Tag Archives: vročina

Lorca

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , ,

Ta vikend sem bil (končno) spet na poti. Tokratne potovanje je bilo kratko a prav tako zanimivo.

Tokratni izgovor za potovanje je bil obisk prijateljice, katero sem spoznal na uvodnem EVS treningu. Ta živi in dela na njenem EVS projektu v malem mestecu slabih 100 km severno-zahodno od Cartagene. Lorca je majhno in med poletjem izredno vroče mestece. Do mesteca sem šel preko Murcije, saj prevoza direktno do Lorce nisem našel. Prevoz z Blablacar-om (španski “prevoz.org”) je bil ugoden, saj sva v Murciji oba pozabila da moram plačati. Po drugi strani pa je bil avtobus do Lorce precej drag, ampak kaj češ.

Ko sem prispel, sem izstopil eno postajo prepozno. Ni se mi mudilo, tako da sem si v poletnem sončku na hitro lahko ogledal center Lorce. Stanovanje kolegice sem našel brez problema, a kaj, ko je ni bilo doma. Naključni Španec mi je posodil internet, da sem ji lahko poslal sporočilo, nato pa sem počakal v bližnjem baru. Lahko bi bilo slabše. :)

Po (odličnem) vegetarijanskem kosilu in siesti, v taki vročini namreč ne moraš početi nič konkretnega, smo se z družbo odpravili na sprehod. zapodili smo se na enega od gričev nad mestom, kjer so bile na gosto posejane male hišice. V ozkih ulicah, ki so se vile med pritličnimi hišicami se je dalo začutiti pravi duh južne Španije. Domačini vseh starosti so uživali utrip ulice. Marsikatero druščino si lahko zapazil, kako posedajo pred svojim vhodom. Tu mož in žena, tam skupina starejših mož, spet drugje gruča otrok. Večino smo le pozdravili, s kom pa smo spregovorili par besed. Ko so nas povprašali od kod prihajamo, so bili precej začudeni nad našim odgovorom, saj smo bili zares pisana druščina: Grkinja, Italijan, Armenka, Malavijka in jaz. Po dolgem sprehodu in uživanju v razgledu po razbeljeni dolini, smo se spustili do enega izmed trgov v centru mesta. Tam smo si, kot se za lep večer spodobi, privoščili pivo in tapas-e. Pridružila se nam je tudi ena od mentoric iz organizacije, kjer prostovoljci delajo. Tudi njo sem spoznal na uvodnem tečaju za EVS, tudi tam je nastopala v vlogi mentorice. Deklina je ena izmed redkih Slovenk, ki sem jih spoznal tu (v Cartageni sem srečal še dve Erazmovki, a nisem imel veliko stika z njima). V Lorci je po njenem EVSu našla službo, kasneje pa še partnerja. Sedaj že sedmo leto živi tu brez velike potrebe, da bi se vrnila v Gorico. Vseeno je vesela, ko pove, da bo čez nekaj tednov skupaj s petletnim sinom odpotovala v Slovenijo na počitnice.

Po večerji, vrnitvi domov in hitrem tušu smo se vrnili v center, saj je bila sobota zvečer. V mesto smo prišli okrog 1h, vračali smo se okrog 5h zjutraj. Ritem je tukaj precej drugačen.

Po prespanem jutru nas je zbudila vročina poldneva. Po ležernem zajtrku/kosilu smo se odločili, da gremo na plažo. Vlak je vozil precej redko in ker se nismo želeli popolnoma prepeči na soncu, smo šli z kasnejšim. V Aguilas-u, majhnem mestecu, kamor sem pred nekaj tedni odplul z ANSE, smo našli ne preveč lepo plažo. Čeprav je bila voda vroča, kot v bazenu, je osvežitev prijala.

Za pot domov, do Cartagene, sem ponovno uporabil Blablacar. Sistem tu deluje odlično, mogoče še bolje, kot Prevozi v Sloveniji. Peljal sem se z 23-letnim študentom elektrotehnike, ki še nikoli ni potoval zunaj Španije.

Štopanje po EVS evalvaciji

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , , ,

Prejšnji teden smo v mali vasi relativno blizu Malage, imeli srečanje prostovoljcev za evalvacijo naših projektov. Na dogodku nas je bilo okrog 100 prostovoljcev iz celotne Španije ter tudi nekaj mentorjev iz gostiteljskih organizacij. Poleg velikega števila ljudi, veliko več, kot bi jih v 3 dneh lahko dobro spoznal, je dogodek zaznamovalo še dejstvo, da je bil cel tečaj popolnoma v Španskem jeziku, ter Evropska birokracija, ki se je kljub naporom organizatorjev ni bilo mogoče izogniti.

