Category Archives: nekategorizirano

Vreme

nekategorizirano, , , , ,

Ko sem pred meseci izbiral, katera bi bila (prva) država za moje življenje izven Slovenije, sem si pomagal z večini kriteriji. Eno izmed pomembnejših je bilo tudi vreme države v katero se odpravljam. Rad mam sonce in vročino zato se je Malta hitro uvrstila med favorite. Po dobrem mesecu bivanja na otoku pa moram priznat, da nad izkušenim (vsaj kar se tiče vremena) nisem pretirano navdušen.

Prvič sem bil na otoku že v januarju. Kmalu po novoletnem izletu na Slovaško in na Madžarsko sem upal, da si bom z izletom na jug tokrat pregrel kosti. Eden izmed bolj živih spominov od takrat je spomin na prekleto mrzle noči, ko sem oblečen v spalki in pokrit še vedno zmrzoval v postelji. Če me spomin ne vara, sem se kmalu po prihodu nazaj domov prehladil.

Temperature so sedaj že bolj znosne. Ljudje se že sprehajajo naokoli v kratkih hlačah, na ulicah že vidiš dekline v seksi poletnih oblekicah. Sam sem pri tem še precej konzervativen. Zjutraj še vedno oblečem pulover, včasih pa prija čezenj potegniti še kako vetrovko. Z gotovostjo lahko rečem, da mi je do sedaj (navkljub taki garderobi) tukaj večkrat zeblo, kot pa mi je bilo vroče. Domačini obljubljajo, da huda vročina pride v poletnih mesecih. Komaj čakam.

Bolj, kot hudo nizke temperature, je razlog za svežino veter. Smo sredi morja, na otoku pa tudi ni omembe vrednih vzpetin in drugih ovir za veter, zato tu precej konstantno piha. Res je tudi, da sem trenutno pod vplivom današnjega slabega vremena. Cel dan so se po nebu podili oblaki. Res pa je, da dežja ni bilo. Dejansko je v dobrem mesecu menda le enkrat resno deževalo. Dežnika še nisem uporabil in verjetno bi bilo popolnoma v redu, če bi ga pustil doma.

Ker smo sredi morja je ozračje na otoku venomer precej vlažno. Povprečna letna zračna vlažnost je menda 73%, najvišja v decembru (okrog 78%), najnižja pa v juliju (okrog 65%). Menda je v oblačnem vremenu kljub visokim temperaturam težko posušiti oprano perilo. Najhladnejši mesec na Malti je februar s povprečno minimalno temperaturo 9.9°C (rekord  je 1.4°C), najtoplejši mesec pa je avgust s povprečjem 31.8°C (rekord 43.8°C).Tako. Sedaj si opremljen(a) z osnovnimi podatki za neosebno kramljanje z neznancem iz Malte. Ampak naj bo to bolj izhod v sili, če res ne najdeš druge teme :)

Kako se vse sestavi

nekategorizirano, , , , ,

Danes mineva mesec dni odkar sem se spravil na letalo proti jugu. Težko verjeti, zdi se, kot da sem tukaj le kak dober teden. Tole bo hiter povzetek dosedanjega dogajanja tukaj.

Prvi teden je bil aklimatizacijske narave. Vselil sem se v sobo pri Eli, punci iz Izraela, ki me je gostila že v januarju. Dogovorjena sva bila, da lahko pri njej ostanem nekako do konca maja, a je moj obisk pri njej trajal le kake 3 tedne. Prvi teden sem imel precej sproščen, hodil sem po otoku, spoznaval prve ljudi tukaj, … v glavnem kar užival. Imel sem tudi svoj prvi razgovor za zaposlitev, kjer pa so mi rekli, da naj si najprej najdem službo, potem pa pridem nazaj.

