Tag Archives: zgodovina

Petra

nekategorizirano, ,

Čeprav so pričakovali dolgo in mrzlo noč se je prenočišče v Wadi Musa-i izkazalo za odlično. Najcenejše do sedaj (17 jod), relativno udobno in s čudovitimi razgledi. Teh sva se naužila že zvečer, ob sončnem zahodu. In dobro da sva se jih, ker zjutraj naju je pričakalo drugačno vreme.

Kot napovedano je že zjutraj deževalo. Dremanje in obračanje v postelji ni pomagalo, dež z vetrom se je dejansko samo okrepil, na koncu pa prelevil še v sodro in sneg.

Za ta dan sva planirala pohod od kakih 12km od male Petre do Petre. Sedaj pa sva se zavijala v odeje in razmišljanja če se nama sploh da ven.

Končno sva zbrala energijo, saj sva vedela da nama bo sigurno žal, če to izpustiva. Plan sva spremenila le v toliko, da nisva šla na pohod temveč sva se odločila za standardni ogled starega mesta. Sprehodila sva se do vhoda, ker sva srečala tri Romune najine starosti. Kupili smo karte in se odpravili v arheološki park.

Že na začetku so nama začeli razlagati o vseh nategih katerih so bili deležni. Taksisti, hotelirji, gostinci in naključni mimoidoči, vsi so se zarotili proti njim. In tako se je tudi nadaljevalo.

Na informacijah ob blagajni so nam razložili pot v parku. Med drugim so dejali tudi ta je prvi del – ježa konj – vključena v ceno. Ko smo prišli do konj smo jasno izbrali to opcijo, a že po kakih 10ih metrih so vodiči začenjali omenjati napitnino. Sam sem takoj rekel da ne bom plačal in naj ne pričakujejo nič od nas. Drugi niso bili tako odločni in ker so nas ob koncu odložili nekaj metrov narazen – da se ne bi posvetovali – so od njih vseeno dobili nekaj denarja. Z Evo sva bila odločna in nisva popustila kar pa vodnikom ni bilo prav nič všeč. Na koncu se je vse dobro izšlo, postal je le slab priokus.

Romuni sicer niso valili krivde na naju in pot dni nadaljevali skupaj.

Sprehodili smo se skozi čudovit kanjon, dober kilometer rahlega spusta. Med tem smo opazovali čudesa narave in lahko je voda sklesala zaobljene linije. Po poti so se pokazale tudi nekatere skulpture, ki so jih pred več stoletji v steno vklesali takratni prebivalci doline.

Po kake pol ure lahkotne hoje pa se je ozka dolina nenadoma široko odprla. Pred nami je zasijala neverjetna podoba zgradbe vklesane v steno mogočnega klifa. Res veličastna podoba ki bi te lahko prevzela za več ur, a ni bilo tako. Presenečenje in občudovanje do hitro prekinili lokalci, ki so zahtevali našo pozornost. Nekateri so prodajali spominke, drugi so nas hoteli voditi na razgledišče, spet tretji bi od nas zaslužili s sendvičem, čajem ali kamelo.

Nismo se kaj dosti zmenili zanje, poslikali smo in nadaljevali pot. Izbrali so dolgo pot z razgledi tako da smo se dejansko pošteno nahodili. Ogkedali smo si večino centralnega dela, pot do svetišča pa je bila menda zaprta.

Ob vrnitvi v mesto nam je telefon povedal da smo prehodili dobrih 15km torej več kot sva v začetku planirala za pohod. Povečerjali smo se v lokalni gostilni in se z veseljem odpravili na zaslužen počitek – in priprave za naslednji dan.

Fallas

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , ,

Kot sem že omenil v enem od zapisov, sem v sredi marca obiskal Valencijo. Glavni izgovor za popotovanje je bil zaključek festivala Las Fallas. Ta je največji festival v Valencii, dogaja pa se vsako leto nekaj tednov v polovici marca. Tradicija je stara vsaj nekaj sto let. V 18. stoletju so mizarji in tesarji iz Valencie na večer godu svetega Jožefa pred svojo delavnico sežgali lesene odpadke iz delavnice in stojala za sveče, ki jih med poletnimi meseci ne bodo potrebovali več. Tekom desetletji se je običaj izoblikoval v turistično atrakcijo, kot je danes. Večina soseščin v mestu se mnogo mesecev prej začne pripravljati na festival. Delo poteka mnogo mesecev, končno pa skulpture doživijo enako usodo, kot njuni predhodniki nekaj stoletji v preteklosti.

