Category Archives: nekategorizirano

Češki žongler

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , ,

V prejšnjem zapisu sem že omenil dečkota iz križišča. Nalašč sem se izogibal podsodnostim saj si fant zasluži svoj zapis.

Šestindvajset letnega popotnika sva z Francozinjo spoznala na križišču ob eni izmed vpadnic  v Malago. Povprašala sva ga za nasvet in hitro smo se zagovorili. Predstavil nama je njegova dva psa in povedal, da prihaja iz Češke, njegova vas je nekje med Pilsen-om in Tabor-om (oba mesta poznam ker sem ju obiskal med novoletnimi prazniki). Že dve leti živi v Španiji, “stalno prebivališče” ima v opuščeni hiši v Alicante-u, okrog 100 km severno od Cartagene, zadnjih nekaj tednov pa je živel na obali Malage.

Ko sva mu povedala, da potujeva z avtoštopom, in da ne želiva plačevati za prevoz, nama je takoj v dlan potisnil nekaj denarja za hrano in pijačo. Čeprav sva zelo varčevala, tega denarja res nisva potrebovala, a ni se pustil zavrniti. Hitro nama je ponudil tudi prenočišče in sploh vsako pomoč, katero bi potrebovala.

Poslovili smo se in po nekaj urah neuspešnega štopanja pristopi do naju in naju povpraša kako nama gre. Predlaga nama pot iz mesta z metrojem, a izkaže se, da metro ne vozi dlje, kot kako postajo v najino smer. Brez velike debate se odločimo, da je sonce previsoko, da je čas za počitek in da lahko uživamo življenje tudi, če se ne premaknemo daleč iz mesta. Podamo se do bližnje trgovine, kjer kupimo pivce. Kljub mojemu vstajanju je odločen, da za pijačo plača on.

V bližnjem parku se pogovarjamo o vsakdanjem življenju. Brez zadržkov nama pove, da je trenutno njegov glavni cilj najti partnerko. Po dveh letih iskanja, pravi, da še ni imel sreče. Njegova edina zvesta prijatelja sta njegova dva psa, lepo vzgojena, poslušna mešanca različnih pasem. Pove, da išče deklino, za katero bo skrbel in jo lahko osrečeval do konca dni.

Govorimo tudi o delu. Pove nama, da se preživlja, kot ulični umetnik, denar zasluži z njegovo veliko ljubeznijo: žongliranjem. Že kmalu, ko smo se spoznali nama je pokazal del svoje točke. Očitno je, da v sovjem delu zares uživa. Običajno dela le kako uro na dan, v tem času lahko v kratkih predstavah pred semaforjem zasluži okrog trideset evrov. Dan kasneje nama pove, da je ta dan podrl svoj rekord; štirideset evrov na uro. Kljub dejstvu, da rad zabava ljudi in da dela le nekaj ur na teden o delu govori podobno, kot vsi mi, ostali. Pove, da si želi dopusta in dni brez obveznosti.

Najhujša vročina začne počasi popuščati in napotimo se proti semaforju, kjer običajno dela. Tam je že njegov prijatelj, ki prav tako žonglira za denar. Ta je domačin, Andaluzijec doma iz Malage. Na debelo namazan s kremo za sončenje razlaga o tem, kako on dela precej več, tudi sedem ali več ur na dan. Prave službe nima, vseeno pa ima stanovanje in ostale stroške, katere mora pokriti. Prav tako naju povprašuje po načinih potovanja in če je z železnico po Evropi mogoče potovati s psi. Ker nihče od naju nima izkušenj s potovanjem z ljubljenčki mu namigneva, da je verjetno najbolje, če pravi odgovor poišče na spletu.

Najin prijatelj med vem časom pridno žonglira ob vsakem rdečem intervalu semaforja. V enem od intervalu me povabi z njim na “oder” in tako z mojim nerodnim žongliranjem zaslužim svojih prvih trideset centov. Po kake pol ure zaporednih predstav zasluži okrog petnajst evrov in sklene da je za danes dovolj. Odidemo do trgovine, kjer ponovno plača celoten račun za hrano in pijačo, katero kupimo za zvečer.

