Tag Archives: štopanje

Obisk!

V četrtek, 2. novembra sem dobil obisk. Kolegica iz Kranja je priletela na NZ, kjer bova v naslednjih treh tednih skupaj obdelala severni otok.

Pobral sem jo v Aucklandu, kjer sva se prvi dan sprehodila po mestu, zvečer pa ob kartonu piva šepetajoče nadoknadila vse kar se je dogodilo v zadnjem letu. Naslednji dan sva se prestavila v drug hostel, ker je bil najin popolnoma zaseden in tako nisva mogla podaljšati prenočišča. Ker je bil nov hostel malo ven iz centra, sva si za premik vzela kako dobro uro. Tam sva odložila prtljago, nakar sva se preko vulkanskih gričov vrnila nazaj v mesto, kjer sva obiskala eno od brezplačnih galerij. Umetnin res da nisva razumela, arhitektura stavbe pa nama je bila precej všeč. Po tortici in vrnitvi domov sva si si privoščila veliko skledo makaronov, saj sva se ta dan res do dobrega nahodila (kakih 15km).

Za naslednji dan je bil v planu srečanje z nekdanjim učiteljem fizike. Bivši Izlačan se je na Novo Zelandijo z družino preselil preselil pred kakimi petimi leti. Pobral naju je pred hostlom od koder pa smo se odpeljali na One Tree hill – še enega od priljubljenih gričov z lepim razgledom nad mesto. Vreme sicer ni bilo idealno, a razgledi na ogromno mesto so vseeno bili lepi. Preden sva se z avtobusom odpeljala naprej proti severu smo spili še kavo v kavarni na eni izmed aucklandskih plaž.

Avtobus naju je peljal proti Whangarei-u. Med štopanjem proti Aucklandu par dni pred tem me je namreč pobral Kivi iz tega mesteca, ki mi je ob koncu vožnje dal njegovo poslovno vizitko in ponudil prenočišče na njegovi kmetiji, če bom še kdaj v bližini. Poklical sem ga in izkazalo se je, da možak dejansko ni blefiral.

Prišel je po naju v mesto, nato pa smo se odpeljali do njihove kmetije kakih 15 km stran. Ker so prav na ta dan praznovali Guy Fawkes day smo se kmalu po prihodu pripravili za premik. V avto smo naložili veliko hladilno skrinjo s pivom ter nekaj škatel pirotehnike. Guy Fawkes je leta 1605 poizkušal razseliti angleški parlament, umoriti kralja James-a 1. in na kraljevi prestol vnesti krščanskega vladarja. Ujeli so ga 5. novembra, v kletnih prostorih palače Westminster, kjer je stražil sobo polno smodnika. Njegovega neuspelega načrta se Angleži s kresovi spominjajo vsako jesen, njegov lik pa je bil tudi inspiracija za film V for vendeta.

Tako smo se odpeljali na drugo stran mesta, po poti pa smo se ustavili še v restavraciji na večerji. Ko smo prispeli smo se znašli na mali zasebni zabavi z enim največjih kresov v zgodovini kresovanja (no ja, skoraj). Res všeč mi je bilo, da ta “prvomajski” praznik preživljam v pristnem okolju, v družbi lokalcev pa tudi prijateljice iz domačih krajev. Domov smo se vrnili nekako po zaključku ognjemeta.

Naslednji dan pa je bil prav tako precej pester. Po zajtrku smo nahranili nekaj tednov stare teličke, nato pa sta najina gostitelja skočila v mesto po opravkih, midva pa sva se sprehodila na bližnji hrib. Ko sva se vrnila nas je peljal še do soseda, kjer nama je predstavil molžo krav na srednje veliki (cca 350 krav) NZ kmetiji. Po povratku sva imela prav tako priložnost jahanja in negovanja njunih konj nato pa smo se mastili ob odlični pojedini in dokončno izpraznili hladilnik s pivom.

Popotovanje po Iberiji, 1 del: Alicante, Teruel, Albaracin, Fraga

Ponovno dolga pavza od zadnjega zapisa. Tokrat imam dober izgovor. V septembru sem si privoščil popotovanje po počitnicah. No, po prostovoljnem delu. Za razliko od prejšnjega premora, sem bil med tem precej bolj priden, saj sem skoraj dnevno pisal o dogodivščinah, ki so se mi prigodile na poti. Vse zapisano ni za v javnost, a le zate bom tu napisal hiter povzetek izleta.

