Tag Archives: izlet

Lorca

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , ,

Ta vikend sem bil (končno) spet na poti. Tokratne potovanje je bilo kratko a prav tako zanimivo.

Tokratni izgovor za potovanje je bil obisk prijateljice, katero sem spoznal na uvodnem EVS treningu. Ta živi in dela na njenem EVS projektu v malem mestecu slabih 100 km severno-zahodno od Cartagene. Lorca je majhno in med poletjem izredno vroče mestece. Do mesteca sem šel preko Murcije, saj prevoza direktno do Lorce nisem našel. Prevoz z Blablacar-om (španski “prevoz.org”) je bil ugoden, saj sva v Murciji oba pozabila da moram plačati. Po drugi strani pa je bil avtobus do Lorce precej drag, ampak kaj češ.

Ko sem prispel, sem izstopil eno postajo prepozno. Ni se mi mudilo, tako da sem si v poletnem sončku na hitro lahko ogledal center Lorce. Stanovanje kolegice sem našel brez problema, a kaj, ko je ni bilo doma. Naključni Španec mi je posodil internet, da sem ji lahko poslal sporočilo, nato pa sem počakal v bližnjem baru. Lahko bi bilo slabše. :)

Po (odličnem) vegetarijanskem kosilu in siesti, v taki vročini namreč ne moraš početi nič konkretnega, smo se z družbo odpravili na sprehod. zapodili smo se na enega od gričev nad mestom, kjer so bile na gosto posejane male hišice. V ozkih ulicah, ki so se vile med pritličnimi hišicami se je dalo začutiti pravi duh južne Španije. Domačini vseh starosti so uživali utrip ulice. Marsikatero druščino si lahko zapazil, kako posedajo pred svojim vhodom. Tu mož in žena, tam skupina starejših mož, spet drugje gruča otrok. Večino smo le pozdravili, s kom pa smo spregovorili par besed. Ko so nas povprašali od kod prihajamo, so bili precej začudeni nad našim odgovorom, saj smo bili zares pisana druščina: Grkinja, Italijan, Armenka, Malavijka in jaz. Po dolgem sprehodu in uživanju v razgledu po razbeljeni dolini, smo se spustili do enega izmed trgov v centru mesta. Tam smo si, kot se za lep večer spodobi, privoščili pivo in tapas-e. Pridružila se nam je tudi ena od mentoric iz organizacije, kjer prostovoljci delajo. Tudi njo sem spoznal na uvodnem tečaju za EVS, tudi tam je nastopala v vlogi mentorice. Deklina je ena izmed redkih Slovenk, ki sem jih spoznal tu (v Cartageni sem srečal še dve Erazmovki, a nisem imel veliko stika z njima). V Lorci je po njenem EVSu našla službo, kasneje pa še partnerja. Sedaj že sedmo leto živi tu brez velike potrebe, da bi se vrnila v Gorico. Vseeno je vesela, ko pove, da bo čez nekaj tednov skupaj s petletnim sinom odpotovala v Slovenijo na počitnice.

Po večerji, vrnitvi domov in hitrem tušu smo se vrnili v center, saj je bila sobota zvečer. V mesto smo prišli okrog 1h, vračali smo se okrog 5h zjutraj. Ritem je tukaj precej drugačen.

Po prespanem jutru nas je zbudila vročina poldneva. Po ležernem zajtrku/kosilu smo se odločili, da gremo na plažo. Vlak je vozil precej redko in ker se nismo želeli popolnoma prepeči na soncu, smo šli z kasnejšim. V Aguilas-u, majhnem mestecu, kamor sem pred nekaj tedni odplul z ANSE, smo našli ne preveč lepo plažo. Čeprav je bila voda vroča, kot v bazenu, je osvežitev prijala.

Za pot domov, do Cartagene, sem ponovno uporabil Blablacar. Sistem tu deluje odlično, mogoče še bolje, kot Prevozi v Sloveniji. Peljal sem se z 23-letnim študentom elektrotehnike, ki še nikoli ni potoval zunaj Španije.

