Tag Archives: plaža

Izgubljen zapis – oljke in Te Mata

Po neobičajno dolgih parih tednih miru na blogu ste mi nekateri poslali sporočilo, če sem še živ in če sem popolnoma obupal nad blogom. Vaših sporočil sem bil (kot ponavadi) izredno vesel. Lepo je dobiti občutek, da berete o mojih popotovanjih, še lepše je, ko moj zapis vzbudi dodatno zanimanje in poraja vprašanja (ta so vedno dobrodošla spodaj, v komentarjih, preko emaila, družbenih omrežji ali preko poljubnih drugih kanalov).

Dolga tišina je bila posledica rahlih tehničnih tehničnih težav na blogu, udežbe na tečaju ter pomanjkanja časa pred tečajem. Nekje v koncu septembra sem sicer napisal en zapis, a se je zaradi tehničnih težav izgubil na smetišču interneta.

Hiter povzetek tega zapisa in nekaj pripadajočih slik objavljam spodaj; Continue reading Izgubljen zapis – oljke in Te Mata

Slap in Ocean Beach

Danes je bil spet resnično lep dan. Ker smo mnogi v hostlu imeli prosti dan ali pa sploh nimamo službe, smo se podali na kratek izlet.

Zbasali smo se v kombi in se odpeljali kake pol ure južno. Najprej smo se ustavili pri majhnem jezu ob reki. V pomladanskem sončku in ob zvokih slapu je bilo prav prijetno posedati na z mahom obraslih skalah.

Po kratkem predahu ob rečici smo pot nadaljevali še nekaj kilometrov. Parkirali smo ob neskončni peščeni plaži, kjer smo v vodo pomočili noge in se sprehodili po zlati mivki. Za kopanje je bila voda absolutno premrzla, je pa bilo vreme primerno za kajt ali surfanje.

Češki žongler

V prejšnjem zapisu sem že omenil dečkota iz križišča. Nalašč sem se izogibal podsodnostim saj si fant zasluži svoj zapis.

Šestindvajset letnega popotnika sva z Francozinjo spoznala na križišču ob eni izmed vpadnic  v Malago. Povprašala sva ga za nasvet in hitro smo se zagovorili. Predstavil nama je njegova dva psa in povedal, da prihaja iz Češke, njegova vas je nekje med Pilsen-om in Tabor-om (oba mesta poznam ker sem ju obiskal med novoletnimi prazniki). Že dve leti živi v Španiji, “stalno prebivališče” ima v opuščeni hiši v Alicante-u, okrog 100 km severno od Cartagene, zadnjih nekaj tednov pa je živel na obali Malage.

Ko sva mu povedala, da potujeva z avtoštopom, in da ne želiva plačevati za prevoz, nama je takoj v dlan potisnil nekaj denarja za hrano in pijačo. Čeprav sva zelo varčevala, tega denarja res nisva potrebovala, a ni se pustil zavrniti. Hitro nama je ponudil tudi prenočišče in sploh vsako pomoč, katero bi potrebovala.

Poslovili smo se in po nekaj urah neuspešnega štopanja pristopi do naju in naju povpraša kako nama gre. Predlaga nama pot iz mesta z metrojem, a izkaže se, da metro ne vozi dlje, kot kako postajo v najino smer. Brez velike debate se odločimo, da je sonce previsoko, da je čas za počitek in da lahko uživamo življenje tudi, če se ne premaknemo daleč iz mesta. Podamo se do bližnje trgovine, kjer kupimo pivce. Kljub mojemu vstajanju je odločen, da za pijačo plača on.

V bližnjem parku se pogovarjamo o vsakdanjem življenju. Brez zadržkov nama pove, da je trenutno njegov glavni cilj najti partnerko. Po dveh letih iskanja, pravi, da še ni imel sreče. Njegova edina zvesta prijatelja sta njegova dva psa, lepo vzgojena, poslušna mešanca različnih pasem. Pove, da išče deklino, za katero bo skrbel in jo lahko osrečeval do konca dni.

Govorimo tudi o delu. Pove nama, da se preživlja, kot ulični umetnik, denar zasluži z njegovo veliko ljubeznijo: žongliranjem. Že kmalu, ko smo se spoznali nama je pokazal del svoje točke. Očitno je, da v sovjem delu zares uživa. Običajno dela le kako uro na dan, v tem času lahko v kratkih predstavah pred semaforjem zasluži okrog trideset evrov. Dan kasneje nama pove, da je ta dan podrl svoj rekord; štirideset evrov na uro. Kljub dejstvu, da rad zabava ljudi in da dela le nekaj ur na teden o delu govori podobno, kot vsi mi, ostali. Pove, da si želi dopusta in dni brez obveznosti.

