Tag Archives: Malta

Promet na otoku

nekategorizirano, , , , ,

“No bus. Wait, friend,” je bil stavek ko sem čakajoč na avtobus očitno prevečkrat pogledoval na uro.

Malta je otok na katerem se ti ne sme preveč muditi. Ali povedano drugače otok na katerem si moraš za se vzeti čas. Sigurno to velja za vožnjo z avtobusi. Ta je tu precej zabavna in zanimiva če si turist, ob daljšem obdobju uporabe pa ne bi zameril človeku, ki bi do javnega prevoza dobil rahel odpor.

Avtobusi so glavno javno transportno sredstvo na otoku. Dvourna vozovnica stane 1,2€, dnevna 1,5€, tedenska pa 6,5€. Menda obstaja tudi mesečna vozovnica, ki pa stane okrog 20€. Vse razen mesečne vozovnice lahko kupiš na avtobusu. Vozovnica velja za cel otok, na Gozo-tu pa veljajo druge vozovnice (istih cen).

Sam se že odkar sem na otoku vozim z avtobusom. V teh nekaj tednih sem doživel že precej zanimivosti. Normalno je na primer, da za dobrih 15km potrebuješ uro ali celo dve vožnje z avtobusom. Večkrat se zgodi, da se morata voznika nasproti vozečih avtobusov kaj pomeniti, zato se vstavita sredi ceste in v miru poklepetata. Zgodilo se mi je celo že to, da je voznik vstavil nabito poln avtobus sredi ceste zaradi prepira z enim od potnikov (zaradi cene vozovnice, za spor je bil v glavnem kriv voznik).

Avtobusi na Malti imajo le ena vrata, spredaj pri vozniku. Vstopajoči potniki naj bi vozniku pokazali karto, nato pa se pomaknili nazaj. Potnikov je običajno preveč, zato se natlačeni kot sardine stiskajo predvsem v sprednjem delu avtobusa (ker “bomo vsi izstopili ravno naslednjo postajo”). Tako so voznikove prošnje “move back” precej pogoste. Večkrat kot ne so brez bistvenega učinka. Ko je avtobus precej poln, na postajališču pa veliko ljudi voznik ponavadi omeji določeno število ljudi, če pa je avtobus popolnoma nabit in nihče noče izstopiti pa gladko pelje mimo čakajočih. Tako večkrat vidiš presenečene in jezne obraze, ko na postaji mahajo za njihovim prevozom.

Čeprav je večina avtobusov relativno novih ni nenavadno, da se okvarijo. Nek Maltežan mi je nekoč ob čakanju na avtobus rekel, da vsak dan na cesti obtiči okrog 30 avtobusov. Mogoče je številka pretiravanje, pa vseeno. Okvare so vse-vrstne, od preluknjanih gum, do pokvarjenih STOP-signalov (ki po pol ure piskanja postanejo prekleto tečni).

Še eno zanimivo dejstvo je, da je za primerjavo s Slovenijo izredno veliko ženskih voznic. To velja tako za osebne avtomobile, ko ženske vozijo moške sopotnike, kot tudi za voznice avtobusov. Hitra in groba ocena je, da je tretjina voznikov dejansko voznic.

Na z avtomobili preplavljenem otoku je avtobus s vsemi svojimi lastnostmi najboljši način javnega transporta. Sistem mogoče res ni popoln, sigurno pa je pomemben del velikega dela populacije. In ko ti gre nora vožnja na živce ali ko že celo uro voziš 10 km se lahko tolažiš, da je vse to del kultne izkušnje po katero si prišel.

Prvi obisk in izlet v Popajevo deželo

nekategorizirano, , , , , ,

Včeraj sem dobil prvi obisk iz Slovenije. Kolegica je po čudnem naključju dobila prakso na otoku in čeprav ji vročina ne prija najbolj se je odločila, da je to bolje, kot ostati doma. S tem se lahko le strinjam. V svojo sobo se bo lahko vselila z naslednjim tednom in jasno sem jo pogostil teh nekaj dni.

Po dolgem sobotnem spancu in po poštenem zajtrku (za keterega med tednom ni časa!!!, groza, h?) sva se odpravila na izlet. Prva predstavitev otoka je vključevala vožnjo do Slieme nato pa sprehod po promenadi vse do Pacevill-a, bežen ogled kapitalističnih obrednih mest, nato pa pobeg proti severo-vzhodu države. Najin cilj je bila mala vasica v zakotnem zalivu, kjer so 80-desetega leta snemali film o Popaju.

