Tag Archives: festival

Otok MTVja

Tekom tedna običajno je moja rutina precej standardna, služba po tem pa domov, kaj pojest, mogoče pogledat kak film ali pa na sprehod in pivce po tem pa spat. To sredo je bilo malce drugače.

Odvijal se je namreč velik koncert. Eden največjih (če ne največji) dogodkov tega formata je organiziran s strani ameriške glasbene televizije MTV. Prvič je bil izveden leta 2007, od takrat pa vsako leto. Dogaja se na trgu Fosos v Floriani, le lučaj proč od prestolnice Malte. Dogodka se udeleži okrog 50 tisoč obiskovalcev, kar je nekoliko več od povprečnega koncerta v Svobodi v Trbovljah. Koncerta sem se bolj kot zaradi zabave udeležil zaradi radovednosti kako taksna zadeva deluje. Moram priznat, da je bila prav zanimiva izkušnja.

Proti Floriani sva se s sostanovalcem odpravila okrog 9h. Šla sva peš, saj razdalja od stanovanja ni bila prevelika, poleg tega pa sva vedela, da bodo avtobusi prenatrpani še bolj kot ponavadi. Na prizorišče sva prišla ravno, ko je ena od izvajalk zaključila svoj nastop. Ker nisva imela boljšega dela sva si zadala nalogo, da se prebijeva skozi množico prav do prve vrste. Med tem, ko sva se počasi premikala proti odru se je na nastop pripravljal naslednji zvezdnik. Na vrsti je bil en Rike. Ko je stopil na oder se je mnogo ljudi precej razveselilo. Za večino prisotnih je bil je bil le majhna mravljica na odru oddaljenem mogoče 50, mogoče 100 metrov, nekateri pa zaradi svojih kratkih nog niso videli niti tega. Vseeno se je zdelo, da je za mnoge to nekaj najboljšega, kar se jim je kdajkoli zgodilo.

Čez čas sva uspešno prispela skoraj do odra, na skrajno desni strani. Čeprav nisva bila v pri vrsti sva se odločila, da je dovolj. Tam sva postala nekaj časa, poslušala par pop viž in opazovala zaprepadene mladenke. Ko sva se že hotela prestaviti sem prek ograje opazil tri varnostnike, ki so naokrog peljali zaboj v velikosti omare. Čeprav se jim je precej mudilo, sem si mislil, da je to pač del organizacije. Kmalu za tem se je na malem podestu na desni strani tik ob ograji pojavil pevec. Tam je zapel eno izmed svojih balad in ljudje so jasno noreli zaradi njegove prisotnosti. Po končanem komadu je odšel iz malega odra nakar se je ponovil prizor z varnostniki, le da so tokrat šli v drugo smer. Zanimivo mi je bilo, kako se svetovni zvezdnik naokrog po zaodrju prevaža v lesenem zaboju za krompir.

Koncert se je nadaljeval, po pričakovanjih. Nori svetlobni efekti, odrski ognjemeti in onesnaževanje prizorišča s konfeti (To je bilo že tako ali tako nastlano s plastenkami, pivskimi pločevinkami ipd.) Zanimivo je bilo opazovati tako noro evforične ljudi. Mislil sem, da se je trans, ki ga vidiš na posnetkih starih koncertov od Beatles-ov, začel umikati v pozabo nekje v osemdesetih. Vsak dan nekaj novega. Še ena zanimivost je, da je kopica ljudi spremljala koncert preko ekrana svojega pametnega telefona. Mogoče zato ker so bili premajhni, da bi videli čez množico?

Po končanem nastopu se je večino ljudi odpravilo stran. Iz zvočnikov je začela nabijati še slabša glasba, kot prej, zato sva se tudi midva z Rosariom odločila za premik. Vstavila sva se na pivo in zaokrožila po prizorišču. Srečala sva še Imanoel-a, drugega cimra. Kmalu zatem smo se skupaj odpravili domov.