Štopanje po EVS evalvaciji

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , , ,

Prejšnji teden smo v mali vasi relativno blizu Malage, imeli srečanje prostovoljcev za evalvacijo naših projektov. Na dogodku nas je bilo okrog 100 prostovoljcev iz celotne Španije ter tudi nekaj mentorjev iz gostiteljskih organizacij. Poleg velikega števila ljudi, veliko več, kot bi jih v 3 dneh lahko dobro spoznal, je dogodek zaznamovalo še dejstvo, da je bil cel tečaj popolnoma v Španskem jeziku, ter Evropska birokracija, ki se je kljub naporom organizatorjev ni bilo mogoče izogniti.

Ker sem bil na drugem koncu južne Španije in sem imel čas po tečaju, sem se odločil, da med vikendom še malo popotujem po Andaluziji. Našel sem deklino, ki ji ideja o štopanju ni bila tuja in skupaj sva se odločila, da se napotiva do Sevilla-e in nato nazaj do Almerije, kjer deklina živi.

Zadnji dan projekta je bil, kot po navadi naporen. Po zabavi v lokalnem baru in petju ob kitari na asfaltu velikega parkirišča smo se odpravili spat okrog petih zjutraj, kake dve ure preden je bilo potrebno vstati.

V Malago sem tako prispel nekako okrog 10h. Kolegica s katero sem govoril, ni bila na mojem avtobusu, tako da sem se zagovoril z eno izmed drugih udeleženk evalvacije. Ko sem ravno začel verjetni, da me je prva pustila na cedilu, me pokliče in zmeniva se kje se dobiva. Po rahlem iskanju se končno najdeva in sedaj ostaja še nerodna situacija, ko se ne spomnim njenega imena. Po uvodnih formalnostih se dogovoriva tudi za pot. Posloviva se od železniške postaje in se napotiva proti jugu mesta. Po poti se pogovarjava o najinih zgodbah na poti in preteklih izkušnjah na cesti in ob njej. Po kake pol ure sprehoda najdeva primeren prostor za štop, a čeprav je mimo vozilo veliko ljudi v mnogih avtomobilih, ustavil ni nihče. Ogovoriva gospo, ki se je odpravljala v najino smer z avtom parkiranim tik ob prostoru, kjer sva stala. Pove, da to ni najboljša točka in komaj jo prepričava, da naju odpelje do druge ceste (čeprav je bilo to v njeno smer). V desetih minutah vožnje po mestu opazim veliko bukvo polno starih zemljevidov in povprašam, če študira zgodovino. Pove nama, da sodeluje pri produkciji dokumentarnega filma o Bernardu de Galvez, ki je bil Španski guverner in je med Ameriško vojno za neodvisnost pomagal trinajstim ameriškim kolonijam v boju proti Veliki Britaniji. Rojen je bil v vasici kakih 15 km stran od Malage.

Po kratkem prevozu spet iščeva dobro lokacijo za štop. Naletiva na dečkota, ki očitno čaka na nekoga in ga povprašava za nasvet. Izmenjamo par besed in svetuje nama novo lokacijo. Preden se poslovimo, nama ponudi prenočišče, če nama ne uspe dobiti prevoza.

Na nasprotni strani križišča nato čakava, se igrava s pogledi, zabavava mimo vozeče, poizkušava pridobiti njihovo pozornost. Kmalu opaziva, da so njihovi obrazi v velikokrat zelo hladni, skoraj odsotni. Od voznikov ne dobivava veliko pozitivnih povratnih informacij, kot je to običajno v deželah, kjer je štopanje lahko.

Po dobri uri ali dveh neuspeha, naju obišče dečko od prej. Prekineva iskanje prevoza in se po pivcu v parku odločimo, da nocoj ostaneva v Malagi. Nad odločitvijo nisem najbolj navdušen, a sprejmem poraz.

