Tag Archives: popotovanje

Popotovanje po Iberiji, 1 del: Alicante, Teruel, Albaracin, Fraga

Ponovno dolga pavza od zadnjega zapisa. Tokrat imam dober izgovor. V septembru sem si privoščil popotovanje po počitnicah. No, po prostovoljnem delu. Za razliko od prejšnjega premora, sem bil med tem precej bolj priden, saj sem skoraj dnevno pisal o dogodivščinah, ki so se mi prigodile na poti. Vse zapisano ni za v javnost, a le zate bom tu napisal hiter povzetek izleta.

Pot sem začel z zamudo. Zaradi spontanosti in zmede pri načrtovanju, nisem imel prenočišča za prve dni septembra. Tako je bilo lažje in bolj udobno ostati še nekaj dni doma. “Saj imam cel mesec, jasno bo to dovolj časa”. Po nekaj dneh čakanja, bluzenja in posedanja sem postajal bolj in bolj nestrpen. Nasvet kolega, da se moram samo premakniti iz stanovanja in iz mesta se je lepo ujel z sporočilom iz mesta Alicante. Kmalu sem bil z nahrbtnikom na rami namenjen proti avtobusni postaji. Tako se torej začenja moj mesec brez doma, mesec vandranja po Iberskem polotoku.

Prve dni sem tako preživel v Alicante. Živel sem v stanovanju profesorja, ki je bil v prostem času izredno aktiven na lokalni univerzitetni radijski postaji. Našla sva se preko spletne strani workaway, kjer prostovoljci iščejo gostiteljske organizacije in obratno. Čeprav me mi mogel izkoristiti za delo, mi je vseeno ponudil prenočišče. Radijska postaja na kateri dela je neodvisna in tako sem veliko vzporednic lahko povlekel z slovenskim Radiom Študent, katerega zvest poslušalec sem bil tudi sam, preden sem se podal v tujino. Kljub dežju mi je Jose razkazal mesto. Naletela sva tudi na protest proti bikoborbam. Debata pravic živali proti tradiciji je v Španiji zelo aktualna. Moj gostitelj je povedal, da so podobni dogodki pogosti in da velike radijske postaje ne poročajo o njih, ta prostor zapolnjuje radio na katerem dela. Dan kasneje smo skupaj s še enim njegovim gostom odšli na izlet do izredno starega jezu, ki so ga v srednjem veku postavili z namenom namakanja poljščin v njegovi okolici. Zvečer sem jima skuhal “slovensko večerjo”.

Po nekaj dneh sem se napotil naprej. Od Benidorm-a do Teruel-a sem se peljal z Blablacar-om, Španska verzija Prevoz.org-a, ki je tam (in tudi drugje po Evropi) izredno popularna. Teruel je malo mestece s srednjeveškim jedrom. Tudi, ko si tam v dežju in brez prenočišča, lahko najdeš svoj čar. Moja prva naloga po prihodu, je bila iskanje prenočišča. Vedel sem, da je v mestecu univerza in tako sem upal, da bom lahko prenočil v kakem študentskem klubu ali pa bom med študenti našel koga, ki mi lahko ponudi svoj kavč. Preden sem našel študentski kampus, sem se sprehajal po mestu in iskal alternative. V enem od hostlu so mi ponudili posteljo za 35 evrov, kar je bilo meni naravnost smešno. Policist mi je povedal, da lahko ugodneje prespim v domu za romarje ali v Karitas-ovem zavetišču za brezdomce. Za voljo izkušnje sem se namenil v slednjega. Mehka postelja in topel tuš, zjutraj pa kava in piškoti. Skrbnik je bil rahlo strog, a verjetno je bolj navajen brezdomcev in”težavnejših” popotnikov, tako da mu ni za zameriti. V resnici se je kar hitro omehčal. Ko sva se po zajtrku pogovarjala o moji nadaljnji poti mi je omenil, da je Albaracin, kake 40km oddaljena vas, res vreden ogleda. Dodal je tudi, da če jo obiščem, mi nikakor ne bo uspelo priti do Frage, kjer sem imel plan prenočiti ta večer. Po kratkem premisleku sem se vseeno odločil, da Albaracin-a ne smem izpustiti. Naj bo, kar bo.