Pot sem začel z zamudo. Zaradi spontanosti in zmede pri načrtovanju, nisem imel prenočišča za prve dni septembra. Tako je bilo lažje in bolj udobno ostati še nekaj dni doma. “Saj imam cel mesec, jasno bo to dovolj časa”. Po nekaj dneh čakanja, bluzenja in posedanja sem postajal bolj in bolj nestrpen. Nasvet kolega, da se moram samo premakniti iz stanovanja in iz mesta se je lepo ujel z sporočilom iz mesta Alicante. Kmalu sem bil z nahrbtnikom na rami namenjen proti avtobusni postaji. Tako se torej začenja moj mesec brez doma, mesec vandranja po Iberskem polotoku.

Prve dni sem tako preživel v Alicante. Živel sem v stanovanju profesorja, ki je bil v prostem času izredno aktiven na lokalni univerzitetni radijski postaji. Našla sva se preko spletne strani workaway, kjer prostovoljci iščejo gostiteljske organizacije in obratno. Čeprav me mi mogel izkoristiti za delo, mi je vseeno ponudil prenočišče. Radijska postaja na kateri dela je neodvisna in tako sem veliko vzporednic lahko povlekel z slovenskim Radiom Študent, katerega zvest poslušalec sem bil tudi sam, preden sem se podal v tujino. Kljub dežju mi je Jose razkazal mesto. Naletela sva tudi na protest proti bikoborbam. Debata pravic živali proti tradiciji je v Španiji zelo aktualna. Moj gostitelj je povedal, da so podobni dogodki pogosti in da velike radijske postaje ne poročajo o njih, ta prostor zapolnjuje radio na katerem dela. Dan kasneje smo skupaj s še enim njegovim gostom odšli na izlet do izredno starega jezu, ki so ga v srednjem veku postavili z namenom namakanja poljščin v njegovi okolici. Zvečer sem jima skuhal “slovensko večerjo”.

Po nekaj dneh sem se napotil naprej. Od Benidorm-a do Teruel-a sem se peljal z Blablacar-om, Španska verzija Prevoz.org-a, ki je tam (in tudi drugje po Evropi) izredno popularna. Teruel je malo mestece s srednjeveškim jedrom. Tudi, ko si tam v dežju in brez prenočišča, lahko najdeš svoj čar. Moja prva naloga po prihodu, je bila iskanje prenočišča. Vedel sem, da je v mestecu univerza in tako sem upal, da bom lahko prenočil v kakem študentskem klubu ali pa bom med študenti našel koga, ki mi lahko ponudi svoj kavč. Preden sem našel študentski kampus, sem se sprehajal po mestu in iskal alternative. V enem od hostlu so mi ponudili posteljo za 35 evrov, kar je bilo meni naravnost smešno. Policist mi je povedal, da lahko ugodneje prespim v domu za romarje ali v Karitas-ovem zavetišču za brezdomce. Za voljo izkušnje sem se namenil v slednjega. Mehka postelja in topel tuš, zjutraj pa kava in piškoti. Skrbnik je bil rahlo strog, a verjetno je bolj navajen brezdomcev in”težavnejših” popotnikov, tako da mu ni za zameriti. V resnici se je kar hitro omehčal. Ko sva se po zajtrku pogovarjala o moji nadaljnji poti mi je omenil, da je Albaracin, kake 40km oddaljena vas, res vreden ogleda. Dodal je tudi, da če jo obiščem, mi nikakor ne bo uspelo priti do Frage, kjer sem imel plan prenočiti ta večer. Po kratkem premisleku sem se vseeno odločil, da Albaracin-a ne smem izpustiti. Naj bo, kar bo.

