Podnebje v paradižu

Zadnja dva tedna preživljam v majhnem mestecu na severu države – Kerikeri. Mestece je ob popularnem Bay of Islands, ki je menda eden izmed lepših delov severnega otoka. In res, narava tu je krasna, poleg tega pa smo zadnje čase imeli tudi precej sreče z vremenom. V deželo prihaja pomlad in dnevi postajajo vse lepši.Tudi ljudje v mestu so pregovorno prijazni. Lastnika hostla sta vedno nasmejana in kljub prezaposlenosti, vedno pripravljena pomagati. Skupaj z skrbnico in drugimi pomočniki se trudita ohranjati hostel v odlični formi in vzpostavljati dobro atmosfero med tu stanujočimi. In njuno trdno delo se kaže, res ni veliko stvari, nad katerimi bi se lahko pritoževal.

Tudi z delom sem imel precej srečo. Ko sem prišel, sem vedel, da tu ostajam le za kaka dva tedna in sem zatorej imel manj možnosti pri iskanju službe. Vseeno je danes prvi delovnik, ko sem ostal doma (ker je zjutraj kazalo na slabo vreme in je šefica odpovedala). Dober teden sem ponovno obrezoval olive, službo katero sem si našel sam, ob vseh drugih dneh pa sem delal po naročilu lastnika hostla, ki je v stalni navezi s delodajalci v mestu. Ko sem prihajal domov ter med vikendi, sem prav tako bil precej aktiven. Tudi ob nedelavnih dneh sem se zbujal že zgodaj, okrog 6:30 ali 7h. Vedno sem kuhal, pekel kruh, pico, urejal fotografije, pisal blog, … Veliko sem bral, kar mi je v veliko veselje (in ponos), saj bi rad, da mi to pride bolj v navado. Knjigo Johna Greena Želve do dna (al kakorkoli jo bodo že prevedli) sem skorajda pogoltnil v eni sapi. Verjetno je razmišljanje, ki se manifestira v naslednjih odstavkih tega zapisa bilo sproženo (tudi) zaradi te knjige.

Izkaže se, da kljub objektivno rožnati stvarnosti pod kožo nisem ravno podoba spokojnosti in vedrine. Po glavi se mi motajo najrazličnejše misli, ki mi meglijo realnost tega trenutka. To se mi, seveda, dogaja že od nekdaj, mogoče pa se jih po tečaju meditacije še za odtenek bolj zavedam. Tako ostajam zadržan in nekako v svojem svetu. S sostanovalci govorim manj, kot bi lahko, ko bi le bil bolj sproščen. V dveh tednih si v hostlu nisem našel družbe kjer bi bil prepričan, da lahko pristopim in načnem pogovor, ki bi brez nerodnih tišin trajal vsaj nekaj (deset) minut. Ko se ob obroku usedem za skupno mizo razmišljam, kako bi otvoril pogovor ali se konstruktivno in nevsiljivo vključil vanj. Občutek imam, da ima družba o meni slabo mnenje, čeprav vem, da verjetno o meni nimajo nikakršnega mnenja. Občutek imam, da se me drži sloves samotarskega čudaka, čeprav me v resnici verjetno niti ne opazijo. Kadar spregovorim z ljudmi okrog mene je jasno, da so prijazni in dobrovoljni, a že naslednji trenutek me lahko oblijejo dvomi. Ko štejem napake preteklosti in sanjarim o prihodnjih načrtih izgubljam energijo za dojemanje sedanjega trenutka. Tako postanem slabši poslušalec, uidejo mi imena sogovornikov, včasih izgubim rdečo nit pogovora … Jasno mi je, da si v takem stanju težje ustvarjam kvalitetna prijateljstva, a kaj ko je tako težko najti izhod. In če se začnem obremenjevati s tem, da sem nemiren, sem se  pogreznil le še korak globlje.

To se mi v večji ali manjši meri dogaja že celo življenje. Mogoče so v zadnjem letu zaradi samote ta občutja prišla bolj do izraza. Frustrirajoče je predvsem, da vem kakšen sem lahko. V nekaterih obdobjih mojega življenja je bilo to precej drugače. Spomnim se nekaterih izobraževanj, izmenjav in popotovanj, ko sem bil popolnoma v elementu in posledično tudi res dobra družba. Na tečaju v Kišinjevu, izmenjavi v Estoniji, izobraževanju na Irskem, potepanju po Španiji, … sem bil (naj)boljša verzija sebe. Odprt, zgovoren, nasmejan, šaljiv, zbadljiv a ne škodoželjen. Ne vedno v skladu s pravili a precej manj obremenjen z mislijo, da bi šlo kaj narobe. V nekaterih primerih sem bil gonilo zabave ali prvi pobudnik kake skupinske neumnosti, sedaj pa si v idiličnem vremenu grizem nohte.

Ne vem kaj botruje tem spremembam in v kolikšni meri jih imam pod kontrolo. Eden od razlogov za moje popotovanje po svetu je iskanje tega čustvenega stanja ali poizkus povečevanja njegove pogostosti. V zadnjem letu to iskanje žal ni obrodilo velikih sadov. Je pa res, da sem med tem iskanjem kljub vsemu videl nekaj čudovitih razgledov in srečal nekaj zanimivih ljudi.

PS: dejstvo, da o tem lahko pišem, kaže na to, da sem v tem trenutku dejansko precej fajn. Mogoče pa so me k odkritosti spodbudile tudi nedavne sprejemajoče povratne informacije nekaterih izmed vas. Hvala vam.

2 thoughts on “Podnebje v paradižu

  1. Osvežujoče je prebrati zapis drugačen od tistih FB objavljenih filtriranih vse-je-super-duper potovanj.
    Lepo je slišati, da ni vse rožnato, pa ne da bi ti kakorkoli privoščil, samo ta občutek, da besed ne pišeš samo zato da iz nekoga izvabiš zavist, je veliko vreden.
    Ponosen si lahko na svojo odkritost in pogum, da objaviš takšen zapis. In dejstvo, da se zavedaš svojih misli in jih analiziraš, je dokaz da greš v pravo smer :)

    Ko/če prideš v Slovenijo pa te čaka pivo in pogovor ali pa sedenje v tišini. Either way is fine.

    1. Domen, hvala za komentar in spodbudo. Si vedno znal prave stvari povedat (al poslušat). Piva v Sloveniji (al kjerkoli drugje) se pa tudi že veselim. :D

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.