Category Archives: nekategorizirano

Stanovanje svetega Tončka

nekategorizirano, , ,

Počasi mineva en mesec odkar sem se vselil v moje prvo stanovanje na Malti, mogoče je čas, da o njem napišem kako besedo.

Po umirjenem začetku sem moj tretji teden na otoku posvetil divjemu iskanju stanovanja. Stanovanje v katerem prebivam sedaj sem našel s pomočjo kolegove sostanovalke. Na Malti dobrih stanovanj ni v izobilju in zato sem bil vesel vsake pomoči pri iskanju. Ko sem pršel na ogled, sta me sprejela dva Španca mojih let. Presenetila sta me z njuno zmožnostjo za kompromise ter splošnim interesom, da postanem njun cimer. Dva dni po vselitvi sem odšel na izlet v Barcelono. Na moje presenečenje sta mi rekla, da je jasno, da za ta teden ne plačam najemnine in mi jo ob koncu meseca nista zaračunala. Več kot pošteno.

Mnogo ulic nima hišnih številk, ampak imajo stanovanja svoja imena. To je sicer precej ljubko, a ne pretirano praktično, ko iščeš stanovanje. Stanovanja so velikokrat poimenovana po krščanskih likih (čeprav obstajajo tudi izjeme), naše je St. Anthony. Pritlično stanovanje je staro, kar sta omenila že pred ogledom. Zgornjemu sosedu je med zimo spustila cev za vodo, posledice so še vedno jasno vidne (lastnica je sicer obljubila, da bo to v kratkem prepleskano). Omet na stenah se počasi osvobaja in tu in tam v stanovanju srečaš kako živalco s katero si ne bi želel deliti svojega doma.

Arhitekturno je stanovanje podobno ostalim stanovanjem, v katerih sem bil. Dolgo in ozko, po dolžini pa razdeljeno na sobe. Za vhodom je predsoba, ki jo mi uporabljamo kot dnevno sobo, nato sledi mala prehodna soba, ki je neizkoriščena (ima le en kavč), sledi dolg hodnik, iz katerega je vhod v kopalnico in veliko sobo, na koncu pa je še jedilnica in kuhinja ter mala terasa. Moja soba je vzporedno z neizkoriščeno prehodno sobo. Meri okrog 2x5m in ima steklena vrata na mini atrij. Ta je očitno značilen za mediteransko gradnjo, opazil sem jih tudi v Španiji ter slišal, da jih imajo tudi na Portugalskem. Pogled imaš sicer le na 2m oddaljeno okno, a vseeno prinese vsaj nekaj svetlobe in zraka. Koristno je tudi zato, ker v sobo ne dobiš direktnega sonca torej se med poletjem soba segreje manj. Na ta atrij sta okni še iz kopalnice in večje sobe. Zanimiva je tudi končna terasa, ki je prav tako obdana z visokimi zidovi, tako da iz stanovanja nimaš prav nobenega razgleda. Stanovanje je prijetno hladno, verjetno ker je ukleščeno med ostale zgradbe, mogoče pa tudi zaradi značilnega malteškega kamna iz katerega je zgrajen.

Vzdušje v stanovanju je super, študentsko in sproščeno. V stanovanju smo trije stalni prebivalci, jaz in Španca, ki sta me sprejela. Eden izmed njih dela vsak dan (tudi med vikendi), drugi uživa še zadnje dni pred odhodom. Velikokrat imamo v stanovanju goste. Večinoma so španski, imeli smo pa že tudi dve slovenski couchsurferki. Trenutno gostimo tudi Italijana o katerem sem pisal v prejšnjem zapisu. Zadnjih nekaj dni nas je tako v stanovanju bilo 6 mladih moških na vrhuncu svoje seksualne moči, tako da koncentracija testosterona dosega opozorilne nivoje. Več kot očitno bo v stanovanje potrebno zvabiti kako sostanovalko.

Italianski couchsurfer

nekategorizirano, , , ,

Včeraj sem precej slučajno naletel na Italijana, ki je potreboval pomoč. Pred kratkim je namreč priletel na otok in ker je še brez stanovanja sem mu ponudil kavč.

