Po dolgem prejšnjem zapisu pa tokrat malo manj besedičenja in malo več fotk.
Fotografije so bile posnete v zadnjih nekaj dneh v Christchurch-u, Nelson-u (kjer sem z družbo iz hostla obiskal tamkajšnji muzej na prostem), Marlborough sounds (kjer sem prenočil v avtu na plaži) in Picton-u (od koder sem odplul na severni otok). Kot je očitno iz fotografij sem v zadnjih dneh imel res lepo vreme in vesel sem, da zapuščam južni otok s pozitivnimi občutki.
Prejšnji teden smo v mali vasi relativno blizu Malage, imeli srečanje prostovoljcev za evalvacijo naših projektov. Na dogodku nas je bilo okrog 100 prostovoljcev iz celotne Španije ter tudi nekaj mentorjev iz gostiteljskih organizacij. Poleg velikega števila ljudi, veliko več, kot bi jih v 3 dneh lahko dobro spoznal, je dogodek zaznamovalo še dejstvo, da je bil cel tečaj popolnoma v Španskem jeziku, ter Evropska birokracija, ki se je kljub naporom organizatorjev ni bilo mogoče izogniti.
Ker sem bil na drugem koncu južne Španije in sem imel čas po tečaju, sem se odločil, da med vikendom še malo popotujem po Andaluziji. Našel sem deklino, ki ji ideja o štopanju ni bila tuja in skupaj sva se odločila, da se napotiva do Sevilla-e in nato nazaj do Almerije, kjer deklina živi.
Zadnji dan projekta je bil, kot po navadi naporen. Po zabavi v lokalnem baru in petju ob kitari na asfaltu velikega parkirišča smo se odpravili spat okrog petih zjutraj, kake dve ure preden je bilo potrebno vstati.
V Malago sem tako prispel nekako okrog 10h. Kolegica s katero sem govoril, ni bila na mojem avtobusu, tako da sem se zagovoril z eno izmed drugih udeleženk evalvacije. Ko sem ravno začel verjetni, da me je prva pustila na cedilu, me pokliče in zmeniva se kje se dobiva. Po rahlem iskanju se končno najdeva in sedaj ostaja še nerodna situacija, ko se ne spomnim njenega imena. Po uvodnih formalnostih se dogovoriva tudi za pot. Posloviva se od železniške postaje in se napotiva proti jugu mesta. Po poti se pogovarjava o najinih zgodbah na poti in preteklih izkušnjah na cesti in ob njej. Po kake pol ure sprehoda najdeva primeren prostor za štop, a čeprav je mimo vozilo veliko ljudi v mnogih avtomobilih, ustavil ni nihče. Ogovoriva gospo, ki se je odpravljala v najino smer z avtom parkiranim tik ob prostoru, kjer sva stala. Pove, da to ni najboljša točka in komaj jo prepričava, da naju odpelje do druge ceste (čeprav je bilo to v njeno smer). V desetih minutah vožnje po mestu opazim veliko bukvo polno starih zemljevidov in povprašam, če študira zgodovino. Pove nama, da sodeluje pri produkciji dokumentarnega filma o Bernardu de Galvez, ki je bil Španski guverner in je med Ameriško vojno za neodvisnost pomagal trinajstim ameriškim kolonijam v boju proti Veliki Britaniji. Rojen je bil v vasici kakih 15 km stran od Malage.
Po kratkem prevozu spet iščeva dobro lokacijo za štop. Naletiva na dečkota, ki očitno čaka na nekoga in ga povprašava za nasvet. Izmenjamo par besed in svetuje nama novo lokacijo. Preden se poslovimo, nama ponudi prenočišče, če nama ne uspe dobiti prevoza.
Na nasprotni strani križišča nato čakava, se igrava s pogledi, zabavava mimo vozeče, poizkušava pridobiti njihovo pozornost. Kmalu opaziva, da so njihovi obrazi v velikokrat zelo hladni, skoraj odsotni. Od voznikov ne dobivava veliko pozitivnih povratnih informacij, kot je to običajno v deželah, kjer je štopanje lahko.
Po dobri uri ali dveh neuspeha, naju obišče dečko od prej. Prekineva iskanje prevoza in se po pivcu v parku odločimo, da nocoj ostaneva v Malagi. Nad odločitvijo nisem najbolj navdušen, a sprejmem poraz.
