Otok v temi

Tako, kot že tolikokrat prej je bil včeraj po službi spet čas za plažo. Dobil sem se z Joakimom, enem od članov stalne zasedbe. Malo morja, veliko sonca in čas hitro mine. Popoldne so še dodatno polepšale dve deklini, ki sta po obali delili brezplačne objeme.

Kar hitro se je dan nagnil na večer. Sprehodila sva se po promenadi, nato pa po pivce in spet proti plaži. Debata je tekla o zimi na Malti o potovanju po svetu o življenju v drugih državah, o delu med potovanjem in tako naprej. Zanimivo debato je prekinil oglušujoči hrup. Zvok bi izredno težko opisal, mogoče bi bil najboljši opis zvok ponorelega Geigerjevega števca. Že pred tem, na prvi plaži sva bila prisiljena poslušati zvok alarma, ki kar ni in ni utihnil. Potrudila sva se ignorirati ves hrup in nadaljevati pogovor.

Kmalu nama sva se brnenja naveličala zato sva se odločila, da se premakneva. Ko sva prišla nazaj do promenade sva po nekaj minutah končno opazila, da nekaj ni kot ponavadi. Do tega trenutka se je že pošteno znočilo, a promenada ni bila, kot ponavadi osvetljena z javno razsvetljavo. Prav tako ni bilo videti luči v stanovanjih in hotelih ob obali. Očitno je v mestu zmanjkalo elektrike.

Verjetno se je tudi zaradi tega zdel večer toliko lepši. Ulice so bile polne ljudi, na promenadi se je kar gnetlo sprehajalcev. Tudi plaža je bila nabito polna, saj je teden pred Marijinim vnebovzetjem najverjetnejši čas za dopust Maltežanov. Tako je bila plaža posuta z žari, malimi zložljivimi mizicami in stoli. Dišalo je po morju in po hrani, celotno sceno pa je osvetljevala le luna in nekaj plinskih lučk. Kaka družba je pela ob kitari, večina se je le pogovarjala v soju svečk. Od časa do časa je ena izmed skupinic v zrak spustila toplozračni balon, tisti s svečo na dnu. Z Joakimom sva ugibala le kje bo balon pristal (in kateri travnik bo jutri pogorišče), a je veter vse odnesel severno, proti morju.

Počasi je nastopi čas za odhod domov. Med potjo sem opazil, da v temi ni le Sliema, temveč večino mest v okolici. Nekatera poslopja so bila osvetljena, verjetno z energijo iz lastnih generatorjev.

Ko sem prišel domov sem našel prazno stanovanje. Sostanovalci so bili zmenjeni za pijačo z enim izmed kolegov, zato sem se tudi jaz namenil ven, da jih poiščem. Med odhodom sem srečal soseda, ki sta mi povedala, da je v temi celoten otok, saj je napaka na eni izmed elektrarn povzročila preobremenitev in eksplozijo v drugi in tako sta nedelujoča oba vira električne energije na otoku. Deklina je bila malo prestrašena, situacija ji ni bila prav nič všeč.

Ob sprehodu sem srečal še dva kolega, par iz Španije. Na večerjo sta povabila dva prijatelja, a brez elektrike steklo-keramična plošča ne kuha. Nobeden izmed štirih ni izžareval posebne sreče in veselja.

Nesreča in vir slabe volje za mnoge, zame je bil ta večer eden izmed lepših. Zdelo se je, kot da se je čas za trenutek ustavil, ljudje so spet prišli na ulice, bili smo prepuščeni milosti narave. In ta večer je bila narava popolnoma milostna.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.