Tag Archives: izlet

Festival Earth Garden

nekategorizirano, , , , , , , ,

Ta vikend sem se udeležil enega izmed največjih festivalov na Malti. Eart Garden se je dogajal od petka do nedelje, jaz sem bil tam le včeraj.

Sobotno jutro je bilo naporno. V petek smo takoj po službi šli na pivo s sodelavci. Zadeva je izpadla drugače, kot sem si predstavljal. V družbi treh Švedov in ene Švedinje je bil tihi konsenz, da je cilj tega večera uničiti ves alkohol na otoku. Avtopilotu v zahvalo sem zadevo ustavil dokler je še bila relativno obvladljiva in jo popihal domov. Vseeno sem naslednji dan občutil bojne rane.

Do dveh popoldan sem se nekako sestavil in ker sem bil v kratkem zmenjen v Mdini sem skočil do avtobusne postaje. Po poti sem si kupil še osvežitev, ki jo vidiš v mnogih malteških trgovinah – ledeni smoothy. Do Mdine sem prišel precej točno in po kratkem iskanju našel tudi kolegico s katero sva bila zmenjena. Skupaj sva se sprehodila po Rabatu, peljala me je do slaščičarne, kjer naj bi imeli super torte. Ker je bila zaprta sva nadaljevala pot in po ugotovitvi, da bi lahko kaj pojedla, sva zavila v eno izmed restavracij. Razdelila sva si Malteški krožnik, na katerem je bilo par različnih malteških dobrot (o hrani tukaj na otoku imam še plan napisati kak zapis). Po poznem kosilu je bil počasi že čas, da se odpraviva proti festivalu. Sam nisem bil najbolj navdušen nad idejo, saj glava in želodec še vedno nista bila popolnoma zdrava a sem vseeno sledil. Avtobus v smer festivala sva ravno zamudila, zato sva se do tja namenila kar peš. Pot naju je vodila prek širokih cest in po travniških kolovozih. Vmes sva opazovala floro in favno. Geekote in noro cvetoča grmovja. Po nekaj izgubljanja sva končno našla prostor.

Na prizorišče naju je sprejel starejši varnostnik neverjetno dobre volje. Sam imam z varnostniki slabe izkušnje, zato me je njegova reakcija toplo presenetila. Naslednje lepo presenečenje je bila cena karte, saj je bila ista kot v predprodaji, čeprav so na spletni strani obljubljali dražjo. Festival je bil grobo razdeljen v tri dele: kamp, Open village in glavni oder. Sam sem kupil vstopnico le za open village, saj je bilo že tam dovolj dogajanja. Vsaj trije odri, kup malih trgovinic in prostorčkov za druženje in nekaj tisoč obiskovalcev. Za vtis, festival je imel podoben duh, kot slovenska Histerija. Kasneje sva pri enem od šankov srečala glavnega organizatorja in njegovega organizatorskega kolega. Povedala sta, da je bilo lani na festivalu skupaj okrog 17 000 udeležencev. Kar se zdi ogromno za tako majhen prireditveni prostor.

Po super večeru ob dobri glasbi sva taktično okupirala eno od žimnic, ki so ležale naokrog, jo odnesla stran od luči in prenočila pod zvezdami.

Današnji dan sva začela s sprehodom po žgočem soncu nazaj proti Mdini nadaljevala s štopanjem starejšega Maltežana s tremi norimi mopsi, s torto v slaščičarni od včeraj in kosilom v Libanonski restavraciji. Sedaj sem doma, zaključujem vedno prekratek vikend.

Prvi obisk in izlet v Popajevo deželo

nekategorizirano, , , , , ,

Včeraj sem dobil prvi obisk iz Slovenije. Kolegica je po čudnem naključju dobila prakso na otoku in čeprav ji vročina ne prija najbolj se je odločila, da je to bolje, kot ostati doma. S tem se lahko le strinjam. V svojo sobo se bo lahko vselila z naslednjim tednom in jasno sem jo pogostil teh nekaj dni.

Po dolgem sobotnem spancu in po poštenem zajtrku (za keterega med tednom ni časa!!!, groza, h?) sva se odpravila na izlet. Prva predstavitev otoka je vključevala vožnjo do Slieme nato pa sprehod po promenadi vse do Pacevill-a, bežen ogled kapitalističnih obrednih mest, nato pa pobeg proti severo-vzhodu države. Najin cilj je bila mala vasica v zakotnem zalivu, kjer so 80-desetega leta snemali film o Popaju.

Po (klasično) dolgotrajni vožnji z avtobusom in nekaj pešačenja sva končno prispela na cilj. Bilo je že pozno popoldne in oba sva bila že precej lačna, zato sva poiskala mesto z razgledom in si pripravila piknik. Ob jedi sva uživala ob pogledu na vasico in na morje kot iz razglednice.