Skulpture, ki jih te samoorganizirane lokalne skupnosti postavijo so resnično občudovanja vredne. Več deset metrov visoki kipi iz lesa in papirja so kot junaki iz novodobnih risank, živih barv in popolnih oblik. Kipi imajo ponavadi politično konotacijo, norčujejo se iz kake absurdne izjave politika, situacije v svetu, v Španiji ali na lokalnem političnem parketu. Ogromne količine materiala, časa in kreativnosti, ki so vidne na površju skulptur, pa niso poceni. Izgradnja ponavadi stane od nekaj deset tisoč evrov naprej. Izgradnja skulpture, ki je letos stala pred mestno hišo naj bi stala 170 tisoč evrov. In teh skulptur je po celotni Valencii nekje med 300 in 500.

Poleg velikanskih Fall so ponavadi še manjše skulpture, ki merijo v višino le kake dva metra. Te se imenujejo ninotos, in so bolj v domeni otrok.

V večeru 19. marca vse te umetnine, tisoče ur dela in sto-tisoče evrov izgine v plamenih. Dogodek se imenuje la crema in je res vreden ogleda.

Še ena izmed zanimivosti, ki sem jih opazil med mojim obiskom, je Valencijska obsedenost nad petardami in ognjemeti. Petarde tekom festivala uporabljajo vsi. Starši spodbujajo svoje otroke (tudi tiste, ki so ravnokar shodili) in jim delijo petarde in drugo pirotehniko. Ognjemet je del protokola pri požigu vsake izmed fall.h

Zanimivi so tudi kostumi, ki jih nosijo Valencijčani. Počasi ugotavljam, da se Španci precej radi oblečejo v tradicionalne obleke. Podobno navdušenje sem kasneje opazil tudi v drugih mestih na drugih prireditvah.

Pohod ob obranbmemu zidu

nekategorizirano, , , , , ,

Viktorijina linija (Viktoria lines) je serija utrdb in razvalin na severno-zahodnem delu otoka Malta.

Veliki malteški zid, kot ga ljubkovalno kličejo Maltežani so kot obrambno zgradbo zgradili Angleži ob koncu 19. stoletja. Utrdba, dolga 12 km, se nahaja na vrhu naravne prepreke, nekakšnega “kraškega roba” ki se razprostira preko širine otoka. Z gradnjo so Angleži začeli leta 1873. Z gradnjo so povezali in izboljšali manjše utrdbe, ki so jih pred njimi zgradili že malteški vitezi, ko so spoznali da bodo težko branili celoten otok. Graditelji so posamezne utrdbe povezali z zidom visokim okrog 1,5m. Zid je v večini primerih tekel po vrhu vzpetine, ki bi morebitnim napadalcem še dodatno otežila napad. Včasih pa se je zid spustil v male kanjone in suhe struge, kjer je bilo potrebno izgraditi mostove. Zid so konstantno dograjevali in izpopolnjevali. Leta 1897 je bil zid dovršen. V tem letu je kraljica Viktorija praznovala svoj diamantno obletnico vladanja. Leta 1900 se je po vojaški vaji izkazalo, da ima obrambni zid vprašljivo strateško vrednost. Do leta 1907 so uporabo zidu, razen priobalnih utrdb, popolnoma opustili.

Obrambno obzidje sem si ogledal to soboto. V prijetni družbi sem se odpravil na organiziran pohod od začetka do konca linije. Po dolgem petkovem večeru sva s kolegico seveda zamudila začetek pohoda (jaz bolj kot ona). K sreči je ona že bila na pohodu, tako da je vedela, kje lahko prestreževa ostale. Po vožnji z avtobusom sva se z rahlim brnenjem v glavi sva odpravila v hrib. Skupino sva ujela nekje med tretjem in petem kilometrom pohoda. Od tam pa vse do cilja smo hodili skupaj. Skupina je štela nekje med 50 in 80 pohodnikov. Večina  je bilo domačinov, ki so se očitno kar dobro poznali, vmes pa smo se pomešali tudi nekateri tujci. Čeprav so bili pohodniki zelo različno pripravljeni, je skupina vzdrževala kar pošten tempo. Res pa je, da smo se ustavljali vsakih 15 minut.

