Tag Archives: obisk

Obisk!

nekategorizirano, , , , , , , , , , , , , ,

V četrtek, 2. novembra sem dobil obisk. Kolegica iz Kranja je priletela na NZ, kjer bova v naslednjih treh tednih skupaj obdelala severni otok.

Pobral sem jo v Aucklandu, kjer sva se prvi dan sprehodila po mestu, zvečer pa ob kartonu piva šepetajoče nadoknadila vse kar se je dogodilo v zadnjem letu. Naslednji dan sva se prestavila v drug hostel, ker je bil najin popolnoma zaseden in tako nisva mogla podaljšati prenočišča. Ker je bil nov hostel malo ven iz centra, sva si za premik vzela kako dobro uro. Tam sva odložila prtljago, nakar sva se preko vulkanskih gričov vrnila nazaj v mesto, kjer sva obiskala eno od brezplačnih galerij. Umetnin res da nisva razumela, arhitektura stavbe pa nama je bila precej všeč. Po tortici in vrnitvi domov sva si si privoščila veliko skledo makaronov, saj sva se ta dan res do dobrega nahodila (kakih 15km).

Za naslednji dan je bil v planu srečanje z nekdanjim učiteljem fizike. Bivši Izlačan se je na Novo Zelandijo z družino preselil preselil pred kakimi petimi leti. Pobral naju je pred hostlom od koder pa smo se odpeljali na One Tree hill – še enega od priljubljenih gričov z lepim razgledom nad mesto. Vreme sicer ni bilo idealno, a razgledi na ogromno mesto so vseeno bili lepi. Preden sva se z avtobusom odpeljala naprej proti severu smo spili še kavo v kavarni na eni izmed aucklandskih plaž.

Avtobus naju je peljal proti Whangarei-u. Med štopanjem proti Aucklandu par dni pred tem me je namreč pobral Kivi iz tega mesteca, ki mi je ob koncu vožnje dal njegovo poslovno vizitko in ponudil prenočišče na njegovi kmetiji, če bom še kdaj v bližini. Poklical sem ga in izkazalo se je, da možak dejansko ni blefiral.

Prišel je po naju v mesto, nato pa smo se odpeljali do njihove kmetije kakih 15 km stran. Ker so prav na ta dan praznovali Guy Fawkes day smo se kmalu po prihodu pripravili za premik. V avto smo naložili veliko hladilno skrinjo s pivom ter nekaj škatel pirotehnike. Guy Fawkes je leta 1605 poizkušal razseliti angleški parlament, umoriti kralja James-a 1. in na kraljevi prestol vnesti krščanskega vladarja. Ujeli so ga 5. novembra, v kletnih prostorih palače Westminster, kjer je stražil sobo polno smodnika. Njegovega neuspelega načrta se Angleži s kresovi spominjajo vsako jesen, njegov lik pa je bil tudi inspiracija za film V for vendeta.

Tako smo se odpeljali na drugo stran mesta, po poti pa smo se ustavili še v restavraciji na večerji. Ko smo prispeli smo se znašli na mali zasebni zabavi z enim največjih kresov v zgodovini kresovanja (no ja, skoraj). Res všeč mi je bilo, da ta “prvomajski” praznik preživljam v pristnem okolju, v družbi lokalcev pa tudi prijateljice iz domačih krajev. Domov smo se vrnili nekako po zaključku ognjemeta.

Naslednji dan pa je bil prav tako precej pester. Po zajtrku smo nahranili nekaj tednov stare teličke, nato pa sta najina gostitelja skočila v mesto po opravkih, midva pa sva se sprehodila na bližnji hrib. Ko sva se vrnila nas je peljal še do soseda, kjer nama je predstavil molžo krav na srednje veliki (cca 350 krav) NZ kmetiji. Po povratku sva imela prav tako priložnost jahanja in negovanja njunih konj nato pa smo se mastili ob odlični pojedini in dokončno izpraznili hladilnik s pivom.

