Category Archives: nekategorizirano

Protest najemnikov

nekategorizirano, , , , ,

Pred časom sem na spletu našel novico o protestu, ki se pripravlja v Valeti. Jasno me je zadeva zanimala, zato sem se protesta udeležil. Sprva je bil napovedan za soboto, 28. 6., a so ga po tem zaradi neznanih razlogov prestavili na nedeljo.

Na ulice Valete so se pognali jezni podnajemniki, ki niso Maltežani. Davčna politika v državi je namreč taka, da morajo lastniki stanovanja plačevati višje stroške za vodo in elektriko, če v stanovanju ne živijo. Če pa stanovanje oddajajo po pravilih, pa so za to, jasno, obdavčeni. Tega se vsi želijo izogniti, tako da stanovanje oddajajo na črno, višje stroške pa plačujejo podnajemniki.

Ko sem prišel na lokacijo protesta sem bil kar malo šokiran nad udeležbo. Nisem pričakoval veliko ljudi, a vseeno sem mislil, da bo na trgu več kot 15 ljudi. No, na žalost temu ni bilo tako. Oklevajoče sem se jim pridružil in začel spraševati za kaj se gre. Razložili so mi, da so Maltežani precej sebični in rahlo rasistični in, da v državi ni reda. Res je mogoče, da Maltežani radi izkoristijo tujce na vsakem koraku, še konec lanskega leta so na primer imeli dve različni ceni za avtobusne vozovnice, tisto za Maltežane in tisto za turiste. Vseeno se je zdelo, da so udeleženci protesta bili precejšnji nergači. Pogovarjal sem se za manjšo skupinico, ki pa je tekom dogodka govorila o vseh problemih, ki jih imajo, še najmanj pa mogoče o najemniških.

Protest, če bi temu res lahko tako rekel, se je končal po kaki dobri uri. Na začetku zborovanja so sicer menda prišli novinarji. Enega izmed člankov si lahko preberete na Times of Malta (ang.)

Nomgometna mrzlica

nekategorizirano, , , , , ,

Ja, tale zapis sem načrtoval že kar nekaj časa, pa sem se odločil, da počakam do konca prvenstva, da ne pozabim dodati kake informacije.

Kot mogoče veš sem precej skregan s katerim koli športom, sploh pa gledanjem le tega. Nogomet je verjetno nekje na vrhu lestvice športov, ki jih ne maram (do mnogih ostalih sem pač indiferenten). Vseeno je Svetovno prvenstvo v nogometu vredno kakega zapisa.

Prvič sem pomislil, da bi bilo dobro o tem kaj napisati, ko sem v službi slišal govorice o tekmah. Najbolj markantna govorica je bila zgodba, ki jo je opisoval mlajši sodelavec, doma iz Anglije. Pravil je, da je največja tekma na otoku (ne glede na prvenstvo) tekma Anglije proti Italiji. Pol Maltežanov namreč navija za Italijo, druga polovica pa za Anglijo in ker so sami pač neopazni v očeh svetovnega nogometa, se navijači toliko bolj navdušijo nad temi ekipami. V zgodbi, ki sem jo slišal, je bilo govora tudi o navijaških pretepih med podporniki obeh ekip. Pretepi naj bi se dogajali samo med Maltežani, tujci na otoku se običajno ne tepejo, saj so tu na počitnicah. Verjetnost akcije me je privlačila, in tako sem postavil to tekmo visoko na moj prioritetni seznam. Malo zaradi lastne radovednosti, malo pa tudi za voljo bloga.

tekma se je odvijala v soboto, 14. junija. Z malo zamude sem prišel v Spinola Bay, kjer sta bila postavljeni dve projekciji. Ena, tik pod cesto je bila sponzorirana s strani hitroprehrambene multinacionalke, druga, le nekaj metrov stran, pa je bila, predvidevam, organizirana s strani državnih organov (občine, krajevne skupnosti?). Na obeh prizoriščih je bila precejšnja množica ljudi. Moč te se je pokazala komaj po koncu tekme. Takrat se je večina navijačev odločila za proslavljanje in/ali žalovanje v Pacevillu, ki je le nekaj minut stran. Zaradi navdušene množice je promet zastal, premikal si se lahko le peš. Mnogi avtomobilisti so nad čakanjem obupali in začeli svoja vozila obračati sredi ceste. Sam sem gledal od da leč in celotna situacija je izgledala precej hektično, če pa ne to, pa sigurno bizarno.

Čeprav je od takrat minilo že kar nekaj časa, se vmes nogometu nisem več pretirano posvečal.