Popajovo vas so za namene filma postavili v letu 1979. Vas je postavljalo 165 ljudi za celotno izgradnjo pa so potrebovali 7 mesecev. Gradbeni material (predvsem les) je bil na otok pripeljan iz Norveške, pa tudi iz daljne Kanade. Nastala je prikupna vasica, ki je bila uporabljena le za namene filma, sedaj pa služi kot turistična atrakcija. Vstopnina za ogled vasice je 10,5 evra, če pa imaš smolo, pa se v vasici ravno odvija ohcet in je tako vstop za nepovabljene onemogočen. Nama se je dogodilo prav to, a se v resnici nisva pretirano sekirala.

Nazaj proti civilizaciji sva se hotela odpraviti z avtobusom, a ker je iz te vasice vozil le enkrat na uro (vozi pa 6 minut), je bilo jasno, da bo hitreje peš. Po poti sva štopala, ne zato, ker bi bilo do cilja predaleč ampak bolj zato, ker lahko. Avtoštop je namreč odlična priložnost za spoznavanje zanimivih ljudi. Ker na Malti ta način potovanja ni pretirano priljubljen in razširjen nisva gojila velikega upanja, da nama kdo vstavi. Vseeno se nama je nasmehnila sreča, ko sta nama z žepnim avtomobilom vstavila dva župnika. Do konca poti nismo imeli dosti časa zato se debata ni kaj prida razvnela.

Nazaj do doma z avtobusom, kjer pa se spomnim, da sem se zjutraj ključ pustil v žepu drugih hlač. Tako je bil pred spanjem potreben še lov za sostanovalcem. Po takem dnevu spanec še bolj prija.

Kako se vse sestavi

nekategorizirano, , , , ,

Danes mineva mesec dni odkar sem se spravil na letalo proti jugu. Težko verjeti, zdi se, kot da sem tukaj le kak dober teden. Tole bo hiter povzetek dosedanjega dogajanja tukaj.

Prvi teden je bil aklimatizacijske narave. Vselil sem se v sobo pri Eli, punci iz Izraela, ki me je gostila že v januarju. Dogovorjena sva bila, da lahko pri njej ostanem nekako do konca maja, a je moj obisk pri njej trajal le kake 3 tedne. Prvi teden sem imel precej sproščen, hodil sem po otoku, spoznaval prve ljudi tukaj, … v glavnem kar užival. Imel sem tudi svoj prvi razgovor za zaposlitev, kjer pa so mi rekli, da naj si najprej najdem službo, potem pa pridem nazaj.

Drugi teden sem sem malo bolj intenzivno začel iskati službo. S CV-ji sem hodil naokoli, sprogramiral sem tudi skripto, ki mi je poiskala in shranila email naslove vseh hotelov na otoku. Prošnje sem tako poslal cca 200 hotelom. Od večine odgovora nisem dobil. Teden sem zaključil s plezanjem na južnem delu otoka in s festivalom ognjemetov v Bugibbi.

Tretji teden mi je počasi že tekla voda v grlo. Ela je najavila, da me ne bo mogla gostiti do konca maja, zato je najvišjo prioriteto dobilo iskanje stanovanja, iskanje službe je bilo na drugem mestu. V tem tednu sem bil precej leteč. Ogledal sem si nekaj stanovanj, preklical pa sem cel kup najemodajalcev. Ugotovil sem kako drag je telefon v tujini. Do konca tedna sem našel stanovanje, in opravil še nekaj razgovorov za službo. Vikend sem preživel kot gost v stanovanju kolega iz Slovenije, saj je Ela že potrebovala prosto sobo. Njegovi cimri so mi prijazno pomagali pri iskanju boljšega stanovanja.

Četrti teden sem začel s preselitvijo v moje novo bivališče. Spoznal sem se s novima cimroma, dva Španca o katerih imam še vedno odlično mnenje. Preostal del tedna sem preživel v Španiji, kot lahko prebereš v prejšnjem zapisu. Pred odhodom na počitnice sem dobil še odgovor iz enega izmed podjetji, da bi me radi zaposlili v njihovem podjetju. Bil sem vesel, sedaj se lahko sprostim in uživam te počitnice, ko pa pridem nazaj, pa začnem z delom. No, še preden sem prišel do Barcelone so me klicali še iz drugega podjetja, mi povedali da me oni tudi želijo v svoji družbi in da naj v ponedeljek pridem podpisati pogodbo. Brez veliko razmišljanja sem se odločil za drugo podjetje in kasneje poklical prvo in jih zavrnil (čeprav sem jih prej že sprejel).