Drugi teden sem sem malo bolj intenzivno začel iskati službo. S CV-ji sem hodil naokoli, sprogramiral sem tudi skripto, ki mi je poiskala in shranila email naslove vseh hotelov na otoku. Prošnje sem tako poslal cca 200 hotelom. Od večine odgovora nisem dobil. Teden sem zaključil s plezanjem na južnem delu otoka in s festivalom ognjemetov v Bugibbi.

Tretji teden mi je počasi že tekla voda v grlo. Ela je najavila, da me ne bo mogla gostiti do konca maja, zato je najvišjo prioriteto dobilo iskanje stanovanja, iskanje službe je bilo na drugem mestu. V tem tednu sem bil precej leteč. Ogledal sem si nekaj stanovanj, preklical pa sem cel kup najemodajalcev. Ugotovil sem kako drag je telefon v tujini. Do konca tedna sem našel stanovanje, in opravil še nekaj razgovorov za službo. Vikend sem preživel kot gost v stanovanju kolega iz Slovenije, saj je Ela že potrebovala prosto sobo. Njegovi cimri so mi prijazno pomagali pri iskanju boljšega stanovanja.

Četrti teden sem začel s preselitvijo v moje novo bivališče. Spoznal sem se s novima cimroma, dva Španca o katerih imam še vedno odlično mnenje. Preostal del tedna sem preživel v Španiji, kot lahko prebereš v prejšnjem zapisu. Pred odhodom na počitnice sem dobil še odgovor iz enega izmed podjetji, da bi me radi zaposlili v njihovem podjetju. Bil sem vesel, sedaj se lahko sprostim in uživam te počitnice, ko pa pridem nazaj, pa začnem z delom. No, še preden sem prišel do Barcelone so me klicali še iz drugega podjetja, mi povedali da me oni tudi želijo v svoji družbi in da naj v ponedeljek pridem podpisati pogodbo. Brez veliko razmišljanja sem se odločil za drugo podjetje in kasneje poklical prvo in jih zavrnil (čeprav sem jih prej že sprejel).

Ta teden sem torej začel delovno. Več o delovnih navadah tu bom napisal ob kaki drugi priložnosti, rečem lahko samo, da ta zapis pišem precej utrujen.

Izlet v Španijo

nekategorizirano, , ,

Po dolgih in tednih bluzenja po Malti sem se odločil, da si bom privoščil še malo bluzenja po Španiji. Eden od razlogov, da sem se preselil na Malto in ne kam drugam, je tudi dejstvo, da je otok odlično povezan s celo Evropo preko različnih letalskih linij. Ryanair na primer iz Malte leti na 29 Evropskih letališč. Res je sicer, da jih je od tega 9 v Veliki Britaniji, pa vseeno.

Na letališče sem se odpravil v torek 6. maja zgodaj zjutraj. Vikend je bil pester in rahlo  stresen zaradi iskanja stanovanja, v ponedeljek pa sem se preselil, zato za “raizen-fiber” niti ni bilo časa. Na pot sem se odpravil precej zgodaj, čeprav sem imel odhod letala okrog 9h in  do letališča le kakih 6km, sem bil malo čez 7 že na poti. Nisem točno vedel kako do postaje in koliko časa bo vozil avtobus. Brez zapletov sem našel postajališče in počakal na čakal. Na postaji je čakal tudi mlad, zmeden Anglež. Bil je super urejen; obleka, kravata, lepi čevlji. S to opravo je precej izstopal od tega, kar sem se navadil videvati na malteških ulicah. Ko je brez vstavljanja mimo peljal avtobus, za katerega je mislil, da je njegov, je dečko kar poskočil. Mirno sem mu razložil, da je na Malti dobro, da opazuješ kateri avtobus prihaja in vozniku nakažeš, da bi se peljal z njim. Ko mi je povedal, da zamuja na njegov prvi dan službe, sem razumel njegovo nervozo (in njegovo izstopajočo urejenost). Preden sva se poslovila sva še ugotovila, da prejšnji avtobus ni bil pravi za njegov cilj, tako da mogoče si je tako le za kanček pomiril živce.

