Malti

Pred kratkim sem šel na malico z enim od sodelavcev. Tekom pogovora sem izvedel da mojster poleg redne zaposlitve v našem podjetju opravlja tudi funkcijo župana v eni izmed občin na Gozotu. Debato sem tako zapeljal v to smer.

Povedal je, da tako kot praktično vsi župani na otoku tudi on to funkcijo opravlja v glavnem med vikendi. Med tednom je večinoma na Malti torej ga med tednom v svojem mestu domačini sploh ne vidijo. Če se zgodi kak izreden dogodek se sicer res zapelje nazaj, včasih z avtom, menda pa si je pred kratkim kupil vodni skuter, ki mu olajša pot.

Občinski proračun njegove male občine znaša okrog 200 tisoč evrov na leto. Okrog 50 tisoč evrov namenijo za honorarje. Dodatnih 50 tisoč je za pisarniške stroške in stroške obratovanja. Ostalo je namenjeno za infrastrukturo, ceste ipd. Občine na Malti s tako malim proračunom nimajo velike avtonomije. Vse velike strateške odločitve so sprejete centralizirano, s strani vlade. Mogoče je so tudi zato razlike med severom in jugom otoka ter med Malto in Gozom tako velike – več denarja gre v razvita okolja, ki že prinašajo največje dobičke.

Na občini je zaposleno 5 ljudi, nobeden od njih ni zaposlen za polni delovni čas. Plače župana na Malti (ali Gozotu) znašajo med 8 in 16 tisoč evrov na leto. Predvidevam, da je to bruto znesek. Tako je jasno, da poleg te funkcije opravljajo še drug poklic. Kolega v našem podjetju dela odvetniške posle.

Svoj oddih si kolega menda poišče na Cominu, v Modri laguni. Čeprav je v teh mesecih ta kraj prenatrpan s turisti pravi, da mu je izredno všeč. Tja se zapelje s svojim skuterjem in se sprosti v tamkajšnji družbi. Prodajalci in drugi turistični delavci na otočku so menda večinoma prav tako iz Goza. Tako se druži z kolegi iz mladosti in uživa v poletnem soncu.

Kako se vse sestavi

Danes mineva mesec dni odkar sem se spravil na letalo proti jugu. Težko verjeti, zdi se, kot da sem tukaj le kak dober teden. Tole bo hiter povzetek dosedanjega dogajanja tukaj.

Prvi teden je bil aklimatizacijske narave. Vselil sem se v sobo pri Eli, punci iz Izraela, ki me je gostila že v januarju. Dogovorjena sva bila, da lahko pri njej ostanem nekako do konca maja, a je moj obisk pri njej trajal le kake 3 tedne. Prvi teden sem imel precej sproščen, hodil sem po otoku, spoznaval prve ljudi tukaj, … v glavnem kar užival. Imel sem tudi svoj prvi razgovor za zaposlitev, kjer pa so mi rekli, da naj si najprej najdem službo, potem pa pridem nazaj.

Drugi teden sem sem malo bolj intenzivno začel iskati službo. S CV-ji sem hodil naokoli, sprogramiral sem tudi skripto, ki mi je poiskala in shranila email naslove vseh hotelov na otoku. Prošnje sem tako poslal cca 200 hotelom. Od večine odgovora nisem dobil. Teden sem zaključil s plezanjem na južnem delu otoka in s festivalom ognjemetov v Bugibbi.

Tretji teden mi je počasi že tekla voda v grlo. Ela je najavila, da me ne bo mogla gostiti do konca maja, zato je najvišjo prioriteto dobilo iskanje stanovanja, iskanje službe je bilo na drugem mestu. V tem tednu sem bil precej leteč. Ogledal sem si nekaj stanovanj, preklical pa sem cel kup najemodajalcev. Ugotovil sem kako drag je telefon v tujini. Do konca tedna sem našel stanovanje, in opravil še nekaj razgovorov za službo. Vikend sem preživel kot gost v stanovanju kolega iz Slovenije, saj je Ela že potrebovala prosto sobo. Njegovi cimri so mi prijazno pomagali pri iskanju boljšega stanovanja.

Četrti teden sem začel s preselitvijo v moje novo bivališče. Spoznal sem se s novima cimroma, dva Španca o katerih imam še vedno odlično mnenje. Preostal del tedna sem preživel v Španiji, kot lahko prebereš v prejšnjem zapisu. Pred odhodom na počitnice sem dobil še odgovor iz enega izmed podjetji, da bi me radi zaposlili v njihovem podjetju. Bil sem vesel, sedaj se lahko sprostim in uživam te počitnice, ko pa pridem nazaj, pa začnem z delom. No, še preden sem prišel do Barcelone so me klicali še iz drugega podjetja, mi povedali da me oni tudi želijo v svoji družbi in da naj v ponedeljek pridem podpisati pogodbo. Brez veliko razmišljanja sem se odločil za drugo podjetje in kasneje poklical prvo in jih zavrnil (čeprav sem jih prej že sprejel).

Ta teden sem torej začel delovno. Več o delovnih navadah tu bom napisal ob kaki drugi priložnosti, rečem lahko samo, da ta zapis pišem precej utrujen.