Tag Archives: delo

Zatišje na blogu

Zdravo!

Zadnje dni in tedne sem bil precej zaposlen, kar se kaže tudi tu in pri komunikaciji z domačimi. Naj se vam opravičim za neaktivnost, slabo odzivnost tudi na emailu in drugih kanalih nenazadnje pa tudi za ta zapis, ki bo verjetno bolj skop.

Te dni mi večino energije pobere delo. Trenutno delam v nasadih oliv, kjer z malo motorno žago obrezujemo drevesa za boljšo letino. Delo je precej naporno, poleg tega pa običajno traja 9, 10 ali celo 11 ur. Kljub naporu pa vseeno kar uživam v tem delu. Tudi šef je OK, čeprav ima včasih rahlo čudne poglede na svet.

Po delavniku doma običajno pogledam kak film ali pa čas zabijem na YouTube-u. Spet več kuham, kar je super (tako za zdravje, kot za denarnico).

Delo bom v kratkem sicer zaključil (oziroma dal na pavzo), kljub temu pa vam ne morem obljubiti novih zapisov, saj grem na zanimiv dogodek, na katerem pa so distrakcije, kot je internet prepovedane. Mogoče o tem v kakem naslednjem zapisu. Za sedaj pa le par fotk iz mojega vsakdana …

Prodajanje tople vode

Danes sem oddelal par ur v polnilnici vode. Moja naloga je bila kontrola zamaškov na malih plastenkah katere smo polnili. Od vrste plastenk ki so se vozile mimo mene je bila neustrezna približno vsaka 20-ta. In to po tem, ko je pred mano kolegica že pobrala pol iz traku. Torej je bilo po grobi oceni zavrnjenih izdelkov kakih 10%. Zavrnjene plastenke smo nato spraznili v odtok, po tem pa smo izgubili še nekaj časa z odstranjevanjem zamaškov, in varnostnih plomb iz plastenk, da bi jih lahko ponovno napolnili, nekaj pa jih je zmečkanih ali drugače poškodovanih šlo naravnost v smeti.

Vseeno je ta mala proizvodnja verjetno jama zlata za lastnika. Po hitrem izračunu in oceni čez palec … Na uro smo napolnili in zapakirali kakih 2000 plastenk. V trgovini stanejo nekje med 0.9$ in 2$. Konzervativno recimo, da trgovina pobere približno pol marže, kar nanese na približno 1000$ zapakiranih plastenk na uro. Za trakom in okrog njega nas je delalo 5 popotnikov z nekje okrog minimalne plače ter dva redno zaposlena. Verjetno tudi onadva nista plačana ogromno, optimistično recimo 25$ na uro. Za plače delavcev skupaj nanese manj kot 150$ na uro. Seveda je še nekaj stroškov s plastenkami, zamaški, elektriko, transportom, birokracijo, morebitnimi dajatvami za črpanje vode (vrtino imajo na dvorišču) … Vseeno si težko predstavljam, da vse to skupaj nanese več kot dodatnih 150$ na uro.

Zgornje ocene so popolnoma “čez prst” (popravite me v komentarjih), a nagibal sem se v konzervativno smer. V primeru, da nisem ničesar večjega pozabil pridemo na nekje 700$ dobička na uro dela. Proizvodnja včasih obratuje tudi ponoči, kar namiguje, da imajo dovolj dela. Pa tudi, če delajo le 40 ur na teden, se zdi, da jim ne bi smelo biti težko najti banke, ki bi bila pripravljena ponuditi posojilo za izgradnjo hangerja in nakup polnilca in pakrinice.

Kuća-posao

V zadnjih tednih spet živim življenje, kot ga izkuša večina mojih vrstnikov in starejših. Veliko večino časa namreč preživim v službi.

Po kakih dveh mesecih pohajanja po Aziji sem si želel malo bolj umirjenega in ustaljenega življenja, nenazadnje pa me je k tem motivirala tudi finančna situacija. V Christchurchu, kjer živim zadnjih 6 tednov je večino začasnega dela povezanega z gradbeništvom. V prvih tednih sem imel z iskanjem dela nekaj težav, saj sem slišal, da lahko delo najdeš v nekaj dneh. Dejansko so mi na mnogih agencijah povedali, da je začetek januarja čas zatišja in da se več delovnih mest odpre kasneje. In res mi je kasneje uspelo dobiti delo preko ene izmed zaposlitvenih agencij. V štirih tednih in pol sem delal na štirih lokacijah za tri različna gradbena podjetja. Delo je preprosto, bolj z rokami, kot z glavo, kot bi za gradbeništvo pričakoval. Med pavzami sem izpostavljen preprostemu delavskemu razmišljanju in (včasih tudi na lastni koži) njihovim potegavščinam.