Danes, na dan finala, sem sem se vseeno pridružil kolegom, katerim je do tega športa nekaj več. Zmenjeni smo bili, da se dobimo v Surf Side-u, a je bila v tem baru nenormalna gneča, zato so se (pred mojim prihodom) odločili za drugo lokacijo. Finalno tekmo smo tako gledali ob mizi s prtom poleg malega bazena. Bili smo v družbi turistov in nekaterih drugih, ki so si privoščili drago večerjo. Tudi pivo je bilo precej drago, poleg tega pa smo ga dobili v plastičnih kozarcih, prvi dve rundi sta bili celo topli. Šalili smo se, da nam niso upali prinesti pravih kozarcev, saj so se bali, da bomo začeli med tekmo razbijati.

Zadeva se je izšla drugače. Tekma je bila mirna, celo dolgočasna, večino časa pa sploh ni bila v centru pozornosti. Na kocu tekme so si nekateri v omizju vseeno zaslužili klofuto, a vse skupaj v prijateljskem duhu.

Večer je bil tudi zadnji za nekaj časa za enega kolega iz družbe. Mojster si je namreč privoščil počitnice v Skandinaviji.

Fiesta v Sliemi

nekategorizirano, , , , , ,

Včeraj je bila zabavna sobota. Po podvodno obarvanem dopoldnevu sem potreboval dobro mero počitka. Vseeno je bilo jasno, da večera ne smem preživeti doma, zato sva se s cimrom zmenila, da greva na pivo v Sliemo. On je šel na avtobus, jaz pa sem se peljal s kolesom. Med potjo sem se spraševal, zakaj je bil ta izlet sploh potreben, saj imajo nenazadnje pivo tudi kje bližje. Navkljub vsemu se je kratka pot izplačala.

Ko sem prišel v mesto je bilo jasno, da se nekaj dogaja. Mesto je praznovalo svojo fiesto. Tudi ta mestni praznik je tako, kot mnoge druge stvari na otoku, močno krščansko obarvan. Običajno poteka med vikendom, od petka do nedelje se razvrstijo različni dogodki. Že dan prej sem se potepal po centralni Sliemi, stran od obale in turističnih poti. Tam je zabava imela bolj domači pridih. Osrednji del proslave v petek je bil orkester, ki je igral po malih mestnih ulicah. Precej zanimiva je bila dinamika povorke. Spredaj je stal zastavonoša, starejši možic, ki se je z zastavo precej trudil. Za njim so bili glasbeniki, okrog vsega pa so tekali v modre majice slabega design-a oblečeni organizatorji. Povorka se je ob glasbi počasi pomikala naprej, zanimivo pa so po koncu vsake viže vsi skupaj naredili kar konkretno pavzo. Tako so igrali nekako 5 min in potem 5 minut stali. Situacija je bila videti precej bizarno, kot, da bi vsi čakali, da se nekaj zgodi. Med pavzami glasbeniki in ostali niso bili prav nič aktivni, le stali so in se ozirali naokrog. Brez pijače, brez pijače in skromnih besed.

Podobna situacija je bila tudi včeraj, le da je bilo okrog njih bistveno več opazovalcev. Ti so bili v glavnem turisti opremljeni s fotoaparati in pametnimi telefoni. Poleg bistveno večje množice so povorki na konec dodali še ogromen kip Marije in malega Jezusa. Ta kip je nosilo 6 mož. Slišal sem, da je nošenje kipa velika čast ki pa si jo lahko prislužiš z veliko donacijo. Menda ponekod za to plačajo tudi po več tisoč evrov. Kip so prinesli do centra mesta in ga postavili na prej pripravljen oltar v malem parku. Temu je sledil predviden aplavz turistov.

Med celotno procesijo so po nebu odmevali poki ognjemetov. Maltežani so namreč nori na njih, v enem večeru jih lahko vidiš več, prirejajo jih tudi čez dan in sploh kadarkoli. Najmanj jih je menda ravno v času novega leta. No, po končanem sprevodu z Marijo se je množica premaknila proti obali, kjer so bile pripravljene velike konstrukcije na katere so bili razobešeni pirotehnični izdelki. Skulpture so bile videti precej amatersko sestavljene, kot, da bi jih sestavljale skupine vaščanov v pripravi na praznik. Izkazalo se je, da je prav mogoče, da je bilo tako.