Po (klasično) dolgotrajni vožnji z avtobusom in nekaj pešačenja sva končno prispela na cilj. Bilo je že pozno popoldne in oba sva bila že precej lačna, zato sva poiskala mesto z razgledom in si pripravila piknik. Ob jedi sva uživala ob pogledu na vasico in na morje kot iz razglednice.

Popajovo vas so za namene filma postavili v letu 1979. Vas je postavljalo 165 ljudi za celotno izgradnjo pa so potrebovali 7 mesecev. Gradbeni material (predvsem les) je bil na otok pripeljan iz Norveške, pa tudi iz daljne Kanade. Nastala je prikupna vasica, ki je bila uporabljena le za namene filma, sedaj pa služi kot turistična atrakcija. Vstopnina za ogled vasice je 10,5 evra, če pa imaš smolo, pa se v vasici ravno odvija ohcet in je tako vstop za nepovabljene onemogočen. Nama se je dogodilo prav to, a se v resnici nisva pretirano sekirala.

Nazaj proti civilizaciji sva se hotela odpraviti z avtobusom, a ker je iz te vasice vozil le enkrat na uro (vozi pa 6 minut), je bilo jasno, da bo hitreje peš. Po poti sva štopala, ne zato, ker bi bilo do cilja predaleč ampak bolj zato, ker lahko. Avtoštop je namreč odlična priložnost za spoznavanje zanimivih ljudi. Ker na Malti ta način potovanja ni pretirano priljubljen in razširjen nisva gojila velikega upanja, da nama kdo vstavi. Vseeno se nama je nasmehnila sreča, ko sta nama z žepnim avtomobilom vstavila dva župnika. Do konca poti nismo imeli dosti časa zato se debata ni kaj prida razvnela.

Nazaj do doma z avtobusom, kjer pa se spomnim, da sem se zjutraj ključ pustil v žepu drugih hlač. Tako je bil pred spanjem potreben še lov za sostanovalcem. Po takem dnevu spanec še bolj prija.

Vreme

nekategorizirano, , , , ,

Ko sem pred meseci izbiral, katera bi bila (prva) država za moje življenje izven Slovenije, sem si pomagal z večini kriteriji. Eno izmed pomembnejših je bilo tudi vreme države v katero se odpravljam. Rad mam sonce in vročino zato se je Malta hitro uvrstila med favorite. Po dobrem mesecu bivanja na otoku pa moram priznat, da nad izkušenim (vsaj kar se tiče vremena) nisem pretirano navdušen.

Prvič sem bil na otoku že v januarju. Kmalu po novoletnem izletu na Slovaško in na Madžarsko sem upal, da si bom z izletom na jug tokrat pregrel kosti. Eden izmed bolj živih spominov od takrat je spomin na prekleto mrzle noči, ko sem oblečen v spalki in pokrit še vedno zmrzoval v postelji. Če me spomin ne vara, sem se kmalu po prihodu nazaj domov prehladil.

Temperature so sedaj že bolj znosne. Ljudje se že sprehajajo naokoli v kratkih hlačah, na ulicah že vidiš dekline v seksi poletnih oblekicah. Sam sem pri tem še precej konzervativen. Zjutraj še vedno oblečem pulover, včasih pa prija čezenj potegniti še kako vetrovko. Z gotovostjo lahko rečem, da mi je do sedaj (navkljub taki garderobi) tukaj večkrat zeblo, kot pa mi je bilo vroče. Domačini obljubljajo, da huda vročina pride v poletnih mesecih. Komaj čakam.

Bolj, kot hudo nizke temperature, je razlog za svežino veter. Smo sredi morja, na otoku pa tudi ni omembe vrednih vzpetin in drugih ovir za veter, zato tu precej konstantno piha. Res je tudi, da sem trenutno pod vplivom današnjega slabega vremena. Cel dan so se po nebu podili oblaki. Res pa je, da dežja ni bilo. Dejansko je v dobrem mesecu menda le enkrat resno deževalo. Dežnika še nisem uporabil in verjetno bi bilo popolnoma v redu, če bi ga pustil doma.

Ker smo sredi morja je ozračje na otoku venomer precej vlažno. Povprečna letna zračna vlažnost je menda 73%, najvišja v decembru (okrog 78%), najnižja pa v juliju (okrog 65%). Menda je v oblačnem vremenu kljub visokim temperaturam težko posušiti oprano perilo. Najhladnejši mesec na Malti je februar s povprečno minimalno temperaturo 9.9°C (rekord  je 1.4°C), najtoplejši mesec pa je avgust s povprečjem 31.8°C (rekord 43.8°C).Tako. Sedaj si opremljen(a) z osnovnimi podatki za neosebno kramljanje z neznancem iz Malte. Ampak naj bo to bolj izhod v sili, če res ne najdeš druge teme :)

Viteški festival v Mdini

nekategorizirano, , , , ,

Ta vikend se je v “tihem mestu”, kot še rečejo Mdini odvijal srednjeveški festival. Obiskal sem ga skupaj z Mirno (iz Zagreba) in Litvanko, živečo na Norveškem, Mildo.

