Sobota v Fezu

V soboto sem se zbudil v mali sobici s staro opremo in dvema posteljama. V drugi je še vedno spal moj gostitelj čigar imena se nikakor nisem spomnil. Po bujenju mi je v grozni mešanici angleščine in francoščine ponudil tuš. Ponudbe sem bil sicer vesel, a mala, skromno opremljena kopalnica ni delovala pretirano privlačno. Pod je bil dvignjen za kakih 30cm, tako, da si zlahka dosegel že tako nizek strop. V enem vogalu je bila na tleh vgrajena čučalica, v drugem je bil mali umivalnik, katerega pipa si lahko zaprl le, če si prej že pojedel zajtrk. Nad WC-jem se je ob zidu dvigala cev za tuš. Do skrajnosti preprosto, le cev, brez kompliciranja. Med tuširanjem sem vesel ugotovil, da je vroče vode na pretek. Začetek dneva je bil dober.

Sledil je zajtrk, katerega prav tako nisem pričakoval. Gostiteljeva mati je na mizo v dnevnem prostoru znosila različne dobrote. Obvezen je bil čaj, pa vroče mleko, palačinkami podobno pecivo in harša, ki spominja na šmorn narejen iz grobe koruzne moke ali koruznega zdroba. Poleg tega je bila na mizi še mala steklenička z olivnim oljem , skodelica z marmelado, olive ter velik krožnik obložen z rezinami različnih tort. Vesel sem se zapodil v hrano in kolega se mi je pridružil. Njegova mama je ostala nekje v kuhinji.

Po zajtrku sva odšla v študentsko stanovanje iz prejšnje noči, kjer so se prav počasi prebujali tudi ostali. Dogovorili smo se, kje se zvečer dobimo, nato pa sem odšel proti mestu. Bil sem sam, a tudi, če bi imel družbo mi to verjetno ne bi pomagalo pri orientaciji v starem mestu. Mdina, kot se imenujejo stari deli arabskih mest, je bila zgrajena z namenom zaustaviti in zmediti morebitne napadalce mesta. In množice turistov to spoznavajo vsak dan. Maroški trgovci in drugi prebivalci pa so zaradi tega na velikem plusu. Vsak načrtovalec trgovskega centra ve, da več časa, kot preživiš med policami, večja je verjetnost, da boš kaj kupil.

Po kakih dveh urah izgubljanja v starem mestu naletim na evropske prijatelje. Na okrog jih vodi deček, star verjetno okrog 15 let, mogoče manj. Očitno je, da so se ulovili v eno izmed klasičnih pasti. Instant vodiči se nahajajo na vsakem vogalu mesta. Ko opazijo turista, ki zagleda le rahlo zmedenega turista (kar so v medini praktično vsi), mu veselo ponudi pomoč. Prepriča ga še z zatrjevanjem, da je le prijazen in, da bo brezplačno. Seveda na koncu povpraša za denar in kovan denar (v vrednosti enega evra) ni zadosti. Z nekaj muke smo se ga uspeli znebiti.

Do večera smo ostali v starem mestu. Večerjo smo si privoščili v očitno turističnem delu mdine. Vedeli smo, da bi lahko večerjo dobili kje ceneje, a smo bili pripravljeni odšteti 5 evrov za pošten obrok. Po tem smo odšli na mesto, kjer smo se dogovorili za srečanje z gostitelji.