Po zanimivi noči se zbudimo v šotoru na plaži. V jutranjem melanholičnem hladu se sprehodimo čez mesto. Privoščimo si zajtrk in kavo, nato pa se poslovimo. S Francozinjo se odpraviva na metro, ki naju odpelje na drug (a vseeno napačen) rob mesta. Tam poiščeva novo mesto za iskanje prevoza, a kot prejšnji dan, nimava veliko sreče. Poizkusiva vse strategije: z napisom, brez napisa, zabavanje voznikov, deklina si obleče seksi krilce … Ko po mnogih neuspehih še vedno stojiva na isti lokaciji poseževa tudi po bolj trdih pristopih; postaviva se bolj na cesto, da morajo vozniki mimo pripeljati res počasi, nato jih prosiva skozi odprta okna. Jaz pograbim stvari in se skrijem v bližnje grmovje, a nobena strategija ne obrodi sadov. Da je štopanje v južni Španiji težko sem slišal že prej, a nikakor si nisem predstavljal kaj takega. Po mnogih zavrnitvah, se odločiva, da zamenjava lokacijo. V iskanju drugega uvoza na avtocesto se izgubljava po posesti, kjer bodo gradili tehnološki park a ne najdeva boljše lokacije. Nova odločitev je, da se vrneva v mesto in poiščeva avtobus. Še en poraz.

Kljub obupnem izkupičku najinega popotovanja, se odločiva, da ne bova obupovala. Odpraviva se do centra mesta (ob pomoči mladeniča, ki naju je pobral z avtom), kjer na avtobusni postaji spoznava, da so vozovnice za avtobus do Almerije prekleto drage. Kupiva vozovnico samo do pol poti, do Motril-a, kjer upava na več sreče. Ker veva, da bo avtobus nadaljeval pot v najino smer, se poizkušava dogovoriti z voznikom, da naju odpelje do konca, a spet brez uspeha. Človek bi pričakoval, da Andaluzijci niso tako zelo striktni s pravili.

Spet peš, spet v iskanju prevoza. Hodiva proti robu mesta, v upanju, da so ljudje tukaj bolj naklonjeni najinem tipu potovanja. To upanje nima nikakršne podlage, a vseeno si govoriva, da bova danes spala v Almeriji. Blizu obrobja mesta se nama končno nasmehne sreča. Ko hodiva ob robu ceste v iskanju dobre lokacije, naju zapazi mož na dvorišču pred skladiščem. Pove, da gre v Almerijo in da je po napisu na deklininem klobuku sklepal, da sva tja namenjena tudi midva. Zahvaliva se mu in se utrujena zbaševa v prtljažni prostor malega kombija.

Ko končno prispeva v Almerijo sva utrujena, a vesela. Naslednji dan in pol preživim v Almeriji in okolici. Kljub večnemu optimizmu se v Cartageno vrnem z plačljivim prevozom.

 

Štopanje po Irski

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , ,

Spet “doma” po dobrih petih dneh popotovanja.

Tokrat me je pot vodila na Irsko. Kolega je zaključil semester študija v Glasgowu, na Škotskem in za zaključek me je povabil na obisk. Po pregledu letalskih kart se je izkazalo, da bo potreben postanek v Dublinu in tako sva se skupaj odločila, da bo lažje, če se dobiva tam. Škotska bo tako morala počakati na kako drugo priložnost.

Zaradi tega ali onega razloga sva se na pot pripravila zelo površno. Zadnji dan pred letom sva se dogovorila za prenočišče v Dublinu, pri skupnemu kolegu iz domačega mesta. Poleg tega sva imela dogovorjeno še prenočišče za zadnji večer, tega na severnem Irskem, v Belfastu. Ostale noči sva bila pripravljena improvizirati po načelu nič nas ne sme presenetiti.

