Tag Archives: hostel

Vsakdanjik v Aucklandu

Skoraj dva meseca je že, odkar živim v malem hostlu v Aucklandu. Po decemberski evforiji je tudi moj januar precej bolj miren in ustaljen. Moj dan ima po dolgem času spet precej predvidljiv ritem in tedni so si precej podobni en drugemu. Ker se mi dogaja manj zanimivih in presenetljivih stvari pa tudi blog rahlo stagnira. Danes naj vam torej na kratko opišem moj nov vsakdan.

Po žurerskem decembru sem se za januar zavezal, da se malo umirim in vsaj za odtenek zresnim. Kmalu po novem letu sem začel opravljati vlogo nočnega skrbnika v hostlu kjer živim. V zameno dobim enoposteljno sobo, luksuz katere me po kakih dveh tednih še vedno razveseljuje. Delo je láhko; v popoldnevih tu in tam v hostel registriram nove goste, jim podaljšam najemnino ali jim pomagam s kakim nasvetom. Zvečer pospravim kuhinjo, pomijem in pobrišem nepospravljeno posodo, počistim štedilnik, odnesem smeti, založim wc-je s papirjem, zaklenem izhode in pogasim luči. Večerno delo mi običajno vzame kake pol ure, saj so sostanovalci v hostlu precej skrbni in dobro počistijo za seboj. Mogoče tudi za to, ker so mnogi izmed njih tu dolgoročno, saj so zaposleni v katerem izmed bližnjih podjetji. To mi prav tako omogoča ustvarjati in ohranjati bolj globoka prijateljstva, ki sem jih med potovanjem po otoku dotikat pogrešal. Z zbrano družbo še vedno skupaj kuhamo, se družimo ob pivu, tu in tam pa se podamo tudi na kak izlet.

Čez dan imam dovolj časa, da brez težav opravljam še dodatno delo. Zadnje tri tedne delam v 10 min oddaljeni mediteranski restavraciji (v lasti parih kosovskih Albancev od katerih sem se naučil, da je nošenje majice ki sem jo dobil na dogodku v Đerdab-u, slaba ideja). Delam kot pomivalec posode, tu in tam pa jim pomagam tudi pri pripravi hrane. Delo je za polovični delavni čas, okrog 25h tedensko. Atmosfera v kuhinji je običajno prijetna kljub dejstvu, da se včasih dela na visokih obratih. Za malico običajno dobim par qebap-ov (ćevapčićev) ali burger in pomfri, včasih pa prigriznem tudi kaj mimo grede. Vsake nekaj dni domov odnesem še vrečko peciva, ki ni več za prodajo a je vseeno odlišen. Sostanovalci v hostlu med katere običajno razdelim kolačke so sladice vedno veseli.

V jutrih mi tako ostane še nekaj ur, ki jih običajno poizkušam izkoristiti za iskanje boljše službe ali za delo na svojih mini projektih. Do sedaj še nisem imel kaj dosti sreče s službo, mogoče tudi zaradi dejstva, da ne posvečam 110% energije v to. Dobiti resno službo z pošteno plačo v NZ bi seveda bilo super, a iskreno povedano si ne želim ostati tako daleč od Evrope več kot še kako leto (ali dve?). In tudi če tu ne najdem resne službe ne bo konec sveta, dejansko imam za prve tedne po vrnitvi v Slovenijo že par planov katerih se prav tako veselim. Vseeno se mi zdi, da mi bo žal, če se ne potrudim in vsaj poizkusim poiskati delo v mojem fohu.

V popoldnevih po delu v restavraciji se s kolegom običajno odpravim še v fitnes, kjer vsak dan znova spoznavam kako švoh sem. Plezanje ali kolesarjenje bi bilo neprimerno bolj zabavno, a ta telovadnica je bolj priročna in zaradi kolegovega zlatega članstva (zaradi katerega lahko s seboj pripelje prijatelja) celo brezplačna. In kljub skoraj absurdni mačo atmosferi s katero se ne morem (in niti nočem) poistovetiti, se lahko tam kar dobro razmigam.

Tako v zadnjih tednih tečejo moji dnevi – odnašanje smeti mi plača posteljo, v restavraciji dobim kosilo in ob koncu tedna kljub nakupu kake škatle piva še ostane par dolarjev na računu. Mogoče mi v naslednjih nekaj mesecih uspe privarčevati za obisk zobozdravnika :-P

Najboljši Božič (letos)

Živjo!

Preteke dni upam, da si preživel_a v družbi dobrih in zabavnih ljudi, okrog katerih si lahko užival_a. Z veseljem sporočam, da sem tudi jaz praznike preživel v takšni družbi.

Blizu centra Aucklanda sedaj bivam že četrti teden. Hostel sem spoznal v začetku Novembra, ko sem dobil Obisk iz Slovenije. Tu sva prenočila le enkrat a že takrat mi je bila všeč atmosfera v hiši. Ob vrnitvi sem se presenetljivo hitro spoprijateljil z stalnimi stanovalci tu. Večina njih dela v okolici in ostaja tu več tednov ali mesecev. Hitro smo našli skupne točke in spoznali podobne navade. Odpeljali smo se na plezanje v bližnjo telovadnico, šli na sprehod do morja ali po bližnjih gričih, si delili skupen okus za glasbo in gledali bizarne angleške komične nanizanke. Izredno všeč mi je bila tudi kultura deljenja, ki je prisotna med nekaterimi gosti hostla. V to družbo sem se hitro vključil in od takrat si delimo obroke, si pomagamo pri pospravljanju posode, nakupujemo skupni alkohol in žuramo skupaj. Kolegialnost je prišla še posebej do izraza v dneh okrog Božiča, ko smo vsi kuhali skupno hrano, nato pa za veliko mizo družno pojedli praznično večerjo. In izpraznili nekaj zabojev piva, steklenic vina in žganice. V nekaterih primerih je bila kolegialnost skorajda nujna; vsak iz skupine sostanovalcev, ki dela v istem podjetju, je za prednovoletno darilo dobil celo kuhano šunko – kake 4kg mesa. Tako se je izšlo, da že slab teden dni cel hostel jé kuhano šunko (v vsaj dveh obrokih na dan).