Ta teden sem torej začel delovno. Več o delovnih navadah tu bom napisal ob kaki drugi priložnosti, rečem lahko samo, da ta zapis pišem precej utrujen.

Izlet v Španijo

nekategorizirano, , ,

Po dolgih in tednih bluzenja po Malti sem se odločil, da si bom privoščil še malo bluzenja po Španiji. Eden od razlogov, da sem se preselil na Malto in ne kam drugam, je tudi dejstvo, da je otok odlično povezan s celo Evropo preko različnih letalskih linij. Ryanair na primer iz Malte leti na 29 Evropskih letališč. Res je sicer, da jih je od tega 9 v Veliki Britaniji, pa vseeno.

Na letališče sem se odpravil v torek 6. maja zgodaj zjutraj. Vikend je bil pester in rahlo  stresen zaradi iskanja stanovanja, v ponedeljek pa sem se preselil, zato za “raizen-fiber” niti ni bilo časa. Na pot sem se odpravil precej zgodaj, čeprav sem imel odhod letala okrog 9h in  do letališča le kakih 6km, sem bil malo čez 7 že na poti. Nisem točno vedel kako do postaje in koliko časa bo vozil avtobus. Brez zapletov sem našel postajališče in počakal na čakal. Na postaji je čakal tudi mlad, zmeden Anglež. Bil je super urejen; obleka, kravata, lepi čevlji. S to opravo je precej izstopal od tega, kar sem se navadil videvati na malteških ulicah. Ko je brez vstavljanja mimo peljal avtobus, za katerega je mislil, da je njegov, je dečko kar poskočil. Mirno sem mu razložil, da je na Malti dobro, da opazuješ kateri avtobus prihaja in vozniku nakažeš, da bi se peljal z njim. Ko mi je povedal, da zamuja na njegov prvi dan službe, sem razumel njegovo nervozo (in njegovo izstopajočo urejenost). Preden sva se poslovila sva še ugotovila, da prejšnji avtobus ni bil pravi za njegov cilj, tako da mogoče si je tako le za kanček pomiril živce.

Moja nadaljnja pot do letališča ni bila pretirano šokantna, prijazni voznik avtobusa mi je pomagal najti pravo postajo in tako sem prišel do terminala kako uro prekmalu.

Po slabih dveh urah leta smo pristali v Gironi. Do Barcelone, kamor sem bil namenjen, sem imel še kakih 100km. Po svoji tradiciji sem se odločil za avtoštop. Prejšnji dan sem pogledal na hitchwiki in tako sem točno vedel kam naj se postavim za idealno pozicijo. Prevoz sem dobil po 5 minutah stanja na bencinski postaji. Bil je to starejši francoski  par. Odhajala sta na počitnice in na obisk k svojemu sinu. Peljala sta se v center Bacelone, do Sagrade Familie, torej točno do mesta kamor sem šel jaz. Žen(sk)a, ki je vozila ni govorila angleško, zato sva debato načela z moškim. Gospod je bil star verjetno okrog 50. Delal je kot trener mehkih veščin, tako da sva hitro našla skupno točko za debato. Kilometri so kar leteli mimo in čeprav smo se na koncu zataknili v cestnem zamašku (google translate “traffic jam” prevede v “gužva” :)), smo na cilj prispeli v dobri uri in pol. A, ja, po poti smo imeli še dogodivščino z izgubljeno vstopno karto za cestnino, a so španski cestninski delavci to brez problema rešili – kakršnekoli kazni ni bilo potrebno plačati.

Dnevi v Barceloni so minevali hitro. Malo sem se potepal po mestu, užival v dobri hrani, odlični družbi, pa tudi v znamenitostih. Med drugim sem si ogledal olimpijski park v Montjuïc-u, prenovljeno bolnico Sant Pau in šel na sprehod na Turo de la Rovira, na El Carmel ter nazaj čez (po novem plačljivi) Park Güell. Ker sva bila dovolj pozna vstopnine sicer ni bilo potrebno plačati, a verjetno varnostniki v visoki turistični sezoni ne bodo tako prizanesljivi.

Vračal sem se v noči na soboto, 10. maja. Letalo iz Girone sem imel ob 7ih, zato sem iz Barcelone moral odriniti ob nehumani uri, okrog 2h. Nazaj do letališča sem se peljal, kot pravi turist, z avtobusom (16€). Skupaj s povratno letalsko vozovnico sem za izlet porabil nekje med 100 in 130 eurov, res pa je, da sem ostal dolžen še kako kosilo. V tej ceni ni stroškov prenočišča, saj, kot mednarodni mladinski aktivist in zvest član Couchsurfing-a ne(rad) plačujem za prenočevanje v tujih mestih.