Med potjo smo se vstavili še v eni trgovinici. Ker sem se imel plan v naslednjih dneh iti v gore, v smeri Marakeša-a, sem si želel kupiti kapo. Vedel sem, da bo pogajanje precejšen izziv, a sem verjel, da sem mu dorasel. Prodajalec nas je peljal v njegovo trgovinico, ki je bila v podstrešni sobi, rahlo stran od glavne ulice. Vanjo smo odšli skupaj, vsi 4je Evropejci. Med ogledovanjem trgovine, sem pokazal zanimanje za eno izmed kap. Prodajalec je več pozornosti izkazal mojim kolegom, ki so si ogledovali druge dele trgovinice. Razkazal jim je vse izdelke, zavil našo Poljakinjo v saharski šal in predlagam, naj jo poslikamo, … Ko je ugotovil, da jim verjetno ne bo prodal nič se je obrnil name. Povprašal sem ga za ceno kape in ocenil jo je na 15 evrov. Jasno je bilo, da je cena popolnoma napihnjena. To sem mu dal jasno vedeti. Rekel sem, da mu ponudim en evro. Prva strategija, katero je uporabil, je bila vzbujanje slabe vesti. Nekako v smislu “predlagaj mi pošteno ceno” in “ne se norčevati”. Njegova taktika je uspela, dal sem mu enkrat višjo ponudbo. Njegova druga taktika je bila osamitev. Peljal me je v stransko sobico, le par korakov stran, kjer bi se lahko v miru pogovorila. Tako nisem imel več navidezne podpore kolegov in sem bil lažji plen. Spretno me je ogovarjal in barantal za mojo višjo ponudbo. Jasno je da, ko enkrat ponudbo zvišaš, jo ne moreš več spustiti. Bil je zelo vztrajen in gosto beseden. Ker se je zazdelo, da z ceno ne bova prišla skupaj sem začel svoj umik. Med tem so se moji kolegi že počasi umaknili nazaj v pritličje in ven proti ulici. Sledilo je finalno dejanje. Prodajalec je poklical svojega kolega. Tako smo v podstrešni sobici bili le mi trije, prodajalec, njegov kolega in jaz. V tem trenutku sem postajal rahlo prestrašen. Nakar me prodajalec prime za roko v smislu “stisk dlani za končno kupčijo”. Ponudi ceno, ki je bila sicer nižja od njegovih prejšnjih ponudb, a še vedno precej višja od moje ciljne cene. Nisem se strinjal in takoj sem popustil stisk dlani. A on me ni in ni izpustil. Čutil sem njegov pogled in pogled njegovega kolega na meni. Bila sta, kot volkova, ki opazujeta lahek plen. Bil sem prestrašen. Že dolgo ne tako. To je bila spet ena izmed prodajnih strategij: ustrahovanje. Vsak normalen turist bi v tem trenutku popustil, kupil artikel nad ceno in bil vesel, da se je izvlekel živ. Moja reakcija je bila drugačna. Želel sem le oditi iz trgovine, na kapo nisem niti pomislil več. V tistem trenutku me ni niti prešinili, da se lahko izvlečem iz te zagate z denarjem. Obrnil sem se in s hitrim korakom stopil po stopnicah. Prodajalec je pritekel za menoj. Končno se je strinjal s ceno, ki sem mu jo ponudil (3 evre in pol), a zame je bilo zdavnaj prepozno. Želel sem si le uiti. Zabrusil sem mu le “prepozno” in nadaljeval proti varnosti.

Kasneje sem spoznal, da sem pravzaprav kar dobro barantal ceno. Žal mi je bilo, da sem bil preveč prestrašen, da bi sprejel ponudbo. Par dni po tem, sem na trgu v Marakešu ponovno sprejel izziv in naposled le kupil podobno kapo za ceno treh evrov in pol.

Po tej epizodi smo odšli na zborno mesto in po nekaj čakanja in parih zmedenih klicih je bilo očitno, da bo treba najti taksi do novega dela mesta. Nekako smo se spet zapletli z enim izmed domačinov, ki nam je pomagal najti taksi, ga napotil na cilj in nato za to pomoč zahteval (papirnat) denar.

Preden smo se napotili domov smo se ustavili še v enem izmed redkih lokalov, kjer stržejo alkohol in spili pivo ali dva. Nekaj piv smo kupili tudi v nakupovalnem centru. Oddelek z alkoholom je imel svoj vhod v posebno zakotnem delu nakupovalnega centra. Bil je majhen, dobro nadzorovan in ne pretirano prijazen del centra. Ko smo pivo kupili, nam je gostitelj predlagal, da je dobro, če ga skrijemo v naše neprosojne torbe.

Večer smo prebili spet v študentski sobici. Okrog 2h so gostitelji prišli na idejo, da bi skuhali tažin (lokalno jed) in spravili so se na delo. Sam polnočnega obroka nisem dočakal, saj sva s kolegom prej odšla proti njegovemu domu.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.