Z nahrbtnikom na hrbtu sem se napotil do ceste, ki vodi proti severo-zahodu. Prvi štop sem dobil kar hitro, a me je odpeljal le kake 5 km iz mesta. Na sicer prometni cesti, kjer je bilo dovolj prostora za ustavljati sem nato čakal precej dlje. Spraševal sem se, če bi bilo vseeno pametno obrniti in se nameniti do Frage, kjer me čaka prijatelj. Ko sem že skoraj začel obupovati sta mi ustavila mladi dečko z njegovo mamo. Po ogledu res lepega mesteca, ter po malici, sem nadaljeval svojo pot. Ker je Albaracin premajhen za dobre avtobusne povezave, je bila najboljša alternativa štop. Čeprav sem vedel, da je do Frage še zelo daleč in, da je zelo možno, da mi ne bo uspelo priti do tam, so se te skrbi v prijetnem sončku hitro stopile. In res, le nekaj minut po tem, ko sem začel povpraševati voznike, če gredo proti Teruel-u, mi je ustavil starejši možakar. Pripisal bi mu kako leto čez 65, a očitno je bilo, da je zelo aktiven. Na avtomobilskem prtljažniku je imel svoje kolo. Kasneje sem spoznal, da je iz Andore, ter da je mlajši, kot bi ocenil. Ker se je vračal domov in ni želel voziti po avtocestah, ga je njegova pot vodila natanko mimo Frage. Ko sva se ustavila na kavi me je povprašal, če govorim angleško in če lahko govoriva angleško, saj potrebuje vajo. Vesel sem mu ustregel. Med potjo sva govorila o Španiji in Andori, o njegovem življenju, o politiki v Španiji in o gibanju 15M. Omenil je, da je na španskem političnem obzorju nekaj strank, ki izhajajo iz gibanja in, da ima veliko upanja glede teh tem, a tudi, da so bolje organizirane in povezane tradicionalne stranke trd oreh za premagati. Ker sem imel znanko tudi v vasi blizu Andore, me je prešinila celo ideja, da bi rahlo spremenil svoj plan, z njim obiskal tudi Andoro, nato pa se počasi vrnil. Na koncu sem se odločil, da bi bil to prevelik ovinek in da bo Andora morala počakati na kak drug dan. Tako sem okrog 15h izstopil v Fragi. Pot, ki naj bi bila nemogoča je šla kot po maslu. Štopanje je zakon!

(Konec prvega dela, nadaljevanje sledi)

Konec in začetek

Danes zadnji dan spim v sobi, ki je bila moj dom preteklih sedem mescev. Jutri se odpravim proti Alikante-u in kasneje proti severu polotoka. Zaključni izlet mislim nadaljevati vse do konca septembra, ko se za dan ali dva vrnem v Cartageno. Po dobrem mesecu premora, se ob zaključku projekta (in začetku nove avanture), spodobi napisati en zapis.

V tem trenutku so moji občutki o preteklih nekaj mesecih precej mešani. Izkušnje sem seveda vesel, doživel sem veliko lepega, naučil sem se veliko novega, živel sem bolj polno, kot sem živel pred leti. Res je tudi, da sem se med tem časom soočil tudi z marsikatero preizkušnjo. Življenje v deljenjem stanovanju je običajno zelo pestro, včasih je ta izkušnja nepozabna, spet drugič pa naletiš na sostanovalce s katerimi nisi najbolj kompatibilen. Delovni ritem v moji organizaciji je bil zelo umirjen, značilno za organizacijo, ki je izključno prostovoljska. Avgust je bil tako, na primer, izredno dolgočasen mesec. Večina ljudi iz Cartagene je odšlo na počitnice, dela v organizaciji praktično ni bilo in tako smo bili prostovoljci prepuščeni sami sebi. Pred tem je bilo bolj pestro. Julija sem dobil obiske iz Slovenije. Prijateljev sem bil res vesel, skupaj smo odšli na nekaj kratkih izletov, kasneje pa še na nekajdnevno popotovanje vse do Atlantika.

