Monthly Archives: September 2014

Kolesarjenje – dopolnilo

nekategorizirano, , , , , , ,

Še en vikend poln doživetji. Včeraj sem se prvič odkar sem na otoku namenil na športno kolesarjenje. Običajno sem kolo uporablal le kot prevozno sredstvo, bil sem prepričan, da na Malti ni mogoče uživati v športnem kolesarjenju. Še ena stvar glede katere z veseljem spremenim mnenje.
Na pot sva se podala z deklino iz Avstrije, ki je tu na praksi. Dela kot športna fizioterapevtka v bolnici. Tudi sama ima zelo rada šport in takoj, ko sem jo spoznal, sem vedel, da jo bom težko dohajal.
Po plačinkastem zajtrku z njo in njeno cimro sva odrinila okrog 11h. Septembersko vreme je bilo popolno za šport, bilo je rahlo oblačno in ne prevroče za dan na prostem. Iz Gzire sva se namenila proti zahodu, v hrib. Kaj kmalu sva našla malo cesto, ki za razliko od povprečne Malteške ceste, ni bila prenatrpana z avtomobili. Izgubljala sva se po hribčkih in dolinah severno-zahodne Malte, vsak vzpon je bil poplačan z novim razgledom. Včasih sva se med raziskovanjem vasic popolnoma izgubila ali pa sva izbrala cesto, ki se konča na njivah in vrtičkih. Tako sva se morala dostikrat obrniti a naju to ni dosti motilo. Po neštetih vzponih in spustih sva prišla do Melihe. Pod hribom se je razpostirala največja malteška peščena obala, ki se je sedaj počasi le reševala trum turistov. Po spusti sva zavila južno, do Popajeve vasice. Tam sva imela kratek počitek. Da se morava premakniti naprej nama je postalo jasno, ko so začeli z neverjetno nadležnim programom za otroke. Pot naju je ponovno peljala v hrib, proti severu. Pred spustom sva se povzpela še do rdečega stolpa, ki je bil pomemben del obrambne linije v času Malteških vitezov. Ogledala sva si stolp nato pa povprašala za pot naprej. Oba sva bila že precej lačna, tako da bi bila vesela kake trgovine. Nadaljevala sva proti klifom na jugu. Na tej točki so bile ruševine ameriškega radarja, uporabljenega v 2. vojni. V upanju, da lahko narediva krožno pot po tem delu otoka, sva se spustila proti Prety bay-u, nato pa severno proti hotelskim komleksom. Tam sva spoznala, da se cesta spet nenadoma konča in kot kazen sva dobila še en vspon. Namenjena sva bila do skrajne severne točke otoka Malta. Pred tem sva imela kratek počitek še na rtu nad zalivom Melihe. Jaz sem želel videti brezno, ki naj bi se nahajalo na severnem delu. Po nekaj izkanja sva ga našla, za presenečenje pa sva dobila še “morski gezir”. Ta del je očitno prepreden z jamami. Ena izmed njih ima očitno odprtino do morja pov vodo. Ko morje zavalovi se jama napolni z vodo in ko zmanjka prostora izbruhne kot gezir visoko v zrak. Rezultat je prav lep spektakel narave dodatno okrašen z mavrico, če ga opazuješ iz prave strani.
Po doseženem cilju sva se ohladila v morju. Voda je bila precej kalna in polna trave, kar je precej neobičajno za Malto. Tudi obala ni bila kaj prida. Table so oznanjale, da je plaža prijazna psom, žal pa psi (in njihovi lastniki) niso bili pretirano prijazni do ljudi. Vseeno je ohladitev prekleto prijala. Sedaj sva bila oba že precej utrujena in lačna. Razmišljala sva, da bi se ustavila na plaži in poizkala kaj za prigriznit. Namesto tega sva si po poti odtrgala nekaj plodov kaktusa in pojedla le te. Precej sladki sadovi, le koščic so polni. Po kratkem krepčilu sva se odločila, da večerjava doma. Do doma je bilo kar daleč. Zaradi utrujenosti, pa tudi zaradi pozne ure sva se odločila, da jo ubereva kar po glavni cesti. Vožnja po njej res ni bila najbolj prijetna, je pa vsaj hitreje minila. V zadnjem delu poti sva uživala še v sončnem zahodu, ki se po nekaj tedenskem premoru spet ni skrival za oblaki. Domov sva prišla okrog pol osmih.
Po tušu smo se dobili še za drugi epski obrok dneva. Za večerjo smo skuhali špagete in pikantno omako. Čeprav smo računali še na četrto sostanovalko, smo sami pojedli vse.
Dan sem zaključil na pivu s kolegom iz Estonije. Tokrat sem si pivo res zaslužil.