V kratkem času, ki sva ga imela, sva prepotovala okrog 700 kilometrov, veliko večino od tega z avtoštopom. Držala sva se predvsem malih vasi in mest, saj sva si želela izkusiti pravo, podeželsko Irsko. Spet sem spoznal, kako je svet poln malih dobrotnikov, ki so nesebično pripravljeni priskočiti na pomoč. Štopanje po Irski je bilo precej lahkotno, edina malenkost, ki bi lahko komu šla v nos, je muhasto vreme. Na Škotskem menda pravijo, da ima dan lahko štiri letne čase in podobno vreme sva imela tudi med potjo po Irski. V enem trenutku lahko sije sonce in je prijetno toplo, nakar se pripeljejo oblaki in mrzel veter. Včasih dežuje celo iz jasnega neba.

Vesel lahko povem, da sva dosegla cilje, ki sva si jih zadala. Preživela sva nepozabnih nekaj dni in po poti spoznala mnogo čudnih karakterjev. Pobrali so naju študenti in delavci, gospodje in žene, zagreti nacionalisti in taki ki se jih politika prav nič ne tiče. Pogovori v avtih so tekli o vsemu. O težavah na severnem Irskem, o prekomerni porabi  neobdavčenega piva v Irski vojski, o gostilnah, kjer niso zamenjali miz že nekaj sto let, o ženah, ki ne bi bile vesele, če bi mož sredi noči domov pripeljal dva popotnika … Srečala sva ljudi, katerim se je najina odprava zdela naravnost neumna in take, ki jim je bil všeč najin stil. Nekaterim ni bilo nič mar, da sva se zmenila z njihovim kolegom, da lahko prenočiva v čakalnici, spet drugi so imeli slabo vest, da nama ne morejo ponuditi postelje in so nama zato v žepe rinili denar. Tako kot hrane sva se tega vedno branila, saj nisva želela bili ljudem v breme. Vseeno pa se je kdaj zazdelo, da dajanje pomoči njim prija prav toliko, kot nama prija prejemanje le-te.

Vesel sem, da sem se spet odpravil na še eno slabo planirano popotovanje. Vesel sem, da sem lahko preživel slab teden dni z dobrim prijateljem. Vesel sem, da sem spet stopil izven svoje cone udobja, tam uspel in pridobil odlično izkušnjo.

Skrivnosti življenja na osamljeni plaži

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , , , , ,

Včasih me prešine kaka misel, da bi bil počasi že čas, da si najdem resno službo, se nekje ustalim in začnem živeti “resnično življenje”. S sposobnostmi in znanjem, ki ga imam, bi verjetno lahko dobil relativno spodobno službo, mogoče celo v Sloveniji. Tako bi si lahko kdaj pa kdaj privoščil kaj več, kaj novega, boljši fotoaparat, boljše kolo, kako večerjo v fini restavraciji, bolj normalno, bolj ugledno življenje. Verjetno bi s tem osrečil marsikoga v družini, mogoče bi bilo kdaj tudi meni lažje.

Pred nekaj dnevi sem v poznih večernih urah hodil proti mestu. Namenjen sem bil na rojstno dnevno zabavo prijatelja, ki sem ga spoznal pred kakim tednom ali dvema. Ker prej nisem mislil na darilo, sem se po poti ustavil v kitajski trgovini, edini, ki je bila ob tej uri še odprta. Dva litra piva je odlično darilo, ne?