Sedem mesecev je res težko strniti v nekaj besed. Verjetno bom lahko bolj konsistenten opis projekta sestavil po tem, ko ga dodobra premeljem in. Tudi temu je namenjen prhajoč izlet.

V naslednjih tednih imam tako plan raziskati še nekaj ostalih delov Španije, obiskati nekaj kolegov in kolegic, ki (še vedno) živi tukaj in, upam, ustvariti nekaj novih poznanstev. Stil popotovanja bo klasično moj: avto štop, Couch-Surfing, prijatelji in poznanstva na poti. Tokrat bom prvič preizkusil tudi platformo Workaway, čeprav mi moj način potovanja in časovne omejitve ne bodo dovoljevale več tedenskih postankov, ki so običajni za Workaway. Za to bo priložnost kdaj drugič in verjetno bo temu posvečen tudi kak zapis  tu. Kolikor poznam Španijo, pričakujem precej čakanja na pravi prevoz, verjamem da bom kdaj pa kdaj pogoljufal z javnim prevozom ali deljenem prevoza. Ta je namreč precej popularen tudi tu v Španiji.

Zaenkrat toliko. Držite pesti za dober štop, pa se beremo kmalu ;)

Štopanje po Irski

Spet “doma” po dobrih petih dneh popotovanja.

Tokrat me je pot vodila na Irsko. Kolega je zaključil semester študija v Glasgowu, na Škotskem in za zaključek me je povabil na obisk. Po pregledu letalskih kart se je izkazalo, da bo potreben postanek v Dublinu in tako sva se skupaj odločila, da bo lažje, če se dobiva tam. Škotska bo tako morala počakati na kako drugo priložnost.

Zaradi tega ali onega razloga sva se na pot pripravila zelo površno. Zadnji dan pred letom sva se dogovorila za prenočišče v Dublinu, pri skupnemu kolegu iz domačega mesta. Poleg tega sva imela dogovorjeno še prenočišče za zadnji večer, tega na severnem Irskem, v Belfastu. Ostale noči sva bila pripravljena improvizirati po načelu nič nas ne sme presenetiti.

V kratkem času, ki sva ga imela, sva prepotovala okrog 700 kilometrov, veliko večino od tega z avtoštopom. Držala sva se predvsem malih vasi in mest, saj sva si želela izkusiti pravo, podeželsko Irsko. Spet sem spoznal, kako je svet poln malih dobrotnikov, ki so nesebično pripravljeni priskočiti na pomoč. Štopanje po Irski je bilo precej lahkotno, edina malenkost, ki bi lahko komu šla v nos, je muhasto vreme. Na Škotskem menda pravijo, da ima dan lahko štiri letne čase in podobno vreme sva imela tudi med potjo po Irski. V enem trenutku lahko sije sonce in je prijetno toplo, nakar se pripeljejo oblaki in mrzel veter. Včasih dežuje celo iz jasnega neba.

Vesel lahko povem, da sva dosegla cilje, ki sva si jih zadala. Preživela sva nepozabnih nekaj dni in po poti spoznala mnogo čudnih karakterjev. Pobrali so naju študenti in delavci, gospodje in žene, zagreti nacionalisti in taki ki se jih politika prav nič ne tiče. Pogovori v avtih so tekli o vsemu. O težavah na severnem Irskem, o prekomerni porabi  neobdavčenega piva v Irski vojski, o gostilnah, kjer niso zamenjali miz že nekaj sto let, o ženah, ki ne bi bile vesele, če bi mož sredi noči domov pripeljal dva popotnika … Srečala sva ljudi, katerim se je najina odprava zdela naravnost neumna in take, ki jim je bil všeč najin stil. Nekaterim ni bilo nič mar, da sva se zmenila z njihovim kolegom, da lahko prenočiva v čakalnici, spet drugi so imeli slabo vest, da nama ne morejo ponuditi postelje in so nama zato v žepe rinili denar. Tako kot hrane sva se tega vedno branila, saj nisva želela bili ljudem v breme. Vseeno pa se je kdaj zazdelo, da dajanje pomoči njim prija prav toliko, kot nama prija prejemanje le-te.