Tudi sam še vedno kdaj pogledam po oglasih za sobe in stanovanja in tako sem predvčerajšnjim naletel na oglas, ki je iskal ljudi za deljenje sobe ali stanovanja. Ker je deljenje stanovanja najboljše izhodišče za dobro družabno življenje, širjenje obzorji in vzdrževanje nivoja tolerance sem se na oglas jasno odzval. Čez nekaj ur mi je odpisal, njegov plan je bil, da si še danes najde stanovanje in da bi ga rad delil z menoj. Povedal sem mu, da se meni ne mudi tako kot njemu in da, če želi, lahko nekaj časa spi pri meni.

Kasneje sva se dobila in zvečer je prinesel svoje stvari v moje stanovanje. V resnici sem se kar malo presenetil, ko sem v svoje stanovanje povabil popolnega neznanca. Tokrat le ni bilo po ustaljenem couchsurfing protokolu, nisem poznal njegovih referenc, nisem prebral njegovega profila, do popoldanske kave nisem niti vedel iz kje prihaja. Kot ponavadi sem bil precej paranoičen a kaže se, da je dečko zabaven, pošten in nasploh precej fajn.

Včeraj smo v skupaj z njim in španskima cimroma spili kako pivo in na hitro podebatirali. Tudi danes je po napornem dnevu v službi prav prijala njegova družba. Sprehodila sva se čez del mesta kjer živim, do obale, tam spila pivce in reševala svet. Neverjetno, kako dobro dene to. Rosario je Italian. Razlagal o situaciji v njegovi domači vasi, na jugu Italije, o problemih z mafijskimi družinami (ki so po njegovih besedah tam še kako žive in aktualne), o navezanosti mafije s politiko in tako naprej. Zdi se, da je dečko precej razgledan.

Na poti domov sva se ustavila še v trgovini z afriško hrano. Menila sva se z (temnopoltimi) prodajalci in strankami. O čudni zelenjavi, ki je bila razstavljena pred trgovino sva izvedela, da je verjetno iz osrednje Afrike, in da je “popolnoma naravna”. Govorili smo o treh različnih gomoljnicah, ki so se sončile pred trgovino. Vse tri menda lahko pripraviš na  podoben način kot krompir, večina pa je od krompirja bolj sladka. Za podrobnejši okus po treba to čudo še poizkusiti.

V zahvalo za kavč sem že drug večer jedel večerjo izpod italijanskih rok, kar je odlična izmenjava.

Festival Earth Garden

nekategorizirano, , , , , , , ,

Ta vikend sem se udeležil enega izmed največjih festivalov na Malti. Eart Garden se je dogajal od petka do nedelje, jaz sem bil tam le včeraj.

Sobotno jutro je bilo naporno. V petek smo takoj po službi šli na pivo s sodelavci. Zadeva je izpadla drugače, kot sem si predstavljal. V družbi treh Švedov in ene Švedinje je bil tihi konsenz, da je cilj tega večera uničiti ves alkohol na otoku. Avtopilotu v zahvalo sem zadevo ustavil dokler je še bila relativno obvladljiva in jo popihal domov. Vseeno sem naslednji dan občutil bojne rane.

Do dveh popoldan sem se nekako sestavil in ker sem bil v kratkem zmenjen v Mdini sem skočil do avtobusne postaje. Po poti sem si kupil še osvežitev, ki jo vidiš v mnogih malteških trgovinah – ledeni smoothy. Do Mdine sem prišel precej točno in po kratkem iskanju našel tudi kolegico s katero sva bila zmenjena. Skupaj sva se sprehodila po Rabatu, peljala me je do slaščičarne, kjer naj bi imeli super torte. Ker je bila zaprta sva nadaljevala pot in po ugotovitvi, da bi lahko kaj pojedla, sva zavila v eno izmed restavracij. Razdelila sva si Malteški krožnik, na katerem je bilo par različnih malteških dobrot (o hrani tukaj na otoku imam še plan napisati kak zapis). Po poznem kosilu je bil počasi že čas, da se odpraviva proti festivalu. Sam nisem bil najbolj navdušen nad idejo, saj glava in želodec še vedno nista bila popolnoma zdrava a sem vseeno sledil. Avtobus v smer festivala sva ravno zamudila, zato sva se do tja namenila kar peš. Pot naju je vodila prek širokih cest in po travniških kolovozih. Vmes sva opazovala floro in favno. Geekote in noro cvetoča grmovja. Po nekaj izgubljanja sva končno našla prostor.