;)

Viteški festival v Mdini

nekategorizirano, , , , ,

Ta vikend se je v “tihem mestu”, kot še rečejo Mdini odvijal srednjeveški festival. Obiskal sem ga skupaj z Mirno (iz Zagreba) in Litvanko, živečo na Norveškem, Mildo.

Milda in Mirna sta prišla na Malto zaradi trenerskega dogodka, ki naj bi se odvijal v organizaciji ene od tukajšnjih mladinskih organizacij. Dogodek je zaradi premalo prijav žal odpadel, punce pa so vseeno prišle, saj niso hotele, da bi že kupljene letalske karte šle v nič. Z Mirno sva se poznala že od prej, za kavo na Malti sva se dogovarjala že teden dni. Zadnji dan pred njenim odhodom je torej končno uspelo.

Dobili smo se v poznem popoldnevu v eni izmed kavarn v Sliemi. Punce so ravno pozajtrkovale, ko sem se prikazal. Sam sem zajtrk preskočil, ko smo odhajali iz gostilne sem si rekel, da se bom po poti vstavil v eni izmed mnogih Pastizzerij. Avtobusna postaja je bila blizu in na voznem redu je pisalo, da avtobus proti Rabat-u pride čez nekaj minut. Zatorej smo počakali. Po dobre pol ure čakanja in spremljanja številk vseh napačnih linij se nam pridruži visoka blondinka, verjetno skandinavska. Povpraša nas koliko časa že čakamo in kam gremo. Razložimo ji, da gremo v isto smer kot ona ter da spored na avtobusnih postajah več kot očitno ne velja najbolje. Čeprav naj bi bil prihod drugega avtobusa (v isto, pravo smer) čez dve ali tri minute se je deklina odločila, da bo skočila čez cesto po kavo. Očitno je bilo potrebno točno to, saj je avtobus pripeljal praktično takoj.

Končno smo se peljali proti Rabatu. Avtobus je bil precej poln, še najbolj pa je izstopala skupina (tradicionalno glasnih) Špancev.

Ob prihodu v mesto sem bil že pošteno sestradan. Skočim do prve pekarne in si naročim pito s piščancem in gobicami. Za prvo silo bo OK. Počakam na punce, ki so skočile na WC, napo pa se napotimo proti Mdini.

Mdina je lepo ohranjeno srednjeveško mesto, ki je bilo v preteklosti glavno mesto otoka. Nahaja se na vzpetini v centralnem delu otoka. Mestu pogosto pravijo “tiho mesto”, saj v njem za razliko od ostalih malteških mest ni pretirano avtomobilov, pa tudi ljudi ni pretirano veliko. Trenutno v mestu prebiva okrog 300 ljudi, kar je za bivšo prestolnico izredno malo. V stikajočem se mestu, Rabat je ta številka bolj zmerna, okrog 11000 prebivalcev.

V mesto smo torej šli na srednjeveški festival. Prva zanimiva stvar, ki sem jo opazil, je kako slabo so pripravljeni, kako slabo organizirani. Mogoče je to le ‘poklicna’ deformacija a zdi se, da na odmevnem turističnem festivalu, katerega se udeleži nekaj tisoč lokalnih in tujih turistov, delovanje ozvočenja (beri prenosnega radia na baterije) ne bi smel biti problem. Prav tako mi je bilo zanimivo, ko je v sredi uličnega nastopa mimo pripeljala kočija z mladoporočencema. Dogajanje na ulici se je moralo ustaviti, mimo je peljala kočija z ženinom in nevesto, za njo kolona črnih mercedesov, potem pa smo spet prišli na vrsto gledalci.

Odšli smo naprej, ogledati si še aktivnosti na drugih trgih. Zanimivo in dokaj pestro dogajanje a vseeno ostaja priokus, da celotno zadevo organizira lokalno društvo kmečkih žena.

Ogledali smo si tudi točko metalcev zastave, ki so bili precej navdušujoči. Sploh ob spremljavi brhkih tolkalk (bobnark?).

Ko smo se naveličali pohajanja po mestu smo se obrnili nazaj proti Rabatu in festival pustili za seboj. Pred avtobusno postajo smo posedeli še na kavi in čeprav smo bili na sončku nas je mrzel veter pošteno prezebel. Dokončno smo zmrznili ob dolgotrajnem čakanju na povratni avtobus. Ko je končno pripeljal sem bil vesel razgrete kabine a je voznik s pretirano uporabo klime uničil tudi to veselje.

Naslednjič, ko me bo zamikalo it v tople kraje bom dvakrat razmislil. :)