Monthly Archives: May 2014

Promet na otoku

nekategorizirano, , , , ,

“No bus. Wait, friend,” je bil stavek ko sem čakajoč na avtobus očitno prevečkrat pogledoval na uro.

Malta je otok na katerem se ti ne sme preveč muditi. Ali povedano drugače otok na katerem si moraš za se vzeti čas. Sigurno to velja za vožnjo z avtobusi. Ta je tu precej zabavna in zanimiva če si turist, ob daljšem obdobju uporabe pa ne bi zameril človeku, ki bi do javnega prevoza dobil rahel odpor.

Avtobusi so glavno javno transportno sredstvo na otoku. Dvourna vozovnica stane 1,2€, dnevna 1,5€, tedenska pa 6,5€. Menda obstaja tudi mesečna vozovnica, ki pa stane okrog 20€. Vse razen mesečne vozovnice lahko kupiš na avtobusu. Vozovnica velja za cel otok, na Gozo-tu pa veljajo druge vozovnice (istih cen).

Sam se že odkar sem na otoku vozim z avtobusom. V teh nekaj tednih sem doživel že precej zanimivosti. Normalno je na primer, da za dobrih 15km potrebuješ uro ali celo dve vožnje z avtobusom. Večkrat se zgodi, da se morata voznika nasproti vozečih avtobusov kaj pomeniti, zato se vstavita sredi ceste in v miru poklepetata. Zgodilo se mi je celo že to, da je voznik vstavil nabito poln avtobus sredi ceste zaradi prepira z enim od potnikov (zaradi cene vozovnice, za spor je bil v glavnem kriv voznik).

Avtobusi na Malti imajo le ena vrata, spredaj pri vozniku. Vstopajoči potniki naj bi vozniku pokazali karto, nato pa se pomaknili nazaj. Potnikov je običajno preveč, zato se natlačeni kot sardine stiskajo predvsem v sprednjem delu avtobusa (ker “bomo vsi izstopili ravno naslednjo postajo”). Tako so voznikove prošnje “move back” precej pogoste. Večkrat kot ne so brez bistvenega učinka. Ko je avtobus precej poln, na postajališču pa veliko ljudi voznik ponavadi omeji določeno število ljudi, če pa je avtobus popolnoma nabit in nihče noče izstopiti pa gladko pelje mimo čakajočih. Tako večkrat vidiš presenečene in jezne obraze, ko na postaji mahajo za njihovim prevozom.

Čeprav je večina avtobusov relativno novih ni nenavadno, da se okvarijo. Nek Maltežan mi je nekoč ob čakanju na avtobus rekel, da vsak dan na cesti obtiči okrog 30 avtobusov. Mogoče je številka pretiravanje, pa vseeno. Okvare so vse-vrstne, od preluknjanih gum, do pokvarjenih STOP-signalov (ki po pol ure piskanja postanejo prekleto tečni).

Še eno zanimivo dejstvo je, da je za primerjavo s Slovenijo izredno veliko ženskih voznic. To velja tako za osebne avtomobile, ko ženske vozijo moške sopotnike, kot tudi za voznice avtobusov. Hitra in groba ocena je, da je tretjina voznikov dejansko voznic.

Na z avtomobili preplavljenem otoku je avtobus s vsemi svojimi lastnostmi najboljši način javnega transporta. Sistem mogoče res ni popoln, sigurno pa je pomemben del velikega dela populacije. In ko ti gre nora vožnja na živce ali ko že celo uro voziš 10 km se lahko tolažiš, da je vse to del kultne izkušnje po katero si prišel.

Prvi obisk in izlet v Popajevo deželo

nekategorizirano, , , , , ,

Včeraj sem dobil prvi obisk iz Slovenije. Kolegica je po čudnem naključju dobila prakso na otoku in čeprav ji vročina ne prija najbolj se je odločila, da je to bolje, kot ostati doma. S tem se lahko le strinjam. V svojo sobo se bo lahko vselila z naslednjim tednom in jasno sem jo pogostil teh nekaj dni.