Moja nadaljnja pot do letališča ni bila pretirano šokantna, prijazni voznik avtobusa mi je pomagal najti pravo postajo in tako sem prišel do terminala kako uro prekmalu.

Po slabih dveh urah leta smo pristali v Gironi. Do Barcelone, kamor sem bil namenjen, sem imel še kakih 100km. Po svoji tradiciji sem se odločil za avtoštop. Prejšnji dan sem pogledal na hitchwiki in tako sem točno vedel kam naj se postavim za idealno pozicijo. Prevoz sem dobil po 5 minutah stanja na bencinski postaji. Bil je to starejši francoski  par. Odhajala sta na počitnice in na obisk k svojemu sinu. Peljala sta se v center Bacelone, do Sagrade Familie, torej točno do mesta kamor sem šel jaz. Žen(sk)a, ki je vozila ni govorila angleško, zato sva debato načela z moškim. Gospod je bil star verjetno okrog 50. Delal je kot trener mehkih veščin, tako da sva hitro našla skupno točko za debato. Kilometri so kar leteli mimo in čeprav smo se na koncu zataknili v cestnem zamašku (google translate “traffic jam” prevede v “gužva” :)), smo na cilj prispeli v dobri uri in pol. A, ja, po poti smo imeli še dogodivščino z izgubljeno vstopno karto za cestnino, a so španski cestninski delavci to brez problema rešili – kakršnekoli kazni ni bilo potrebno plačati.

Dnevi v Barceloni so minevali hitro. Malo sem se potepal po mestu, užival v dobri hrani, odlični družbi, pa tudi v znamenitostih. Med drugim sem si ogledal olimpijski park v Montjuïc-u, prenovljeno bolnico Sant Pau in šel na sprehod na Turo de la Rovira, na El Carmel ter nazaj čez (po novem plačljivi) Park Güell. Ker sva bila dovolj pozna vstopnine sicer ni bilo potrebno plačati, a verjetno varnostniki v visoki turistični sezoni ne bodo tako prizanesljivi.

Vračal sem se v noči na soboto, 10. maja. Letalo iz Girone sem imel ob 7ih, zato sem iz Barcelone moral odriniti ob nehumani uri, okrog 2h. Nazaj do letališča sem se peljal, kot pravi turist, z avtobusom (16€). Skupaj s povratno letalsko vozovnico sem za izlet porabil nekje med 100 in 130 eurov, res pa je, da sem ostal dolžen še kako kosilo. V tej ceni ni stroškov prenočišča, saj, kot mednarodni mladinski aktivist in zvest član Couchsurfing-a ne(rad) plačujem za prenočevanje v tujih mestih.

;)

Viteški festival v Mdini

nekategorizirano, , , , ,

Ta vikend se je v “tihem mestu”, kot še rečejo Mdini odvijal srednjeveški festival. Obiskal sem ga skupaj z Mirno (iz Zagreba) in Litvanko, živečo na Norveškem, Mildo.

Milda in Mirna sta prišla na Malto zaradi trenerskega dogodka, ki naj bi se odvijal v organizaciji ene od tukajšnjih mladinskih organizacij. Dogodek je zaradi premalo prijav žal odpadel, punce pa so vseeno prišle, saj niso hotele, da bi že kupljene letalske karte šle v nič. Z Mirno sva se poznala že od prej, za kavo na Malti sva se dogovarjala že teden dni. Zadnji dan pred njenim odhodom je torej končno uspelo.