Ker sem bil na drugem koncu južne Španije in sem imel čas po tečaju, sem se odločil, da med vikendom še malo popotujem po Andaluziji. Našel sem deklino, ki ji ideja o štopanju ni bila tuja in skupaj sva se odločila, da se napotiva do Sevilla-e in nato nazaj do Almerije, kjer deklina živi.

Zadnji dan projekta je bil, kot po navadi naporen. Po zabavi v lokalnem baru in petju ob kitari na asfaltu velikega parkirišča smo se odpravili spat okrog petih zjutraj, kake dve ure preden je bilo potrebno vstati.

V Malago sem tako prispel nekako okrog 10h. Kolegica s katero sem govoril, ni bila na mojem avtobusu, tako da sem se zagovoril z eno izmed drugih udeleženk evalvacije. Ko sem ravno začel verjetni, da me je prva pustila na cedilu, me pokliče in zmeniva se kje se dobiva. Po rahlem iskanju se končno najdeva in sedaj ostaja še nerodna situacija, ko se ne spomnim njenega imena. Po uvodnih formalnostih se dogovoriva tudi za pot. Posloviva se od železniške postaje in se napotiva proti jugu mesta. Po poti se pogovarjava o najinih zgodbah na poti in preteklih izkušnjah na cesti in ob njej. Po kake pol ure sprehoda najdeva primeren prostor za štop, a čeprav je mimo vozilo veliko ljudi v mnogih avtomobilih, ustavil ni nihče. Ogovoriva gospo, ki se je odpravljala v najino smer z avtom parkiranim tik ob prostoru, kjer sva stala. Pove, da to ni najboljša točka in komaj jo prepričava, da naju odpelje do druge ceste (čeprav je bilo to v njeno smer). V desetih minutah vožnje po mestu opazim veliko bukvo polno starih zemljevidov in povprašam, če študira zgodovino. Pove nama, da sodeluje pri produkciji dokumentarnega filma o Bernardu de Galvez, ki je bil Španski guverner in je med Ameriško vojno za neodvisnost pomagal trinajstim ameriškim kolonijam v boju proti Veliki Britaniji. Rojen je bil v vasici kakih 15 km stran od Malage.

Po kratkem prevozu spet iščeva dobro lokacijo za štop. Naletiva na dečkota, ki očitno čaka na nekoga in ga povprašava za nasvet. Izmenjamo par besed in svetuje nama novo lokacijo. Preden se poslovimo, nama ponudi prenočišče, če nama ne uspe dobiti prevoza.

Na nasprotni strani križišča nato čakava, se igrava s pogledi, zabavava mimo vozeče, poizkušava pridobiti njihovo pozornost. Kmalu opaziva, da so njihovi obrazi v velikokrat zelo hladni, skoraj odsotni. Od voznikov ne dobivava veliko pozitivnih povratnih informacij, kot je to običajno v deželah, kjer je štopanje lahko.

Po dobri uri ali dveh neuspeha, naju obišče dečko od prej. Prekineva iskanje prevoza in se po pivcu v parku odločimo, da nocoj ostaneva v Malagi. Nad odločitvijo nisem najbolj navdušen, a sprejmem poraz.

Po zanimivi noči se zbudimo v šotoru na plaži. V jutranjem melanholičnem hladu se sprehodimo čez mesto. Privoščimo si zajtrk in kavo, nato pa se poslovimo. S Francozinjo se odpraviva na metro, ki naju odpelje na drug (a vseeno napačen) rob mesta. Tam poiščeva novo mesto za iskanje prevoza, a kot prejšnji dan, nimava veliko sreče. Poizkusiva vse strategije: z napisom, brez napisa, zabavanje voznikov, deklina si obleče seksi krilce … Ko po mnogih neuspehih še vedno stojiva na isti lokaciji poseževa tudi po bolj trdih pristopih; postaviva se bolj na cesto, da morajo vozniki mimo pripeljati res počasi, nato jih prosiva skozi odprta okna. Jaz pograbim stvari in se skrijem v bližnje grmovje, a nobena strategija ne obrodi sadov. Da je štopanje v južni Španiji težko sem slišal že prej, a nikakor si nisem predstavljal kaj takega. Po mnogih zavrnitvah, se odločiva, da zamenjava lokacijo. V iskanju drugega uvoza na avtocesto se izgubljava po posesti, kjer bodo gradili tehnološki park a ne najdeva boljše lokacije. Nova odločitev je, da se vrneva v mesto in poiščeva avtobus. Še en poraz.