Nekaj ur kasneje, se po uživanju na mestni plaži odpravimo nekaj minut stran. Ob obali, kjer je več lokalnih ribičev, kot turistov zakurimo manjši ogenj in postavimo šotor. Pečemo meso in pijemo rum, ki smo ga kupili z denarjem od žongliranja. Pogovarjamo se o mnogih zanimivih zadevah a večina od njih z jutrom zbledi.

Naslednje jutro najin češki prijatelj ponovno izkaže neizmerno hvaležnost za vsako malenkost: sadje, ki ga kupiva za zajtrk, kavo, katero mu plačava in celo za družbo, katero sva mu nudila prejšnji dan in večer.

Njegovo bohemsko življenje mi je še vedno tema premisleka. Težko zanikam privlak romantike in avanture, ki jo ta svoboden način življenja ponuja. Spoštujem njegov pogum, iznajdljivost in pristno preprostost. Vseeno pa je poleg vse te lepote v njegovih mislih bilo mogoče zaznati tudi kanček neizpolnjenih želja, melanholije in osamljenosti.

Štopanje po EVS evalvaciji

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , , ,

Prejšnji teden smo v mali vasi relativno blizu Malage, imeli srečanje prostovoljcev za evalvacijo naših projektov. Na dogodku nas je bilo okrog 100 prostovoljcev iz celotne Španije ter tudi nekaj mentorjev iz gostiteljskih organizacij. Poleg velikega števila ljudi, veliko več, kot bi jih v 3 dneh lahko dobro spoznal, je dogodek zaznamovalo še dejstvo, da je bil cel tečaj popolnoma v Španskem jeziku, ter Evropska birokracija, ki se je kljub naporom organizatorjev ni bilo mogoče izogniti.

Ker sem bil na drugem koncu južne Španije in sem imel čas po tečaju, sem se odločil, da med vikendom še malo popotujem po Andaluziji. Našel sem deklino, ki ji ideja o štopanju ni bila tuja in skupaj sva se odločila, da se napotiva do Sevilla-e in nato nazaj do Almerije, kjer deklina živi.

Zadnji dan projekta je bil, kot po navadi naporen. Po zabavi v lokalnem baru in petju ob kitari na asfaltu velikega parkirišča smo se odpravili spat okrog petih zjutraj, kake dve ure preden je bilo potrebno vstati.

V Malago sem tako prispel nekako okrog 10h. Kolegica s katero sem govoril, ni bila na mojem avtobusu, tako da sem se zagovoril z eno izmed drugih udeleženk evalvacije. Ko sem ravno začel verjetni, da me je prva pustila na cedilu, me pokliče in zmeniva se kje se dobiva. Po rahlem iskanju se končno najdeva in sedaj ostaja še nerodna situacija, ko se ne spomnim njenega imena. Po uvodnih formalnostih se dogovoriva tudi za pot. Posloviva se od železniške postaje in se napotiva proti jugu mesta. Po poti se pogovarjava o najinih zgodbah na poti in preteklih izkušnjah na cesti in ob njej. Po kake pol ure sprehoda najdeva primeren prostor za štop, a čeprav je mimo vozilo veliko ljudi v mnogih avtomobilih, ustavil ni nihče. Ogovoriva gospo, ki se je odpravljala v najino smer z avtom parkiranim tik ob prostoru, kjer sva stala. Pove, da to ni najboljša točka in komaj jo prepričava, da naju odpelje do druge ceste (čeprav je bilo to v njeno smer). V desetih minutah vožnje po mestu opazim veliko bukvo polno starih zemljevidov in povprašam, če študira zgodovino. Pove nama, da sodeluje pri produkciji dokumentarnega filma o Bernardu de Galvez, ki je bil Španski guverner in je med Ameriško vojno za neodvisnost pomagal trinajstim ameriškim kolonijam v boju proti Veliki Britaniji. Rojen je bil v vasici kakih 15 km stran od Malage.

Po kratkem prevozu spet iščeva dobro lokacijo za štop. Naletiva na dečkota, ki očitno čaka na nekoga in ga povprašava za nasvet. Izmenjamo par besed in svetuje nama novo lokacijo. Preden se poslovimo, nama ponudi prenočišče, če nama ne uspe dobiti prevoza.