Festival Earth Garden

Ta vikend sem se udeležil enega izmed največjih festivalov na Malti. Eart Garden se je dogajal od petka do nedelje, jaz sem bil tam le včeraj.

Sobotno jutro je bilo naporno. V petek smo takoj po službi šli na pivo s sodelavci. Zadeva je izpadla drugače, kot sem si predstavljal. V družbi treh Švedov in ene Švedinje je bil tihi konsenz, da je cilj tega večera uničiti ves alkohol na otoku. Avtopilotu v zahvalo sem zadevo ustavil dokler je še bila relativno obvladljiva in jo popihal domov. Vseeno sem naslednji dan občutil bojne rane.

Do dveh popoldan sem se nekako sestavil in ker sem bil v kratkem zmenjen v Mdini sem skočil do avtobusne postaje. Po poti sem si kupil še osvežitev, ki jo vidiš v mnogih malteških trgovinah – ledeni smoothy. Do Mdine sem prišel precej točno in po kratkem iskanju našel tudi kolegico s katero sva bila zmenjena. Skupaj sva se sprehodila po Rabatu, peljala me je do slaščičarne, kjer naj bi imeli super torte. Ker je bila zaprta sva nadaljevala pot in po ugotovitvi, da bi lahko kaj pojedla, sva zavila v eno izmed restavracij. Razdelila sva si Malteški krožnik, na katerem je bilo par različnih malteških dobrot (o hrani tukaj na otoku imam še plan napisati kak zapis). Po poznem kosilu je bil počasi že čas, da se odpraviva proti festivalu. Sam nisem bil najbolj navdušen nad idejo, saj glava in želodec še vedno nista bila popolnoma zdrava a sem vseeno sledil. Avtobus v smer festivala sva ravno zamudila, zato sva se do tja namenila kar peš. Pot naju je vodila prek širokih cest in po travniških kolovozih. Vmes sva opazovala floro in favno. Geekote in noro cvetoča grmovja. Po nekaj izgubljanja sva končno našla prostor.

Na prizorišče naju je sprejel starejši varnostnik neverjetno dobre volje. Sam imam z varnostniki slabe izkušnje, zato me je njegova reakcija toplo presenetila. Naslednje lepo presenečenje je bila cena karte, saj je bila ista kot v predprodaji, čeprav so na spletni strani obljubljali dražjo. Festival je bil grobo razdeljen v tri dele: kamp, Open village in glavni oder. Sam sem kupil vstopnico le za open village, saj je bilo že tam dovolj dogajanja. Vsaj trije odri, kup malih trgovinic in prostorčkov za druženje in nekaj tisoč obiskovalcev. Za vtis, festival je imel podoben duh, kot slovenska Histerija. Kasneje sva pri enem od šankov srečala glavnega organizatorja in njegovega organizatorskega kolega. Povedala sta, da je bilo lani na festivalu skupaj okrog 17 000 udeležencev. Kar se zdi ogromno za tako majhen prireditveni prostor.

Po super večeru ob dobri glasbi sva taktično okupirala eno od žimnic, ki so ležale naokrog, jo odnesla stran od luči in prenočila pod zvezdami.

Današnji dan sva začela s sprehodom po žgočem soncu nazaj proti Mdini nadaljevala s štopanjem starejšega Maltežana s tremi norimi mopsi, s torto v slaščičarni od včeraj in kosilom v Libanonski restavraciji. Sedaj sem doma, zaključujem vedno prekratek vikend.

Viteški festival v Mdini

Ta vikend se je v “tihem mestu”, kot še rečejo Mdini odvijal srednjeveški festival. Obiskal sem ga skupaj z Mirno (iz Zagreba) in Litvanko, živečo na Norveškem, Mildo.

Milda in Mirna sta prišla na Malto zaradi trenerskega dogodka, ki naj bi se odvijal v organizaciji ene od tukajšnjih mladinskih organizacij. Dogodek je zaradi premalo prijav žal odpadel, punce pa so vseeno prišle, saj niso hotele, da bi že kupljene letalske karte šle v nič. Z Mirno sva se poznala že od prej, za kavo na Malti sva se dogovarjala že teden dni. Zadnji dan pred njenim odhodom je torej končno uspelo.