Prvomajski prazniki 2015

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , , , ,

Maj je najboljši mesec v letu in prvomajski prazniki so daleč najboljše počitnice v letu. Običajno v času teh praznikov pobegnem kam na tuje. Tokrat temu ni bilo tako, vseeno pa se bodo zadnji dnevi ostali v dobrem spominu.

Pred kratkim sem se končno zmigal do banke, kjer sem plačal zavarovanje za športne aktivnosti v regiji Murcije. S tem zavarovanjem imam prost vstop v športno dvorano, kjer je na voljo tudi plezalna stena. Verjetno bom med poletjem plezal večinoma zunaj, a vseeno se mi zdi to dobra naložba. Upam, da bom v naslednjih tednih plezal vsaj nekajkrat na teden. Telovadnico sem si šel v četrtek tudi ogledati in se pogovoril z nadzornikom. Mala balvanska stena je sicer stara in z improvizirano leseno podlago, a oprimki so kvalitetni. Poleg tega je menda na voljo še ena stena, katere pa še nisem videl.

Po plezanju smo imeli v navtičnem klubu otvoritev sezone. Po uradnem programu (ki je trajal pol ure in smo ga uspeli popolnoma zamuditi), smo se zapodili v brezplačno hrano in pivo. Pogovarjal sem se tudi z admiralom španske mornarice nastanjene v Cartageni (mislim, da se je predstavil, kot admiral). Po večerji smo najbolj zagnani napolnili plastenke z brezplačnim pivom in se podali proti mestu. Sledil je standardni žur, mesto se je pripravljajo la prvomajsko zabavo.

Petek se je začel bolj počasi. Po kosilu sem se sprehajal po mestu in poslušal glasbo. Na glavnih trgih so bili postavljeni odri in že tekom dneva je na njih potekal program. Na enem od prizorišč sem srečal kolegico prostovoljko iz druge organizacije v Cartageni. Z njenima prijateljema se je odpravljala proti lokalni plaži. Hitro so se odločili da me vzamejo seboj in jaz nisem ugovarjal. Po obisku pri Kitajcu, ki nam je prodal hladno pivo smo se posedeli v hipi kombi in se odpeljali do bližnje plaže. Tam smo najprej z deklinami iz mesta spili kavo (asiatico), potem pa smo se prestavili na mivko. Po sončnem zahodu nas je hlad pregnal proti domu, nato pa jasno naprej v mesto, kjer smo nadaljevali druženje nekako do jutranjih ur (seveda z obveznim kuhanjem makaronov ob 3h zjutraj v stanovanju od enega od prisotnih).

Sobota je bila odličen dan. Vreme je bilo popolno, kot naročeno za prvo regato v sezoni. Okrog navtičnega kluba je kar mrgolelo ljudi, nekateri so prišli le na kosilo, mnogo izmed nas pa je bilo tam zaradi tekmovanja jadrnic. Start naj bi bil ob 5h, a so ga zaradi izplutja ene od velikih ladji iz pristanišča prestavili za eno uro. Tokrat je tekmovalo enajst jadrnic z latinskim jadrom. Jadrnice so enaindvajset dlani dolge lesene barke z (pre)velikim jadrom. Mnoge izmed njih so v preteklosti bile namenjene ribarjenju. Posadka običajno šteje 5 članov.

Prijatelji društva, ki nismo tekmovali, tekmo pa smo si vseeno želeli ogledati od blizu, smo se posedli v motoriziran čoln in odpluli proti štartni liniji. Regata je potekala okrog 3-h boj, dve izmed njih so bile privezane v zalivu, znotraj valobrana, ena pa ob izhodu iz zaliva, med obema svetilnikoma. Pred začetkom sem slišal, da je veter precej močan in da je verjetno, da bo regata precej zanimiva. In res je bilo tako. V približno dveh urah, kolikor je regata trajala, so se v vodo prevrnile 3 jadrnice skupaj s svojimi posadkami. Zaradi velikega jadra in oblike trupa so te barke precej nestabilne. Trenutek nepozornosti in celotna posadka je mokra. Četudi je posadka dobro izurjena, ni varna pred vodo. Ena od posadk je zaradi prevrnitve namreč izgubila vodstvo. Včasih se menda celo zgodi, da od 11-ih jadrnic na cilj prispejo le 3.