Po zanimivi noči se zbudimo v šotoru na plaži. V jutranjem melanholičnem hladu se sprehodimo čez mesto. Privoščimo si zajtrk in kavo, nato pa se poslovimo. S Francozinjo se odpraviva na metro, ki naju odpelje na drug (a vseeno napačen) rob mesta. Tam poiščeva novo mesto za iskanje prevoza, a kot prejšnji dan, nimava veliko sreče. Poizkusiva vse strategije: z napisom, brez napisa, zabavanje voznikov, deklina si obleče seksi krilce … Ko po mnogih neuspehih še vedno stojiva na isti lokaciji poseževa tudi po bolj trdih pristopih; postaviva se bolj na cesto, da morajo vozniki mimo pripeljati res počasi, nato jih prosiva skozi odprta okna. Jaz pograbim stvari in se skrijem v bližnje grmovje, a nobena strategija ne obrodi sadov. Da je štopanje v južni Španiji težko sem slišal že prej, a nikakor si nisem predstavljal kaj takega. Po mnogih zavrnitvah, se odločiva, da zamenjava lokacijo. V iskanju drugega uvoza na avtocesto se izgubljava po posesti, kjer bodo gradili tehnološki park a ne najdeva boljše lokacije. Nova odločitev je, da se vrneva v mesto in poiščeva avtobus. Še en poraz.
Kljub obupnem izkupičku najinega popotovanja, se odločiva, da ne bova obupovala. Odpraviva se do centra mesta (ob pomoči mladeniča, ki naju je pobral z avtom), kjer na avtobusni postaji spoznava, da so vozovnice za avtobus do Almerije prekleto drage. Kupiva vozovnico samo do pol poti, do Motril-a, kjer upava na več sreče. Ker veva, da bo avtobus nadaljeval pot v najino smer, se poizkušava dogovoriti z voznikom, da naju odpelje do konca, a spet brez uspeha. Človek bi pričakoval, da Andaluzijci niso tako zelo striktni s pravili.
Spet peš, spet v iskanju prevoza. Hodiva proti robu mesta, v upanju, da so ljudje tukaj bolj naklonjeni najinem tipu potovanja. To upanje nima nikakršne podlage, a vseeno si govoriva, da bova danes spala v Almeriji. Blizu obrobja mesta se nama končno nasmehne sreča. Ko hodiva ob robu ceste v iskanju dobre lokacije, naju zapazi mož na dvorišču pred skladiščem. Pove, da gre v Almerijo in da je po napisu na deklininem klobuku sklepal, da sva tja namenjena tudi midva. Zahvaliva se mu in se utrujena zbaševa v prtljažni prostor malega kombija.
Ko končno prispeva v Almerijo sva utrujena, a vesela. Naslednji dan in pol preživim v Almeriji in okolici. Kljub večnemu optimizmu se v Cartageno vrnem z plačljivim prevozom.
Maj je najboljši mesec v letu in prvomajski prazniki so daleč najboljše počitnice v letu. Običajno v času teh praznikov pobegnem kam na tuje. Tokrat temu ni bilo tako, vseeno pa se bodo zadnji dnevi ostali v dobrem spominu.
Pred kratkim sem se končno zmigal do banke, kjer sem plačal zavarovanje za športne aktivnosti v regiji Murcije. S tem zavarovanjem imam prost vstop v športno dvorano, kjer je na voljo tudi plezalna stena. Verjetno bom med poletjem plezal večinoma zunaj, a vseeno se mi zdi to dobra naložba. Upam, da bom v naslednjih tednih plezal vsaj nekajkrat na teden. Telovadnico sem si šel v četrtek tudi ogledati in se pogovoril z nadzornikom. Mala balvanska stena je sicer stara in z improvizirano leseno podlago, a oprimki so kvalitetni. Poleg tega je menda na voljo še ena stena, katere pa še nisem videl.
