Prvi obisk in izlet v Popajevo deželo

Včeraj sem dobil prvi obisk iz Slovenije. Kolegica je po čudnem naključju dobila prakso na otoku in čeprav ji vročina ne prija najbolj se je odločila, da je to bolje, kot ostati doma. S tem se lahko le strinjam. V svojo sobo se bo lahko vselila z naslednjim tednom in jasno sem jo pogostil teh nekaj dni.

Po dolgem sobotnem spancu in po poštenem zajtrku (za keterega med tednom ni časa!!!, groza, h?) sva se odpravila na izlet. Prva predstavitev otoka je vključevala vožnjo do Slieme nato pa sprehod po promenadi vse do Pacevill-a, bežen ogled kapitalističnih obrednih mest, nato pa pobeg proti severo-vzhodu države. Najin cilj je bila mala vasica v zakotnem zalivu, kjer so 80-desetega leta snemali film o Popaju.

Po (klasično) dolgotrajni vožnji z avtobusom in nekaj pešačenja sva končno prispela na cilj. Bilo je že pozno popoldne in oba sva bila že precej lačna, zato sva poiskala mesto z razgledom in si pripravila piknik. Ob jedi sva uživala ob pogledu na vasico in na morje kot iz razglednice.

Popajovo vas so za namene filma postavili v letu 1979. Vas je postavljalo 165 ljudi za celotno izgradnjo pa so potrebovali 7 mesecev. Gradbeni material (predvsem les) je bil na otok pripeljan iz Norveške, pa tudi iz daljne Kanade. Nastala je prikupna vasica, ki je bila uporabljena le za namene filma, sedaj pa služi kot turistična atrakcija. Vstopnina za ogled vasice je 10,5 evra, če pa imaš smolo, pa se v vasici ravno odvija ohcet in je tako vstop za nepovabljene onemogočen. Nama se je dogodilo prav to, a se v resnici nisva pretirano sekirala.

Nazaj proti civilizaciji sva se hotela odpraviti z avtobusom, a ker je iz te vasice vozil le enkrat na uro (vozi pa 6 minut), je bilo jasno, da bo hitreje peš. Po poti sva štopala, ne zato, ker bi bilo do cilja predaleč ampak bolj zato, ker lahko. Avtoštop je namreč odlična priložnost za spoznavanje zanimivih ljudi. Ker na Malti ta način potovanja ni pretirano priljubljen in razširjen nisva gojila velikega upanja, da nama kdo vstavi. Vseeno se nama je nasmehnila sreča, ko sta nama z žepnim avtomobilom vstavila dva župnika. Do konca poti nismo imeli dosti časa zato se debata ni kaj prida razvnela.

Nazaj do doma z avtobusom, kjer pa se spomnim, da sem se zjutraj ključ pustil v žepu drugih hlač. Tako je bil pred spanjem potreben še lov za sostanovalcem. Po takem dnevu spanec še bolj prija.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.