Tag Archives: tradicija

Fallas

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , ,

Kot sem že omenil v enem od zapisov, sem v sredi marca obiskal Valencijo. Glavni izgovor za popotovanje je bil zaključek festivala Las Fallas. Ta je največji festival v Valencii, dogaja pa se vsako leto nekaj tednov v polovici marca. Tradicija je stara vsaj nekaj sto let. V 18. stoletju so mizarji in tesarji iz Valencie na večer godu svetega Jožefa pred svojo delavnico sežgali lesene odpadke iz delavnice in stojala za sveče, ki jih med poletnimi meseci ne bodo potrebovali več. Tekom desetletji se je običaj izoblikoval v turistično atrakcijo, kot je danes. Večina soseščin v mestu se mnogo mesecev prej začne pripravljati na festival. Delo poteka mnogo mesecev, končno pa skulpture doživijo enako usodo, kot njuni predhodniki nekaj stoletji v preteklosti.

Skulpture, ki jih te samoorganizirane lokalne skupnosti postavijo so resnično občudovanja vredne. Več deset metrov visoki kipi iz lesa in papirja so kot junaki iz novodobnih risank, živih barv in popolnih oblik. Kipi imajo ponavadi politično konotacijo, norčujejo se iz kake absurdne izjave politika, situacije v svetu, v Španiji ali na lokalnem političnem parketu. Ogromne količine materiala, časa in kreativnosti, ki so vidne na površju skulptur, pa niso poceni. Izgradnja ponavadi stane od nekaj deset tisoč evrov naprej. Izgradnja skulpture, ki je letos stala pred mestno hišo naj bi stala 170 tisoč evrov. In teh skulptur je po celotni Valencii nekje med 300 in 500.

Poleg velikanskih Fall so ponavadi še manjše skulpture, ki merijo v višino le kake dva metra. Te se imenujejo ninotos, in so bolj v domeni otrok.

V večeru 19. marca vse te umetnine, tisoče ur dela in sto-tisoče evrov izgine v plamenih. Dogodek se imenuje la crema in je res vreden ogleda.

Še ena izmed zanimivosti, ki sem jih opazil med mojim obiskom, je Valencijska obsedenost nad petardami in ognjemeti. Petarde tekom festivala uporabljajo vsi. Starši spodbujajo svoje otroke (tudi tiste, ki so ravnokar shodili) in jim delijo petarde in drugo pirotehniko. Ognjemet je del protokola pri požigu vsake izmed fall.h

Zanimivi so tudi kostumi, ki jih nosijo Valencijčani. Počasi ugotavljam, da se Španci precej radi oblečejo v tradicionalne obleke. Podobno navdušenje sem kasneje opazil tudi v drugih mestih na drugih prireditvah.

Tradicionalna večerja v Štokholmu

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Nedelja, 17. avgusta je bil moj zadnji dan na Švedskem. Že nekaj tednov pred izletom, sem bil za ta dan povabljen na tradicionalno Švedsko večerjo.

Ko sva se z Natasho vrnila iz izleta po otočkih, so bile priprave že v polnem teku. Gustav in njegov kolega sta pripravljala hrano, katero smo nato nesli na zabavo. Pita z zelenjavo in jajci, jajčna solata z sardinami, ter seveda velike količine alkohola. Med pripravljanjem na odhod sem ugotovil, da imam odhod letala ob šestih zjutraj in ne ob štirih zvečer, kot sem pričakoval. Poleg tega sem imel v planu še natisniti vozovnico za avtobus. Za le to se je na koncu izkazalo, da bo ne bo potrebno, saj je bila fotografija QR kode dovolj. Ker je bilo očitno, da bom iz mesta moral odriniti direktno iz zabave, sem tudi sam spakiral moje stvari. Nato smo odrinili.

Do Hakana smo imeli namen iti z vlakom, a smo se premislili, saj je bila proga menda zaprta zaradi samomora. Tako smo se na obrobje mesta peljali z kombinacijo avtobusov in podzemne železnice. Pot je trajala kake 45 minut. Ko smo prišli do naše postaje me je presenetilo, da smo za zadnji kilometer poti potrebovali pomoč GPS-a, saj se nobeden od gostiteljevih kolegov ni spomnil prave poti do njegovega stanovanja.

Po uvodnih pripravah in pozdravnih aperitivih smo počasi začeli nositi potrebščine na mizo pred blokom. Mala miza v parku blokovskega naselja se je kmalu šibila pod težo hrane in pijače. Okrog nje se nas je posedlo okrog 10 ljudi. Večinoma so bili to prijatelji in družina našega gostitelja, midva z Natasho sva bila edina tujca. Vseeno so bili do naju zelo prijazni, večino časa so se trudili govoriti angleško. Za glasbo so prinesli tablico ter mali kitarski ojačevalec iz katerega so prihajali težko metalne melodije. Izbor glasbe mi je bil za skoraj družinsko vzdušje precej presenetljiv.

Noč se je nadaljevala z hrano in pijačo. Novinca sva bila podučena kako se jedo sladkovodni raki, po katerih je zabava poimenovana. Veliko dela in protokola za le malo mesa. Rake se je hladne. Običajno se kupi že kuhane, tako da z njimi ni veliko priprav. Ko sva se novinca učila od ene od povabljenih, so prisluhnili tudi nekateri drugi Švedi, kot da ne bi točno vedeli kako se zadeve lotiti. Nenazadnje se take zabave dogodijo le enkrat ali dvakrat na leto, ponavadi ravno v Avgustu.

Ob hrani se je jasno tudi precej pilo. Ob vsaki rundi so zapeli kako od pesmi, ki se običajno pojejo ob takih priložnostih. Le prva pesem je “predpisana” in tradicionalno se na začetku vedno poje to. Vse druge so po želji.

Večerja se je končala s sladico. Jabolčna pita in pita iz borovnic prelite s tekočo smetano sta bile odlične, zato sta prav hitro izginile. Nekje v zgodnjih urah naslednjega dne smo se prestavili nazaj v stanovanje. Moji spomini so rahlo megleni, verjetno malo zaradi alkohola, malo pa tudi zaradi utrujenosti. Taka aktivnost namreč ne pripomore pri zdravljenju prehlada.

Od mojih gostiteljev sem se poslovil sam, nekje sredi noči. Moral sem priti do glavne avtobusne postaje od kjer sem imel prevoz do letališča. Čeprav nisem imel pojma kje točno sem, sem nekako uspel najti pravi avtobus, s katerim sem se peljal do centra mesta.  Na avtobusu sem srečal Natasho in enega od povabljencev, ko sta odhajala domov. Pot nazaj do letališča in na otok je bila dolgotrajna in ne-pretresljiva.