Na prizorišče naju je sprejel starejši varnostnik neverjetno dobre volje. Sam imam z varnostniki slabe izkušnje, zato me je njegova reakcija toplo presenetila. Naslednje lepo presenečenje je bila cena karte, saj je bila ista kot v predprodaji, čeprav so na spletni strani obljubljali dražjo. Festival je bil grobo razdeljen v tri dele: kamp, Open village in glavni oder. Sam sem kupil vstopnico le za open village, saj je bilo že tam dovolj dogajanja. Vsaj trije odri, kup malih trgovinic in prostorčkov za druženje in nekaj tisoč obiskovalcev. Za vtis, festival je imel podoben duh, kot slovenska Histerija. Kasneje sva pri enem od šankov srečala glavnega organizatorja in njegovega organizatorskega kolega. Povedala sta, da je bilo lani na festivalu skupaj okrog 17 000 udeležencev. Kar se zdi ogromno za tako majhen prireditveni prostor.

Po super večeru ob dobri glasbi sva taktično okupirala eno od žimnic, ki so ležale naokrog, jo odnesla stran od luči in prenočila pod zvezdami.

Današnji dan sva začela s sprehodom po žgočem soncu nazaj proti Mdini nadaljevala s štopanjem starejšega Maltežana s tremi norimi mopsi, s torto v slaščičarni od včeraj in kosilom v Libanonski restavraciji. Sedaj sem doma, zaključujem vedno prekratek vikend.

Promet na otoku

nekategorizirano, , , , ,

“No bus. Wait, friend,” je bil stavek ko sem čakajoč na avtobus očitno prevečkrat pogledoval na uro.

Malta je otok na katerem se ti ne sme preveč muditi. Ali povedano drugače otok na katerem si moraš za se vzeti čas. Sigurno to velja za vožnjo z avtobusi. Ta je tu precej zabavna in zanimiva če si turist, ob daljšem obdobju uporabe pa ne bi zameril človeku, ki bi do javnega prevoza dobil rahel odpor.

Avtobusi so glavno javno transportno sredstvo na otoku. Dvourna vozovnica stane 1,2€, dnevna 1,5€, tedenska pa 6,5€. Menda obstaja tudi mesečna vozovnica, ki pa stane okrog 20€. Vse razen mesečne vozovnice lahko kupiš na avtobusu. Vozovnica velja za cel otok, na Gozo-tu pa veljajo druge vozovnice (istih cen).

Sam se že odkar sem na otoku vozim z avtobusom. V teh nekaj tednih sem doživel že precej zanimivosti. Normalno je na primer, da za dobrih 15km potrebuješ uro ali celo dve vožnje z avtobusom. Večkrat se zgodi, da se morata voznika nasproti vozečih avtobusov kaj pomeniti, zato se vstavita sredi ceste in v miru poklepetata. Zgodilo se mi je celo že to, da je voznik vstavil nabito poln avtobus sredi ceste zaradi prepira z enim od potnikov (zaradi cene vozovnice, za spor je bil v glavnem kriv voznik).

Avtobusi na Malti imajo le ena vrata, spredaj pri vozniku. Vstopajoči potniki naj bi vozniku pokazali karto, nato pa se pomaknili nazaj. Potnikov je običajno preveč, zato se natlačeni kot sardine stiskajo predvsem v sprednjem delu avtobusa (ker “bomo vsi izstopili ravno naslednjo postajo”). Tako so voznikove prošnje “move back” precej pogoste. Večkrat kot ne so brez bistvenega učinka. Ko je avtobus precej poln, na postajališču pa veliko ljudi voznik ponavadi omeji določeno število ljudi, če pa je avtobus popolnoma nabit in nihče noče izstopiti pa gladko pelje mimo čakajočih. Tako večkrat vidiš presenečene in jezne obraze, ko na postaji mahajo za njihovim prevozom.