Organizatorji so trdili, da je celotna pot nekje 23 km. Vse skupaj smo hodili okrog 5h, a pogled na zemljevid je povedal, da smo tekom celega dneva prehodili le kakih 15 km. Vzrok za to je bilo veliko število postankov, pa tudi precej točk, kjer se je kolona ustavila, ko smo čakali, da manj spretni med nami splezajo čez kak kamen.

Kljub nekaterim smešnim trenutkom, je bila pot prijetna. Vreme je bilo sončno in naslednji dan sem opazil, da me je sonce pošteno ožgalo. Pot je ponudila tudi kar nekaj lepih razgledov in nasploh sem vesel, da sem se spravil iz stanovanja.

Kolesarjenje – dopolnilo

nekategorizirano, , , , , , ,

Še en vikend poln doživetji. Včeraj sem se prvič odkar sem na otoku namenil na športno kolesarjenje. Običajno sem kolo uporablal le kot prevozno sredstvo, bil sem prepričan, da na Malti ni mogoče uživati v športnem kolesarjenju. Še ena stvar glede katere z veseljem spremenim mnenje.
Na pot sva se podala z deklino iz Avstrije, ki je tu na praksi. Dela kot športna fizioterapevtka v bolnici. Tudi sama ima zelo rada šport in takoj, ko sem jo spoznal, sem vedel, da jo bom težko dohajal.
Po plačinkastem zajtrku z njo in njeno cimro sva odrinila okrog 11h. Septembersko vreme je bilo popolno za šport, bilo je rahlo oblačno in ne prevroče za dan na prostem. Iz Gzire sva se namenila proti zahodu, v hrib. Kaj kmalu sva našla malo cesto, ki za razliko od povprečne Malteške ceste, ni bila prenatrpana z avtomobili. Izgubljala sva se po hribčkih in dolinah severno-zahodne Malte, vsak vzpon je bil poplačan z novim razgledom. Včasih sva se med raziskovanjem vasic popolnoma izgubila ali pa sva izbrala cesto, ki se konča na njivah in vrtičkih. Tako sva se morala dostikrat obrniti a naju to ni dosti motilo. Po neštetih vzponih in spustih sva prišla do Melihe. Pod hribom se je razpostirala največja malteška peščena obala, ki se je sedaj počasi le reševala trum turistov. Po spusti sva zavila južno, do Popajeve vasice. Tam sva imela kratek počitek. Da se morava premakniti naprej nama je postalo jasno, ko so začeli z neverjetno nadležnim programom za otroke. Pot naju je ponovno peljala v hrib, proti severu. Pred spustom sva se povzpela še do rdečega stolpa, ki je bil pomemben del obrambne linije v času Malteških vitezov. Ogledala sva si stolp nato pa povprašala za pot naprej. Oba sva bila že precej lačna, tako da bi bila vesela kake trgovine. Nadaljevala sva proti klifom na jugu. Na tej točki so bile ruševine ameriškega radarja, uporabljenega v 2. vojni. V upanju, da lahko narediva krožno pot po tem delu otoka, sva se spustila proti Prety bay-u, nato pa severno proti hotelskim komleksom. Tam sva spoznala, da se cesta spet nenadoma konča in kot kazen sva dobila še en vspon. Namenjena sva bila do skrajne severne točke otoka Malta. Pred tem sva imela kratek počitek še na rtu nad zalivom Melihe. Jaz sem želel videti brezno, ki naj bi se nahajalo na severnem delu. Po nekaj izkanja sva ga našla, za presenečenje pa sva dobila še “morski gezir”. Ta del je očitno prepreden z jamami. Ena izmed njih ima očitno odprtino do morja pov vodo. Ko morje zavalovi se jama napolni z vodo in ko zmanjka prostora izbruhne kot gezir visoko v zrak. Rezultat je prav lep spektakel narave dodatno okrašen z mavrico, če ga opazuješ iz prave strani.
Po doseženem cilju sva se ohladila v morju. Voda je bila precej kalna in polna trave, kar je precej neobičajno za Malto. Tudi obala ni bila kaj prida. Table so oznanjale, da je plaža prijazna psom, žal pa psi (in njihovi lastniki) niso bili pretirano prijazni do ljudi. Vseeno je ohladitev prekleto prijala. Sedaj sva bila oba že precej utrujena in lačna. Razmišljala sva, da bi se ustavila na plaži in poizkala kaj za prigriznit. Namesto tega sva si po poti odtrgala nekaj plodov kaktusa in pojedla le te. Precej sladki sadovi, le koščic so polni. Po kratkem krepčilu sva se odločila, da večerjava doma. Do doma je bilo kar daleč. Zaradi utrujenosti, pa tudi zaradi pozne ure sva se odločila, da jo ubereva kar po glavni cesti. Vožnja po njej res ni bila najbolj prijetna, je pa vsaj hitreje minila. V zadnjem delu poti sva uživala še v sončnem zahodu, ki se po nekaj tedenskem premoru spet ni skrival za oblaki. Domov sva prišla okrog pol osmih.
Po tušu smo se dobili še za drugi epski obrok dneva. Za večerjo smo skuhali špagete in pikantno omako. Čeprav smo računali še na četrto sostanovalko, smo sami pojedli vse.
Dan sem zaključil na pivu s kolegom iz Estonije. Tokrat sem si pivo res zaslužil.