Najhujša vročina začne počasi popuščati in napotimo se proti semaforju, kjer običajno dela. Tam je že njegov prijatelj, ki prav tako žonglira za denar. Ta je domačin, Andaluzijec doma iz Malage. Na debelo namazan s kremo za sončenje razlaga o tem, kako on dela precej več, tudi sedem ali več ur na dan. Prave službe nima, vseeno pa ima stanovanje in ostale stroške, katere mora pokriti. Prav tako naju povprašuje po načinih potovanja in če je z železnico po Evropi mogoče potovati s psi. Ker nihče od naju nima izkušenj s potovanjem z ljubljenčki mu namigneva, da je verjetno najbolje, če pravi odgovor poišče na spletu.

Najin prijatelj med vem časom pridno žonglira ob vsakem rdečem intervalu semaforja. V enem od intervalu me povabi z njim na “oder” in tako z mojim nerodnim žongliranjem zaslužim svojih prvih trideset centov. Po kake pol ure zaporednih predstav zasluži okrog petnajst evrov in sklene da je za danes dovolj. Odidemo do trgovine, kjer ponovno plača celoten račun za hrano in pijačo, katero kupimo za zvečer.

Nekaj ur kasneje, se po uživanju na mestni plaži odpravimo nekaj minut stran. Ob obali, kjer je več lokalnih ribičev, kot turistov zakurimo manjši ogenj in postavimo šotor. Pečemo meso in pijemo rum, ki smo ga kupili z denarjem od žongliranja. Pogovarjamo se o mnogih zanimivih zadevah a večina od njih z jutrom zbledi.

Naslednje jutro najin češki prijatelj ponovno izkaže neizmerno hvaležnost za vsako malenkost: sadje, ki ga kupiva za zajtrk, kavo, katero mu plačava in celo za družbo, katero sva mu nudila prejšnji dan in večer.

Njegovo bohemsko življenje mi je še vedno tema premisleka. Težko zanikam privlak romantike in avanture, ki jo ta svoboden način življenja ponuja. Spoštujem njegov pogum, iznajdljivost in pristno preprostost. Vseeno pa je poleg vse te lepote v njegovih mislih bilo mogoče zaznati tudi kanček neizpolnjenih želja, melanholije in osamljenosti.

Štopanje po EVS evalvaciji

Prejšnji teden smo v mali vasi relativno blizu Malage, imeli srečanje prostovoljcev za evalvacijo naših projektov. Na dogodku nas je bilo okrog 100 prostovoljcev iz celotne Španije ter tudi nekaj mentorjev iz gostiteljskih organizacij. Poleg velikega števila ljudi, veliko več, kot bi jih v 3 dneh lahko dobro spoznal, je dogodek zaznamovalo še dejstvo, da je bil cel tečaj popolnoma v Španskem jeziku, ter Evropska birokracija, ki se je kljub naporom organizatorjev ni bilo mogoče izogniti.

Ker sem bil na drugem koncu južne Španije in sem imel čas po tečaju, sem se odločil, da med vikendom še malo popotujem po Andaluziji. Našel sem deklino, ki ji ideja o štopanju ni bila tuja in skupaj sva se odločila, da se napotiva do Sevilla-e in nato nazaj do Almerije, kjer deklina živi.

Zadnji dan projekta je bil, kot po navadi naporen. Po zabavi v lokalnem baru in petju ob kitari na asfaltu velikega parkirišča smo se odpravili spat okrog petih zjutraj, kake dve ure preden je bilo potrebno vstati.

V Malago sem tako prispel nekako okrog 10h. Kolegica s katero sem govoril, ni bila na mojem avtobusu, tako da sem se zagovoril z eno izmed drugih udeleženk evalvacije. Ko sem ravno začel verjetni, da me je prva pustila na cedilu, me pokliče in zmeniva se kje se dobiva. Po rahlem iskanju se končno najdeva in sedaj ostaja še nerodna situacija, ko se ne spomnim njenega imena. Po uvodnih formalnostih se dogovoriva tudi za pot. Posloviva se od železniške postaje in se napotiva proti jugu mesta. Po poti se pogovarjava o najinih zgodbah na poti in preteklih izkušnjah na cesti in ob njej. Po kake pol ure sprehoda najdeva primeren prostor za štop, a čeprav je mimo vozilo veliko ljudi v mnogih avtomobilih, ustavil ni nihče. Ogovoriva gospo, ki se je odpravljala v najino smer z avtom parkiranim tik ob prostoru, kjer sva stala. Pove, da to ni najboljša točka in komaj jo prepričava, da naju odpelje do druge ceste (čeprav je bilo to v njeno smer). V desetih minutah vožnje po mestu opazim veliko bukvo polno starih zemljevidov in povprašam, če študira zgodovino. Pove nama, da sodeluje pri produkciji dokumentarnega filma o Bernardu de Galvez, ki je bil Španski guverner in je med Ameriško vojno za neodvisnost pomagal trinajstim ameriškim kolonijam v boju proti Veliki Britaniji. Rojen je bil v vasici kakih 15 km stran od Malage.