V mestu stoji stavba njegovega stanovanja. Stavbe v urejenem centru od zunaj dobro skrivajo svojo starost. A arhitektura in čar notranjosti precej jasno pove, da so ta poslopja videla že marsikaj. Po strmem betonskem stopnišču, ki se po nekje nevarno nagiba proti notranjosti, se povzpnem do zadnjega nadstropja. Malo po polnoči sem očitno ujel popoln trenutek. Torta, ki jo je kot presenečenje spekla ena od kolegic, ravno potuje iz kuhinje proti dnevni sobi. Ob tem se poje klasična rojstno dnevna pesem, tukaj, jasno, v Španski različici. Prvi pogled po starem stanovanju me preseneti. Poleg standardne ekipe, je tukaj prav tako kar nekaj ljudi čudnih starosti. Poleg slavljenčevih staršev, ki so tu ravno na počitnicah, je tu tudi mati druge prijateljice, njen prijatelj in še en par s svojo hčerko. Za njiju se izkaže, da sta lastnik stanovanja in živita v stanovanju na drugi strani hodnika. Po uvodnem petju in rezanju torte se zabava nadaljuje z petjem, igranjem kitar in plesom flamenka. Spoznam še dva Italijana, ki menda potujeta po Iberskem polotoku z avtodomom. Zabava se še bolj razživi, ko eden izmed njih poprime za kitaro, lastnik pa začne igrati na star piano, ki stoji v kotu. Vse skupaj se nadaljuje še nekaj ur, dokler se končno ne odločimo, da imajo sosedje dovolj brezplačne glasbe in poiščemo bar (ali več teh?) v mestu. Kdo ve kaj vse se je dogajalo vmes, a proti jutru se znajdemo na univerzitetnem parkirišču, kjer imata Italijana parkiran svoj dom. Ob kozarcu toplega piva in/ali vina in v družbi hiper-energičnega psa debata teče o vseh pomembnih neumnostih v življenju.

Kaj pa če mogoče ne potrebujem novih, boljših stvari?

Naslednji dan se je prebudil okrog poldneva. Če že mora biti tako, pa začnimo dan s kosilom. S prijatelji se srečamo v bližnjem navtičnem klubu, kjer si podelimo porcijo  kalamarov in palačinkam podobno ribjo jed. Srečanje je bilo dogovorjeno že nekaj dni, po spontanem čvekanju končno namenimo nekaj besed dogovorjeni temi: izletu v gore. Po pogovoru o izhodišču, prenočišču in prevozu do izhodišča, optimistično sklenem, da je planiran izlet še vedno (ali vedno bolj) v območju realnosti.

Po kosilu sem v dilemi. Dva izmed kolegov sta namenjena proti plaži, druga dva pa na koncert v center. Čeprav dvomim, da se bo koncert začel že ob petih ali šestih, kot je napovedan, se odločim za to možnost. Po vročem asfaltu ga bosi planemo proti centru.

V baru ob trgu zasedemo mizo z najboljšim pogledom na prostor, ki bo kmalu postal oder. K mizi prikaplja več in več prijateljev, na ulici pred lokalom pa Italijana iz prejšnjega večera počasi pripravljata svoje inštrumente. Nad opremo sem prijetno presenečen, poleg dobre opreme pa imata dečka tudi talent. Zvoki električnega kontrabasa, kitare, orglic in bobnov razveselijo vse prisotne. Po nekaj skladbah so vsi prisotni odličnega razpoloženja, nekateri se celo odločijo, da je ulica popoln nadomestek za plesišče. V baru se nabira vedno več ljudi in kmalu se moramo odreči eni izmed dveh miz, ki smo jih zasedli na začetku. Ob zaključku se med ljudi v imenu glasbenikov sprehodi lastnik lokala s klobukom, v katerem se nabere nekaj denarja za popotna glasbenika. Po koncertu, ki je trajal kako uro in pol se na trg spusti večer, mi pa se odločimo, da je sedaj popoln trenutek za prigrizek. Iz majhne barske kuhinje prinesejo različne španske dobrote in družba za mizo ne čaka, da bi se pohladile. Po preprosti večerji se sit in zadovoljen nad celotnim dnevom vrnem domov.

Kdo ve, če večerje v fini restavraciji niso nekoliko precenjene.

Dan zaključim z kratkim izletom v San Javier. S kolegico peljeva domov njenega prijatelja. Norčije v starem, utrujenem avtu so odličen zaključek odličnega dne.