Organizatorji so prižigali eno po eno napravo. Vsaka izmed njih je bila malce drugačna, vsem pa je bilo skupno veliko dima, pokanja žarečih lučk in vonj po pirotehniki. Že pri prvi od naprav se je zgodilo, da se je nekaj raket odlepilo od konstrukcije in poletelo v nedoločeno smer. Nekaj jih je pristalo v morju, nekaj na tleh, kaka pa je priletela direktno med množico turistov. Preplašeni turisti so seveda panično bežali. Pravzaprav pa tudi meni ni prav nič prijala ideja, da bi zaradi opeklin moral to noč prebiti v Mater Dai-u. Organizatorji so sicer dajali vtis rahle zaskrbljenosti a kakršnihkoli premikov v smer javne varnosti ni bilo zaznati. Nadaljevali so z predstavo in pričakovano so se sesedle tudi nekatere druge naprave. Po večkratnih incidentih so policisti le potisnili množico nekaj metrov bolj stran in premaknili varnostno ograjo.

Nekaj podobnega sem izkusil pred kakim letom v Španiji. Tam so na zabavi ene od mestnih četrti v Barceloni rakete in drugo pirotehniko natikali na nekaj metrske palice s katerimi so, skupaj z množico gledalcev, potem hodili po ulicah. Tisto je bilo mogoče res za odtenek bolj noro, a za razliko od tu, je pri tisti zabavi šlo vse po planu. Tu se je zdelo, da je bila na delu predvsem površnost.

Program se je zaključil z še enim ognjemetom, tokrat izstreljenim iz obale Slieme in ne iz obale otoka Manoel, kot je bilo v planu prej. Tudi ta ognjemet je trajal kar nekaj minut, bil pa je celo sinhroniziran z glasbo.

Ko sem se malo po polnoči vrnil domov pa sem naletel na še zadnje presenečenje večera. Celotna ulica je bila namreč prekrita z belimi papirnatimi traki, ki so jih očitno domačini uporabili, kot doma narejene konfete. Očitno smo imeli zabavo tudi tik pred vrati.

Otok MTVja

nekategorizirano, , , , , , , ,

Tekom tedna običajno je moja rutina precej standardna, služba po tem pa domov, kaj pojest, mogoče pogledat kak film ali pa na sprehod in pivce po tem pa spat. To sredo je bilo malce drugače.

Odvijal se je namreč velik koncert. Eden največjih (če ne največji) dogodkov tega formata je organiziran s strani ameriške glasbene televizije MTV. Prvič je bil izveden leta 2007, od takrat pa vsako leto. Dogaja se na trgu Fosos v Floriani, le lučaj proč od prestolnice Malte. Dogodka se udeleži okrog 50 tisoč obiskovalcev, kar je nekoliko več od povprečnega koncerta v Svobodi v Trbovljah. Koncerta sem se bolj kot zaradi zabave udeležil zaradi radovednosti kako taksna zadeva deluje. Moram priznat, da je bila prav zanimiva izkušnja.

Proti Floriani sva se s sostanovalcem odpravila okrog 9h. Šla sva peš, saj razdalja od stanovanja ni bila prevelika, poleg tega pa sva vedela, da bodo avtobusi prenatrpani še bolj kot ponavadi. Na prizorišče sva prišla ravno, ko je ena od izvajalk zaključila svoj nastop. Ker nisva imela boljšega dela sva si zadala nalogo, da se prebijeva skozi množico prav do prve vrste. Med tem, ko sva se počasi premikala proti odru se je na nastop pripravljal naslednji zvezdnik. Na vrsti je bil en Rike. Ko je stopil na oder se je mnogo ljudi precej razveselilo. Za večino prisotnih je bil je bil le majhna mravljica na odru oddaljenem mogoče 50, mogoče 100 metrov, nekateri pa zaradi svojih kratkih nog niso videli niti tega. Vseeno se je zdelo, da je za mnoge to nekaj najboljšega, kar se jim je kdajkoli zgodilo.

Čez čas sva uspešno prispela skoraj do odra, na skrajno desni strani. Čeprav nisva bila v pri vrsti sva se odločila, da je dovolj. Tam sva postala nekaj časa, poslušala par pop viž in opazovala zaprepadene mladenke. Ko sva se že hotela prestaviti sem prek ograje opazil tri varnostnike, ki so naokrog peljali zaboj v velikosti omare. Čeprav se jim je precej mudilo, sem si mislil, da je to pač del organizacije. Kmalu za tem se je na malem podestu na desni strani tik ob ograji pojavil pevec. Tam je zapel eno izmed svojih balad in ljudje so jasno noreli zaradi njegove prisotnosti. Po končanem komadu je odšel iz malega odra nakar se je ponovil prizor z varnostniki, le da so tokrat šli v drugo smer. Zanimivo mi je bilo, kako se svetovni zvezdnik naokrog po zaodrju prevaža v lesenem zaboju za krompir.