Po plezanju smo imeli v navtičnem klubu otvoritev sezone. Po uradnem programu (ki je trajal pol ure in smo ga uspeli popolnoma zamuditi), smo se zapodili v brezplačno hrano in pivo. Pogovarjal sem se tudi z admiralom španske mornarice nastanjene v Cartageni (mislim, da se je predstavil, kot admiral). Po večerji smo najbolj zagnani napolnili plastenke z brezplačnim pivom in se podali proti mestu. Sledil je standardni žur, mesto se je pripravljajo la prvomajsko zabavo.
Petek se je začel bolj počasi. Po kosilu sem se sprehajal po mestu in poslušal glasbo. Na glavnih trgih so bili postavljeni odri in že tekom dneva je na njih potekal program. Na enem od prizorišč sem srečal kolegico prostovoljko iz druge organizacije v Cartageni. Z njenima prijateljema se je odpravljala proti lokalni plaži. Hitro so se odločili da me vzamejo seboj in jaz nisem ugovarjal. Po obisku pri Kitajcu, ki nam je prodal hladno pivo smo se posedeli v hipi kombi in se odpeljali do bližnje plaže. Tam smo najprej z deklinami iz mesta spili kavo (asiatico), potem pa smo se prestavili na mivko. Po sončnem zahodu nas je hlad pregnal proti domu, nato pa jasno naprej v mesto, kjer smo nadaljevali druženje nekako do jutranjih ur (seveda z obveznim kuhanjem makaronov ob 3h zjutraj v stanovanju od enega od prisotnih).
Sobota je bila odličen dan. Vreme je bilo popolno, kot naročeno za prvo regato v sezoni. Okrog navtičnega kluba je kar mrgolelo ljudi, nekateri so prišli le na kosilo, mnogo izmed nas pa je bilo tam zaradi tekmovanja jadrnic. Start naj bi bil ob 5h, a so ga zaradi izplutja ene od velikih ladji iz pristanišča prestavili za eno uro. Tokrat je tekmovalo enajst jadrnic z latinskim jadrom. Jadrnice so enaindvajset dlani dolge lesene barke z (pre)velikim jadrom. Mnoge izmed njih so v preteklosti bile namenjene ribarjenju. Posadka običajno šteje 5 članov.
Prijatelji društva, ki nismo tekmovali, tekmo pa smo si vseeno želeli ogledati od blizu, smo se posedli v motoriziran čoln in odpluli proti štartni liniji. Regata je potekala okrog 3-h boj, dve izmed njih so bile privezane v zalivu, znotraj valobrana, ena pa ob izhodu iz zaliva, med obema svetilnikoma. Pred začetkom sem slišal, da je veter precej močan in da je verjetno, da bo regata precej zanimiva. In res je bilo tako. V približno dveh urah, kolikor je regata trajala, so se v vodo prevrnile 3 jadrnice skupaj s svojimi posadkami. Zaradi velikega jadra in oblike trupa so te barke precej nestabilne. Trenutek nepozornosti in celotna posadka je mokra. Četudi je posadka dobro izurjena, ni varna pred vodo. Ena od posadk je zaradi prevrnitve namreč izgubila vodstvo. Včasih se menda celo zgodi, da od 11-ih jadrnic na cilj prispejo le 3.
Tekmovanje se je končalo praktično s fotofinišem. Po okrog 6,5 km (3,5 NM) je bila razlika med zmagovalnim in drugo uvrščenim plovilom le nekaj decimetrov. Kljub visoki tekmovalnosti in nekaj nesrečam je bilo vzdušje ob koncu zelo pozitivno.
Po lepem dnevu na vodi smo dobili še eno presenečenje. Na obisk v Cartageno sta namreč prišla kolegica in kolega iz Lorke, ki smo ju spoznali na uvodnem treningu za EVS. Skupaj smo odšli do našega stanovanja, kjer smo iz ostankov v hladilniku sestavili odlično omako za … testenine, seveda. Po večerji smo se odpravili v mesto, kjer smo spet uživali v flamenku, skupinskih plesih, živi glasbi in hladnemu pivu.