Z nahrbtnikom na hrbtu sem se napotil do ceste, ki vodi proti severo-zahodu. Prvi štop sem dobil kar hitro, a me je odpeljal le kake 5 km iz mesta. Na sicer prometni cesti, kjer je bilo dovolj prostora za ustavljati sem nato čakal precej dlje. Spraševal sem se, če bi bilo vseeno pametno obrniti in se nameniti do Frage, kjer me čaka prijatelj. Ko sem že skoraj začel obupovati sta mi ustavila mladi dečko z njegovo mamo. Po ogledu res lepega mesteca, ter po malici, sem nadaljeval svojo pot. Ker je Albaracin premajhen za dobre avtobusne povezave, je bila najboljša alternativa štop. Čeprav sem vedel, da je do Frage še zelo daleč in, da je zelo možno, da mi ne bo uspelo priti do tam, so se te skrbi v prijetnem sončku hitro stopile. In res, le nekaj minut po tem, ko sem začel povpraševati voznike, če gredo proti Teruel-u, mi je ustavil starejši možakar. Pripisal bi mu kako leto čez 65, a očitno je bilo, da je zelo aktiven. Na avtomobilskem prtljažniku je imel svoje kolo. Kasneje sem spoznal, da je iz Andore, ter da je mlajši, kot bi ocenil. Ker se je vračal domov in ni želel voziti po avtocestah, ga je njegova pot vodila natanko mimo Frage. Ko sva se ustavila na kavi me je povprašal, če govorim angleško in če lahko govoriva angleško, saj potrebuje vajo. Vesel sem mu ustregel. Med potjo sva govorila o Španiji in Andori, o njegovem življenju, o politiki v Španiji in o gibanju 15M. Omenil je, da je na španskem političnem obzorju nekaj strank, ki izhajajo iz gibanja in, da ima veliko upanja glede teh tem, a tudi, da so bolje organizirane in povezane tradicionalne stranke trd oreh za premagati. Ker sem imel znanko tudi v vasi blizu Andore, me je prešinila celo ideja, da bi rahlo spremenil svoj plan, z njim obiskal tudi Andoro, nato pa se počasi vrnil. Na koncu sem se odločil, da bi bil to prevelik ovinek in da bo Andora morala počakati na kak drug dan. Tako sem okrog 15h izstopil v Fragi. Pot, ki naj bi bila nemogoča je šla kot po maslu. Štopanje je zakon!

(Konec prvega dela, nadaljevanje sledi)

Konec in začetek

Danes zadnji dan spim v sobi, ki je bila moj dom preteklih sedem mescev. Jutri se odpravim proti Alikante-u in kasneje proti severu polotoka. Zaključni izlet mislim nadaljevati vse do konca septembra, ko se za dan ali dva vrnem v Cartageno. Po dobrem mesecu premora, se ob zaključku projekta (in začetku nove avanture), spodobi napisati en zapis.

V tem trenutku so moji občutki o preteklih nekaj mesecih precej mešani. Izkušnje sem seveda vesel, doživel sem veliko lepega, naučil sem se veliko novega, živel sem bolj polno, kot sem živel pred leti. Res je tudi, da sem se med tem časom soočil tudi z marsikatero preizkušnjo. Življenje v deljenjem stanovanju je običajno zelo pestro, včasih je ta izkušnja nepozabna, spet drugič pa naletiš na sostanovalce s katerimi nisi najbolj kompatibilen. Delovni ritem v moji organizaciji je bil zelo umirjen, značilno za organizacijo, ki je izključno prostovoljska. Avgust je bil tako, na primer, izredno dolgočasen mesec. Večina ljudi iz Cartagene je odšlo na počitnice, dela v organizaciji praktično ni bilo in tako smo bili prostovoljci prepuščeni sami sebi. Pred tem je bilo bolj pestro. Julija sem dobil obiske iz Slovenije. Prijateljev sem bil res vesel, skupaj smo odšli na nekaj kratkih izletov, kasneje pa še na nekajdnevno popotovanje vse do Atlantika.

Sedem mesecev je res težko strniti v nekaj besed. Verjetno bom lahko bolj konsistenten opis projekta sestavil po tem, ko ga dodobra premeljem in. Tudi temu je namenjen prhajoč izlet.

