Tag Archives: pivo

Obisk!

nekategorizirano, , , , , , , , , , , , , ,

V četrtek, 2. novembra sem dobil obisk. Kolegica iz Kranja je priletela na NZ, kjer bova v naslednjih treh tednih skupaj obdelala severni otok.

Pobral sem jo v Aucklandu, kjer sva se prvi dan sprehodila po mestu, zvečer pa ob kartonu piva šepetajoče nadoknadila vse kar se je dogodilo v zadnjem letu. Naslednji dan sva se prestavila v drug hostel, ker je bil najin popolnoma zaseden in tako nisva mogla podaljšati prenočišča. Ker je bil nov hostel malo ven iz centra, sva si za premik vzela kako dobro uro. Tam sva odložila prtljago, nakar sva se preko vulkanskih gričov vrnila nazaj v mesto, kjer sva obiskala eno od brezplačnih galerij. Umetnin res da nisva razumela, arhitektura stavbe pa nama je bila precej všeč. Po tortici in vrnitvi domov sva si si privoščila veliko skledo makaronov, saj sva se ta dan res do dobrega nahodila (kakih 15km).

Za naslednji dan je bil v planu srečanje z nekdanjim učiteljem fizike. Bivši Izlačan se je na Novo Zelandijo z družino preselil preselil pred kakimi petimi leti. Pobral naju je pred hostlom od koder pa smo se odpeljali na One Tree hill – še enega od priljubljenih gričov z lepim razgledom nad mesto. Vreme sicer ni bilo idealno, a razgledi na ogromno mesto so vseeno bili lepi. Preden sva se z avtobusom odpeljala naprej proti severu smo spili še kavo v kavarni na eni izmed aucklandskih plaž.

Avtobus naju je peljal proti Whangarei-u. Med štopanjem proti Aucklandu par dni pred tem me je namreč pobral Kivi iz tega mesteca, ki mi je ob koncu vožnje dal njegovo poslovno vizitko in ponudil prenočišče na njegovi kmetiji, če bom še kdaj v bližini. Poklical sem ga in izkazalo se je, da možak dejansko ni blefiral.

Prišel je po naju v mesto, nato pa smo se odpeljali do njihove kmetije kakih 15 km stran. Ker so prav na ta dan praznovali Guy Fawkes day smo se kmalu po prihodu pripravili za premik. V avto smo naložili veliko hladilno skrinjo s pivom ter nekaj škatel pirotehnike. Guy Fawkes je leta 1605 poizkušal razseliti angleški parlament, umoriti kralja James-a 1. in na kraljevi prestol vnesti krščanskega vladarja. Ujeli so ga 5. novembra, v kletnih prostorih palače Westminster, kjer je stražil sobo polno smodnika. Njegovega neuspelega načrta se Angleži s kresovi spominjajo vsako jesen, njegov lik pa je bil tudi inspiracija za film V for vendeta.

Tako smo se odpeljali na drugo stran mesta, po poti pa smo se ustavili še v restavraciji na večerji. Ko smo prispeli smo se znašli na mali zasebni zabavi z enim največjih kresov v zgodovini kresovanja (no ja, skoraj). Res všeč mi je bilo, da ta “prvomajski” praznik preživljam v pristnem okolju, v družbi lokalcev pa tudi prijateljice iz domačih krajev. Domov smo se vrnili nekako po zaključku ognjemeta.

Naslednji dan pa je bil prav tako precej pester. Po zajtrku smo nahranili nekaj tednov stare teličke, nato pa sta najina gostitelja skočila v mesto po opravkih, midva pa sva se sprehodila na bližnji hrib. Ko sva se vrnila nas je peljal še do soseda, kjer nama je predstavil molžo krav na srednje veliki (cca 350 krav) NZ kmetiji. Po povratku sva imela prav tako priložnost jahanja in negovanja njunih konj nato pa smo se mastili ob odlični pojedini in dokončno izpraznili hladilnik s pivom.

Lateen sail sailing course

EVS Dnevnik, nekategorizirano, , , , , , , ,

Ena izmed nalog, ki so del mojega prostovoljnega dela tu v Cartageni, je tudi EVS dnevnik. Tega naj bi pisal približno enkrat mesečno. Prvih nekaj zapisov bo v angleščini, kasneje, ko se izboljšam v moji Španščini, pa upam, da bom lahko kaj napisal tudi v španskem jeziku.

This weekend Association de amigos de vela latina organized a introductory sailing course for the interested public and us, the volunteers working in the organization.