Dobili smo se v poznem popoldnevu v eni izmed kavarn v Sliemi. Punce so ravno pozajtrkovale, ko sem se prikazal. Sam sem zajtrk preskočil, ko smo odhajali iz gostilne sem si rekel, da se bom po poti vstavil v eni izmed mnogih Pastizzerij. Avtobusna postaja je bila blizu in na voznem redu je pisalo, da avtobus proti Rabat-u pride čez nekaj minut. Zatorej smo počakali. Po dobre pol ure čakanja in spremljanja številk vseh napačnih linij se nam pridruži visoka blondinka, verjetno skandinavska. Povpraša nas koliko časa že čakamo in kam gremo. Razložimo ji, da gremo v isto smer kot ona ter da spored na avtobusnih postajah več kot očitno ne velja najbolje. Čeprav naj bi bil prihod drugega avtobusa (v isto, pravo smer) čez dve ali tri minute se je deklina odločila, da bo skočila čez cesto po kavo. Očitno je bilo potrebno točno to, saj je avtobus pripeljal praktično takoj.

Končno smo se peljali proti Rabatu. Avtobus je bil precej poln, še najbolj pa je izstopala skupina (tradicionalno glasnih) Špancev.

Ob prihodu v mesto sem bil že pošteno sestradan. Skočim do prve pekarne in si naročim pito s piščancem in gobicami. Za prvo silo bo OK. Počakam na punce, ki so skočile na WC, napo pa se napotimo proti Mdini.

Mdina je lepo ohranjeno srednjeveško mesto, ki je bilo v preteklosti glavno mesto otoka. Nahaja se na vzpetini v centralnem delu otoka. Mestu pogosto pravijo “tiho mesto”, saj v njem za razliko od ostalih malteških mest ni pretirano avtomobilov, pa tudi ljudi ni pretirano veliko. Trenutno v mestu prebiva okrog 300 ljudi, kar je za bivšo prestolnico izredno malo. V stikajočem se mestu, Rabat je ta številka bolj zmerna, okrog 11000 prebivalcev.

V mesto smo torej šli na srednjeveški festival. Prva zanimiva stvar, ki sem jo opazil, je kako slabo so pripravljeni, kako slabo organizirani. Mogoče je to le ‘poklicna’ deformacija a zdi se, da na odmevnem turističnem festivalu, katerega se udeleži nekaj tisoč lokalnih in tujih turistov, delovanje ozvočenja (beri prenosnega radia na baterije) ne bi smel biti problem. Prav tako mi je bilo zanimivo, ko je v sredi uličnega nastopa mimo pripeljala kočija z mladoporočencema. Dogajanje na ulici se je moralo ustaviti, mimo je peljala kočija z ženinom in nevesto, za njo kolona črnih mercedesov, potem pa smo spet prišli na vrsto gledalci.

Odšli smo naprej, ogledati si še aktivnosti na drugih trgih. Zanimivo in dokaj pestro dogajanje a vseeno ostaja priokus, da celotno zadevo organizira lokalno društvo kmečkih žena.

Ogledali smo si tudi točko metalcev zastave, ki so bili precej navdušujoči. Sploh ob spremljavi brhkih tolkalk (bobnark?).

Ko smo se naveličali pohajanja po mestu smo se obrnili nazaj proti Rabatu in festival pustili za seboj. Pred avtobusno postajo smo posedeli še na kavi in čeprav smo bili na sončku nas je mrzel veter pošteno prezebel. Dokončno smo zmrznili ob dolgotrajnem čakanju na povratni avtobus. Ko je končno pripeljal sem bil vesel razgrete kabine a je voznik s pretirano uporabo klime uničil tudi to veselje.

Naslednjič, ko me bo zamikalo it v tople kraje bom dvakrat razmislil. :)

Izlet z Jano

nekategorizirano, , , ,

Pred dobrim tednom sem dobil mail, pisala mi je Jana, deklina iz Prage. Našla me je preko Couchsurfinga. Pisala je, da je na Malti in da išče družbo za kak izlet. Najprej se mi je zadeva zdela precej čudna, saj nisem nikamor objavil, da sem na otoku. Vseeno sem bil vabila vesel. Sodeč po njenem profilu je kul deklina, zato sem se odzval na njen mail. Preden sva se uspela dogovoriti za termin izleta, sva si izmenjala kopico mailov, zdelo se je že, da bo težko uskladiti najine urnike, a na koncu je vseeno uspelo.