Kolesarjenje na Malti

nekategorizirano, , , , ,

Sredi junija sem si kupil kolo. Iskal sem ga kar nekaj časa, saj je ponudba rabljenih koles tukaj slaba, cene pa so prekleto visoke. Kolega iz službe, ki je edini kolesar, ki ga poznam, je svoje kolo šel iskat na Sicilijo. Tam je, verjetno zaradi italianskega koelsarskega duha, ponudba bistveno večja. Za popolnoma preprosto kolo neznanega proizvajalca sem odštel 150 evrov, vrednost podobnega kolesa v Sloveniji bi bila verjetno nekje okrog 30-50 evr.
Malta se zdi, kot popolna država za uporabo kolesa. Mala državica brez visokih hribov, otoška mentaliteta pa preprečuje številčne kraje koles. Realnost je žal drugačna. Res je, da je skrb pred krajo popolnoma odveč, verjetno predvsem ker nihče noče kolesarit. Razlogi tičijo v slabi  cestni infrastrukturi (kolesarska proga je izredno redek prizor, tudi v sodobnejših predelih), veliki gneči, “sredozemskem” načinu vožnje ter dejstvu, da mala otoška država vseeno ni tako ravna, kot bi si mislil na prvi pogled. K temu pridoda še navajenost Maltežanov, da se vsakin nekaj 100 metrov peljejo z avtom ter nizki stroški lastništva avtomobila.
Po dobrih treh mesecih kolesarjenja (predvsem v službo in nazaj) sem kljub vsemu zadovoljen z naložbo. Težko se zadržim nasmeha, ko na poti v službo prehitim praktično vse na tej isti poti. Avtobusi so prenatrpani in tako kot osebna vozila zataknjeni v prometni zamašek. Kljub temu, da sem od službe odaljen več, kot marsikateri sodelavec, potrebujem za pot okrog 8 minut. Zjutraj je potrebno biti precej previden, ko švigaš mimo stoječih avtomobilov. Nevarnosti, ki sem jih opazil do sedaj so odpiranje vrat parkiranih vozil in splošna ignoranca avtomobilistov do kolesarjev. Preprosto jih niso vajeni. Ampak, če si vsaj priblišno tako divji na kolesu, kot so ostali v avtomobilih ti ne bo hudo. Druga možnost je, da si popolnoma previden (a to je rahlo dolgočasno, kajneda).
Na spletu obstaja skupina ljudi, ki se bori za širjenje kolesarskega duha na otoku. Zdi se, da je njeno jedro sestavljeno iz rahlo ekscentričnih maltežanov, ki se religiozno borijo za pravice kolesarjev. Njihovi zapisi so velikokrat pretirani in skoraj sovražni do avtomobilistov. Smešno. V tednu mobilnosti letos so organizirali kolesarski izlet z namenom osveščanja kako kul je kolesarjenje. Žal se je nisem udeležil.

Stolp svete Marije in modra laguna

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Ta vikend sem ponovno dobil obisk. Spet sem vodič po otoku, včasih pa tudi prevajalec, lekarnar, logistik, in podobno.

Današnji izlet je za cilj imel enega od manjših otočkov v Malteškem otočju. Komino je otok med Malto in Gozo-m in je najmanjši poseljeni otok. Na njemu je en hotel, utrdba iz časov malteških vitezov in največkrat fotografirana laguna v državi. Vozovnico za ladjo lahko kupiš v Sliemi, se cene gibljejo nekje med 8 in 40 evrov.