The course started on Friday evening. We were first introduced with the presentation about what the lateen sail is, where it originates from and how it developed. We briefly skimped across the history of lateen sails and their importantce in Catragena. After the introductory presentation, we took a walk into the haurbour where the association has their sailing boats stored or moored. We took a look at the different boats, the 21 palm sized, that are used for the summer regattas, and the bigger, 42 pals long sailing boats. We also mentioned that the organization is hard at work renewing some of the boats that used to be lateen sail boats before they were changed into the motor boats. After many years of using the boat as a motor boat, the owners decided to change it back to the sailing-type boat. The association is a great help with organizing and helping out with the the renewal. After the visit to the marina, we went back to the community center in Santa Lucia, where we continued our theory part of the course. We had the introduction to the techniques of sailing, the parts of the boat and the expressions used in sailing. We were also shown a couple of the basic knots that are useful for mooring the boat or other occasions.

On Saturday morning we drove to Mar menor, where the association has some more boats moored. The idea was to have the first day of sailing and then to repeat the sailing a day after. when we came there, however, it became obvious, that the weather will not be good enough to go to the sea. The wind was too strong at about 10 knots and there was  a high chance of rain. However, all the members of the course came and we did have a session with all of them. We went to the boat with which we were supposed to sail, and prepared it as if we would go for a real sail. The lateen boat requires even more preparation than a traditional sailing boat and the setup at the beginning is just as important as the knowledge about how to act in the sea. We were shown how to properly set up the sail, how, where and why to tie the ropes, how to raise up the sail and how to maneuver the boat. The whole operation actually lasts longer that I imagined and the additional explanation made it even longer. We did some dry runs and at the end we tidied the boat and put everything back to its place.

On Sunday, the third day of the course, we finally made it to the sea. The weather was looking promising, the wind was good for a beginner’s course and there was even a bit of sunshine. We have setup the boat as we learned the day before, put on the life jackets and were dragged out of marina by one of the marina staff and her orange motor boat. The wind was blowing from north-east and since we had the lateen sail on the starboard side of the boat (es.: estribor), we first sailed in a non-optimal way. One of the drawbacks of the lateen sail is that it’s not equally efficient if the wind is blowing from the port as opposed to starboard side. Depending on how you setup the sail in the beginning one of this sides will be the “bad sailing” (es.: navegar a la mala). with this technique, we sailed about half way to the biggest island in Mar menor, called Barón. Then it was time to turn. Because of the low wind, we had some troubles. The mood in the boat got a little bit tense, when it started lightly raining. But after about 10 minutes and two or three failed attempts, we finally managed. On the way back, we were using the whole potential of the sail, so we theoretically cached more wind power. After some smooth sailing, we came close to the marina. We called the lady that took us out of the marina, to come get us again, but she wasn’t answering the phone. As the rain stopped and we had time, we decided to do another zig-zag to come closer to the marina. The two turns that we had to do, went much smoother than the first one. In a coupe of minutes we were close to the gate. Now also our tow-boat-lady answered her phone and came to get us. We were on solid land in a matter of minutes. After disassembling the boat, we went for a beer and finished up the nice day.

The sailing course was nice despite a few nervous moments. The fact that it was solely in Spanish was a bit of an annoyance for me, because I picked-up less that I’d be able to if it’d be in English. However, I can understand that the paying participants have priority. Anyway, it was nice and I did learn some basics. Hopefully, during my stay here, I’ll have many more opportunities to learn about sailing (and other activities for that matter).

I was advised not to take the camera on board, so sadly, I don’t have the photos of the sailing itself.

Otok v temi

nekategorizirano, , , , , , , ,

Tako, kot že tolikokrat prej je bil včeraj po službi spet čas za plažo. Dobil sem se z Joakimom, enem od članov stalne zasedbe. Malo morja, veliko sonca in čas hitro mine. Popoldne so še dodatno polepšale dve deklini, ki sta po obali delili brezplačne objeme.

Kar hitro se je dan nagnil na večer. Sprehodila sva se po promenadi, nato pa po pivce in spet proti plaži. Debata je tekla o zimi na Malti o potovanju po svetu o življenju v drugih državah, o delu med potovanjem in tako naprej. Zanimivo debato je prekinil oglušujoči hrup. Zvok bi izredno težko opisal, mogoče bi bil najboljši opis zvok ponorelega Geigerjevega števca. Že pred tem, na prvi plaži sva bila prisiljena poslušati zvok alarma, ki kar ni in ni utihnil. Potrudila sva se ignorirati ves hrup in nadaljevati pogovor.

