Štopanje po EVS evalvaciji

Prejšnji teden smo v mali vasi relativno blizu Malage, imeli srečanje prostovoljcev za evalvacijo naših projektov. Na dogodku nas je bilo okrog 100 prostovoljcev iz celotne Španije ter tudi nekaj mentorjev iz gostiteljskih organizacij. Poleg velikega števila ljudi, veliko več, kot bi jih v 3 dneh lahko dobro spoznal, je dogodek zaznamovalo še dejstvo, da je bil cel tečaj popolnoma v Španskem jeziku, ter Evropska birokracija, ki se je kljub naporom organizatorjev ni bilo mogoče izogniti.

Ker sem bil na drugem koncu južne Španije in sem imel čas po tečaju, sem se odločil, da med vikendom še malo popotujem po Andaluziji. Našel sem deklino, ki ji ideja o štopanju ni bila tuja in skupaj sva se odločila, da se napotiva do Sevilla-e in nato nazaj do Almerije, kjer deklina živi.

Zadnji dan projekta je bil, kot po navadi naporen. Po zabavi v lokalnem baru in petju ob kitari na asfaltu velikega parkirišča smo se odpravili spat okrog petih zjutraj, kake dve ure preden je bilo potrebno vstati.

V Malago sem tako prispel nekako okrog 10h. Kolegica s katero sem govoril, ni bila na mojem avtobusu, tako da sem se zagovoril z eno izmed drugih udeleženk evalvacije. Ko sem ravno začel verjetni, da me je prva pustila na cedilu, me pokliče in zmeniva se kje se dobiva. Po rahlem iskanju se končno najdeva in sedaj ostaja še nerodna situacija, ko se ne spomnim njenega imena. Po uvodnih formalnostih se dogovoriva tudi za pot. Posloviva se od železniške postaje in se napotiva proti jugu mesta. Po poti se pogovarjava o najinih zgodbah na poti in preteklih izkušnjah na cesti in ob njej. Po kake pol ure sprehoda najdeva primeren prostor za štop, a čeprav je mimo vozilo veliko ljudi v mnogih avtomobilih, ustavil ni nihče. Ogovoriva gospo, ki se je odpravljala v najino smer z avtom parkiranim tik ob prostoru, kjer sva stala. Pove, da to ni najboljša točka in komaj jo prepričava, da naju odpelje do druge ceste (čeprav je bilo to v njeno smer). V desetih minutah vožnje po mestu opazim veliko bukvo polno starih zemljevidov in povprašam, če študira zgodovino. Pove nama, da sodeluje pri produkciji dokumentarnega filma o Bernardu de Galvez, ki je bil Španski guverner in je med Ameriško vojno za neodvisnost pomagal trinajstim ameriškim kolonijam v boju proti Veliki Britaniji. Rojen je bil v vasici kakih 15 km stran od Malage.

Po kratkem prevozu spet iščeva dobro lokacijo za štop. Naletiva na dečkota, ki očitno čaka na nekoga in ga povprašava za nasvet. Izmenjamo par besed in svetuje nama novo lokacijo. Preden se poslovimo, nama ponudi prenočišče, če nama ne uspe dobiti prevoza.

Na nasprotni strani križišča nato čakava, se igrava s pogledi, zabavava mimo vozeče, poizkušava pridobiti njihovo pozornost. Kmalu opaziva, da so njihovi obrazi v velikokrat zelo hladni, skoraj odsotni. Od voznikov ne dobivava veliko pozitivnih povratnih informacij, kot je to običajno v deželah, kjer je štopanje lahko.

Po dobri uri ali dveh neuspeha, naju obišče dečko od prej. Prekineva iskanje prevoza in se po pivcu v parku odločimo, da nocoj ostaneva v Malagi. Nad odločitvijo nisem najbolj navdušen, a sprejmem poraz.

Po zanimivi noči se zbudimo v šotoru na plaži. V jutranjem melanholičnem hladu se sprehodimo čez mesto. Privoščimo si zajtrk in kavo, nato pa se poslovimo. S Francozinjo se odpraviva na metro, ki naju odpelje na drug (a vseeno napačen) rob mesta. Tam poiščeva novo mesto za iskanje prevoza, a kot prejšnji dan, nimava veliko sreče. Poizkusiva vse strategije: z napisom, brez napisa, zabavanje voznikov, deklina si obleče seksi krilce … Ko po mnogih neuspehih še vedno stojiva na isti lokaciji poseževa tudi po bolj trdih pristopih; postaviva se bolj na cesto, da morajo vozniki mimo pripeljati res počasi, nato jih prosiva skozi odprta okna. Jaz pograbim stvari in se skrijem v bližnje grmovje, a nobena strategija ne obrodi sadov. Da je štopanje v južni Španiji težko sem slišal že prej, a nikakor si nisem predstavljal kaj takega. Po mnogih zavrnitvah, se odločiva, da zamenjava lokacijo. V iskanju drugega uvoza na avtocesto se izgubljava po posesti, kjer bodo gradili tehnološki park a ne najdeva boljše lokacije. Nova odločitev je, da se vrneva v mesto in poiščeva avtobus. Še en poraz.

Kljub obupnem izkupičku najinega popotovanja, se odločiva, da ne bova obupovala. Odpraviva se do centra mesta (ob pomoči mladeniča, ki naju je pobral z avtom), kjer na avtobusni postaji spoznava, da so vozovnice za avtobus do Almerije prekleto drage. Kupiva vozovnico samo do pol poti, do Motril-a, kjer upava na več sreče. Ker veva, da bo avtobus nadaljeval pot v najino smer, se poizkušava dogovoriti z voznikom, da naju odpelje do konca, a spet brez uspeha. Človek bi pričakoval, da Andaluzijci niso tako zelo striktni s pravili.

Spet peš, spet v iskanju prevoza. Hodiva proti robu mesta, v upanju, da so ljudje tukaj bolj naklonjeni najinem tipu potovanja. To upanje nima nikakršne podlage, a vseeno si govoriva, da bova danes spala v Almeriji. Blizu obrobja mesta se nama končno nasmehne sreča. Ko hodiva ob robu ceste v iskanju dobre lokacije, naju zapazi mož na dvorišču pred skladiščem. Pove, da gre v Almerijo in da je po napisu na deklininem klobuku sklepal, da sva tja namenjena tudi midva. Zahvaliva se mu in se utrujena zbaševa v prtljažni prostor malega kombija.

Ko končno prispeva v Almerijo sva utrujena, a vesela. Naslednji dan in pol preživim v Almeriji in okolici. Kljub večnemu optimizmu se v Cartageno vrnem z plačljivim prevozom.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.