Na nasprotni strani križišča nato čakava, se igrava s pogledi, zabavava mimo vozeče, poizkušava pridobiti njihovo pozornost. Kmalu opaziva, da so njihovi obrazi v velikokrat zelo hladni, skoraj odsotni. Od voznikov ne dobivava veliko pozitivnih povratnih informacij, kot je to običajno v deželah, kjer je štopanje lahko.

Po dobri uri ali dveh neuspeha, naju obišče dečko od prej. Prekineva iskanje prevoza in se po pivcu v parku odločimo, da nocoj ostaneva v Malagi. Nad odločitvijo nisem najbolj navdušen, a sprejmem poraz.

Po zanimivi noči se zbudimo v šotoru na plaži. V jutranjem melanholičnem hladu se sprehodimo čez mesto. Privoščimo si zajtrk in kavo, nato pa se poslovimo. S Francozinjo se odpraviva na metro, ki naju odpelje na drug (a vseeno napačen) rob mesta. Tam poiščeva novo mesto za iskanje prevoza, a kot prejšnji dan, nimava veliko sreče. Poizkusiva vse strategije: z napisom, brez napisa, zabavanje voznikov, deklina si obleče seksi krilce … Ko po mnogih neuspehih še vedno stojiva na isti lokaciji poseževa tudi po bolj trdih pristopih; postaviva se bolj na cesto, da morajo vozniki mimo pripeljati res počasi, nato jih prosiva skozi odprta okna. Jaz pograbim stvari in se skrijem v bližnje grmovje, a nobena strategija ne obrodi sadov. Da je štopanje v južni Španiji težko sem slišal že prej, a nikakor si nisem predstavljal kaj takega. Po mnogih zavrnitvah, se odločiva, da zamenjava lokacijo. V iskanju drugega uvoza na avtocesto se izgubljava po posesti, kjer bodo gradili tehnološki park a ne najdeva boljše lokacije. Nova odločitev je, da se vrneva v mesto in poiščeva avtobus. Še en poraz.

Kljub obupnem izkupičku najinega popotovanja, se odločiva, da ne bova obupovala. Odpraviva se do centra mesta (ob pomoči mladeniča, ki naju je pobral z avtom), kjer na avtobusni postaji spoznava, da so vozovnice za avtobus do Almerije prekleto drage. Kupiva vozovnico samo do pol poti, do Motril-a, kjer upava na več sreče. Ker veva, da bo avtobus nadaljeval pot v najino smer, se poizkušava dogovoriti z voznikom, da naju odpelje do konca, a spet brez uspeha. Človek bi pričakoval, da Andaluzijci niso tako zelo striktni s pravili.

Spet peš, spet v iskanju prevoza. Hodiva proti robu mesta, v upanju, da so ljudje tukaj bolj naklonjeni najinem tipu potovanja. To upanje nima nikakršne podlage, a vseeno si govoriva, da bova danes spala v Almeriji. Blizu obrobja mesta se nama končno nasmehne sreča. Ko hodiva ob robu ceste v iskanju dobre lokacije, naju zapazi mož na dvorišču pred skladiščem. Pove, da gre v Almerijo in da je po napisu na deklininem klobuku sklepal, da sva tja namenjena tudi midva. Zahvaliva se mu in se utrujena zbaševa v prtljažni prostor malega kombija.

Ko končno prispeva v Almerijo sva utrujena, a vesela. Naslednji dan in pol preživim v Almeriji in okolici. Kljub večnemu optimizmu se v Cartageno vrnem z plačljivim prevozom.

 

Kajak

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , ,

V soboto sem sem se zbudil okrog 9h. S prijateljem sem bil zmenjen za izlet s kajakom in ker sem bil pozen, sem kar se da hitro zmetal potrebščine v nahrbtnik in se odpeljal proti navtičnem klubu, kjer si izposojava kajak. Kolega je bil že tam, čakal me je pripravljen na odhod. Hitro sem si pripravil kajak, veslo in rešilni jopič. Nisem pričakoval, da ga bom še kako potreboval.