Dobili smo se v poznem popoldnevu v eni izmed kavarn v Sliemi. Punce so ravno pozajtrkovale, ko sem se prikazal. Sam sem zajtrk preskočil, ko smo odhajali iz gostilne sem si rekel, da se bom po poti vstavil v eni izmed mnogih Pastizzerij. Avtobusna postaja je bila blizu in na voznem redu je pisalo, da avtobus proti Rabat-u pride čez nekaj minut. Zatorej smo počakali. Po dobre pol ure čakanja in spremljanja številk vseh napačnih linij se nam pridruži visoka blondinka, verjetno skandinavska. Povpraša nas koliko časa že čakamo in kam gremo. Razložimo ji, da gremo v isto smer kot ona ter da spored na avtobusnih postajah več kot očitno ne velja najbolje. Čeprav naj bi bil prihod drugega avtobusa (v isto, pravo smer) čez dve ali tri minute se je deklina odločila, da bo skočila čez cesto po kavo. Očitno je bilo potrebno točno to, saj je avtobus pripeljal praktično takoj.

Končno smo se peljali proti Rabatu. Avtobus je bil precej poln, še najbolj pa je izstopala skupina (tradicionalno glasnih) Špancev.

Ob prihodu v mesto sem bil že pošteno sestradan. Skočim do prve pekarne in si naročim pito s piščancem in gobicami. Za prvo silo bo OK. Počakam na punce, ki so skočile na WC, napo pa se napotimo proti Mdini.

Mdina je lepo ohranjeno srednjeveško mesto, ki je bilo v preteklosti glavno mesto otoka. Nahaja se na vzpetini v centralnem delu otoka. Mestu pogosto pravijo “tiho mesto”, saj v njem za razliko od ostalih malteških mest ni pretirano avtomobilov, pa tudi ljudi ni pretirano veliko. Trenutno v mestu prebiva okrog 300 ljudi, kar je za bivšo prestolnico izredno malo. V stikajočem se mestu, Rabat je ta številka bolj zmerna, okrog 11000 prebivalcev.

V mesto smo torej šli na srednjeveški festival. Prva zanimiva stvar, ki sem jo opazil, je kako slabo so pripravljeni, kako slabo organizirani. Mogoče je to le ‘poklicna’ deformacija a zdi se, da na odmevnem turističnem festivalu, katerega se udeleži nekaj tisoč lokalnih in tujih turistov, delovanje ozvočenja (beri prenosnega radia na baterije) ne bi smel biti problem. Prav tako mi je bilo zanimivo, ko je v sredi uličnega nastopa mimo pripeljala kočija z mladoporočencema. Dogajanje na ulici se je moralo ustaviti, mimo je peljala kočija z ženinom in nevesto, za njo kolona črnih mercedesov, potem pa smo spet prišli na vrsto gledalci.

Odšli smo naprej, ogledati si še aktivnosti na drugih trgih. Zanimivo in dokaj pestro dogajanje a vseeno ostaja priokus, da celotno zadevo organizira lokalno društvo kmečkih žena.

Ogledali smo si tudi točko metalcev zastave, ki so bili precej navdušujoči. Sploh ob spremljavi brhkih tolkalk (bobnark?).

Ko smo se naveličali pohajanja po mestu smo se obrnili nazaj proti Rabatu in festival pustili za seboj. Pred avtobusno postajo smo posedeli še na kavi in čeprav smo bili na sončku nas je mrzel veter pošteno prezebel. Dokončno smo zmrznili ob dolgotrajnem čakanju na povratni avtobus. Ko je končno pripeljal sem bil vesel razgrete kabine a je voznik s pretirano uporabo klime uničil tudi to veselje.

Naslednjič, ko me bo zamikalo it v tople kraje bom dvakrat razmislil. :)