Tag Archives: dogodek

Zatišje na blogu

Zdravo!

Zadnje dni in tedne sem bil precej zaposlen, kar se kaže tudi tu in pri komunikaciji z domačimi. Naj se vam opravičim za neaktivnost, slabo odzivnost tudi na emailu in drugih kanalih nenazadnje pa tudi za ta zapis, ki bo verjetno bolj skop.

Te dni mi večino energije pobere delo. Trenutno delam v nasadih oliv, kjer z malo motorno žago obrezujemo drevesa za boljšo letino. Delo je precej naporno, poleg tega pa običajno traja 9, 10 ali celo 11 ur. Kljub naporu pa vseeno kar uživam v tem delu. Tudi šef je OK, čeprav ima včasih rahlo čudne poglede na svet.

Po delavniku doma običajno pogledam kak film ali pa čas zabijem na YouTube-u. Spet več kuham, kar je super (tako za zdravje, kot za denarnico).

Delo bom v kratkem sicer zaključil (oziroma dal na pavzo), kljub temu pa vam ne morem obljubiti novih zapisov, saj grem na zanimiv dogodek, na katerem pa so distrakcije, kot je internet prepovedane. Mogoče o tem v kakem naslednjem zapisu. Za sedaj pa le par fotk iz mojega vsakdana …

Štopanje po EVS evalvaciji

Prejšnji teden smo v mali vasi relativno blizu Malage, imeli srečanje prostovoljcev za evalvacijo naših projektov. Na dogodku nas je bilo okrog 100 prostovoljcev iz celotne Španije ter tudi nekaj mentorjev iz gostiteljskih organizacij. Poleg velikega števila ljudi, veliko več, kot bi jih v 3 dneh lahko dobro spoznal, je dogodek zaznamovalo še dejstvo, da je bil cel tečaj popolnoma v Španskem jeziku, ter Evropska birokracija, ki se je kljub naporom organizatorjev ni bilo mogoče izogniti.

Ker sem bil na drugem koncu južne Španije in sem imel čas po tečaju, sem se odločil, da med vikendom še malo popotujem po Andaluziji. Našel sem deklino, ki ji ideja o štopanju ni bila tuja in skupaj sva se odločila, da se napotiva do Sevilla-e in nato nazaj do Almerije, kjer deklina živi.

Zadnji dan projekta je bil, kot po navadi naporen. Po zabavi v lokalnem baru in petju ob kitari na asfaltu velikega parkirišča smo se odpravili spat okrog petih zjutraj, kake dve ure preden je bilo potrebno vstati.

V Malago sem tako prispel nekako okrog 10h. Kolegica s katero sem govoril, ni bila na mojem avtobusu, tako da sem se zagovoril z eno izmed drugih udeleženk evalvacije. Ko sem ravno začel verjetni, da me je prva pustila na cedilu, me pokliče in zmeniva se kje se dobiva. Po rahlem iskanju se končno najdeva in sedaj ostaja še nerodna situacija, ko se ne spomnim njenega imena. Po uvodnih formalnostih se dogovoriva tudi za pot. Posloviva se od železniške postaje in se napotiva proti jugu mesta. Po poti se pogovarjava o najinih zgodbah na poti in preteklih izkušnjah na cesti in ob njej. Po kake pol ure sprehoda najdeva primeren prostor za štop, a čeprav je mimo vozilo veliko ljudi v mnogih avtomobilih, ustavil ni nihče. Ogovoriva gospo, ki se je odpravljala v najino smer z avtom parkiranim tik ob prostoru, kjer sva stala. Pove, da to ni najboljša točka in komaj jo prepričava, da naju odpelje do druge ceste (čeprav je bilo to v njeno smer). V desetih minutah vožnje po mestu opazim veliko bukvo polno starih zemljevidov in povprašam, če študira zgodovino. Pove nama, da sodeluje pri produkciji dokumentarnega filma o Bernardu de Galvez, ki je bil Španski guverner in je med Ameriško vojno za neodvisnost pomagal trinajstim ameriškim kolonijam v boju proti Veliki Britaniji. Rojen je bil v vasici kakih 15 km stran od Malage.