Na prvi lokaciji smo podirali stavbo, ki jo bodo zaradi potresne škode ponovno zgradili (tokrat na drugi lokaciji), na drugi smo pripravljali teren za vlivanje temeljev, pri tretji sem urejal teren okrog novogradnje in pri zadnji, najbolj dolgočasni službi, sem zadolžen za vožnjo dvigala.

Delo in delavno okolje, pričakovano, ni najbolj stimulativno za intelektualni ali osebnostni razvoj, sigurno pa je bolje, kot ležati doma. Mislim tudi, da v tem okolju spoznam bolj pravo Novo Zelandijo, kot če bi dobil zaposlitev v hostlu ali računalniškem podjetju. Sicer pa bo verjetno čas tudi za to. Tedni so tako precej monotoni in dolgočasni, vikendi pa minejo prehitro. Tolažba je stanje na računu, ki mi vedno bolj daje upanje za možnost ponovne avanture.

Primeras palabras en Español, autoestop y Dori

Ena izmed nalog, ki so del mojega prostovoljnega dela tu v Cartageni, je tudi EVS dnevnik. Tega naj bi pisal približno enkrat mesečno. Prvih nekaj zapisov bo v angleščini, kasneje, ko se izboljšam v moji Španščini, pa upam, da bom lahko kaj napisal tudi v španskem jeziku.

Po mnenju moje mentorice je prišel čas za Španščino. Kvaliteto napisanega presodite sami :)


Vale, vamos!

Después de cuatro meses y poco puedo probar escribir mi primero blog en Español. Algunos de vosotros podría escuchar me hablar y tengo que agradecer por tu paciencia. :)

El mes pasado fue genial. En medio de mayo he ido a Irlanda para una semana. mi amigo y yo hemos viajado en mayoría del este de la isla. También he hecho muchos deportes. He aprendido a navegar en mar menor, he probado kayak en el mar, algunas veces he ido a escalar … En fin de mayo he ido a navegar por dos días. He ido con ANSE, asociación de naturalistas. Cuando hemos vuelto de Águilas en día segundo, hemos visto cuatro o cinco grupos del delfines.

Al principio de junio fuimos en Mollina, un pueblo cerca de Málaga. Teníamos un curso de evaluación para SVE. Allí he conocido mucho gente que trabaja en proyecto similar. He aprendido que mi proyecto es muy bueno o que soy un grande optimista. Trabajo cerca y en el mar es un trabajo muy chulo, de verdad.

Luego, en fin de semana he ido a  Andalucía un poco. Con una amiga hemos probado autoestop, pero la gente de Andalucia no están muy feliz de ayudar la gente en el borde de carretera. Si una vez ves un autoestopista, se mejor que Andaluces y por favor para el coche. Todo va estar bien, prometo. :)

En Cartagena he trabajado como antes. Trabajo en biblioteca de Santa Lucia, clases de Ingles para adultos y niños, trabajo en el puerto, … Antes fuimos a Málaga, hemos empezado reparar Joven Adoración – Dori, el barco de donde trabajamos durante de regata. Hemos lijando el pintura vieja y limpiar todo del barco. Luego hemos pintado todas del partes blancas. Partes rojos tenemos que reparar antes que vamos a pintar. En alunas semanas vamos a coger Dori y pintar también la parte de fuera.

Durante todas las regatas hay también por lo menos un voluntario que hace fotos. Estas fotos puedes ver en el perfil de asociación en Facebook.

Češki žongler

V prejšnjem zapisu sem že omenil dečkota iz križišča. Nalašč sem se izogibal podsodnostim saj si fant zasluži svoj zapis.

Šestindvajset letnega popotnika sva z Francozinjo spoznala na križišču ob eni izmed vpadnic  v Malago. Povprašala sva ga za nasvet in hitro smo se zagovorili. Predstavil nama je njegova dva psa in povedal, da prihaja iz Češke, njegova vas je nekje med Pilsen-om in Tabor-om (oba mesta poznam ker sem ju obiskal med novoletnimi prazniki). Že dve leti živi v Španiji, “stalno prebivališče” ima v opuščeni hiši v Alicante-u, okrog 100 km severno od Cartagene, zadnjih nekaj tednov pa je živel na obali Malage.