Morje v zalivu je bilo relativno mirno, saj je veter je pihal iz celine. Kot prejšnjič sva odveslala proti svetilnikoma ob izhodu iz zaliva in nato naprej. Prejšnji dan sem se pogovarjal s prijatelji iz plezanja, da se lahko dobimo ob eni izmet plezalnih točk ob morju in poplezamo skupaj. Ker ni nobeden od njih potrdil, sva se odločila, da se obrneva v drugo stran ob obali Mediteranskega morja. Veslanj naju je vodilo mimo Calla Cortina-e, kjer smo uživali prejšnji dan in skakali iz visokih skal. Nato sva nadaljevala proti zalivu, kjer je pristan za naftne tankerje. Morje je sicer postajalo malo bolj živo a nič kaj posebnega. Odločiva se, da prečkava tudi ta zaliv in se odpraviva proti malemu otočku ob doku. Ob zunanjem delu visokega betonskega zidu, veslava jugo-vzhodno. Gladina morja je mirna, pod njo pa se valijo dolgi, počasni valovi visoki kake pol meta do meter. Pravi užitek. Po nekaj minutah prispeva do otočka. Včasih je bil ta otok od celine oddaljen nekaj sto metrov, sedaj pa je okrog njega zgrajen dok za ladje, ki v bližnjo rafinerijo dovažajo nafto. Med dokom in otokom je kake deset metrov širok rokav, v katerem se voda popolnoma umiri. Zavijeva v rokav in se sprostiva za trenutek. Voda je kot maslo in tudi veter ni pretirano močan. Odpraviva se okrog otoka, kjer se odpočijeva za nekaj minut. Ko se nameravava vrniti, me kolega ustavi in predlaga, da zaplujeva okrog otočka in se vrneva po drugi strani. Pogled iz rokava proti morju pa ni nič kaj privlačen. Ker je to nezavarovan južni del otočka, izpostavljen vetru, so valovi opazno večji. Kolega me vseeno pomiri, da ni nevarnosti in da se bova le malo zmočila. Tako pristanem na predlogu in odveslava proti razburkani vodi. Bolj, kot se oddaljujem od rokava, bolj zanimivo postaja morje. Valovi prihajajo iz levega boka in veter mi nosi vodo v obraz in v kabino kajaka. Nekaj časa lovim ravnotežje a očitno je, da imam več težav kot kolega. Ne traja dolgo, da podležem penastemu morju in po nekaj sekundah obupanega lovljenja ravnotežja pristanem v hladni vodi.

Odlično.

Dobro, si rečem, to je trenutek, ko je najbolj pomembna zbranost in trezne odložitve. Klub majolki adrenalina, ki se pretaka po moji krvi, se nekako uspem sestaviti. Poiščem kajak in veslo ter plastenko vode, ki sem jo imel s seboj. Vodo vržem v kabino, veslo pa zataknem za elastike, napeljane po zunanjem delu. Med tem se mi že približa kolega, za katerega je očitno, da ima več izkušenj. Povpraša me, če sem v redu. Čeprav prestrašen, mu odgovorim, da sem. Nikomur ne bo koristilo, če bo prestrašen tudi on.

Predlaga mi, da bo odpeljal moj kajak v mirno vodo, jaz pa naj poizkušam odplavati tja. Strinjam se in kaj kmalu je moj kajak privezan na njegovo ribiško nit. Odpravi se nazaj proti rokavu, kjer sva prej počivala, jaz pa se namenim plavati v isto smer. Valovi so še vedno visoki, verjetno nekje okrog dveh metrov. Morje je razburka no in močan veter situacije ne naredi prav nič bolj prijetne. Plavam stran od otoka, saj tam ni vare točke, kjer bi lahko splezal na pečino. Poizkušam ga zaobiti a vsak val me odnese nazaj, kjer sem bil pred petimi zamahi. Po kakih desetih minutah intenzivnega plavanja se premaknem za kake deset metrov. Kolega pa še vedno od nikjer. Zanimivo, da o črnih scenarijih sploh ne razmišljam. Kolega pač potrebuje malo več časa, kmalu bo prišel nazaj in me odvlekel v mirne vode, kjer bom splezal nazaj v kanu, nato pa bova odveslala nazaj domov. Preden se to zgodi, me opazi ribič iz njegove ribiške jahte. Povpraša me, če potrebujem pomoč in preden odgovorim, zanimivo, za trenutek pomislim, če pomoč zares potrebujem. Odločim se za lažjo od opcij in ga pokličem k sebi. V minuti ali dveh sem na krovu. Španec se mi smeji in me sprašuje, kaj počnem. V polomljeni španščini mu razložim zgodbo, nakar se končno prikaže kolega z drugim kajakom. Izmenjata par besed, nato pa me ribič odpelje bližje mirnemu rokavu, kjer sedaj počiva moj kajak. Skočim nazaj v vodo in vesel ugotovim, da tokrat plavanje deluje, kot predvideno. Kolega me s kajakom odvleče do prostora, kjer je na obali kajak.