Po kratkem prevozu spet iščeva dobro lokacijo za štop. Naletiva na dečkota, ki očitno čaka na nekoga in ga povprašava za nasvet. Izmenjamo par besed in svetuje nama novo lokacijo. Preden se poslovimo, nama ponudi prenočišče, če nama ne uspe dobiti prevoza.

Na nasprotni strani križišča nato čakava, se igrava s pogledi, zabavava mimo vozeče, poizkušava pridobiti njihovo pozornost. Kmalu opaziva, da so njihovi obrazi v velikokrat zelo hladni, skoraj odsotni. Od voznikov ne dobivava veliko pozitivnih povratnih informacij, kot je to običajno v deželah, kjer je štopanje lahko.

Po dobri uri ali dveh neuspeha, naju obišče dečko od prej. Prekineva iskanje prevoza in se po pivcu v parku odločimo, da nocoj ostaneva v Malagi. Nad odločitvijo nisem najbolj navdušen, a sprejmem poraz.

Po zanimivi noči se zbudimo v šotoru na plaži. V jutranjem melanholičnem hladu se sprehodimo čez mesto. Privoščimo si zajtrk in kavo, nato pa se poslovimo. S Francozinjo se odpraviva na metro, ki naju odpelje na drug (a vseeno napačen) rob mesta. Tam poiščeva novo mesto za iskanje prevoza, a kot prejšnji dan, nimava veliko sreče. Poizkusiva vse strategije: z napisom, brez napisa, zabavanje voznikov, deklina si obleče seksi krilce … Ko po mnogih neuspehih še vedno stojiva na isti lokaciji poseževa tudi po bolj trdih pristopih; postaviva se bolj na cesto, da morajo vozniki mimo pripeljati res počasi, nato jih prosiva skozi odprta okna. Jaz pograbim stvari in se skrijem v bližnje grmovje, a nobena strategija ne obrodi sadov. Da je štopanje v južni Španiji težko sem slišal že prej, a nikakor si nisem predstavljal kaj takega. Po mnogih zavrnitvah, se odločiva, da zamenjava lokacijo. V iskanju drugega uvoza na avtocesto se izgubljava po posesti, kjer bodo gradili tehnološki park a ne najdeva boljše lokacije. Nova odločitev je, da se vrneva v mesto in poiščeva avtobus. Še en poraz.

Kljub obupnem izkupičku najinega popotovanja, se odločiva, da ne bova obupovala. Odpraviva se do centra mesta (ob pomoči mladeniča, ki naju je pobral z avtom), kjer na avtobusni postaji spoznava, da so vozovnice za avtobus do Almerije prekleto drage. Kupiva vozovnico samo do pol poti, do Motril-a, kjer upava na več sreče. Ker veva, da bo avtobus nadaljeval pot v najino smer, se poizkušava dogovoriti z voznikom, da naju odpelje do konca, a spet brez uspeha. Človek bi pričakoval, da Andaluzijci niso tako zelo striktni s pravili.

Spet peš, spet v iskanju prevoza. Hodiva proti robu mesta, v upanju, da so ljudje tukaj bolj naklonjeni najinem tipu potovanja. To upanje nima nikakršne podlage, a vseeno si govoriva, da bova danes spala v Almeriji. Blizu obrobja mesta se nama končno nasmehne sreča. Ko hodiva ob robu ceste v iskanju dobre lokacije, naju zapazi mož na dvorišču pred skladiščem. Pove, da gre v Almerijo in da je po napisu na deklininem klobuku sklepal, da sva tja namenjena tudi midva. Zahvaliva se mu in se utrujena zbaševa v prtljažni prostor malega kombija.