Kmalu nama sva se brnenja naveličala zato sva se odločila, da se premakneva. Ko sva prišla nazaj do promenade sva po nekaj minutah končno opazila, da nekaj ni kot ponavadi. Do tega trenutka se je že pošteno znočilo, a promenada ni bila, kot ponavadi osvetljena z javno razsvetljavo. Prav tako ni bilo videti luči v stanovanjih in hotelih ob obali. Očitno je v mestu zmanjkalo elektrike.

Verjetno se je tudi zaradi tega zdel večer toliko lepši. Ulice so bile polne ljudi, na promenadi se je kar gnetlo sprehajalcev. Tudi plaža je bila nabito polna, saj je teden pred Marijinim vnebovzetjem najverjetnejši čas za dopust Maltežanov. Tako je bila plaža posuta z žari, malimi zložljivimi mizicami in stoli. Dišalo je po morju in po hrani, celotno sceno pa je osvetljevala le luna in nekaj plinskih lučk. Kaka družba je pela ob kitari, večina se je le pogovarjala v soju svečk. Od časa do časa je ena izmed skupinic v zrak spustila toplozračni balon, tisti s svečo na dnu. Z Joakimom sva ugibala le kje bo balon pristal (in kateri travnik bo jutri pogorišče), a je veter vse odnesel severno, proti morju.

Počasi je nastopi čas za odhod domov. Med potjo sem opazil, da v temi ni le Sliema, temveč večino mest v okolici. Nekatera poslopja so bila osvetljena, verjetno z energijo iz lastnih generatorjev.

Ko sem prišel domov sem našel prazno stanovanje. Sostanovalci so bili zmenjeni za pijačo z enim izmed kolegov, zato sem se tudi jaz namenil ven, da jih poiščem. Med odhodom sem srečal soseda, ki sta mi povedala, da je v temi celoten otok, saj je napaka na eni izmed elektrarn povzročila preobremenitev in eksplozijo v drugi in tako sta nedelujoča oba vira električne energije na otoku. Deklina je bila malo prestrašena, situacija ji ni bila prav nič všeč.

Ob sprehodu sem srečal še dva kolega, par iz Španije. Na večerjo sta povabila dva prijatelja, a brez elektrike steklo-keramična plošča ne kuha. Nobeden izmed štirih ni izžareval posebne sreče in veselja.

Nesreča in vir slabe volje za mnoge, zame je bil ta večer eden izmed lepših. Zdelo se je, kot da se je čas za trenutek ustavil, ljudje so spet prišli na ulice, bili smo prepuščeni milosti narave. In ta večer je bila narava popolnoma milostna.

Jadranje z neznanci

nekategorizirano, , , , , , ,

Spet en doživjetji poln dan. Včeraj sem bil z nekim neznancem zmenjen za jadranje. Kot se ponavadi izkaže pri teh kočljivih situacijah je bilo odlično tudi tokrat.

Raul je inženir iz okolice Talina v Estoniji. Spoznala sva se preko elektronske pošte, ko je pred nekaj tedni posla mail v skupino. Povpraševal je, če je kdo na Malti in če bi se želel srečati za pijačo. Omenjal je tudi jadranje in tudi zaradi tega sem mu brez razmišljanja odpisal. Po tem je minilo nekaj tednov, ko ni bilo nobenega odgovora. Sam sem že skoraj pozabil na ponudbo, ko mi je poslal SMS.

Dobila naj bi se že kak dan prej, a so na poti iz Sicilije imeli slab veter in tako smo se dobili v Soboto. Sam sem že cel teden navdušeno čakal na ta dan, zato sem bil kar rahlo zmeden, ko sem videl, da jadrnico zapušča (vseh) 5 ljudi. Pričakoval sem namreč, da me bodo pobrali, nato pa gremo praktično takoj naprej. Estonci so si vse skupaj zamislili bolj sproščeno. Tako, kot je prav, nenazadnje so bili na počitnicah.

Na pomolu, kjer so se izkrcali smo se spoznali. Raul, dečko s katerim sem se dogovoril je bil  starejši kot sem pričakoval. Menda jih je imel 45. Z njim je bila še njegova žena, njegova dva sinova in kapitan jadrnice, ki je bil tudi njegovih let. Od pomola smo se sprehodili proti bližnji trgovini, kjer smo se takoj zapodili proti hladilniku. Ko smo potešili prvo nujo – pivo – smo postali pred bližnjo pasticerijo, kjer si je družina kupila kosilo. Pojedli so na klopci ob obali. Kapitan je po malici skočil nazaj na jadrnico, kjer so pozabili prenosnik. Med tem sva z Raulom pohitela še po par piv, saj alkohol menda precej pomaga proti morski bolezni. Priprave so vendarle najpomembnejši del odprave. Preden smo lahko odšli na jadrnico je družina morala postoriti še par stvari. Tako smo v sobotnem popoldnevu po Buggibi iskali wifi točko (našli smo jo seveda v baru, kjer je, jasno, padlo še eno pivo), nato pa še kopirnico, kjer bi lahko natisnili letalske karte. Njihove počitnice so se bližale koncu in seveda je bilo potrebno kupiti še darilo za dedka …