Po adrenalinski izkušnji sediva na otoku. Zebe me, sonce pa se skriva za oblački. Po slabe pol ure mirjenja, predlagam, da je verjetno najbolje, da se čim prej odpraviva nazaj. Skobacam se nazaj v kanu in počakam še kolega. V mirni vodi je veslanje lahko, a kaj me čaka, ko prideva nazaj na morje? Odveslava nazaj po rokavu. Valobran, ob katerem sva veslala prej se zdi neskončno daljši. Valovi tu so le za odtenek bolj agresivni, kot prej, a tokrat prihajajo od zadaj, kar naredi kajak precej bolj nestabilen. Po nekaj minutah obvladovanja strahu in lovljenja ravnotežja  končno doseževa konec pomola. Od tu naprej sva v zalivu, valovi in veter so manjši in bolj obvladljivi. Vseeno je edina stvar na katero lahko mislim obala in sedenje na sončku, ko prideva nazaj v pristan. Do tam mine še kar nekaj časa, a brez večjih pretresov.

Po vrnitvi v pristan si na obali privoščiva pivo. Ob njem razmišljava, kako sva reagirala in kaj bi lahko izboljšala. Strinjava se, da sva se podala v razmere na katere nisva bila pripravljena, pa tudi, da sva v trenutku krize reagirala relativno trezno in pravilno. Sam sem vesel, da sem doživel še eno stresno izkušnjo v kateri sem se naučil o sebi in o morju. Razmišljam, če naj za nekaj časa opustim kajak ali naj se vrnem na vodo kakor hitro se da. Verjetno bom kmalu spet na morju, a tokrat bom verjetno bolj konzervativno ocenjeval moje sposobnosti in poizkušal ubrati varnejšo pot.

Štopanje po Irski

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , ,

Spet “doma” po dobrih petih dneh popotovanja.

Tokrat me je pot vodila na Irsko. Kolega je zaključil semester študija v Glasgowu, na Škotskem in za zaključek me je povabil na obisk. Po pregledu letalskih kart se je izkazalo, da bo potreben postanek v Dublinu in tako sva se skupaj odločila, da bo lažje, če se dobiva tam. Škotska bo tako morala počakati na kako drugo priložnost.

Zaradi tega ali onega razloga sva se na pot pripravila zelo površno. Zadnji dan pred letom sva se dogovorila za prenočišče v Dublinu, pri skupnemu kolegu iz domačega mesta. Poleg tega sva imela dogovorjeno še prenočišče za zadnji večer, tega na severnem Irskem, v Belfastu. Ostale noči sva bila pripravljena improvizirati po načelu nič nas ne sme presenetiti.

V kratkem času, ki sva ga imela, sva prepotovala okrog 700 kilometrov, veliko večino od tega z avtoštopom. Držala sva se predvsem malih vasi in mest, saj sva si želela izkusiti pravo, podeželsko Irsko. Spet sem spoznal, kako je svet poln malih dobrotnikov, ki so nesebično pripravljeni priskočiti na pomoč. Štopanje po Irski je bilo precej lahkotno, edina malenkost, ki bi lahko komu šla v nos, je muhasto vreme. Na Škotskem menda pravijo, da ima dan lahko štiri letne čase in podobno vreme sva imela tudi med potjo po Irski. V enem trenutku lahko sije sonce in je prijetno toplo, nakar se pripeljejo oblaki in mrzel veter. Včasih dežuje celo iz jasnega neba.