Ko končno prispeva v Almerijo sva utrujena, a vesela. Naslednji dan in pol preživim v Almeriji in okolici. Kljub večnemu optimizmu se v Cartageno vrnem z plačljivim prevozom.

 

EVS uvodni trening

Prejšnji teden smo imeli uvodni trening za EVS. Za trening sem zvedel že, ko sem se prijavljal na projekt, a brez kakršnih koli podrobnosti. Rahlo sem bil razočaran, ko sem izvedel, da je naš tečaj le kakih 20 kilometrov stran od Cartagene. Da bi bila ironija še večja, smo na edini dan brez delavnic imeli organiziran ogled Cartagene. No ja …

Na trening smo se odpravili v ponedeljek zjutraj. Vlak nas je odpeljal v Murcija-o, kjer smo počakali na svoj avtobus, s katerim smo se odpeljali v Los Alcazares. To je malo turistično mesto, ki v poletnih mesecih verjetno poka po šivih. V februarju v mestu ni praktično nikogar, celotno mesto je kot prizor iz vesterna – mesto duhov.

Namestili so nas v lep mladinski kompleks, nekako v stilu slovenskih SŠOD-jev. V njem nismo bili edini, prostor smo si delili še z nekaj športniki različnih starosti in državljanstev.

Dogodek je imel podoben delovnik, kot vsi drugi dogodki tega formata. Delo od zajtrka pa nekako do 7h zvečer, vmes čas za kosilo in dve kratke pavze. Po večerji je sledil bolj sproščujoč program, ki se je kdaj pa kdaj zavlekel tudi do polnoči. Po tem pa jasno še pivce ali dva v lokalnem baru. Včasih smo ob vrnitvi domov nadaljevali debato še na balkonu bloka, marsikateri večer pa smo popestrili tudi s kako neumnostjo. Plavanje v ledenem morju, plezanje po balkonu, nočno raziskovanje kompleksa in podobne vragolije. Vse, kar lahko pričakuješ od skupine 30-ih mladincev in mladenk. Zaradi teh neumnosti smo se zjutraj kdaj znašli v težavah, a kaj se če. Dovolj smo stari, da smo lahko  razumeli, da si pridigo zaslužimo (no, vsaj nekateri).

Na koncu se je, kot vedno, vse dobro izšlo. Dogodek smo zaključili v dobri atmosferi, in se naučili smo se precej o formalnostih EVS-a in si ustvarili smo mnoga prijateljstva. Z nekaterimi se bomo tekom našega prostovoljstva prav gotovo še srečali, saj si mnogi izmed nas želimo potovati naokrog po Španiji.

 

Fiesta v Sliemi

Včeraj je bila zabavna sobota. Po podvodno obarvanem dopoldnevu sem potreboval dobro mero počitka. Vseeno je bilo jasno, da večera ne smem preživeti doma, zato sva se s cimrom zmenila, da greva na pivo v Sliemo. On je šel na avtobus, jaz pa sem se peljal s kolesom. Med potjo sem se spraševal, zakaj je bil ta izlet sploh potreben, saj imajo nenazadnje pivo tudi kje bližje. Navkljub vsemu se je kratka pot izplačala.

Ko sem prišel v mesto je bilo jasno, da se nekaj dogaja. Mesto je praznovalo svojo fiesto. Tudi ta mestni praznik je tako, kot mnoge druge stvari na otoku, močno krščansko obarvan. Običajno poteka med vikendom, od petka do nedelje se razvrstijo različni dogodki. Že dan prej sem se potepal po centralni Sliemi, stran od obale in turističnih poti. Tam je zabava imela bolj domači pridih. Osrednji del proslave v petek je bil orkester, ki je igral po malih mestnih ulicah. Precej zanimiva je bila dinamika povorke. Spredaj je stal zastavonoša, starejši možic, ki se je z zastavo precej trudil. Za njim so bili glasbeniki, okrog vsega pa so tekali v modre majice slabega design-a oblečeni organizatorji. Povorka se je ob glasbi počasi pomikala naprej, zanimivo pa so po koncu vsake viže vsi skupaj naredili kar konkretno pavzo. Tako so igrali nekako 5 min in potem 5 minut stali. Situacija je bila videti precej bizarno, kot, da bi vsi čakali, da se nekaj zgodi. Med pavzami glasbeniki in ostali niso bili prav nič aktivni, le stali so in se ozirali naokrog. Brez pijače, brez pijače in skromnih besed.