Milda in Mirna sta prišla na Malto zaradi trenerskega dogodka, ki naj bi se odvijal v organizaciji ene od tukajšnjih mladinskih organizacij. Dogodek je zaradi premalo prijav žal odpadel, punce pa so vseeno prišle, saj niso hotele, da bi že kupljene letalske karte šle v nič. Z Mirno sva se poznala že od prej, za kavo na Malti sva se dogovarjala že teden dni. Zadnji dan pred njenim odhodom je torej končno uspelo.

Dobili smo se v poznem popoldnevu v eni izmed kavarn v Sliemi. Punce so ravno pozajtrkovale, ko sem se prikazal. Sam sem zajtrk preskočil, ko smo odhajali iz gostilne sem si rekel, da se bom po poti vstavil v eni izmed mnogih Pastizzerij. Avtobusna postaja je bila blizu in na voznem redu je pisalo, da avtobus proti Rabat-u pride čez nekaj minut. Zatorej smo počakali. Po dobre pol ure čakanja in spremljanja številk vseh napačnih linij se nam pridruži visoka blondinka, verjetno skandinavska. Povpraša nas koliko časa že čakamo in kam gremo. Razložimo ji, da gremo v isto smer kot ona ter da spored na avtobusnih postajah več kot očitno ne velja najbolje. Čeprav naj bi bil prihod drugega avtobusa (v isto, pravo smer) čez dve ali tri minute se je deklina odločila, da bo skočila čez cesto po kavo. Očitno je bilo potrebno točno to, saj je avtobus pripeljal praktično takoj.

Končno smo se peljali proti Rabatu. Avtobus je bil precej poln, še najbolj pa je izstopala skupina (tradicionalno glasnih) Špancev.

Ob prihodu v mesto sem bil že pošteno sestradan. Skočim do prve pekarne in si naročim pito s piščancem in gobicami. Za prvo silo bo OK. Počakam na punce, ki so skočile na WC, napo pa se napotimo proti Mdini.

Mdina je lepo ohranjeno srednjeveško mesto, ki je bilo v preteklosti glavno mesto otoka. Nahaja se na vzpetini v centralnem delu otoka. Mestu pogosto pravijo “tiho mesto”, saj v njem za razliko od ostalih malteških mest ni pretirano avtomobilov, pa tudi ljudi ni pretirano veliko. Trenutno v mestu prebiva okrog 300 ljudi, kar je za bivšo prestolnico izredno malo. V stikajočem se mestu, Rabat je ta številka bolj zmerna, okrog 11000 prebivalcev.

V mesto smo torej šli na srednjeveški festival. Prva zanimiva stvar, ki sem jo opazil, je kako slabo so pripravljeni, kako slabo organizirani. Mogoče je to le ‘poklicna’ deformacija a zdi se, da na odmevnem turističnem festivalu, katerega se udeleži nekaj tisoč lokalnih in tujih turistov, delovanje ozvočenja (beri prenosnega radia na baterije) ne bi smel biti problem. Prav tako mi je bilo zanimivo, ko je v sredi uličnega nastopa mimo pripeljala kočija z mladoporočencema. Dogajanje na ulici se je moralo ustaviti, mimo je peljala kočija z ženinom in nevesto, za njo kolona črnih mercedesov, potem pa smo spet prišli na vrsto gledalci.

Odšli smo naprej, ogledati si še aktivnosti na drugih trgih. Zanimivo in dokaj pestro dogajanje a vseeno ostaja priokus, da celotno zadevo organizira lokalno društvo kmečkih žena.

Ogledali smo si tudi točko metalcev zastave, ki so bili precej navdušujoči. Sploh ob spremljavi brhkih tolkalk (bobnark?).

Ko smo se naveličali pohajanja po mestu smo se obrnili nazaj proti Rabatu in festival pustili za seboj. Pred avtobusno postajo smo posedeli še na kavi in čeprav smo bili na sončku nas je mrzel veter pošteno prezebel. Dokončno smo zmrznili ob dolgotrajnem čakanju na povratni avtobus. Ko je končno pripeljal sem bil vesel razgrete kabine a je voznik s pretirano uporabo klime uničil tudi to veselje.