Po dolgem sobotnem spancu in po poštenem zajtrku (za keterega med tednom ni časa!!!, groza, h?) sva se odpravila na izlet. Prva predstavitev otoka je vključevala vožnjo do Slieme nato pa sprehod po promenadi vse do Pacevill-a, bežen ogled kapitalističnih obrednih mest, nato pa pobeg proti severo-vzhodu države. Najin cilj je bila mala vasica v zakotnem zalivu, kjer so 80-desetega leta snemali film o Popaju.

Po (klasično) dolgotrajni vožnji z avtobusom in nekaj pešačenja sva končno prispela na cilj. Bilo je že pozno popoldne in oba sva bila že precej lačna, zato sva poiskala mesto z razgledom in si pripravila piknik. Ob jedi sva uživala ob pogledu na vasico in na morje kot iz razglednice.

Popajovo vas so za namene filma postavili v letu 1979. Vas je postavljalo 165 ljudi za celotno izgradnjo pa so potrebovali 7 mesecev. Gradbeni material (predvsem les) je bil na otok pripeljan iz Norveške, pa tudi iz daljne Kanade. Nastala je prikupna vasica, ki je bila uporabljena le za namene filma, sedaj pa služi kot turistična atrakcija. Vstopnina za ogled vasice je 10,5 evra, če pa imaš smolo, pa se v vasici ravno odvija ohcet in je tako vstop za nepovabljene onemogočen. Nama se je dogodilo prav to, a se v resnici nisva pretirano sekirala.

Nazaj proti civilizaciji sva se hotela odpraviti z avtobusom, a ker je iz te vasice vozil le enkrat na uro (vozi pa 6 minut), je bilo jasno, da bo hitreje peš. Po poti sva štopala, ne zato, ker bi bilo do cilja predaleč ampak bolj zato, ker lahko. Avtoštop je namreč odlična priložnost za spoznavanje zanimivih ljudi. Ker na Malti ta način potovanja ni pretirano priljubljen in razširjen nisva gojila velikega upanja, da nama kdo vstavi. Vseeno se nama je nasmehnila sreča, ko sta nama z žepnim avtomobilom vstavila dva župnika. Do konca poti nismo imeli dosti časa zato se debata ni kaj prida razvnela.

Nazaj do doma z avtobusom, kjer pa se spomnim, da sem se zjutraj ključ pustil v žepu drugih hlač. Tako je bil pred spanjem potreben še lov za sostanovalcem. Po takem dnevu spanec še bolj prija.

Vreme

nekategorizirano, , , , ,

Ko sem pred meseci izbiral, katera bi bila (prva) država za moje življenje izven Slovenije, sem si pomagal z večini kriteriji. Eno izmed pomembnejših je bilo tudi vreme države v katero se odpravljam. Rad mam sonce in vročino zato se je Malta hitro uvrstila med favorite. Po dobrem mesecu bivanja na otoku pa moram priznat, da nad izkušenim (vsaj kar se tiče vremena) nisem pretirano navdušen.

Prvič sem bil na otoku že v januarju. Kmalu po novoletnem izletu na Slovaško in na Madžarsko sem upal, da si bom z izletom na jug tokrat pregrel kosti. Eden izmed bolj živih spominov od takrat je spomin na prekleto mrzle noči, ko sem oblečen v spalki in pokrit še vedno zmrzoval v postelji. Če me spomin ne vara, sem se kmalu po prihodu nazaj domov prehladil.

Temperature so sedaj že bolj znosne. Ljudje se že sprehajajo naokoli v kratkih hlačah, na ulicah že vidiš dekline v seksi poletnih oblekicah. Sam sem pri tem še precej konzervativen. Zjutraj še vedno oblečem pulover, včasih pa prija čezenj potegniti še kako vetrovko. Z gotovostjo lahko rečem, da mi je do sedaj (navkljub taki garderobi) tukaj večkrat zeblo, kot pa mi je bilo vroče. Domačini obljubljajo, da huda vročina pride v poletnih mesecih. Komaj čakam.

Bolj, kot hudo nizke temperature, je razlog za svežino veter. Smo sredi morja, na otoku pa tudi ni omembe vrednih vzpetin in drugih ovir za veter, zato tu precej konstantno piha. Res je tudi, da sem trenutno pod vplivom današnjega slabega vremena. Cel dan so se po nebu podili oblaki. Res pa je, da dežja ni bilo. Dejansko je v dobrem mesecu menda le enkrat resno deževalo. Dežnika še nisem uporabil in verjetno bi bilo popolnoma v redu, če bi ga pustil doma.