Podobna situacija je bila tudi včeraj, le da je bilo okrog njih bistveno več opazovalcev. Ti so bili v glavnem turisti opremljeni s fotoaparati in pametnimi telefoni. Poleg bistveno večje množice so povorki na konec dodali še ogromen kip Marije in malega Jezusa. Ta kip je nosilo 6 mož. Slišal sem, da je nošenje kipa velika čast ki pa si jo lahko prislužiš z veliko donacijo. Menda ponekod za to plačajo tudi po več tisoč evrov. Kip so prinesli do centra mesta in ga postavili na prej pripravljen oltar v malem parku. Temu je sledil predviden aplavz turistov.

Med celotno procesijo so po nebu odmevali poki ognjemetov. Maltežani so namreč nori na njih, v enem večeru jih lahko vidiš več, prirejajo jih tudi čez dan in sploh kadarkoli. Najmanj jih je menda ravno v času novega leta. No, po končanem sprevodu z Marijo se je množica premaknila proti obali, kjer so bile pripravljene velike konstrukcije na katere so bili razobešeni pirotehnični izdelki. Skulpture so bile videti precej amatersko sestavljene, kot, da bi jih sestavljale skupine vaščanov v pripravi na praznik. Izkazalo se je, da je prav mogoče, da je bilo tako.

Organizatorji so prižigali eno po eno napravo. Vsaka izmed njih je bila malce drugačna, vsem pa je bilo skupno veliko dima, pokanja žarečih lučk in vonj po pirotehniki. Že pri prvi od naprav se je zgodilo, da se je nekaj raket odlepilo od konstrukcije in poletelo v nedoločeno smer. Nekaj jih je pristalo v morju, nekaj na tleh, kaka pa je priletela direktno med množico turistov. Preplašeni turisti so seveda panično bežali. Pravzaprav pa tudi meni ni prav nič prijala ideja, da bi zaradi opeklin moral to noč prebiti v Mater Dai-u. Organizatorji so sicer dajali vtis rahle zaskrbljenosti a kakršnihkoli premikov v smer javne varnosti ni bilo zaznati. Nadaljevali so z predstavo in pričakovano so se sesedle tudi nekatere druge naprave. Po večkratnih incidentih so policisti le potisnili množico nekaj metrov bolj stran in premaknili varnostno ograjo.

Nekaj podobnega sem izkusil pred kakim letom v Španiji. Tam so na zabavi ene od mestnih četrti v Barceloni rakete in drugo pirotehniko natikali na nekaj metrske palice s katerimi so, skupaj z množico gledalcev, potem hodili po ulicah. Tisto je bilo mogoče res za odtenek bolj noro, a za razliko od tu, je pri tisti zabavi šlo vse po planu. Tu se je zdelo, da je bila na delu predvsem površnost.

Program se je zaključil z še enim ognjemetom, tokrat izstreljenim iz obale Slieme in ne iz obale otoka Manoel, kot je bilo v planu prej. Tudi ta ognjemet je trajal kar nekaj minut, bil pa je celo sinhroniziran z glasbo.

Ko sem se malo po polnoči vrnil domov pa sem naletel na še zadnje presenečenje večera. Celotna ulica je bila namreč prekrita z belimi papirnatimi traki, ki so jih očitno domačini uporabili, kot doma narejene konfete. Očitno smo imeli zabavo tudi tik pred vrati.