V naslednjih tednih imam tako plan raziskati še nekaj ostalih delov Španije, obiskati nekaj kolegov in kolegic, ki (še vedno) živi tukaj in, upam, ustvariti nekaj novih poznanstev. Stil popotovanja bo klasično moj: avto štop, Couch-Surfing, prijatelji in poznanstva na poti. Tokrat bom prvič preizkusil tudi platformo Workaway, čeprav mi moj način potovanja in časovne omejitve ne bodo dovoljevale več tedenskih postankov, ki so običajni za Workaway. Za to bo priložnost kdaj drugič in verjetno bo temu posvečen tudi kak zapis  tu. Kolikor poznam Španijo, pričakujem precej čakanja na pravi prevoz, verjamem da bom kdaj pa kdaj pogoljufal z javnim prevozom ali deljenem prevoza. Ta je namreč precej popularen tudi tu v Španiji.

Zaenkrat toliko. Držite pesti za dober štop, pa se beremo kmalu ;)

Primeras palabras en Español, autoestop y Dori

Ena izmed nalog, ki so del mojega prostovoljnega dela tu v Cartageni, je tudi EVS dnevnik. Tega naj bi pisal približno enkrat mesečno. Prvih nekaj zapisov bo v angleščini, kasneje, ko se izboljšam v moji Španščini, pa upam, da bom lahko kaj napisal tudi v španskem jeziku.

Po mnenju moje mentorice je prišel čas za Španščino. Kvaliteto napisanega presodite sami :)


Vale, vamos!

Después de cuatro meses y poco puedo probar escribir mi primero blog en Español. Algunos de vosotros podría escuchar me hablar y tengo que agradecer por tu paciencia. :)

El mes pasado fue genial. En medio de mayo he ido a Irlanda para una semana. mi amigo y yo hemos viajado en mayoría del este de la isla. También he hecho muchos deportes. He aprendido a navegar en mar menor, he probado kayak en el mar, algunas veces he ido a escalar … En fin de mayo he ido a navegar por dos días. He ido con ANSE, asociación de naturalistas. Cuando hemos vuelto de Águilas en día segundo, hemos visto cuatro o cinco grupos del delfines.

Al principio de junio fuimos en Mollina, un pueblo cerca de Málaga. Teníamos un curso de evaluación para SVE. Allí he conocido mucho gente que trabaja en proyecto similar. He aprendido que mi proyecto es muy bueno o que soy un grande optimista. Trabajo cerca y en el mar es un trabajo muy chulo, de verdad.

Luego, en fin de semana he ido a  Andalucía un poco. Con una amiga hemos probado autoestop, pero la gente de Andalucia no están muy feliz de ayudar la gente en el borde de carretera. Si una vez ves un autoestopista, se mejor que Andaluces y por favor para el coche. Todo va estar bien, prometo. :)

En Cartagena he trabajado como antes. Trabajo en biblioteca de Santa Lucia, clases de Ingles para adultos y niños, trabajo en el puerto, … Antes fuimos a Málaga, hemos empezado reparar Joven Adoración – Dori, el barco de donde trabajamos durante de regata. Hemos lijando el pintura vieja y limpiar todo del barco. Luego hemos pintado todas del partes blancas. Partes rojos tenemos que reparar antes que vamos a pintar. En alunas semanas vamos a coger Dori y pintar también la parte de fuera.

Durante todas las regatas hay también por lo menos un voluntario que hace fotos. Estas fotos puedes ver en el perfil de asociación en Facebook.

Češki žongler

V prejšnjem zapisu sem že omenil dečkota iz križišča. Nalašč sem se izogibal podsodnostim saj si fant zasluži svoj zapis.

Šestindvajset letnega popotnika sva z Francozinjo spoznala na križišču ob eni izmed vpadnic  v Malago. Povprašala sva ga za nasvet in hitro smo se zagovorili. Predstavil nama je njegova dva psa in povedal, da prihaja iz Češke, njegova vas je nekje med Pilsen-om in Tabor-om (oba mesta poznam ker sem ju obiskal med novoletnimi prazniki). Že dve leti živi v Španiji, “stalno prebivališče” ima v opuščeni hiši v Alicante-u, okrog 100 km severno od Cartagene, zadnjih nekaj tednov pa je živel na obali Malage.