Tekmovanje se je končalo praktično s fotofinišem. Po okrog 6,5 km (3,5 NM) je bila razlika med zmagovalnim in drugo uvrščenim plovilom le nekaj decimetrov. Kljub visoki tekmovalnosti in nekaj nesrečam je bilo vzdušje ob koncu zelo pozitivno.

Po lepem dnevu na vodi smo dobili še eno presenečenje. Na obisk v Cartageno sta namreč prišla kolegica in kolega iz Lorke, ki smo ju spoznali na uvodnem treningu za EVS. Skupaj smo odšli do našega stanovanja, kjer smo iz ostankov v hladilniku sestavili odlično omako za … testenine, seveda. Po večerji smo se odpravili v mesto, kjer smo spet uživali v flamenku, skupinskih plesih, živi glasbi in hladnemu pivu.

Vikend sem zaključil z izletom do Los Nietos in vasice blizu, kjer ima ena od kolegic privezan svoj čoln. Ta dan sem se povabil na jadranje po malem morju (Mar menor). Po izplutju iz pristana in dvigu jadra, mi je kmalu predala v roke krmilo in mi prepustila jadranje večji del časa. Ob enem izmed otokov sva se zasidrala in kljub temu, da to ni bilo v planu, skočila v vodo. Prijateljica, ki je bila dan prej na enem od čolnov, ki se je prevrnil, mi je povedala, da je voda tukaj precej bolj prijetna. In res je bila super. Ko sva se kasneje sušila, sva opazila, da se nisva zasidrala pretirano dobro, kar bi se lahko končalo tudi precej slabše. Kakorkoli, z jadranjem sva nadaljevala severno-vzhodno. Ko sva prišla do drugega otoka, sem predlagal, da ga obplujeva po drugi strani in se nato vrneva v pristan. Odločitev je bila sprejeta in kmalu sem spoznal, da je pri teh odločitvah dobro misliti tudi na smer vetra. Prva lekcija – plutje proti vetru je bolj dolgotrajno – je bila jasno predstavljena. Na poti okrog otoka se je povečal tudi veter in valovi, kaj je jadranje naredilo kanček bolj zanimivo. K sreči je bila jadrnica bistveno bolj stabilna, kot tekmovalne jadrnice, tako da nisva bila v resni nevarnosti.

V marino sva se vrnila po kakih 5h urah jadranja, okrog pol šestih popoldne. Od tam pa s kolesom in vlakom nazaj do Cartagene.

Stolp svete Marije in modra laguna

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Ta vikend sem ponovno dobil obisk. Spet sem vodič po otoku, včasih pa tudi prevajalec, lekarnar, logistik, in podobno.

Današnji izlet je za cilj imel enega od manjših otočkov v Malteškem otočju. Komino je otok med Malto in Gozo-m in je najmanjši poseljeni otok. Na njemu je en hotel, utrdba iz časov malteških vitezov in največkrat fotografirana laguna v državi. Vozovnico za ladjo lahko kupiš v Sliemi, se cene gibljejo nekje med 8 in 40 evrov.

Z materjo sva odšla malo pred deseto. Očeta sva zaradi zdravstvenih težav pustila na Malti. Po uvodni zmedi in paniki, da bova zamudila, sva končno ujela ladjo. Prijazen kapitan naju je na mojo željo celo počakal. Vožnja do otočka je trajala dobro uro. Najprej smo se ustavili na Gozu, kjer je del turistov odšla na ogled tega otoka. Mi smo se odpeljali nazaj do malega otočka. Po izkrcanju sva bila v dilemi: najprej voda, in nato pohod in zgodovina ali obratno? Odločila sva se za prvo opcijo, kar je bilo verjetno kar pravilna odločitev. Podala sva se proti edini vojaški utrdbi na otoku – stražnemu stolpu. Stolp je bil zgrajen v letu 1618, okrog 200 let po tem, ko so uradniki na otoku spoznali, da je to pomembna strateška pozicija za tak objekt. Z 6 metrskimi zidovi in okrog 30 ljudmi (menda pa tudi do 60) postave je predstavljal težko točko za napad.