Vesel sem, da sem se spet odpravil na še eno slabo planirano popotovanje. Vesel sem, da sem lahko preživel slab teden dni z dobrim prijateljem. Vesel sem, da sem spet stopil izven svoje cone udobja, tam uspel in pridobil odlično izkušnjo.

Marseille in prvi dnevi v Fez-u

Četrtek je bil zanimiv dan, v službi je bilo precej delovno in čeprav sem se čez nekaj ur odpravljal na potovanje v Afriko, si nisem vzel časa niti za rezerviranje hostla.
Zvečer, po vroči debati s sostanovalko postajam precej nervozen. Bolj, kot odnos v stanovanju me skrbi, kje bom spal v naslednjih dneh. Naenkrat skrbi moja pomanjkljiva pripravljenost.  Po mnogih spontanih izletih in popotovanjih po Evropi bi se tega občutka lahko počasi že navadil. Prvič afrika, pa niti za prvo noč ne vem kje bom spal. Sicer mi je tak nacin potovanja všeč in pisan na kožo,a nestrpnosti se je vseeno težko znebiti.
Parkiram in pripravljam se nekako do pol enih, potem se spravim spat, saj vem, da bo noč kratka. Zbudim se ob 6h in se kar hitro odpravim na avtobusno. Tam spoznam, da sem avtobus ravnokar zamudil in da naslednji pelje 20 min preden se zaključi vkrcavanje na letalo. Relativno mirno najdem drugi avtobus, ki pelje do Valete, kjer pa ulovim bus do letališča. Med vožnjo se zadržim, da bi gledal na uro. Vem, da sem pozen in vem, da ne bo nič boljše, če bom nervozen. Pohitim čez pregled prtljage nato pa iščem seznam z številko mojih vrat. Na ekranu poleg mojega leta piše “closed”, napis ki povzroči rahel poskok adrenalina v mojem krvnem obtoku. Stečem do vrat. Čakalnica je popolnoma prazna, v njej so le dve letališke uslužbenki. Ena mi priteče naproti in me povpraša, če sem za Marseille. Ob mojem pritrdilnem odgovor mi pripomni, naj pohitim. Ni bilo druge, kot, da se nasmhnem in pritrdim: “jasno, saj hitim”. Na letalo sem prišel zadnji, ene izmed stopnic so že odpeljali. Vseeno nisem bil pretirano vznemirjen,kot ponavadi se je tudi tokrat izšlo.