Vesel lahko povem, da sva dosegla cilje, ki sva si jih zadala. Preživela sva nepozabnih nekaj dni in po poti spoznala mnogo čudnih karakterjev. Pobrali so naju študenti in delavci, gospodje in žene, zagreti nacionalisti in taki ki se jih politika prav nič ne tiče. Pogovori v avtih so tekli o vsemu. O težavah na severnem Irskem, o prekomerni porabi  neobdavčenega piva v Irski vojski, o gostilnah, kjer niso zamenjali miz že nekaj sto let, o ženah, ki ne bi bile vesele, če bi mož sredi noči domov pripeljal dva popotnika … Srečala sva ljudi, katerim se je najina odprava zdela naravnost neumna in take, ki jim je bil všeč najin stil. Nekaterim ni bilo nič mar, da sva se zmenila z njihovim kolegom, da lahko prenočiva v čakalnici, spet drugi so imeli slabo vest, da nama ne morejo ponuditi postelje in so nama zato v žepe rinili denar. Tako kot hrane sva se tega vedno branila, saj nisva želela bili ljudem v breme. Vseeno pa se je kdaj zazdelo, da dajanje pomoči njim prija prav toliko, kot nama prija prejemanje le-te.

Vesel sem, da sem se spet odpravil na še eno slabo planirano popotovanje. Vesel sem, da sem lahko preživel slab teden dni z dobrim prijateljem. Vesel sem, da sem spet stopil izven svoje cone udobja, tam uspel in pridobil odlično izkušnjo.

Skrivnosti življenja na osamljeni plaži

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , , , , ,

Včasih me prešine kaka misel, da bi bil počasi že čas, da si najdem resno službo, se nekje ustalim in začnem živeti “resnično življenje”. S sposobnostmi in znanjem, ki ga imam, bi verjetno lahko dobil relativno spodobno službo, mogoče celo v Sloveniji. Tako bi si lahko kdaj pa kdaj privoščil kaj več, kaj novega, boljši fotoaparat, boljše kolo, kako večerjo v fini restavraciji, bolj normalno, bolj ugledno življenje. Verjetno bi s tem osrečil marsikoga v družini, mogoče bi bilo kdaj tudi meni lažje.

Pred nekaj dnevi sem v poznih večernih urah hodil proti mestu. Namenjen sem bil na rojstno dnevno zabavo prijatelja, ki sem ga spoznal pred kakim tednom ali dvema. Ker prej nisem mislil na darilo, sem se po poti ustavil v kitajski trgovini, edini, ki je bila ob tej uri še odprta. Dva litra piva je odlično darilo, ne?

V mestu stoji stavba njegovega stanovanja. Stavbe v urejenem centru od zunaj dobro skrivajo svojo starost. A arhitektura in čar notranjosti precej jasno pove, da so ta poslopja videla že marsikaj. Po strmem betonskem stopnišču, ki se po nekje nevarno nagiba proti notranjosti, se povzpnem do zadnjega nadstropja. Malo po polnoči sem očitno ujel popoln trenutek. Torta, ki jo je kot presenečenje spekla ena od kolegic, ravno potuje iz kuhinje proti dnevni sobi. Ob tem se poje klasična rojstno dnevna pesem, tukaj, jasno, v Španski različici. Prvi pogled po starem stanovanju me preseneti. Poleg standardne ekipe, je tukaj prav tako kar nekaj ljudi čudnih starosti. Poleg slavljenčevih staršev, ki so tu ravno na počitnicah, je tu tudi mati druge prijateljice, njen prijatelj in še en par s svojo hčerko. Za njiju se izkaže, da sta lastnik stanovanja in živita v stanovanju na drugi strani hodnika. Po uvodnem petju in rezanju torte se zabava nadaljuje z petjem, igranjem kitar in plesom flamenka. Spoznam še dva Italijana, ki menda potujeta po Iberskem polotoku z avtodomom. Zabava se še bolj razživi, ko eden izmed njih poprime za kitaro, lastnik pa začne igrati na star piano, ki stoji v kotu. Vse skupaj se nadaljuje še nekaj ur, dokler se končno ne odločimo, da imajo sosedje dovolj brezplačne glasbe in poiščemo bar (ali več teh?) v mestu. Kdo ve kaj vse se je dogajalo vmes, a proti jutru se znajdemo na univerzitetnem parkirišču, kjer imata Italijana parkiran svoj dom. Ob kozarcu toplega piva in/ali vina in v družbi hiper-energičnega psa debata teče o vseh pomembnih neumnostih v življenju.