Otok MTVja

Tekom tedna običajno je moja rutina precej standardna, služba po tem pa domov, kaj pojest, mogoče pogledat kak film ali pa na sprehod in pivce po tem pa spat. To sredo je bilo malce drugače.

Odvijal se je namreč velik koncert. Eden največjih (če ne največji) dogodkov tega formata je organiziran s strani ameriške glasbene televizije MTV. Prvič je bil izveden leta 2007, od takrat pa vsako leto. Dogaja se na trgu Fosos v Floriani, le lučaj proč od prestolnice Malte. Dogodka se udeleži okrog 50 tisoč obiskovalcev, kar je nekoliko več od povprečnega koncerta v Svobodi v Trbovljah. Koncerta sem se bolj kot zaradi zabave udeležil zaradi radovednosti kako taksna zadeva deluje. Moram priznat, da je bila prav zanimiva izkušnja.

Proti Floriani sva se s sostanovalcem odpravila okrog 9h. Šla sva peš, saj razdalja od stanovanja ni bila prevelika, poleg tega pa sva vedela, da bodo avtobusi prenatrpani še bolj kot ponavadi. Na prizorišče sva prišla ravno, ko je ena od izvajalk zaključila svoj nastop. Ker nisva imela boljšega dela sva si zadala nalogo, da se prebijeva skozi množico prav do prve vrste. Med tem, ko sva se počasi premikala proti odru se je na nastop pripravljal naslednji zvezdnik. Na vrsti je bil en Rike. Ko je stopil na oder se je mnogo ljudi precej razveselilo. Za večino prisotnih je bil je bil le majhna mravljica na odru oddaljenem mogoče 50, mogoče 100 metrov, nekateri pa zaradi svojih kratkih nog niso videli niti tega. Vseeno se je zdelo, da je za mnoge to nekaj najboljšega, kar se jim je kdajkoli zgodilo.

Čez čas sva uspešno prispela skoraj do odra, na skrajno desni strani. Čeprav nisva bila v pri vrsti sva se odločila, da je dovolj. Tam sva postala nekaj časa, poslušala par pop viž in opazovala zaprepadene mladenke. Ko sva se že hotela prestaviti sem prek ograje opazil tri varnostnike, ki so naokrog peljali zaboj v velikosti omare. Čeprav se jim je precej mudilo, sem si mislil, da je to pač del organizacije. Kmalu za tem se je na malem podestu na desni strani tik ob ograji pojavil pevec. Tam je zapel eno izmed svojih balad in ljudje so jasno noreli zaradi njegove prisotnosti. Po končanem komadu je odšel iz malega odra nakar se je ponovil prizor z varnostniki, le da so tokrat šli v drugo smer. Zanimivo mi je bilo, kako se svetovni zvezdnik naokrog po zaodrju prevaža v lesenem zaboju za krompir.

Koncert se je nadaljeval, po pričakovanjih. Nori svetlobni efekti, odrski ognjemeti in onesnaževanje prizorišča s konfeti (To je bilo že tako ali tako nastlano s plastenkami, pivskimi pločevinkami ipd.) Zanimivo je bilo opazovati tako noro evforične ljudi. Mislil sem, da se je trans, ki ga vidiš na posnetkih starih koncertov od Beatles-ov, začel umikati v pozabo nekje v osemdesetih. Vsak dan nekaj novega. Še ena zanimivost je, da je kopica ljudi spremljala koncert preko ekrana svojega pametnega telefona. Mogoče zato ker so bili premajhni, da bi videli čez množico?

Po končanem nastopu se je večino ljudi odpravilo stran. Iz zvočnikov je začela nabijati še slabša glasba, kot prej, zato sva se tudi midva z Rosariom odločila za premik. Vstavila sva se na pivo in zaokrožila po prizorišču. Srečala sva še Imanoel-a, drugega cimra. Kmalu zatem smo se skupaj odpravili domov.