Ker smo sredi morja je ozračje na otoku venomer precej vlažno. Povprečna letna zračna vlažnost je menda 73%, najvišja v decembru (okrog 78%), najnižja pa v juliju (okrog 65%). Menda je v oblačnem vremenu kljub visokim temperaturam težko posušiti oprano perilo. Najhladnejši mesec na Malti je februar s povprečno minimalno temperaturo 9.9°C (rekord  je 1.4°C), najtoplejši mesec pa je avgust s povprečjem 31.8°C (rekord 43.8°C).Tako. Sedaj si opremljen(a) z osnovnimi podatki za neosebno kramljanje z neznancem iz Malte. Ampak naj bo to bolj izhod v sili, če res ne najdeš druge teme :)

Kako se vse sestavi

nekategorizirano, , , , ,

Danes mineva mesec dni odkar sem se spravil na letalo proti jugu. Težko verjeti, zdi se, kot da sem tukaj le kak dober teden. Tole bo hiter povzetek dosedanjega dogajanja tukaj.

Prvi teden je bil aklimatizacijske narave. Vselil sem se v sobo pri Eli, punci iz Izraela, ki me je gostila že v januarju. Dogovorjena sva bila, da lahko pri njej ostanem nekako do konca maja, a je moj obisk pri njej trajal le kake 3 tedne. Prvi teden sem imel precej sproščen, hodil sem po otoku, spoznaval prve ljudi tukaj, … v glavnem kar užival. Imel sem tudi svoj prvi razgovor za zaposlitev, kjer pa so mi rekli, da naj si najprej najdem službo, potem pa pridem nazaj.

Drugi teden sem sem malo bolj intenzivno začel iskati službo. S CV-ji sem hodil naokoli, sprogramiral sem tudi skripto, ki mi je poiskala in shranila email naslove vseh hotelov na otoku. Prošnje sem tako poslal cca 200 hotelom. Od večine odgovora nisem dobil. Teden sem zaključil s plezanjem na južnem delu otoka in s festivalom ognjemetov v Bugibbi.

Tretji teden mi je počasi že tekla voda v grlo. Ela je najavila, da me ne bo mogla gostiti do konca maja, zato je najvišjo prioriteto dobilo iskanje stanovanja, iskanje službe je bilo na drugem mestu. V tem tednu sem bil precej leteč. Ogledal sem si nekaj stanovanj, preklical pa sem cel kup najemodajalcev. Ugotovil sem kako drag je telefon v tujini. Do konca tedna sem našel stanovanje, in opravil še nekaj razgovorov za službo. Vikend sem preživel kot gost v stanovanju kolega iz Slovenije, saj je Ela že potrebovala prosto sobo. Njegovi cimri so mi prijazno pomagali pri iskanju boljšega stanovanja.

Četrti teden sem začel s preselitvijo v moje novo bivališče. Spoznal sem se s novima cimroma, dva Španca o katerih imam še vedno odlično mnenje. Preostal del tedna sem preživel v Španiji, kot lahko prebereš v prejšnjem zapisu. Pred odhodom na počitnice sem dobil še odgovor iz enega izmed podjetji, da bi me radi zaposlili v njihovem podjetju. Bil sem vesel, sedaj se lahko sprostim in uživam te počitnice, ko pa pridem nazaj, pa začnem z delom. No, še preden sem prišel do Barcelone so me klicali še iz drugega podjetja, mi povedali da me oni tudi želijo v svoji družbi in da naj v ponedeljek pridem podpisati pogodbo. Brez veliko razmišljanja sem se odločil za drugo podjetje in kasneje poklical prvo in jih zavrnil (čeprav sem jih prej že sprejel).

Ta teden sem torej začel delovno. Več o delovnih navadah tu bom napisal ob kaki drugi priložnosti, rečem lahko samo, da ta zapis pišem precej utrujen.

Izlet v Španijo

nekategorizirano, , ,

Po dolgih in tednih bluzenja po Malti sem se odločil, da si bom privoščil še malo bluzenja po Španiji. Eden od razlogov, da sem se preselil na Malto in ne kam drugam, je tudi dejstvo, da je otok odlično povezan s celo Evropo preko različnih letalskih linij. Ryanair na primer iz Malte leti na 29 Evropskih letališč. Res je sicer, da jih je od tega 9 v Veliki Britaniji, pa vseeno.