Vikend sem zaključil z izletom do Los Nietos in vasice blizu, kjer ima ena od kolegic privezan svoj čoln. Ta dan sem se povabil na jadranje po malem morju (Mar menor). Po izplutju iz pristana in dvigu jadra, mi je kmalu predala v roke krmilo in mi prepustila jadranje večji del časa. Ob enem izmed otokov sva se zasidrala in kljub temu, da to ni bilo v planu, skočila v vodo. Prijateljica, ki je bila dan prej na enem od čolnov, ki se je prevrnil, mi je povedala, da je voda tukaj precej bolj prijetna. In res je bila super. Ko sva se kasneje sušila, sva opazila, da se nisva zasidrala pretirano dobro, kar bi se lahko končalo tudi precej slabše. Kakorkoli, z jadranjem sva nadaljevala severno-vzhodno. Ko sva prišla do drugega otoka, sem predlagal, da ga obplujeva po drugi strani in se nato vrneva v pristan. Odločitev je bila sprejeta in kmalu sem spoznal, da je pri teh odločitvah dobro misliti tudi na smer vetra. Prva lekcija – plutje proti vetru je bolj dolgotrajno – je bila jasno predstavljena. Na poti okrog otoka se je povečal tudi veter in valovi, kaj je jadranje naredilo kanček bolj zanimivo. K sreči je bila jadrnica bistveno bolj stabilna, kot tekmovalne jadrnice, tako da nisva bila v resni nevarnosti.
V marino sva se vrnila po kakih 5h urah jadranja, okrog pol šestih popoldne. Od tam pa s kolesom in vlakom nazaj do Cartagene.
Včeraj dopoldne smo se z družbo odpravili na sprehod v bližnji naravni rezervat. Hodili smo kake 4 ure. Diego nas je peljal do dveh plaž, zaradi časovne stiske pa smo se po počitku počasi vrnili. Prepričan sem, da ima park še dosti skrivnosti.
Vreme je bilo prijetno toplo, nekateri so se celo pritoževali nad vročino. Ko smo se vrnili je termometer v avtu kazal 26 stopinj Celzija. Menda so v poletnih mesecih taki sprehodi mogoči le pred 8 uro zjutraj ali po 6 uri zvečer.
O vremenu sem že pisal in čeprav se v Sloveniji običajno o vremenu pogovarjaš, ko nimaš boljše teme (torej, ko si res dolgočasen), si za boljši opis stanja na Malti ta tema zasluži ponovno obravnavo.
Poletja je konec. To je počasi jasno tudi tukaj. Čeprav sem se še pred dobrim tednom sončil na plaži in se hodil ohlajati v vseeno prijetno toplo morje, je vedno bolj očitno, da so to bili res zadnji dnevi.
Pretekli meseci so bili čudoviti. Bilo je prekleto vroče in običajno tudi zelo vlažno a vedno, ko se je kdo pritoževal nad vročino, sem se mu nasmehnil v smislu “uživaj, ko imaš priliko”. Vreme je verjetno eden od bolj bedastih povodov za pritoževanje, po drugi strani pa je lahko odličen razlog za dobro voljo. Tak popoln dan je bila tudi včerajšnja nedelja. Nebo je bilo popolnoma brez oblačka in sonce je bilo prijetno toplo. S kolegom sva se dobila na kavi ob obali. Ob pomanjkanju boljših idej sva se odpeljala na drugi del otoka. Z avtomobila sva snela platneno streho, in uživala v kristalno lepem dnevu. Po dolgem času sem se za nekaj trenutkov spet počutil kot turist. Ozračje je bilo popolnoma sproščeno, brez nadležnih turistov. Tudi barve hiš in palm so se zdele drugačne, bolj žive in radostne. Čeprav sem v izletu zares užival sva se hitro vrnila domov. Sprehodila sva se po promenadi proti Pacevilu, ki se je včeraj deloval presenetljivo spokojno. Ko se nama je pridružil še tretji kolega smo si v bližnji restavraciji privoščili prigrizek. Dan se je počasi nagibal k večeru, zato sem odhitel nazaj, kjer smo bili s slovensko druščino dogovorjeni za jesenski piknik. Ko se je spustil mrak se je prav hitro shladilo in zaradi moje poletne oprave sem se namenil domov.
V več kot pol leta odkar sem tu, sem danes prvič uporabil dežnik. Ob dežju se spusti tudi temperatura ozračja in čeprav sem še včeraj hodil po otoku v kratkih hlačah,je bil pulover danes precej zaželen. Verjetno so to res poslednji dnevi dolgega in krasnega malteškega poletja.