Lahko bi bil precej bolj nervozen, a sem se precej hitro prilagodil počitniškem tempu družine. Raul ni bil pretirano zainteresiran za kupovanje daril, vseeno pa se je trudil. Verjetno bolj zaradi žene.

Ko smo končno opravili, kar je bilo potrebno (začimb kot darilo za dedka še vedno nismo našli), smo se prav počasi napotili nazaj. Na moje veliko veselje (čeprav mi je bilo, malo zaradi piv, malo pa zaradi dobre družbe in sončka, že skoraj vseeno) smo se končno posedli v čolniček. Počakali smo še kakih 5 minut, da se je vrnil Raul, ki je spet skočil po par pivc, nato pa smo odrinili.

Končno na vodi. Prva stvar, ko smo prišli na jadrnico je bilo hitro kopanje. Čeprav smo bili še sredi zaliva polnega privezanih čolnov je ohladitev neizmerno prijala. Nato smo se odvezali in odpluli čez zaliv. Namenjeni smo bili proti bližnjem otočku, otoku svetega Pavla Tu naj bi apostol Pavel doživel brodolom, po katerem je (za kazen ali zahvalo?) pokristjanil celotno Malto. Veter je bil za plovbo precej umirjen, zato smo si pomagali z motorjem. Kmalu prispemo na cilj, se zasidramo in odplavamo do otoka. Ogledamo si otok, naredimo nekaj turističnih fotografij in se počasi odpravimo nazaj. Ko prispemo nazaj do jadrnice pa verjetno najboljši del večera. Raul in kapitan na plan prineseta kitaro in mandolino in to je to. Repertoar je bil precej Irsko obarvan. Peli smo Whiskey In The Jar, Seven Drunken Nights, The Wild Rover in podobne. Ljudje v bližnjih čolnih so nam bili totalno nevoščljivi. No, opazili so nas sigurno.

Ker se je počasi spuščal mrak smo odpluli nazaj proti mestu. Ko smo prišli nazaj na kopno so me povabili še na večerjo. Čeprav sem se branil so mi to tudi plačali. V zameno so hoteli le rundo piva. Pa naj bo.

Po večerji smo se poslovili. Sam sem odšel do glavne avtobusne postaje, kjer sem spoznal, da mi je zadnji avtobus že odpeljal. Ker se nisem hotel voziti z taksi-kombijem za 3€ do Pačevila (od tam bi moral namreč hoditi še kako uro) sem se odločil za štop. Ob taki uri in na Malti, ki je štoparsko slaba država to mogoče ni bila najbolj pametna odločitev, ampak kaj bo vedela pijana glava. Prevoz sem vseeno dobil, najprej le do glavne ceste, le kak kilometer stran. Ustavili so mi trije Srbi, tako da sem lahko ponovil še tistih par Srbskih besed. Med štopanjem ob glavni cesti sem prav tako imel precej pomislekov, le kdo bo ustavil ob tej uri. Vseeno sem v nekaj 10 minutah dobil prevoz, praktično do domačih vrat. Zapeljali so me trije Libijci. V eni roki čik, v drugi pa plastenka. Ho-ruk!

Postelje doma sem se prav razveselil. Nedelja, dan po tem je bila namenjena počitku.

Obiski

nekategorizirano, , , , ,

Pretekli teden je bil nor.

Tako, kot vsak drug teden sem delal po cele dneve, v službi so se kopičili roki takoj po službi pa so bili vedno aktualni kaki plani. Na obisku sem imel namreč tri prijatelje iz Slovenije. In jasno sem želel z njimi preživeti kar največ časa. Žal mi ni uspelo dobiti prostega dneva, a smo se vseeno imeli super.

Večina popoldnevom se je tako kot ponavadi začelo na plaži. Po kakem pivcu ali dveh in morebitnem plavanju smo se nekako spontano odločili za potek dogodkov. Včasih se je druženje zavleklo pozno v noč, ob dobri družbi pa seveda paše dobro pivo. Tako je bilo ta teden vsajati še posebej težko. No vsaj nekajkrat.