Par dni kasneje s prijateljem sedim na osamljeni plaži par kilometrov južno od Cartagene. Po dobri uri veslanja v morskem kajaku počivava na razgreti mivki. Čeprav sva oba popolnoma trezna beseda ponovno nanese na eksistencionalne teme. Razmišljava ali je hedonističen življenjski stil, ki ga trenutno oba uživava dobro za naju na dolgi rok. Bi se morala počutiti krivo in ali bi morala več razmišljati o prihodnosti, karieri, denarju, družini? Po dosti preudarjanja in tehtanja argumentov skleneva, da dejstvo, da o tem razmišljava in govoriva kaže na to, da še vedno veva kaj je normalno življenje za večino ljudi in v tem trenutku je to dovolj. Skleneva, da se bodo pomembne stvari v življenju verjetno rešile same od sebe, tudi če se z njimi ne obremenjujeva pretirano. Seževa si v roke in si obljubiva, da se bova enkrat v naslednjem poletju podala na večdnevno popotovanje s kajakom po eni izmed velikih evropskih rek. Takrat bova verjetno ponovno primerjala svoje misli o smislu in skrivnostih življenja.

Prvomajski prazniki 2015

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , , , ,

Maj je najboljši mesec v letu in prvomajski prazniki so daleč najboljše počitnice v letu. Običajno v času teh praznikov pobegnem kam na tuje. Tokrat temu ni bilo tako, vseeno pa se bodo zadnji dnevi ostali v dobrem spominu.

Pred kratkim sem se končno zmigal do banke, kjer sem plačal zavarovanje za športne aktivnosti v regiji Murcije. S tem zavarovanjem imam prost vstop v športno dvorano, kjer je na voljo tudi plezalna stena. Verjetno bom med poletjem plezal večinoma zunaj, a vseeno se mi zdi to dobra naložba. Upam, da bom v naslednjih tednih plezal vsaj nekajkrat na teden. Telovadnico sem si šel v četrtek tudi ogledati in se pogovoril z nadzornikom. Mala balvanska stena je sicer stara in z improvizirano leseno podlago, a oprimki so kvalitetni. Poleg tega je menda na voljo še ena stena, katere pa še nisem videl.

Po plezanju smo imeli v navtičnem klubu otvoritev sezone. Po uradnem programu (ki je trajal pol ure in smo ga uspeli popolnoma zamuditi), smo se zapodili v brezplačno hrano in pivo. Pogovarjal sem se tudi z admiralom španske mornarice nastanjene v Cartageni (mislim, da se je predstavil, kot admiral). Po večerji smo najbolj zagnani napolnili plastenke z brezplačnim pivom in se podali proti mestu. Sledil je standardni žur, mesto se je pripravljajo la prvomajsko zabavo.

Petek se je začel bolj počasi. Po kosilu sem se sprehajal po mestu in poslušal glasbo. Na glavnih trgih so bili postavljeni odri in že tekom dneva je na njih potekal program. Na enem od prizorišč sem srečal kolegico prostovoljko iz druge organizacije v Cartageni. Z njenima prijateljema se je odpravljala proti lokalni plaži. Hitro so se odločili da me vzamejo seboj in jaz nisem ugovarjal. Po obisku pri Kitajcu, ki nam je prodal hladno pivo smo se posedeli v hipi kombi in se odpeljali do bližnje plaže. Tam smo najprej z deklinami iz mesta spili kavo (asiatico), potem pa smo se prestavili na mivko. Po sončnem zahodu nas je hlad pregnal proti domu, nato pa jasno naprej v mesto, kjer smo nadaljevali druženje nekako do jutranjih ur (seveda z obveznim kuhanjem makaronov ob 3h zjutraj v stanovanju od enega od prisotnih).