Vstop v stolp je prost, prostovoljci, ki tam delujejo se priporočajo prostovoljnih prispevkov. Danes sta bila v stolpu starejša gospa iz Anglije in starejši Maltežan. Hitro smo se zapletli v debato in spoznal sem, da čeprav se z zgodovino ukvarjata popolnoma neprofesionalno imata kar dobro poznavanje dejstev. Prav tako sta bila zelo prijazna in vesela razložiti vse kar o stolpu vesta.

Po ogledu stolpiča, ki je med drugim bil uporabljen tudi za sceno v filmu Grof Monte Krista, sva odšla nazaj proti pristanu. Ob njem je slavna modra laguna, ki je celo leto popolnoma preplavljena s turisti. Upam si predstavljati, da je bilo danes malo bolje, čeprav sonca željnih plažnikov ni manjkalo. Plavanje v res filmsko lepem zalivu, kratko raziskovanje otočka na drugi stani zaliva, nato pa nazaj. Sonce in branje o vitezih. Po tem pa pivo in počasi prti domu.

Pred odhodom sem se še zadnjič vrgel v vodo. Tokrat je bilo to v pristanu, meda ladjami, s seboj pa sem imel masko. Prvič sem videl res veliko jato rib, precej noro doživetje. Mnoge izmed njih bi kar lepo prekrile krožnik. :)

Na poti nazaj smo se ustavili še ob jamah v severnih pečinah Komina. Nič pretresljivo posebnega, a lepi razgledi. Pot nazaj sem si krajšal z debato z turistkami iz Barcelone. Nazaj v pristanišče Slieme smo se vrnili okrog 5 in 30-e ure.

Selitev

nekategorizirano, , , , ,

Pred natanko enim tednom smo se s cimri preselili v novo stanovanje. Oba sostanovalca sta na obisk dobila svoji deklini, tako da sta si tudi ona želela vsak svojo sobo. Stanovanje je naše Rosario, po ogledu smo se prav hitro odločili zanj. Naše staro stanovanje smo prav tako oddali brez kakršnihkoli problemov. En zapis na skupino na Facebook-u, en ogled in smo bili dogovorjeni. Podnajemniški trg na otoku je, predvsem v tem času, izjemno dinamičen in stanovanja se lahko oddajo v nekaj urah.

Seljenje samo je bilo precej zabavno opravilo. Spominjalo je na nepozabni prizor, ko smo nekaj tednov pred tem skupaj šli po nakupih. Trije mladeniči vsak s svojim bizarnim stilom, eden z nahrbtnikom, drug z športno boršo in tretji z babičino torbo s koleščki. Vsi naloženi z testeninami in pivom, v eni roki pa sladoled jebivetersko proti domu.

Po sobotnem dopoldnevu ob in v morju sem prišel domov okrog 2h. Za selitev jasno še nisem imel pripravljeno, zato sem začel basati stvari v nahrbtnike. Z lastnikom novega stanovanja smo bili zmenjeni ob 3h, novi stanovalci pa so prav tako čakali, da se spravimo ven iz stanovanja. Jaz sem stvari transportiral s kolesom, Španec z motorjem, Italijan pa se je vozil z avtobusom. K sreči novo stanovanje ni bilo pretirano oddaljeno od starega in tako vožnja ni bila preveč naporna. Čeprav v treh mesecih odkar sem na otoku tukaj nisem kupil praktično ničesar razen hrane in ostalih osnovnih potrebščin, sem moral pot opraviti trikrat. Neverjetno kako hitro se ti v stanovanju naberejo neumnosti.