Ko sva mu povedala, da potujeva z avtoštopom, in da ne želiva plačevati za prevoz, nama je takoj v dlan potisnil nekaj denarja za hrano in pijačo. Čeprav sva zelo varčevala, tega denarja res nisva potrebovala, a ni se pustil zavrniti. Hitro nama je ponudil tudi prenočišče in sploh vsako pomoč, katero bi potrebovala.

Poslovili smo se in po nekaj urah neuspešnega štopanja pristopi do naju in naju povpraša kako nama gre. Predlaga nama pot iz mesta z metrojem, a izkaže se, da metro ne vozi dlje, kot kako postajo v najino smer. Brez velike debate se odločimo, da je sonce previsoko, da je čas za počitek in da lahko uživamo življenje tudi, če se ne premaknemo daleč iz mesta. Podamo se do bližnje trgovine, kjer kupimo pivce. Kljub mojemu vstajanju je odločen, da za pijačo plača on.

V bližnjem parku se pogovarjamo o vsakdanjem življenju. Brez zadržkov nama pove, da je trenutno njegov glavni cilj najti partnerko. Po dveh letih iskanja, pravi, da še ni imel sreče. Njegova edina zvesta prijatelja sta njegova dva psa, lepo vzgojena, poslušna mešanca različnih pasem. Pove, da išče deklino, za katero bo skrbel in jo lahko osrečeval do konca dni.

Govorimo tudi o delu. Pove nama, da se preživlja, kot ulični umetnik, denar zasluži z njegovo veliko ljubeznijo: žongliranjem. Že kmalu, ko smo se spoznali nama je pokazal del svoje točke. Očitno je, da v sovjem delu zares uživa. Običajno dela le kako uro na dan, v tem času lahko v kratkih predstavah pred semaforjem zasluži okrog trideset evrov. Dan kasneje nama pove, da je ta dan podrl svoj rekord; štirideset evrov na uro. Kljub dejstvu, da rad zabava ljudi in da dela le nekaj ur na teden o delu govori podobno, kot vsi mi, ostali. Pove, da si želi dopusta in dni brez obveznosti.

Najhujša vročina začne počasi popuščati in napotimo se proti semaforju, kjer običajno dela. Tam je že njegov prijatelj, ki prav tako žonglira za denar. Ta je domačin, Andaluzijec doma iz Malage. Na debelo namazan s kremo za sončenje razlaga o tem, kako on dela precej več, tudi sedem ali več ur na dan. Prave službe nima, vseeno pa ima stanovanje in ostale stroške, katere mora pokriti. Prav tako naju povprašuje po načinih potovanja in če je z železnico po Evropi mogoče potovati s psi. Ker nihče od naju nima izkušenj s potovanjem z ljubljenčki mu namigneva, da je verjetno najbolje, če pravi odgovor poišče na spletu.

Najin prijatelj med vem časom pridno žonglira ob vsakem rdečem intervalu semaforja. V enem od intervalu me povabi z njim na “oder” in tako z mojim nerodnim žongliranjem zaslužim svojih prvih trideset centov. Po kake pol ure zaporednih predstav zasluži okrog petnajst evrov in sklene da je za danes dovolj. Odidemo do trgovine, kjer ponovno plača celoten račun za hrano in pijačo, katero kupimo za zvečer.

Nekaj ur kasneje, se po uživanju na mestni plaži odpravimo nekaj minut stran. Ob obali, kjer je več lokalnih ribičev, kot turistov zakurimo manjši ogenj in postavimo šotor. Pečemo meso in pijemo rum, ki smo ga kupili z denarjem od žongliranja. Pogovarjamo se o mnogih zanimivih zadevah a večina od njih z jutrom zbledi.

Naslednje jutro najin češki prijatelj ponovno izkaže neizmerno hvaležnost za vsako malenkost: sadje, ki ga kupiva za zajtrk, kavo, katero mu plačava in celo za družbo, katero sva mu nudila prejšnji dan in večer.

Njegovo bohemsko življenje mi je še vedno tema premisleka. Težko zanikam privlak romantike in avanture, ki jo ta svoboden način življenja ponuja. Spoštujem njegov pogum, iznajdljivost in pristno preprostost. Vseeno pa je poleg vse te lepote v njegovih mislih bilo mogoče zaznati tudi kanček neizpolnjenih želja, melanholije in osamljenosti.