Koncert se je nadaljeval, po pričakovanjih. Nori svetlobni efekti, odrski ognjemeti in onesnaževanje prizorišča s konfeti (To je bilo že tako ali tako nastlano s plastenkami, pivskimi pločevinkami ipd.) Zanimivo je bilo opazovati tako noro evforične ljudi. Mislil sem, da se je trans, ki ga vidiš na posnetkih starih koncertov od Beatles-ov, začel umikati v pozabo nekje v osemdesetih. Vsak dan nekaj novega. Še ena zanimivost je, da je kopica ljudi spremljala koncert preko ekrana svojega pametnega telefona. Mogoče zato ker so bili premajhni, da bi videli čez množico?

Po končanem nastopu se je večino ljudi odpravilo stran. Iz zvočnikov je začela nabijati še slabša glasba, kot prej, zato sva se tudi midva z Rosariom odločila za premik. Vstavila sva se na pivo in zaokrožila po prizorišču. Srečala sva še Imanoel-a, drugega cimra. Kmalu zatem smo se skupaj odpravili domov.

Flamingo, pazi se!

nekategorizirano, , ,

Na Malto je priletel flamingo!

To je v zadnjih dneh velika novica. Še posebej zato, ker se je (iz neznanega razloga) odločil ostati tu.

Otok je sicer lepa počitniška destinacija in prijeten prostor za oddih. Kljub temu mogoče le ni najboljše mesto za flamingov počitek. O situaciji s ptiči sem bral že januarja, ko sem bil prvič tu. Pogosta jed na otoku je ptič, pripravljen na tak ali drugačen način. Ko sem si pred nekaj tedni privoščil kosilo v restavraciji, smo ocvrtega priča dobili poleg zajca, ki je prav tako ena izmed lokalnih specialitet. Zaradi velike priljubljenosti, pa tudi zaradi priljubljenosti lova pa se tukajšnjim pernatim živalim piše bolj slabo.

Ko sem se pred tedni s Čehinjo potepal po jugu otoka sva naletela na dva prostovoljca iz Nemčije, ki sta na otoku pomagala pri varovanju ptičev in preprečevanju divjega lova na njih. V kratkem pogovori sta omenila, da je situacija kritična in da imajo naravovarstveniki na tem področju še veliko dela. Po kratkem  sprehodu ob obali je bilo prav težko spregledati tulce od šiber, ki so jih lovci pustili za seboj. Opaziš jih lahko tako rekoč na vsakem koraku. Govori se celo, da je na tem delu otoka zemlja onesnažena s svincem iz šiber za lov na ptice.

Pa da se vrnem nazaj k flamingu. Ptič, kateremu prav ta vikend izbirajo ime, se je za prostor počitka izbral soline ob mestu Qawra. Soline menda flamingom ponavadi precej prijajo. Kmalu po tem, ko je priletel na otok, so ga opazili prostovoljci iz društva za opazovanje ptic “Bird life”. Društvo se je hitro organiziralo in uredilo stražo za ubogega flaminga. Ozirajoč se na zgodovino žal nima dobrih možnosti za preživetje. Zadnji 4-je, ki so na otoku pristali so menda svojo zgodbo zaključili prav tu. Tako se posveča kdove-koliko človek-ur časa za varovanje enega ptiča.

Ne glede na požrtvovalnost in samoiniciativnost ornitologov pa te ne uživajo velike podpore na otoku. Govori se, da ni pretirano pametno hoditi naokrog z daljnogledom okrog vratu, najmanj kar lahko pričakuješ od mimoidočih je kak grd pogled in kaka kletvica namenjena tebi. Tudi policija je na strani lovcev. V času izven sezone lova na ptice, se s strani ljubiteljev ptic prav tako organizira straže. Žal se dogaja, da se zelo očitna kršitev pravil, kateri so priča tako društveniki, kot organi pregona preprosto pomete pod preprogo.

Lovci za svoj argument uporabljajo primerjave z ostalimi evropskimi državami, brez problema pa spregledajo razlike v velikosti države in načinu rabe zemlje. Polemika je zanimiva in precej bolj globoka, kot sem jo lahko predstavil tu. Z veseljem jo bom raziskoval še naprej in poizkušal prisluhniti vsakemu mnenju na to temo. Vseeno priznam, si želim, da bi se s tukajšnjimi lovci o naravo varstvu pogovoril kak slovenski lovec.

Pripis: Večino informacij o naravo varstvu sem dobil s stani ene osebe; Slovenke, ki je na praksi v narodnem parku tu na Malti. Podatkom zaupam kljub omejenosti števila virov.