Kljub obupnem izkupičku najinega popotovanja, se odločiva, da ne bova obupovala. Odpraviva se do centra mesta (ob pomoči mladeniča, ki naju je pobral z avtom), kjer na avtobusni postaji spoznava, da so vozovnice za avtobus do Almerije prekleto drage. Kupiva vozovnico samo do pol poti, do Motril-a, kjer upava na več sreče. Ker veva, da bo avtobus nadaljeval pot v najino smer, se poizkušava dogovoriti z voznikom, da naju odpelje do konca, a spet brez uspeha. Človek bi pričakoval, da Andaluzijci niso tako zelo striktni s pravili.

Spet peš, spet v iskanju prevoza. Hodiva proti robu mesta, v upanju, da so ljudje tukaj bolj naklonjeni najinem tipu potovanja. To upanje nima nikakršne podlage, a vseeno si govoriva, da bova danes spala v Almeriji. Blizu obrobja mesta se nama končno nasmehne sreča. Ko hodiva ob robu ceste v iskanju dobre lokacije, naju zapazi mož na dvorišču pred skladiščem. Pove, da gre v Almerijo in da je po napisu na deklininem klobuku sklepal, da sva tja namenjena tudi midva. Zahvaliva se mu in se utrujena zbaševa v prtljažni prostor malega kombija.

Ko končno prispeva v Almerijo sva utrujena, a vesela. Naslednji dan in pol preživim v Almeriji in okolici. Kljub večnemu optimizmu se v Cartageno vrnem z plačljivim prevozom.

 

Festival Earth Garden

nekategorizirano, , , , , , , ,

Ta vikend sem se udeležil enega izmed največjih festivalov na Malti. Eart Garden se je dogajal od petka do nedelje, jaz sem bil tam le včeraj.

Sobotno jutro je bilo naporno. V petek smo takoj po službi šli na pivo s sodelavci. Zadeva je izpadla drugače, kot sem si predstavljal. V družbi treh Švedov in ene Švedinje je bil tihi konsenz, da je cilj tega večera uničiti ves alkohol na otoku. Avtopilotu v zahvalo sem zadevo ustavil dokler je še bila relativno obvladljiva in jo popihal domov. Vseeno sem naslednji dan občutil bojne rane.

Do dveh popoldan sem se nekako sestavil in ker sem bil v kratkem zmenjen v Mdini sem skočil do avtobusne postaje. Po poti sem si kupil še osvežitev, ki jo vidiš v mnogih malteških trgovinah – ledeni smoothy. Do Mdine sem prišel precej točno in po kratkem iskanju našel tudi kolegico s katero sva bila zmenjena. Skupaj sva se sprehodila po Rabatu, peljala me je do slaščičarne, kjer naj bi imeli super torte. Ker je bila zaprta sva nadaljevala pot in po ugotovitvi, da bi lahko kaj pojedla, sva zavila v eno izmed restavracij. Razdelila sva si Malteški krožnik, na katerem je bilo par različnih malteških dobrot (o hrani tukaj na otoku imam še plan napisati kak zapis). Po poznem kosilu je bil počasi že čas, da se odpraviva proti festivalu. Sam nisem bil najbolj navdušen nad idejo, saj glava in želodec še vedno nista bila popolnoma zdrava a sem vseeno sledil. Avtobus v smer festivala sva ravno zamudila, zato sva se do tja namenila kar peš. Pot naju je vodila prek širokih cest in po travniških kolovozih. Vmes sva opazovala floro in favno. Geekote in noro cvetoča grmovja. Po nekaj izgubljanja sva končno našla prostor.

Na prizorišče naju je sprejel starejši varnostnik neverjetno dobre volje. Sam imam z varnostniki slabe izkušnje, zato me je njegova reakcija toplo presenetila. Naslednje lepo presenečenje je bila cena karte, saj je bila ista kot v predprodaji, čeprav so na spletni strani obljubljali dražjo. Festival je bil grobo razdeljen v tri dele: kamp, Open village in glavni oder. Sam sem kupil vstopnico le za open village, saj je bilo že tam dovolj dogajanja. Vsaj trije odri, kup malih trgovinic in prostorčkov za druženje in nekaj tisoč obiskovalcev. Za vtis, festival je imel podoben duh, kot slovenska Histerija. Kasneje sva pri enem od šankov srečala glavnega organizatorja in njegovega organizatorskega kolega. Povedala sta, da je bilo lani na festivalu skupaj okrog 17 000 udeležencev. Kar se zdi ogromno za tako majhen prireditveni prostor.

Po super večeru ob dobri glasbi sva taktično okupirala eno od žimnic, ki so ležale naokrog, jo odnesla stran od luči in prenočila pod zvezdami.

Današnji dan sva začela s sprehodom po žgočem soncu nazaj proti Mdini nadaljevala s štopanjem starejšega Maltežana s tremi norimi mopsi, s torto v slaščičarni od včeraj in kosilom v Libanonski restavraciji. Sedaj sem doma, zaključujem vedno prekratek vikend.