Po kratkem prevozu spet iščeva dobro lokacijo za štop. Naletiva na dečkota, ki očitno čaka na nekoga in ga povprašava za nasvet. Izmenjamo par besed in svetuje nama novo lokacijo. Preden se poslovimo, nama ponudi prenočišče, če nama ne uspe dobiti prevoza.

Na nasprotni strani križišča nato čakava, se igrava s pogledi, zabavava mimo vozeče, poizkušava pridobiti njihovo pozornost. Kmalu opaziva, da so njihovi obrazi v velikokrat zelo hladni, skoraj odsotni. Od voznikov ne dobivava veliko pozitivnih povratnih informacij, kot je to običajno v deželah, kjer je štopanje lahko.

Po dobri uri ali dveh neuspeha, naju obišče dečko od prej. Prekineva iskanje prevoza in se po pivcu v parku odločimo, da nocoj ostaneva v Malagi. Nad odločitvijo nisem najbolj navdušen, a sprejmem poraz.

Po zanimivi noči se zbudimo v šotoru na plaži. V jutranjem melanholičnem hladu se sprehodimo čez mesto. Privoščimo si zajtrk in kavo, nato pa se poslovimo. S Francozinjo se odpraviva na metro, ki naju odpelje na drug (a vseeno napačen) rob mesta. Tam poiščeva novo mesto za iskanje prevoza, a kot prejšnji dan, nimava veliko sreče. Poizkusiva vse strategije: z napisom, brez napisa, zabavanje voznikov, deklina si obleče seksi krilce … Ko po mnogih neuspehih še vedno stojiva na isti lokaciji poseževa tudi po bolj trdih pristopih; postaviva se bolj na cesto, da morajo vozniki mimo pripeljati res počasi, nato jih prosiva skozi odprta okna. Jaz pograbim stvari in se skrijem v bližnje grmovje, a nobena strategija ne obrodi sadov. Da je štopanje v južni Španiji težko sem slišal že prej, a nikakor si nisem predstavljal kaj takega. Po mnogih zavrnitvah, se odločiva, da zamenjava lokacijo. V iskanju drugega uvoza na avtocesto se izgubljava po posesti, kjer bodo gradili tehnološki park a ne najdeva boljše lokacije. Nova odločitev je, da se vrneva v mesto in poiščeva avtobus. Še en poraz.

Kljub obupnem izkupičku najinega popotovanja, se odločiva, da ne bova obupovala. Odpraviva se do centra mesta (ob pomoči mladeniča, ki naju je pobral z avtom), kjer na avtobusni postaji spoznava, da so vozovnice za avtobus do Almerije prekleto drage. Kupiva vozovnico samo do pol poti, do Motril-a, kjer upava na več sreče. Ker veva, da bo avtobus nadaljeval pot v najino smer, se poizkušava dogovoriti z voznikom, da naju odpelje do konca, a spet brez uspeha. Človek bi pričakoval, da Andaluzijci niso tako zelo striktni s pravili.

Spet peš, spet v iskanju prevoza. Hodiva proti robu mesta, v upanju, da so ljudje tukaj bolj naklonjeni najinem tipu potovanja. To upanje nima nikakršne podlage, a vseeno si govoriva, da bova danes spala v Almeriji. Blizu obrobja mesta se nama končno nasmehne sreča. Ko hodiva ob robu ceste v iskanju dobre lokacije, naju zapazi mož na dvorišču pred skladiščem. Pove, da gre v Almerijo in da je po napisu na deklininem klobuku sklepal, da sva tja namenjena tudi midva. Zahvaliva se mu in se utrujena zbaševa v prtljažni prostor malega kombija.

Ko končno prispeva v Almerijo sva utrujena, a vesela. Naslednji dan in pol preživim v Almeriji in okolici. Kljub večnemu optimizmu se v Cartageno vrnem z plačljivim prevozom.

 

Raziskovanje Sierra Muela-e

Včeraj dopoldne smo se z družbo odpravili na sprehod v bližnji naravni rezervat. Hodili smo kake 4 ure. Diego nas je peljal do dveh plaž, zaradi časovne stiske pa smo se po počitku počasi vrnili. Prepričan sem, da ima park še dosti skrivnosti.

Vreme je bilo prijetno toplo, nekateri so se celo pritoževali nad vročino. Ko smo se vrnili je termometer v avtu kazal 26 stopinj Celzija. Menda so v poletnih mesecih taki sprehodi mogoči le pred 8 uro zjutraj ali po 6 uri zvečer.