Z materjo sva odšla malo pred deseto. Očeta sva zaradi zdravstvenih težav pustila na Malti. Po uvodni zmedi in paniki, da bova zamudila, sva končno ujela ladjo. Prijazen kapitan naju je na mojo željo celo počakal. Vožnja do otočka je trajala dobro uro. Najprej smo se ustavili na Gozu, kjer je del turistov odšla na ogled tega otoka. Mi smo se odpeljali nazaj do malega otočka. Po izkrcanju sva bila v dilemi: najprej voda, in nato pohod in zgodovina ali obratno? Odločila sva se za prvo opcijo, kar je bilo verjetno kar pravilna odločitev. Podala sva se proti edini vojaški utrdbi na otoku – stražnemu stolpu. Stolp je bil zgrajen v letu 1618, okrog 200 let po tem, ko so uradniki na otoku spoznali, da je to pomembna strateška pozicija za tak objekt. Z 6 metrskimi zidovi in okrog 30 ljudmi (menda pa tudi do 60) postave je predstavljal težko točko za napad.

Vstop v stolp je prost, prostovoljci, ki tam delujejo se priporočajo prostovoljnih prispevkov. Danes sta bila v stolpu starejša gospa iz Anglije in starejši Maltežan. Hitro smo se zapletli v debato in spoznal sem, da čeprav se z zgodovino ukvarjata popolnoma neprofesionalno imata kar dobro poznavanje dejstev. Prav tako sta bila zelo prijazna in vesela razložiti vse kar o stolpu vesta.

Po ogledu stolpiča, ki je med drugim bil uporabljen tudi za sceno v filmu Grof Monte Krista, sva odšla nazaj proti pristanu. Ob njem je slavna modra laguna, ki je celo leto popolnoma preplavljena s turisti. Upam si predstavljati, da je bilo danes malo bolje, čeprav sonca željnih plažnikov ni manjkalo. Plavanje v res filmsko lepem zalivu, kratko raziskovanje otočka na drugi stani zaliva, nato pa nazaj. Sonce in branje o vitezih. Po tem pa pivo in počasi prti domu.

Pred odhodom sem se še zadnjič vrgel v vodo. Tokrat je bilo to v pristanu, meda ladjami, s seboj pa sem imel masko. Prvič sem videl res veliko jato rib, precej noro doživetje. Mnoge izmed njih bi kar lepo prekrile krožnik. :)

Na poti nazaj smo se ustavili še ob jamah v severnih pečinah Komina. Nič pretresljivo posebnega, a lepi razgledi. Pot nazaj sem si krajšal z debato z turistkami iz Barcelone. Nazaj v pristanišče Slieme smo se vrnili okrog 5 in 30-e ure.

40m pod zemljo

nekategorizirano, , , , , ,

Dane sem si dan obarval z zgodovino. Po dolgi noči in poznem bujenju sem se nekako v času kosila odpravil proti Valeti. Namenjen sem bil v enega od muzejev: Laskaris-ove vojne sobane.

Muzej se nahaja v južnem obzidju glavnega mesta. Sobane so bile izkopane v skalo, 40 metrov pod površjem. V njih je med drugo vojno delovalo poveljstvo angleških in ameriških sil. V odločilnih trenutkih vojne so bilil v teh sobah tudi najvišji poveljniki zavezniških sil: general Eisenhower, admiral Cunningham, field maršal Montomery, in drugi. V juliju leta 1943 so iz teh prostorov vodili operacijo Husky, napad na Sicilijo. Ta operacija je bila generalka za izkrcavanje v Normandiji.

Malta ima sredi Sredozemskega morja izredno pomembno strateško pozicijo. Tega so se med vojno zavedale obe strani, zato so se na tem otoku odvijali zelo krvavi napadi. V teku celotne vojne pa so zavezniki uspeli ohraniti otok, kljub izrednim izgubam. Otok je živel izključno od dobrin, ki so jih pripeljali Angleži s konvoji. Konvoji so večkrat utrpeli hude izgube, običajno se je na otok prebilo le okrog 40% tovora. Prav tako pa so podmornice nastanjene otoku Manoel v zalivu ob Valeti prizadejale veliko škodo nemškim konvojem, ki so iz Italije prevažali surovine na bojišča v severni Afriki. Sodeč po dokumentarni seriji “World at war” se jim je izmuznila le ena od štirih ladji poslanih proti severni Afriki.

Muzej je sicer majhen, a izredno lepo govori zgodbo iz tistih časov. Če pa imaš srečo, da naletiš na brezzobega gospoda, ki je v muzeju zaposlen, pa običajno dobiš še odlično razlago zgodb, ki jih je pisala zgodovina. Vsekakor vredno ogleda.