Stolp svete Marije in modra laguna

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Ta vikend sem ponovno dobil obisk. Spet sem vodič po otoku, včasih pa tudi prevajalec, lekarnar, logistik, in podobno.

Današnji izlet je za cilj imel enega od manjših otočkov v Malteškem otočju. Komino je otok med Malto in Gozo-m in je najmanjši poseljeni otok. Na njemu je en hotel, utrdba iz časov malteških vitezov in največkrat fotografirana laguna v državi. Vozovnico za ladjo lahko kupiš v Sliemi, se cene gibljejo nekje med 8 in 40 evrov.

Z materjo sva odšla malo pred deseto. Očeta sva zaradi zdravstvenih težav pustila na Malti. Po uvodni zmedi in paniki, da bova zamudila, sva končno ujela ladjo. Prijazen kapitan naju je na mojo željo celo počakal. Vožnja do otočka je trajala dobro uro. Najprej smo se ustavili na Gozu, kjer je del turistov odšla na ogled tega otoka. Mi smo se odpeljali nazaj do malega otočka. Po izkrcanju sva bila v dilemi: najprej voda, in nato pohod in zgodovina ali obratno? Odločila sva se za prvo opcijo, kar je bilo verjetno kar pravilna odločitev. Podala sva se proti edini vojaški utrdbi na otoku – stražnemu stolpu. Stolp je bil zgrajen v letu 1618, okrog 200 let po tem, ko so uradniki na otoku spoznali, da je to pomembna strateška pozicija za tak objekt. Z 6 metrskimi zidovi in okrog 30 ljudmi (menda pa tudi do 60) postave je predstavljal težko točko za napad.

Vstop v stolp je prost, prostovoljci, ki tam delujejo se priporočajo prostovoljnih prispevkov. Danes sta bila v stolpu starejša gospa iz Anglije in starejši Maltežan. Hitro smo se zapletli v debato in spoznal sem, da čeprav se z zgodovino ukvarjata popolnoma neprofesionalno imata kar dobro poznavanje dejstev. Prav tako sta bila zelo prijazna in vesela razložiti vse kar o stolpu vesta.

Po ogledu stolpiča, ki je med drugim bil uporabljen tudi za sceno v filmu Grof Monte Krista, sva odšla nazaj proti pristanu. Ob njem je slavna modra laguna, ki je celo leto popolnoma preplavljena s turisti. Upam si predstavljati, da je bilo danes malo bolje, čeprav sonca željnih plažnikov ni manjkalo. Plavanje v res filmsko lepem zalivu, kratko raziskovanje otočka na drugi stani zaliva, nato pa nazaj. Sonce in branje o vitezih. Po tem pa pivo in počasi prti domu.

Pred odhodom sem se še zadnjič vrgel v vodo. Tokrat je bilo to v pristanu, meda ladjami, s seboj pa sem imel masko. Prvič sem videl res veliko jato rib, precej noro doživetje. Mnoge izmed njih bi kar lepo prekrile krožnik. :)

Na poti nazaj smo se ustavili še ob jamah v severnih pečinah Komina. Nič pretresljivo posebnega, a lepi razgledi. Pot nazaj sem si krajšal z debato z turistkami iz Barcelone. Nazaj v pristanišče Slieme smo se vrnili okrog 5 in 30-e ure.