Ko je nastopil vikend dogajanju, jasno, ni bilo konca, vse skupaj se je le še stopnjevalo. V petek po službi smo se dobili v Msidi in se namenili direktno proti letališču. Eden od gostov je po tednu dni namreč že odhajal. Vstavili smo se še v Valeti, kjer nam je zaradi kupovanja piva skoraj uspelo zamuditi naslednji avtobus do letališča. Ko smo prišli na letališče še zadnjih par besed in poslovilna fotografija. Za pomoč smo povprašali eno od dveh turistk, ki sta tako kot mi čakali na letalo pred letališčem. Ko smo ju po kratkem pogovoru povprašali iz kje sta sta povedala, da sta Slovenki. Pojasnili smo, da vemo, kje se ta država nahaja, nato pa nadaljevali pogovor v Slovenščini.

Ena izmed deklin živi v stanovanju, katerega so njeni starši kupili tu na Malti, druga jo je prišla obiskat. Vračala se je le prijateljica, tako da smo se z Urško zmenili, da se dobimo kasneje nekje v Pacevillu.

Ker smo imeli različne plane in obveznosti smo se razšli. Kolega sta se peljala še na vzhodni del otoka, deklina in jaz pa sva (vsak po svoje) odšla domov. V roku kake ure sem namreč imel zabavo, ki so jo organizirali s strani službe. Ker takih zabav nisem vajen sem se že ob prihodu rahlo osmešil s svojo opravo: kratka majica in kratke hlače. Ostali so bili jasno oblečeni v fino večerno toaleto. Moj izgovor je bil klasičen: delam v IT-ju. Večer se je nadaljeval zanimivo, nekaj dodatnim osmešitvam se pač nisem mogel izogniti.

Okrog polnoči se je službena zabava končevala. Po neumornem čakanju taksija smo se proti Pacevillu odpeljali z enim od sodelavcev. Tam smo se našli s slovenskimi kolegi in nadaljevali večer. Spoznali smo dve Poljakinji, ki so ravno zaključevale jezikovno šolo na otoku, še zadnja zabava pred odhodom.

Kasneje smo družbo Poljakinj zamenjali za družbo Slovenk. Po nekaj druženja na obali smo se odločili, da je verjetno pametno, da večer zaključimo. Po nekakšnem naključju (ali pač ne) smo se znašli na avtobusu, ki gre na drugo stran otoka, stran od našega stanovanja, proti stanovanju naših kolegic. Tam smo ob zadnjem pivu in hladni rižoti počakali, da sonce konkretno vzide. Spat smo se spravili okrog 7h.

Spanec ni trajal neomejeno, saj naj bi ob 11h po ključe prišel lastnik stanovanja. Dekline so se namreč izselile iz stanovanja, saj so odhajale domov. Tako smo se zbudili malo pred 11-o in odšli proti plaži. Vročina po prekrokani noči ni bila najbolj prijetna, zato je ledena kava prijala še toliko bolj. Čeprav kopalk nismo imeli s seboj se vodi nismo mogli upreti. Bila je neopisljivo odlična.

Po kopanju je sledilo še eno pivce, po tem pa še eno. Nazaj proti Sliemi smo se odpravili okrog 2h, saj smo imeli ob 3 rezervacijo za kosilo. Med vožnjo z avtobusom smo se zaradi izrednih okoliščin razšli, kar je dnevu dodalo še eno lepo izkušnjo. Ker sem jih želel ujeti sem med čakanjem na naslednji avtobus štopal. Prevoz sem naprosil pri avtu, ki je stal na semaforju. Maltežani niso vajeni avtoštoparjev, zato je bilo sicer prijetno vzdušje med vožnjo prekinjeno s kakim trenutkom nerodnosti.

Ponovno smo se srečali v restavraciji v Sliemi. Tam smo pojedli res odlično in ne predrago malteško kosilo. Po kosilu smo se odpravili proti domu, kjer smo se poslovili, saj se je vsem že mudilo na letališče. Večer se je nadaljeval z mojo standardno mednarodno družbo, na plaži in ob pivu. Zaključil se je ponovno v jutranjih urah.

Današnja nedelja je bila k sreči bolj umirjena. Plani, da gremo na izlet so padli v vodo, tako da je bila to odlična priložnost za počitek in detoksikacijo.

Čeprav je bil teden in vikend naporen, sem v njemu res užival. Družba iz Slovenije me je spomnila, da živim na idiličnem otoku, kamor večina ljudi prihaja na oddih. Da tukaj uživam tudi jaz in da bi se tega lahko večkrat zavedel. Hvala za odlično družbo, moj kavč vam je še naprej na razpolago.