Ko sva mu povedala, da potujeva z avtoštopom, in da ne želiva plačevati za prevoz, nama je takoj v dlan potisnil nekaj denarja za hrano in pijačo. Čeprav sva zelo varčevala, tega denarja res nisva potrebovala, a ni se pustil zavrniti. Hitro nama je ponudil tudi prenočišče in sploh vsako pomoč, katero bi potrebovala.

Poslovili smo se in po nekaj urah neuspešnega štopanja pristopi do naju in naju povpraša kako nama gre. Predlaga nama pot iz mesta z metrojem, a izkaže se, da metro ne vozi dlje, kot kako postajo v najino smer. Brez velike debate se odločimo, da je sonce previsoko, da je čas za počitek in da lahko uživamo življenje tudi, če se ne premaknemo daleč iz mesta. Podamo se do bližnje trgovine, kjer kupimo pivce. Kljub mojemu vstajanju je odločen, da za pijačo plača on.

V bližnjem parku se pogovarjamo o vsakdanjem življenju. Brez zadržkov nama pove, da je trenutno njegov glavni cilj najti partnerko. Po dveh letih iskanja, pravi, da še ni imel sreče. Njegova edina zvesta prijatelja sta njegova dva psa, lepo vzgojena, poslušna mešanca različnih pasem. Pove, da išče deklino, za katero bo skrbel in jo lahko osrečeval do konca dni.

Govorimo tudi o delu. Pove nama, da se preživlja, kot ulični umetnik, denar zasluži z njegovo veliko ljubeznijo: žongliranjem. Že kmalu, ko smo se spoznali nama je pokazal del svoje točke. Očitno je, da v sovjem delu zares uživa. Običajno dela le kako uro na dan, v tem času lahko v kratkih predstavah pred semaforjem zasluži okrog trideset evrov. Dan kasneje nama pove, da je ta dan podrl svoj rekord; štirideset evrov na uro. Kljub dejstvu, da rad zabava ljudi in da dela le nekaj ur na teden o delu govori podobno, kot vsi mi, ostali. Pove, da si želi dopusta in dni brez obveznosti.

Najhujša vročina začne počasi popuščati in napotimo se proti semaforju, kjer običajno dela. Tam je že njegov prijatelj, ki prav tako žonglira za denar. Ta je domačin, Andaluzijec doma iz Malage. Na debelo namazan s kremo za sončenje razlaga o tem, kako on dela precej več, tudi sedem ali več ur na dan. Prave službe nima, vseeno pa ima stanovanje in ostale stroške, katere mora pokriti. Prav tako naju povprašuje po načinih potovanja in če je z železnico po Evropi mogoče potovati s psi. Ker nihče od naju nima izkušenj s potovanjem z ljubljenčki mu namigneva, da je verjetno najbolje, če pravi odgovor poišče na spletu.

Najin prijatelj med vem časom pridno žonglira ob vsakem rdečem intervalu semaforja. V enem od intervalu me povabi z njim na “oder” in tako z mojim nerodnim žongliranjem zaslužim svojih prvih trideset centov. Po kake pol ure zaporednih predstav zasluži okrog petnajst evrov in sklene da je za danes dovolj. Odidemo do trgovine, kjer ponovno plača celoten račun za hrano in pijačo, katero kupimo za zvečer.

Nekaj ur kasneje, se po uživanju na mestni plaži odpravimo nekaj minut stran. Ob obali, kjer je več lokalnih ribičev, kot turistov zakurimo manjši ogenj in postavimo šotor. Pečemo meso in pijemo rum, ki smo ga kupili z denarjem od žongliranja. Pogovarjamo se o mnogih zanimivih zadevah a večina od njih z jutrom zbledi.

Naslednje jutro najin češki prijatelj ponovno izkaže neizmerno hvaležnost za vsako malenkost: sadje, ki ga kupiva za zajtrk, kavo, katero mu plačava in celo za družbo, katero sva mu nudila prejšnji dan in večer.

Njegovo bohemsko življenje mi je še vedno tema premisleka. Težko zanikam privlak romantike in avanture, ki jo ta svoboden način življenja ponuja. Spoštujem njegov pogum, iznajdljivost in pristno preprostost. Vseeno pa je poleg vse te lepote v njegovih mislih bilo mogoče zaznati tudi kanček neizpolnjenih želja, melanholije in osamljenosti.