Naslednjič, ko me bo zamikalo it v tople kraje bom dvakrat razmislil. :)

Izlet z Jano

nekategorizirano, , , ,

Pred dobrim tednom sem dobil mail, pisala mi je Jana, deklina iz Prage. Našla me je preko Couchsurfinga. Pisala je, da je na Malti in da išče družbo za kak izlet. Najprej se mi je zadeva zdela precej čudna, saj nisem nikamor objavil, da sem na otoku. Vseeno sem bil vabila vesel. Sodeč po njenem profilu je kul deklina, zato sem se odzval na njen mail. Preden sva se uspela dogovoriti za termin izleta, sva si izmenjala kopico mailov, zdelo se je že, da bo težko uskladiti najine urnike, a na koncu je vseeno uspelo.

Dobila sva se v sredo popoldan na obali pri Sliemi. Strogega cilja nisva imela, vseeno pa sva se dogovorila, da bi si rada ogledala templje Ħaġar Qim in Mnajdra. Oba templja sta na jugu največjega otoka, približno 500 m narazen. Sta dva izmed 11-ih megalitskih templjev na Malti. Zgrajena sta bila v četrtem tisočletju pred našim štetjem, konkretno okrog 3600 – 3200 pr.n.š. Nekateri zgodovinarji trdijo, da so te zgradbe ene izmed najstarejših prosto-stoječih zgradb na svetu. Keopsove piramide so bile zgrajene okrog 2500 pr.n.š., torej približno tisočletje po izgradnji teh malteških templjev.

Iz Slieme sva se torej z avtobusom odpeljala proti Valeti, kjer sva presedla na drugo linijo, proti jugu. Ceste na južnem delu otoka so precej slabe, zato je že sama vožnja po njih doživetje. Med vožnjo mi je povedala, da je na otoku že tri tedne in da v naslednjem tednu odhaja. Kot veliko mladih tujcev je tudi ona prišla na otok, da bi izboljšala svojo angleščino, čeprav po njenih besedah od tečaja ni imela veliko. V skupini, ki je v bila menda najvišjega težavnostnega nivoja, je bilo menda veliko Libijcev, Tunizijcev in ostalih severno-Afričanov z izredno slabo angleščino. Verjetno je imela punca smolo.

Avtobus na katerem sva se vozila je bil zmerno poln in zdelo se je, da je večino sopotnikov turistov. Zato sva predvidevala, da gredo oni prav tako na ogled istih templjev kot midva. Ta logika ni ravno popolnoma zanesljiva. Seveda sva zgrešila pravo postajo in se peljala že nazaj proti civilizaciji. Ko sva opazila sva izstopila in se peš namenila nazaj. Po poti sva poskušala štopati a brez sreče. Po dobrih 20-ih minutah hoje sva prišla do križišča. Ker nisva bila prepričana kam, sva povprašala voznico avtomobila, ki je ravno pripeljal mimo. Pokazala nama je karto, tudi ona je bila tujka. Skupaj smo našli pot in voznica nama je ponudila prevoz. Klasika. Tako se štopa tudi po Italiji – vstavljajo ti samo tujci :).

Punca, ki naju je pobrala prihaja iz Nemčije. Na Malti je (bila?) na delovnih počitnicah. Delala je v nevladni organizaciji za zaščito ptic. Lov na ogrožene vrste ptic je na Malti velik problem.

Končno prideva do templjev. Sprehodiva se po hribčku, proti šotorom, ki so jih za zaščito pred vremenskimi vplivi postavili nad templji. Pri vhodu povprašava za vstopnino. Cena 10€ naju kar preseneti. Jana je menila, da je to popolnoma preveč, in predlagala, da si ogledava drug tempelj (ki naj bi bil cenejši). Ko prideva do njega nama povejo, da bi vstopnice morala kupiti že zgoraj in da cena vključuje ogled ogled obeh templjev.

Sprehodila sva se na okoli ograde, nato pa odšla naprej, proti obali. Tam sva nekaj časa uživala v razgledu, občudovala pečine in smaragdno morje. Ko sva se naužila vseh lepot sva se odpravila proti zahodu. Slabo utrnjena pot je vodila nad pečinami. Najin cilj je bil Blue Grotto, priljubljena turistična lokacija na Malti. Ob poti sva dostikrat opazila tulce od šiber, običajno namenjenih streljanju  ptic. Očitno govorice držijo.

Do hišic pri Blue Grotto-u sva hodila kake pol ure. Od tam sva ujela avtobus nazaj v civilizacijo. Za nekaj časa sva se ustavila še v eni izmed vasic, spila čaj in si kupila nekaj pastis-ov za malico. Potem pa domov, saj se je dan že nagibal k večeru.