Ponovno dolga pavza od zadnjega zapisa. Tokrat imam dober izgovor. V septembru sem si privoščil popotovanje po počitnicah. No, po prostovoljnem delu. Za razliko od prejšnjega premora, sem bil med tem precej bolj priden, saj sem skoraj dnevno pisal o dogodivščinah, ki so se mi prigodile na poti. Vse zapisano ni za v javnost, a le zate bom tu napisal hiter povzetek izleta.
Pot sem začel z zamudo. Zaradi spontanosti in zmede pri načrtovanju, nisem imel prenočišča za prve dni septembra. Tako je bilo lažje in bolj udobno ostati še nekaj dni doma. “Saj imam cel mesec, jasno bo to dovolj časa”. Po nekaj dneh čakanja, bluzenja in posedanja sem postajal bolj in bolj nestrpen. Nasvet kolega, da se moram samo premakniti iz stanovanja in iz mesta se je lepo ujel z sporočilom iz mesta Alicante. Kmalu sem bil z nahrbtnikom na rami namenjen proti avtobusni postaji. Tako se torej začenja moj mesec brez doma, mesec vandranja po Iberskem polotoku.
Prve dni sem tako preživel v Alicante. Živel sem v stanovanju profesorja, ki je bil v prostem času izredno aktiven na lokalni univerzitetni radijski postaji. Našla sva se preko spletne strani workaway, kjer prostovoljci iščejo gostiteljske organizacije in obratno. Čeprav me mi mogel izkoristiti za delo, mi je vseeno ponudil prenočišče. Radijska postaja na kateri dela je neodvisna in tako sem veliko vzporednic lahko povlekel z slovenskim Radiom Študent, katerega zvest poslušalec sem bil tudi sam, preden sem se podal v tujino. Kljub dežju mi je Jose razkazal mesto. Naletela sva tudi na protest proti bikoborbam. Debata pravic živali proti tradiciji je v Španiji zelo aktualna. Moj gostitelj je povedal, da so podobni dogodki pogosti in da velike radijske postaje ne poročajo o njih, ta prostor zapolnjuje radio na katerem dela. Dan kasneje smo skupaj s še enim njegovim gostom odšli na izlet do izredno starega jezu, ki so ga v srednjem veku postavili z namenom namakanja poljščin v njegovi okolici. Zvečer sem jima skuhal “slovensko večerjo”.
Po nekaj dneh sem se napotil naprej. Od Benidorm-a do Teruel-a sem se peljal z Blablacar-om, Španska verzija Prevoz.org-a, ki je tam (in tudi drugje po Evropi) izredno popularna. Teruel je malo mestece s srednjeveškim jedrom. Tudi, ko si tam v dežju in brez prenočišča, lahko najdeš svoj čar. Moja prva naloga po prihodu, je bila iskanje prenočišča. Vedel sem, da je v mestecu univerza in tako sem upal, da bom lahko prenočil v kakem študentskem klubu ali pa bom med študenti našel koga, ki mi lahko ponudi svoj kavč. Preden sem našel študentski kampus, sem se sprehajal po mestu in iskal alternative. V enem od hostlu so mi ponudili posteljo za 35 evrov, kar je bilo meni naravnost smešno. Policist mi je povedal, da lahko ugodneje prespim v domu za romarje ali v Karitas-ovem zavetišču za brezdomce. Za voljo izkušnje sem se namenil v slednjega. Mehka postelja in topel tuš, zjutraj pa kava in piškoti. Skrbnik je bil rahlo strog, a verjetno je bolj navajen brezdomcev in”težavnejših” popotnikov, tako da mu ni za zameriti. V resnici se je kar hitro omehčal. Ko sva se po zajtrku pogovarjala o moji nadaljnji poti mi je omenil, da je Albaracin, kake 40km oddaljena vas, res vreden ogleda. Dodal je tudi, da če jo obiščem, mi nikakor ne bo uspelo priti do Frage, kjer sem imel plan prenočiti ta večer. Po kratkem premisleku sem se vseeno odločil, da Albaracin-a ne smem izpustiti. Naj bo, kar bo.
Z nahrbtnikom na hrbtu sem se napotil do ceste, ki vodi proti severo-zahodu. Prvi štop sem dobil kar hitro, a me je odpeljal le kake 5 km iz mesta. Na sicer prometni cesti, kjer je bilo dovolj prostora za ustavljati sem nato čakal precej dlje. Spraševal sem se, če bi bilo vseeno pametno obrniti in se nameniti do Frage, kjer me čaka prijatelj. Ko sem že skoraj začel obupovati sta mi ustavila mladi dečko z njegovo mamo. Po ogledu res lepega mesteca, ter po malici, sem nadaljeval svojo pot. Ker je Albaracin premajhen za dobre avtobusne povezave, je bila najboljša alternativa štop. Čeprav sem vedel, da je do Frage še zelo daleč in, da je zelo možno, da mi ne bo uspelo priti do tam, so se te skrbi v prijetnem sončku hitro stopile. In res, le nekaj minut po tem, ko sem začel povpraševati voznike, če gredo proti Teruel-u, mi je ustavil starejši možakar. Pripisal bi mu kako leto čez 65, a očitno je bilo, da je zelo aktiven. Na avtomobilskem prtljažniku je imel svoje kolo. Kasneje sem spoznal, da je iz Andore, ter da je mlajši, kot bi ocenil. Ker se je vračal domov in ni želel voziti po avtocestah, ga je njegova pot vodila natanko mimo Frage. Ko sva se ustavila na kavi me je povprašal, če govorim angleško in če lahko govoriva angleško, saj potrebuje vajo. Vesel sem mu ustregel. Med potjo sva govorila o Španiji in Andori, o njegovem življenju, o politiki v Španiji in o gibanju 15M. Omenil je, da je na španskem političnem obzorju nekaj strank, ki izhajajo iz gibanja in, da ima veliko upanja glede teh tem, a tudi, da so bolje organizirane in povezane tradicionalne stranke trd oreh za premagati. Ker sem imel znanko tudi v vasi blizu Andore, me je prešinila celo ideja, da bi rahlo spremenil svoj plan, z njim obiskal tudi Andoro, nato pa se počasi vrnil. Na koncu sem se odločil, da bi bil to prevelik ovinek in da bo Andora morala počakati na kak drug dan. Tako sem okrog 15h izstopil v Fragi. Pot, ki naj bi bila nemogoča je šla kot po maslu. Štopanje je zakon!
(Konec prvega dela, nadaljevanje sledi)