Dobila sva se v sredo popoldan na obali pri Sliemi. Strogega cilja nisva imela, vseeno pa sva se dogovorila, da bi si rada ogledala templje Ħaġar Qim in Mnajdra. Oba templja sta na jugu največjega otoka, približno 500 m narazen. Sta dva izmed 11-ih megalitskih templjev na Malti. Zgrajena sta bila v četrtem tisočletju pred našim štetjem, konkretno okrog 3600 – 3200 pr.n.š. Nekateri zgodovinarji trdijo, da so te zgradbe ene izmed najstarejših prosto-stoječih zgradb na svetu. Keopsove piramide so bile zgrajene okrog 2500 pr.n.š., torej približno tisočletje po izgradnji teh malteških templjev.

Iz Slieme sva se torej z avtobusom odpeljala proti Valeti, kjer sva presedla na drugo linijo, proti jugu. Ceste na južnem delu otoka so precej slabe, zato je že sama vožnja po njih doživetje. Med vožnjo mi je povedala, da je na otoku že tri tedne in da v naslednjem tednu odhaja. Kot veliko mladih tujcev je tudi ona prišla na otok, da bi izboljšala svojo angleščino, čeprav po njenih besedah od tečaja ni imela veliko. V skupini, ki je v bila menda najvišjega težavnostnega nivoja, je bilo menda veliko Libijcev, Tunizijcev in ostalih severno-Afričanov z izredno slabo angleščino. Verjetno je imela punca smolo.

Avtobus na katerem sva se vozila je bil zmerno poln in zdelo se je, da je večino sopotnikov turistov. Zato sva predvidevala, da gredo oni prav tako na ogled istih templjev kot midva. Ta logika ni ravno popolnoma zanesljiva. Seveda sva zgrešila pravo postajo in se peljala že nazaj proti civilizaciji. Ko sva opazila sva izstopila in se peš namenila nazaj. Po poti sva poskušala štopati a brez sreče. Po dobrih 20-ih minutah hoje sva prišla do križišča. Ker nisva bila prepričana kam, sva povprašala voznico avtomobila, ki je ravno pripeljal mimo. Pokazala nama je karto, tudi ona je bila tujka. Skupaj smo našli pot in voznica nama je ponudila prevoz. Klasika. Tako se štopa tudi po Italiji – vstavljajo ti samo tujci :).

Punca, ki naju je pobrala prihaja iz Nemčije. Na Malti je (bila?) na delovnih počitnicah. Delala je v nevladni organizaciji za zaščito ptic. Lov na ogrožene vrste ptic je na Malti velik problem.

Končno prideva do templjev. Sprehodiva se po hribčku, proti šotorom, ki so jih za zaščito pred vremenskimi vplivi postavili nad templji. Pri vhodu povprašava za vstopnino. Cena 10€ naju kar preseneti. Jana je menila, da je to popolnoma preveč, in predlagala, da si ogledava drug tempelj (ki naj bi bil cenejši). Ko prideva do njega nama povejo, da bi vstopnice morala kupiti že zgoraj in da cena vključuje ogled ogled obeh templjev.

Sprehodila sva se na okoli ograde, nato pa odšla naprej, proti obali. Tam sva nekaj časa uživala v razgledu, občudovala pečine in smaragdno morje. Ko sva se naužila vseh lepot sva se odpravila proti zahodu. Slabo utrnjena pot je vodila nad pečinami. Najin cilj je bil Blue Grotto, priljubljena turistična lokacija na Malti. Ob poti sva dostikrat opazila tulce od šiber, običajno namenjenih streljanju  ptic. Očitno govorice držijo.

Do hišic pri Blue Grotto-u sva hodila kake pol ure. Od tam sva ujela avtobus nazaj v civilizacijo. Za nekaj časa sva se ustavila še v eni izmed vasic, spila čaj in si kupila nekaj pastis-ov za malico. Potem pa domov, saj se je dan že nagibal k večeru.