Čeprav je večina avtobusov relativno novih ni nenavadno, da se okvarijo. Nek Maltežan mi je nekoč ob čakanju na avtobus rekel, da vsak dan na cesti obtiči okrog 30 avtobusov. Mogoče je številka pretiravanje, pa vseeno. Okvare so vse-vrstne, od preluknjanih gum, do pokvarjenih STOP-signalov (ki po pol ure piskanja postanejo prekleto tečni).

Še eno zanimivo dejstvo je, da je za primerjavo s Slovenijo izredno veliko ženskih voznic. To velja tako za osebne avtomobile, ko ženske vozijo moške sopotnike, kot tudi za voznice avtobusov. Hitra in groba ocena je, da je tretjina voznikov dejansko voznic.

Na z avtomobili preplavljenem otoku je avtobus s vsemi svojimi lastnostmi najboljši način javnega transporta. Sistem mogoče res ni popoln, sigurno pa je pomemben del velikega dela populacije. In ko ti gre nora vožnja na živce ali ko že celo uro voziš 10 km se lahko tolažiš, da je vse to del kultne izkušnje po katero si prišel.

Prvi obisk in izlet v Popajevo deželo

nekategorizirano, , , , , ,

Včeraj sem dobil prvi obisk iz Slovenije. Kolegica je po čudnem naključju dobila prakso na otoku in čeprav ji vročina ne prija najbolj se je odločila, da je to bolje, kot ostati doma. S tem se lahko le strinjam. V svojo sobo se bo lahko vselila z naslednjim tednom in jasno sem jo pogostil teh nekaj dni.

Po dolgem sobotnem spancu in po poštenem zajtrku (za keterega med tednom ni časa!!!, groza, h?) sva se odpravila na izlet. Prva predstavitev otoka je vključevala vožnjo do Slieme nato pa sprehod po promenadi vse do Pacevill-a, bežen ogled kapitalističnih obrednih mest, nato pa pobeg proti severo-vzhodu države. Najin cilj je bila mala vasica v zakotnem zalivu, kjer so 80-desetega leta snemali film o Popaju.

Po (klasično) dolgotrajni vožnji z avtobusom in nekaj pešačenja sva končno prispela na cilj. Bilo je že pozno popoldne in oba sva bila že precej lačna, zato sva poiskala mesto z razgledom in si pripravila piknik. Ob jedi sva uživala ob pogledu na vasico in na morje kot iz razglednice.

Popajovo vas so za namene filma postavili v letu 1979. Vas je postavljalo 165 ljudi za celotno izgradnjo pa so potrebovali 7 mesecev. Gradbeni material (predvsem les) je bil na otok pripeljan iz Norveške, pa tudi iz daljne Kanade. Nastala je prikupna vasica, ki je bila uporabljena le za namene filma, sedaj pa služi kot turistična atrakcija. Vstopnina za ogled vasice je 10,5 evra, če pa imaš smolo, pa se v vasici ravno odvija ohcet in je tako vstop za nepovabljene onemogočen. Nama se je dogodilo prav to, a se v resnici nisva pretirano sekirala.

Nazaj proti civilizaciji sva se hotela odpraviti z avtobusom, a ker je iz te vasice vozil le enkrat na uro (vozi pa 6 minut), je bilo jasno, da bo hitreje peš. Po poti sva štopala, ne zato, ker bi bilo do cilja predaleč ampak bolj zato, ker lahko. Avtoštop je namreč odlična priložnost za spoznavanje zanimivih ljudi. Ker na Malti ta način potovanja ni pretirano priljubljen in razširjen nisva gojila velikega upanja, da nama kdo vstavi. Vseeno se nama je nasmehnila sreča, ko sta nama z žepnim avtomobilom vstavila dva župnika. Do konca poti nismo imeli dosti časa zato se debata ni kaj prida razvnela.

Nazaj do doma z avtobusom, kjer pa se spomnim, da sem se zjutraj ključ pustil v žepu drugih hlač. Tako je bil pred spanjem potreben še lov za sostanovalcem. Po takem dnevu spanec še bolj prija.