Na letališče sem se odpravil v torek 6. maja zgodaj zjutraj. Vikend je bil pester in rahlo  stresen zaradi iskanja stanovanja, v ponedeljek pa sem se preselil, zato za “raizen-fiber” niti ni bilo časa. Na pot sem se odpravil precej zgodaj, čeprav sem imel odhod letala okrog 9h in  do letališča le kakih 6km, sem bil malo čez 7 že na poti. Nisem točno vedel kako do postaje in koliko časa bo vozil avtobus. Brez zapletov sem našel postajališče in počakal na čakal. Na postaji je čakal tudi mlad, zmeden Anglež. Bil je super urejen; obleka, kravata, lepi čevlji. S to opravo je precej izstopal od tega, kar sem se navadil videvati na malteških ulicah. Ko je brez vstavljanja mimo peljal avtobus, za katerega je mislil, da je njegov, je dečko kar poskočil. Mirno sem mu razložil, da je na Malti dobro, da opazuješ kateri avtobus prihaja in vozniku nakažeš, da bi se peljal z njim. Ko mi je povedal, da zamuja na njegov prvi dan službe, sem razumel njegovo nervozo (in njegovo izstopajočo urejenost). Preden sva se poslovila sva še ugotovila, da prejšnji avtobus ni bil pravi za njegov cilj, tako da mogoče si je tako le za kanček pomiril živce.

Moja nadaljnja pot do letališča ni bila pretirano šokantna, prijazni voznik avtobusa mi je pomagal najti pravo postajo in tako sem prišel do terminala kako uro prekmalu.

Po slabih dveh urah leta smo pristali v Gironi. Do Barcelone, kamor sem bil namenjen, sem imel še kakih 100km. Po svoji tradiciji sem se odločil za avtoštop. Prejšnji dan sem pogledal na hitchwiki in tako sem točno vedel kam naj se postavim za idealno pozicijo. Prevoz sem dobil po 5 minutah stanja na bencinski postaji. Bil je to starejši francoski  par. Odhajala sta na počitnice in na obisk k svojemu sinu. Peljala sta se v center Bacelone, do Sagrade Familie, torej točno do mesta kamor sem šel jaz. Žen(sk)a, ki je vozila ni govorila angleško, zato sva debato načela z moškim. Gospod je bil star verjetno okrog 50. Delal je kot trener mehkih veščin, tako da sva hitro našla skupno točko za debato. Kilometri so kar leteli mimo in čeprav smo se na koncu zataknili v cestnem zamašku (google translate “traffic jam” prevede v “gužva” :)), smo na cilj prispeli v dobri uri in pol. A, ja, po poti smo imeli še dogodivščino z izgubljeno vstopno karto za cestnino, a so španski cestninski delavci to brez problema rešili – kakršnekoli kazni ni bilo potrebno plačati.

Dnevi v Barceloni so minevali hitro. Malo sem se potepal po mestu, užival v dobri hrani, odlični družbi, pa tudi v znamenitostih. Med drugim sem si ogledal olimpijski park v Montjuïc-u, prenovljeno bolnico Sant Pau in šel na sprehod na Turo de la Rovira, na El Carmel ter nazaj čez (po novem plačljivi) Park Güell. Ker sva bila dovolj pozna vstopnine sicer ni bilo potrebno plačati, a verjetno varnostniki v visoki turistični sezoni ne bodo tako prizanesljivi.

Vračal sem se v noči na soboto, 10. maja. Letalo iz Girone sem imel ob 7ih, zato sem iz Barcelone moral odriniti ob nehumani uri, okrog 2h. Nazaj do letališča sem se peljal, kot pravi turist, z avtobusom (16€). Skupaj s povratno letalsko vozovnico sem za izlet porabil nekje med 100 in 130 eurov, res pa je, da sem ostal dolžen še kako kosilo. V tej ceni ni stroškov prenočišča, saj, kot mednarodni mladinski aktivist in zvest član Couchsurfing-a ne(rad) plačujem za prenočevanje v tujih mestih.

;)