Ko smo prispeli v Marseille, mi je v oko padel starejši možak z oguljenim nahrbtnikom iz osemdesetih. Izgledal je kot pravi popotnik. Pred izhodom iz letališča. Razmišljam, če se mi splača oditi v mesto. Imam okrog 7 ur časa. Mogoče malo manj, če za spremembo lovim naslednje letalo z nekaj rezervnega časa. Med preračunavanjem in razmišljanjem o mestu, katerega sem že spoznal, se mi pred očmi prikaže ostareli popotnik. V svoji polomljeni francoščini ga povprašam če govori angleško in kako do centra. Po kratkem premisleku mi ponudi prevoz. Med vožnjo mi v lepi angleščini pripoveduje, kje vse je potoval. V svojih 66 letih je bil na vseh kontinentih razen Avstralije (in verjetno Antarktike). Bil je tudi v Novi Zelandiji, torej precej blizu celine tam spodaj (pod katero celino spada NZ?).
Čez kake pol ure prispeva do marine, kjer me odloži. Zahvalim se in se poslovnim. Nahajam se na jugo-zahodnem delu marine, blizu starega dela mesta, pa tudi blizu muzejev, ki so bili lani zgrajeni za evropsko prestolnico kulture (Marseille  je ta naziv prevzela od Maribora). Brez plana se najprej odločim poiskali informacije kako nazaj do letališča. Po obisku v turističnem informacijskem centru se odločim za sprehod. Naporom se proti skvotu, kjer sva pred kakim letom spala s kolegico. Ob pomoči zemljevida hišo najdem,a žalostno ugotovim, da so skvot zaprli, vrata in okna pa zazidali.
Ob sprehajanju naletim se na par, ki z žongliranjem na sredi ceste zabavata na semaforju čakajoče voznike.
Preden se vrnem na letališče kupim se nekaj Maroškega denarja. Vkrcavanje na drugi let v dnevu je bilo manj hektično. Med pregledom prtljage se francoski carinik odloči, da bi mi rad pregledal nahrbtnik in mi tako razmeče prav vso prtljago. Na vprašanje, kaj je problem mi odgovori, da ni nikakršnega problema. Hvala za brezpredmetne komplikacije torej. Med čakanjem spoznam štiri Američanke, ki se odpravljajo na izlet. Prav tako se pogovarjam z Maročanko, ki se vrača domov. Upam, da mi bo lahko pomagala pri iskanju prenočišča za danes.

Let mine brez pretresljivosti. Ko pristanemo hitro ugotovim, da je tokratni izlet vseeno malo bolj resen, kot ostali. Carinski uradnik mi pomoli vprašalnik o prihodu v državo, ki naj ga rešim. Osnovni podatki o potovanju, ki pa mi skupaj z poglobljenim pregledom potnega lista dajo jasno vedeti, da sem zunaj Evrope in tudi rahlo zunaj svoje cone udobja. Odhitim proti izhodu, kjer naj bi se dobila z Maročanko in si nato delila taksi do mesta. Deklina se ne prikaže, očitno je odšla brez mene. Po nekaj minutah čakanja in stopicanja po letališču opazim skupino Evropejcev, ki izgledajo prav tako izgubljeni, kot jaz. Povprašam jih o njihovi situaciji in odgovorijo mi, da so dogovorjeni z gostiteljem, ki so ga spoznali prek Couchsurfing-a. V skupinici treh sta dva Poljaka, deklina in dečko, in en Mehikanec. Vsi trije trenutno študirajo v Franciji. Odločim se, da se jim pridružim do mesta in da povprašam njihovega gostitelja za nasvet glede prenočišča. Ko se čez čas srečamo v centru mesta me po krajšem pogovoru, ko ugotovi, kaj hočem, povabi z njimi v svoje stanovanje. Tako sem spoznal gostitelje za moje prve tri noči v Maroku.

Prvi večer preživimo v mali sobi v študentskem stanovanju. Pijemo Maroški čaj in kadimo šišo. Pridružijo se nam mnogi kolegi gostitelja. Zrak v sobi in vsi štirje Evropejci se skrivamo pod debelimi odejami. Naši gostitelji, zanimivo, hodijo naokrog v natikačih. Kljub hladnemu zraku je atmosfera med novimi prijatelji precej topla in prijetna. Spet imam občutek, da doživljam enega izmed tistih “lonely planet” trenutkov. Obdan s prijatelji, ki jih še pred parimi urami nisem poznal, v tuji deželi izkušam nora doživetja.

Večer zaključimo okrog treh zjutraj, ko se z enim od Maročanov odpravim do stanovanja njegove družine. Ostali ostanejo v sobici. Naslednji dan se izkaže, da sem dobil še boljše prenočišče, kot kolegi, ki so se zanj dogovorili. Poleg postelje mi ponudijo še zajtrk, vroč tuš je tudi luksuz, ki ga Polaki nimajo. Na koncu se stvari vedno dobro izidejo.