Sobota je bila odličen dan. Vreme je bilo popolno, kot naročeno za prvo regato v sezoni. Okrog navtičnega kluba je kar mrgolelo ljudi, nekateri so prišli le na kosilo, mnogo izmed nas pa je bilo tam zaradi tekmovanja jadrnic. Start naj bi bil ob 5h, a so ga zaradi izplutja ene od velikih ladji iz pristanišča prestavili za eno uro. Tokrat je tekmovalo enajst jadrnic z latinskim jadrom. Jadrnice so enaindvajset dlani dolge lesene barke z (pre)velikim jadrom. Mnoge izmed njih so v preteklosti bile namenjene ribarjenju. Posadka običajno šteje 5 članov.

Prijatelji društva, ki nismo tekmovali, tekmo pa smo si vseeno želeli ogledati od blizu, smo se posedli v motoriziran čoln in odpluli proti štartni liniji. Regata je potekala okrog 3-h boj, dve izmed njih so bile privezane v zalivu, znotraj valobrana, ena pa ob izhodu iz zaliva, med obema svetilnikoma. Pred začetkom sem slišal, da je veter precej močan in da je verjetno, da bo regata precej zanimiva. In res je bilo tako. V približno dveh urah, kolikor je regata trajala, so se v vodo prevrnile 3 jadrnice skupaj s svojimi posadkami. Zaradi velikega jadra in oblike trupa so te barke precej nestabilne. Trenutek nepozornosti in celotna posadka je mokra. Četudi je posadka dobro izurjena, ni varna pred vodo. Ena od posadk je zaradi prevrnitve namreč izgubila vodstvo. Včasih se menda celo zgodi, da od 11-ih jadrnic na cilj prispejo le 3.

Tekmovanje se je končalo praktično s fotofinišem. Po okrog 6,5 km (3,5 NM) je bila razlika med zmagovalnim in drugo uvrščenim plovilom le nekaj decimetrov. Kljub visoki tekmovalnosti in nekaj nesrečam je bilo vzdušje ob koncu zelo pozitivno.

Po lepem dnevu na vodi smo dobili še eno presenečenje. Na obisk v Cartageno sta namreč prišla kolegica in kolega iz Lorke, ki smo ju spoznali na uvodnem treningu za EVS. Skupaj smo odšli do našega stanovanja, kjer smo iz ostankov v hladilniku sestavili odlično omako za … testenine, seveda. Po večerji smo se odpravili v mesto, kjer smo spet uživali v flamenku, skupinskih plesih, živi glasbi in hladnemu pivu.

Vikend sem zaključil z izletom do Los Nietos in vasice blizu, kjer ima ena od kolegic privezan svoj čoln. Ta dan sem se povabil na jadranje po malem morju (Mar menor). Po izplutju iz pristana in dvigu jadra, mi je kmalu predala v roke krmilo in mi prepustila jadranje večji del časa. Ob enem izmed otokov sva se zasidrala in kljub temu, da to ni bilo v planu, skočila v vodo. Prijateljica, ki je bila dan prej na enem od čolnov, ki se je prevrnil, mi je povedala, da je voda tukaj precej bolj prijetna. In res je bila super. Ko sva se kasneje sušila, sva opazila, da se nisva zasidrala pretirano dobro, kar bi se lahko končalo tudi precej slabše. Kakorkoli, z jadranjem sva nadaljevala severno-vzhodno. Ko sva prišla do drugega otoka, sem predlagal, da ga obplujeva po drugi strani in se nato vrneva v pristan. Odločitev je bila sprejeta in kmalu sem spoznal, da je pri teh odločitvah dobro misliti tudi na smer vetra. Prva lekcija – plutje proti vetru je bolj dolgotrajno – je bila jasno predstavljena. Na poti okrog otoka se je povečal tudi veter in valovi, kaj je jadranje naredilo kanček bolj zanimivo. K sreči je bila jadrnica bistveno bolj stabilna, kot tekmovalne jadrnice, tako da nisva bila v resni nevarnosti.

V marino sva se vrnila po kakih 5h urah jadranja, okrog pol šestih popoldne. Od tam pa s kolesom in vlakom nazaj do Cartagene.