Tudi čez dan je bilo precej veselo, ko smo se napokali v avte in se odpeljali na plažo, kjer smo ob nenavadnem božičnem podtonu uživali v soncu, morju in prijetni družbi.

Plan za naslednje dni, tedne in (celo) mesece je ostati v tem hostlu (čeprav se mnogi po novem letu odpravljajo naprej), najti redno delo in privarčevati kak dinar za nadaljne podvige.

V novem letu veliko lepega želim tudi vsem vam, popotnikom družinskim članom, prijateljem in naključnim obiskovalcem tega bloga. Srečno in lep pozdrav!

 

Skupinska pojedina

Prejšnjo soboto smo v hostlu kjer trenutno bivam imeli skupno večerjo. Duh večerje se je čutil že od jutra, saj so bile kuhinje polno zasedene praktično cel dan. V zadnjih urah pred začetkom je bilo (jasno) še najbolj divje, a k sreči sem sam to predvidel in se mi ni bilo treba gužvati v vroči kuhinji.

Okrog sedmih so se namensko postavljene mize začele šibiti pod težo dobrot. Dejansko so mize kar dobro držale, saj so kvalitetna Kitajska roba. Kakorkoli, ko so vsi končali s kuho in prinesli svoje jedi na skupno mizo, je skrbnica hostla otovorila pojedino. V le nekaj sekundah se je nabrala dolga vrsta lačnih ust (in rok, nog, želodcev in ostalih delov teles). In kljub dejstvu, da praktično nihče od prisotnih ni bil Balkanec (velika večina je bilo Nemcev, nekaj Angležev ter par Francozov), so se v hrano zapodili, kot da bi prišli iz tlake. Na krožnike so si vsi nadevali kolikor je le šlo, pri tem pa mešali vse jedi na mizi. Nekateri so se v vrsto postavili z dvema krožnikoma, celo skrbnica, ki je bila prva v vrsti, je pod ramo stiskala ogromen tuperware, kamor si je verjetno shranila hrano za malico naslednjega dne.

Le redkim se nam je zdel prizor rahlo bizaren in smo ob praznih krožnikih mirno počakali pri svoji mizi. Ko smo kasneje prišli do bifeja, je bila marsikatera posoda že prazna a smo bili siti že samo zaradi naše moralne superiornosti (kako snobovsko, kajne?). Dejansko smo tudi mi dobili dovolj hrane in za razliko od nekaterih ostalih, nas po pojedini vsaj niso boleli trebuhi.

Po drugi strani pa bi človek pričakoval, da bodo ljudje tudi v vlogi kuharjev bolj skromni (škrti), kot se je dejansko izkazalo. Nekateri s(m)o sicer pripravili preproste jedi, kot so Brusketa, Funšterc, mlečni napitek ali belgijski vafelj so bile tudi te, odličnega okusa. Nekateri pa so se potrudili še bolj in si privoščili tudi finančno večji zalogaj. Tako je bilo na mizi moč videti čorbo z morskimi sadeži, lazanje, mesne kroglice in štrudel(j?).

Po večerji je sledilo še skupinsko pomivanje posode, jaz (kot neuradni uradni fotograf) pa sem uredil in za skupno rabo objavil svoje fotografije.

Izgubljen zapis – oljke in Te Mata

Po neobičajno dolgih parih tednih miru na blogu ste mi nekateri poslali sporočilo, če sem še živ in če sem popolnoma obupal nad blogom. Vaših sporočil sem bil (kot ponavadi) izredno vesel. Lepo je dobiti občutek, da berete o mojih popotovanjih, še lepše je, ko moj zapis vzbudi dodatno zanimanje in poraja vprašanja (ta so vedno dobrodošla spodaj, v komentarjih, preko emaila, družbenih omrežji ali preko poljubnih drugih kanalov).

Dolga tišina je bila posledica rahlih tehničnih tehničnih težav na blogu, udežbe na tečaju ter pomanjkanja časa pred tečajem. Nekje v koncu septembra sem sicer napisal en zapis, a se je zaradi tehničnih težav izgubil na smetišču interneta.

Hiter povzetek tega zapisa in nekaj pripadajočih slik objavljam spodaj; Continue reading Izgubljen zapis – oljke in Te Mata

Večer z okusom Italije

Kljub jamranju nad Nemci prejšnji teden ima življenje v mednarodnem okolju tudi mnoge prednosti. V nedeljo nas je tako po popoldanski zabavi v laser-tag poligonu (zabavno, je za probat) pogostila sostanovalka iz Italije.

Na meniju je bila italijanska pica za (minimalen) prispevek 3 dolarjev. Kljub temu, da je pekla (le) Margarite, je ta pica po okusu (in drugih občutjih) brez problema prekosila vse dosedanje novozelandske pice. Domače testo, dobra omaka za pico (ne ketchup!) in minimalizem okusov so koncepti, katere lokalni pico-peki še niso osvojili. K atmosferi je prispeval tudi ogenj v peči ter lahkotna glasba. Ob hladnem pivu je bil to skoraj popoln zaključek odličnemu dnevu.