V tednu dni smo se vsi trije že precej udomačili. Lokacija stanovanja je super in čeprav smo le streljaj stran od ulice, ki jo zvečer zasedejo nočne delavke je okolje precej mirno. Nedaleč stran je celo majhen gozdiček, kjer se lahko usedeš na pivce, če si ga prineseš s seboj. Prijetno je tudi zjutraj, saj na poti v službo s kolesom ni več potrebno premagovati (sicer malih) hribčkov, temveč se le spustim do centra. Še ena prednost novega stanovanja je, da imamo precej manj nezaželenih gostov v obliki malih živalic.

Tekom tedna je španski kolega dobil informacijo iz Španije, da je sprejet na delovno mesto na katerega se je prijavil, zatorej se v naslednjem tednu obeta še ena sprememba. Imanoel se s svojo deklino vrača v Španijo, v naše stanovanje pa prihaja mlada in po fotografiji sodeč hudo vroča Kolumbijka. Poleg nje pa konec tedna pričakujem še obiske iz Slovenije. Prihajajo še zabavni dnevi.

Prvi obisk in izlet v Popajevo deželo

nekategorizirano, , , , , ,

Včeraj sem dobil prvi obisk iz Slovenije. Kolegica je po čudnem naključju dobila prakso na otoku in čeprav ji vročina ne prija najbolj se je odločila, da je to bolje, kot ostati doma. S tem se lahko le strinjam. V svojo sobo se bo lahko vselila z naslednjim tednom in jasno sem jo pogostil teh nekaj dni.

Po dolgem sobotnem spancu in po poštenem zajtrku (za keterega med tednom ni časa!!!, groza, h?) sva se odpravila na izlet. Prva predstavitev otoka je vključevala vožnjo do Slieme nato pa sprehod po promenadi vse do Pacevill-a, bežen ogled kapitalističnih obrednih mest, nato pa pobeg proti severo-vzhodu države. Najin cilj je bila mala vasica v zakotnem zalivu, kjer so 80-desetega leta snemali film o Popaju.

Po (klasično) dolgotrajni vožnji z avtobusom in nekaj pešačenja sva končno prispela na cilj. Bilo je že pozno popoldne in oba sva bila že precej lačna, zato sva poiskala mesto z razgledom in si pripravila piknik. Ob jedi sva uživala ob pogledu na vasico in na morje kot iz razglednice.

Popajovo vas so za namene filma postavili v letu 1979. Vas je postavljalo 165 ljudi za celotno izgradnjo pa so potrebovali 7 mesecev. Gradbeni material (predvsem les) je bil na otok pripeljan iz Norveške, pa tudi iz daljne Kanade. Nastala je prikupna vasica, ki je bila uporabljena le za namene filma, sedaj pa služi kot turistična atrakcija. Vstopnina za ogled vasice je 10,5 evra, če pa imaš smolo, pa se v vasici ravno odvija ohcet in je tako vstop za nepovabljene onemogočen. Nama se je dogodilo prav to, a se v resnici nisva pretirano sekirala.

Nazaj proti civilizaciji sva se hotela odpraviti z avtobusom, a ker je iz te vasice vozil le enkrat na uro (vozi pa 6 minut), je bilo jasno, da bo hitreje peš. Po poti sva štopala, ne zato, ker bi bilo do cilja predaleč ampak bolj zato, ker lahko. Avtoštop je namreč odlična priložnost za spoznavanje zanimivih ljudi. Ker na Malti ta način potovanja ni pretirano priljubljen in razširjen nisva gojila velikega upanja, da nama kdo vstavi. Vseeno se nama je nasmehnila sreča, ko sta nama z žepnim avtomobilom vstavila dva župnika. Do konca poti nismo imeli dosti časa zato se debata ni kaj prida razvnela.

Nazaj do doma z avtobusom, kjer pa se spomnim, da sem se zjutraj ključ pustil v žepu drugih hlač. Tako je bil pred spanjem potreben še lov za sostanovalcem. Po takem dnevu spanec še bolj prija.