Kaj pa če mogoče ne potrebujem novih, boljših stvari?

Naslednji dan se je prebudil okrog poldneva. Če že mora biti tako, pa začnimo dan s kosilom. S prijatelji se srečamo v bližnjem navtičnem klubu, kjer si podelimo porcijo  kalamarov in palačinkam podobno ribjo jed. Srečanje je bilo dogovorjeno že nekaj dni, po spontanem čvekanju končno namenimo nekaj besed dogovorjeni temi: izletu v gore. Po pogovoru o izhodišču, prenočišču in prevozu do izhodišča, optimistično sklenem, da je planiran izlet še vedno (ali vedno bolj) v območju realnosti.

Po kosilu sem v dilemi. Dva izmed kolegov sta namenjena proti plaži, druga dva pa na koncert v center. Čeprav dvomim, da se bo koncert začel že ob petih ali šestih, kot je napovedan, se odločim za to možnost. Po vročem asfaltu ga bosi planemo proti centru.

V baru ob trgu zasedemo mizo z najboljšim pogledom na prostor, ki bo kmalu postal oder. K mizi prikaplja več in več prijateljev, na ulici pred lokalom pa Italijana iz prejšnjega večera počasi pripravljata svoje inštrumente. Nad opremo sem prijetno presenečen, poleg dobre opreme pa imata dečka tudi talent. Zvoki električnega kontrabasa, kitare, orglic in bobnov razveselijo vse prisotne. Po nekaj skladbah so vsi prisotni odličnega razpoloženja, nekateri se celo odločijo, da je ulica popoln nadomestek za plesišče. V baru se nabira vedno več ljudi in kmalu se moramo odreči eni izmed dveh miz, ki smo jih zasedli na začetku. Ob zaključku se med ljudi v imenu glasbenikov sprehodi lastnik lokala s klobukom, v katerem se nabere nekaj denarja za popotna glasbenika. Po koncertu, ki je trajal kako uro in pol se na trg spusti večer, mi pa se odločimo, da je sedaj popoln trenutek za prigrizek. Iz majhne barske kuhinje prinesejo različne španske dobrote in družba za mizo ne čaka, da bi se pohladile. Po preprosti večerji se sit in zadovoljen nad celotnim dnevom vrnem domov.

Kdo ve, če večerje v fini restavraciji niso nekoliko precenjene.

Dan zaključim z kratkim izletom v San Javier. S kolegico peljeva domov njenega prijatelja. Norčije v starem, utrujenem avtu so odličen zaključek odličnega dne.

Par dni kasneje s prijateljem sedim na osamljeni plaži par kilometrov južno od Cartagene. Po dobri uri veslanja v morskem kajaku počivava na razgreti mivki. Čeprav sva oba popolnoma trezna beseda ponovno nanese na eksistencionalne teme. Razmišljava ali je hedonističen življenjski stil, ki ga trenutno oba uživava dobro za naju na dolgi rok. Bi se morala počutiti krivo in ali bi morala več razmišljati o prihodnosti, karieri, denarju, družini? Po dosti preudarjanja in tehtanja argumentov skleneva, da dejstvo, da o tem razmišljava in govoriva kaže na to, da še vedno veva kaj je normalno življenje za večino ljudi in v tem trenutku je to dovolj. Skleneva, da se bodo pomembne stvari v življenju verjetno rešile same od sebe, tudi če se z njimi ne obremenjujeva pretirano. Seževa si v roke in si obljubiva, da se bova enkrat v naslednjem poletju podala na večdnevno popotovanje s kajakom po eni izmed velikih evropskih rek. Takrat bova verjetno ponovno primerjala svoje misli o smislu in skrivnostih življenja.